Deinstitucionalizacija “norosti” je human in trajen proces

Na podro?ju duševnega zdravja so nevladne organizacije tiste, ki so v Slovenijo vpeljale skupnostno obravnavo za osebe s težavami v duševnem zdravju.O procesu deinstitucionalizacije na tem podro?ju in njegovem razvoju smo se pogovarjali z vodjo svetovalnice Altra dr. Suzano Oreški iz nevladne organizacije, ki je nastala iz nekdanjega Odbora za družbeno zaš?ito norosti, ki ima med drugim tudi zasluge za nastanek prve stanovanjske skupine leta 1992.

Kot poudari Oreškova, so se stanovanjske skupine razvile kot alternativa “totalnim” ustanovam. Oblikovanje prve stanovanjske skupine in vsi nadaljnji procesi oblikovanja razli?nih oblik psihosocialne pomo?i za osebe s težavami v duševnem zdravju v skupnosti, skupaj s porodnimi in poporodnimi kr?i, pa so temeljili na prepri?anju, da lahko ljudje z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ob primerni podpori in pomo?i živijo med nami. Pomembno je tudi to, da vodilo pri tem ni bila diagnoza, temve? psihosocialne potrebe teh ljudi, torej kako jih vklju?iti nazaj v življenje, kako jih priu?iti, da imajo znova vpliv nad svojim življenjem.

Preselitev oseb z duševno motnjo iz neke zaprte socialno varstvene institucije, kot je Hrastovec v za?etku devetdesetih še bil, v skupnost, torej neko stanovanjsko enoto, najbrž ni bila ravno majhen zalogaj?

Prebivalci prve stanovanjske skupnosti so dolga leta živeli v “totalni instituciji” in se naenkrat znašli zunaj nje. Morali so se nau?iti spet samostojno odlo?ati, in sicer od tega, kaj bodo jedli za obroke, do tega, kaj bodo po?eli v prostem ?asu ali s kom se bodo na primer družili. Ljudje z duševnimi težavami, ki so dolgotrajno živeli v zavodih ali bolnišnicah, so bili namre? za normalno delovanje v družbi hendikepirani ravno zaradi institucije same.

Sicer pa deinstitucionalizacija oziroma zapiranje socialno varstvenih zavodov še vedno poteka. Namesto njih se že vrsto let ustanavljajo stanovanjske skupine in oblikujejo drugi programi pomo?i in podpore v skupnosti. Tudi psihiatri?ne bolnišnice si vse bolj prizadevajo za ?im krajše hospitalizacije in preusmerjanje kadra v skupnostno psihiatrijo.

(Foto: Bor Slana)

Tudi po zaslugi prve stanovanjske skupine, programov javnega ozaveš?anja, zagovorništva, socialnih klubov in mrež, skupin za samopomo? in tako dalje, so v Sloveniji oblikovali in vpeljali nove oblike strokovnih pristopov, znanj oziroma metod dela, kot so na primer danes delujo?e svetovalnice, dnevni centri, specializirane skupine za samopomo? za tiste s psihozami, bipolarnimi stiskami … 

?as v devetdesetih je bil res zlati ?as za razvoj novih pristopov in programov, ki so jih sicer v tujini za?eli uveljavljati že v sedemdesetih in osemdesetih letih. Prva stanovanjska skupina je bila vsekakor dober teren, da so se, takrat še znotraj Odbora za družbeno zaš?ito norosti in pozneje društva Altra, za?eli razvijati še drugi programi, kot na primer socialni klub, ki je predhodnik dnevnih centrov. Takrat je imela Altra, ki je bila zelo mo?na na podro?ju javnega ozaveš?anja oziroma širšega zagovorništva svoje ciljne skupine v javnosti, tudi mo?an protipsihiatri?ni prizvok. In na to smo lahko ponosni, ker ne gre za nekaj negativnega, saj so bile namre? vse države, ki so uspele s skupnostno psihiatrijo, v za?etku zelo radikalne in protipsihiatri?ne. V?asih je namre? treba iti v drugo skrajnost, da lahko nekaj premakneš.

Skozi omenjeno javno zagovorništvo se je za?elo tudi pripravljati razli?ne programe s podro?ja varovanja ?lovekovih pravic.

(Foto: Bor Slana )

Leto po ustanovitvi prve stanovanjske skupnosti se je razvil socialni klub, ki je bil, kot ste že povedali, predhodnica današnjih dnevnih centrov. Kaj je bil njegov osnovni namen?

Povezovanje oseb s težavami v duševnem zdravju, ki so prek razli?nih aktivnosti lahko tudi pokazali, kaj znajo in zmorejo. Da so bili slišani in uslišani. Med njimi so namre? izvrstni umetniki, pisatelji, pesniki ali na primer znanstveniki, kar pomeni, da niso le osebe z duševnimi motnjami, temve? mnogo ve?. Promocija talentov in veš?in, ki jih imajo ljudje s težavami v duševnem zdravju, je ena izmed dobrih na?inov kampanje proti stigmi, ki se jih sicer drži v družbi.

Postopoma se je pokazala tudi potreba po nudenju podpore ljudem, ki niso vklju?eni v stanovanjske skupnosti ali socialne klube, zato so se oblikovale še informativne svetovalne pisarne ter druge oblike podpore, kot so na primer terensko delo, individualno na?rtovanje in koordinacija storitev v skupnosti.

Kaj je torej dediš?ina Odbora za družbeno zaš?ito norosti, ki se je pozneje preoblikoval v Altro?

To, da imamo danes v nevladnih organizacijah na podro?ju duševnega zdravja tri osnovne programe, ki jih ministrstvo za delo, družino in socialno varstvo financira na osnovi petletnih pogodb, in sicer stanovanjske skupnosti, dnevne centre in svetovalno informativne pisarne. Finan?no pa jih podpirajo tudi Mestna ob?ina Ljubljana, Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (FIHO) in druge ob?ine. Te programe izvajamo nepretrgano že 12 let, vanje pa se vsakodnevno vklju?ujejo ljudje s težavami v duševnem zdravju in njihovi svojci. Z rednim financiranjem smo uspeli tudi zaposliti strokovni kader, kar je zelo pomembno, saj dela na tem podro?ju ne morejo opravljati ljubitelji in simpatizerji. Naša društva niso ljubiteljska združenja, temve? organizacije, ki nudijo strokovne storitve ljudem, za katere so bile ustanovljene.

Razvoj skupnostnih služb, ki je v devetdesetih doživel razcvet na podro?ju socialnega varstva, pa je bil takrat izklju?no domena nevladnega sektorja.

Res je in Altra je s tem za?ela. Temu nih?e ne more oporekati.

Kaj je prinesel leta 2008 sprejeti zakon o duševnem zdravju?

Po skoraj petnajstletnem oblikovanju in sprejemanju tega zakona je ta le zakoli?il nekaj temeljev. Najprej je postavil koordinatorja obravnave v skupnosti, ki z multidisciplinarnim timom dela z osebami s težavami v duševnem zdravju, ki niso hospitalizirane in živijo doma. V skladu z individualnim na?rtom jim nudijo potrebno podporo in pomo?.

Nato je zakon vzpostavil institut zastopnika, ki varuje pravice ljudi, kar je zelo pomembno. Prej se je namre? tovrstno zastopstvo odvijalo v obliki programov zagovorništva, vendar nas ni nih?e jemal tako resno kot današnjega zastopnika. Zakon namre? zdaj jasno dolo?a kriterije in postopke, kako se storitev zastopništva izvaja in katere pravice ljudem pripadajo.

In ne nazadnje je zakon vzpostavil tudi nadzorovano obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju. Omenjene obravnave izvaja psihiatri?na bolnišnica. V takšno obravnavo pa je oseba lahko napotena le s sklepom sodiš?a. Nadzorovana obravnava je bila mišljena kot alternativa hospitalizaciji, kot obravnava na domu, vendar so jo zelo malo uporabljali oziroma še ni zaživela. Ne vem pa to?no, zakaj.

Vse omenjeno bi morala najbrž operacionalizirati in povezati že oblikovana, vendar še vedno ne sprejeta resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki je sicer prvi strateški dokument za podro?je duševnega zdravja na nacionalni ravni …

Nacionalni program bi dolo?il kader, ocenil deficitarna podro?ja po Sloveniji ter kaj se tam potrebuje, konkretno opredelil na?ine sodelovanja med razli?nimi službami in organizacijami, ki delujejo na tem podro?ju in tako dalje. Torej ?e je na primer na podro?ju od Štajerske proti Koroški zaznano ve? samomorov, je treba tam vzpostaviti temu primerne oblike skupnostne obravnave. Na osnovi analiz je treba oblikovati in izpeljati zgodbe tako, da bodo prilagojene potrebam posameznih regij. Storitve pa prilagoditi posameznikom, saj bodo na primer eni potrebovali le dnevne centre v neki nevladni organizaciji, drugi pa še socialno delavko, medicinsko sestro in psihiatra, ki bodo delali na terenu.

Kdaj bo po vašem mnenju vendarle sprejeta tudi resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja?

Upam, da kmalu.

Avtor: Andreja Rebernik

Izvirna novica: SIOL.net , 16.09.2012

?lanek je last medija SIOL.net in avtorice