Danes si naziv psihoterapevta lahko lasti marsikdo

Ker podro?je psihoterapevtske dejavnosti še vedno ni urejeno, ?eprav predlog zakona že obstaja, si dandanes naziv psihoterapevta lahko lasti marsikdo in seveda tudi mirno opravlja svoje poslanstvo. O pomanjkljivostih zakonske ureditve na tem podro?ju smo se pogovarjali s Polono Matjan Štuhec, specialistko klini?ne psihologije in psihoterapevtko na Inštitutu za klini?no psihologijo in psihoterapijo ter eno od ?lanic delovne skupine za pripravo predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti.

Predlog zakona že obstaja, vendar leži v predalih ministrstva za zdravje. Kakšna je pravzaprav njegova usoda?

Pri oblikovanju predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti so sodelovali strokovnjaki in predstavniki organizacij oziroma združenj, ki delujejo na tem podro?ju, kot so na primer Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPS), Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP), Inštitut Antona Trstenjaka in drugi. Sicer za sprejem tega predloga zakona iniciativo dajemo že vrsto let in vsi ministri za zdravje so ga od njegovega oblikovanja podprli in se strinjali, da je to dejavnost treba urediti. Žal pa je bilo vedno kaj bolj pomembnega.

Sicer pa je delovno skupino, ta je delovala v okviru direktorata za zdravje, ki ga je takrat vodil gospod Janez Remškar, leta 2006 imenoval minister Andrej Bru?an. Tri leta, vsak drugi petek, smo cele dopoldneve pripravljali besedilo zakona in ko smo ga kon?no uskladili, ga je minister Bru?an vklju?il v program vlade. Toda najprej so se na ministrstvu ukvarjali s predlogom zakona o zdravilstvu, po njegovem sprejemu pa naj bi sledil še predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, vendar so se potem zgodile menjave in volitve. Prioritete so se spet spremenile in predlog zakona se je spet znašel v predalu. Omenjena delovna skupina pa sicer še vedno ni formalno razpuš?ena, zadnji? se je sestala decembra 2010.

Kakšni bodo vaši nadaljnji koraki?

Pri vsakem ministru za zdravje skušamo dose?i, da bi se za?el ukvarjati s tem predlogom zakona, vendar so bile do zdaj vedno v ospredju druge prioritete, ?eprav se zaradi tega na tem podro?ju vzdržuje nered.

Ta pa je vedno priložnost za razraš?anje ?rnega trga z lai?nimi terapevti …

Vtipkajte v spletni iskalnik besedo psihoterapija, pa boste takoj lahko videli, da številni ljudje opravljajo psihoterapevtske dejavnosti z razli?nimi metodami in vsi so nekakšni terapevti, mnogi med njimi pa delajo kar v svojih dnevnih sobah. Gre za ljudi, ki ne lo?ijo med duševno stisko in resno psihi?no boleznijo; da namre? lo?iš, ali so tri pikice na koži piki komarja ali pa gre za simptome neke druge resne bolezni, moraš biti zdravnik. Osnovni problem je torej v tem, da razne terapevtske tehnike opravljajo ljudje brez osnovnega znanja, ki bi jim takšno lo?evanje omogo?il.

Pri oblikovanju predloga zakona ste sodelovali strokovnjaki, ki imate zelo razli?ne poglede na urejanje tega podro?ja. Najbrž so bila med vami potrebna precejšnja usklajevanja …

Tako je, med nami so bile velike razlike, saj želi vsako združenje oziroma organizacija uveljaviti svoje interese in pokriti ve?ino svojega ?lanstva in s tem je bilo najve? težav, vendar smo jih premagali. Menim pa, da bi morala biti država tista, ki bi zaš?itila uporabnike, ne pa ?lanstvo razli?nih organizacij. Država bi morala zahtevati, da je osnovno vodilo dobrobit uporabnika.

Okoli katerih vprašanj so bila usklajevanja najtežja?

Težko smo se zedinili v tem, da je psihoterapija zdravstvena dejavnost, oziroma glede vprašanja, kateri del te dejavnosti, ki je zelo široka, je zdravstvene narave. Dolo?en del seveda ni in tudi ni nujno, da spada pod zakon, vendar je treba jasno lo?iti, kateri del je to in kdo potem lahko to dela ter na kakšen na?in.

Dolgo smo se pogovarjali tudi o tem, da naj bo to specialisti?na zdravstvena dejavnost, kar pomeni, da je fakultetna raven osnovna raven, da predstavlja druga bolonjska stopnja vstopna vrata za specializacijo.

To pomeni, da skozi ta vrata ne vstopajo le študentje z medicinske fakultete?

Tako je. Tudi tukaj smo imeli kar nekaj težav. Trenutno je tako, da v zdravstvu psihoterapevtske storitve obstajajo in jih zdravstvena zavarovalnica tudi pla?uje. Ve?inoma pa jih opravljajo specialisti klini?ne psihologije in specialisti psihiatri. Razli?ne psihoterapevtske metode in tehnike pa opravljajo tudi socialni delavci, delovni terapevti in tako dalje. Zato smo se dogovorili, da bi dovolili vstop za specializacijo tudi drugim profilom, vendar smo dolo?ili vstopne pogoje.

Rekli ste, da ste kot vstopni kriterij za specializacijo dolo?ili drugo bolonjsko stopnjo, vendar razlike med fakultetami obstajajo, vsaka ponuja dolo?eno vrsto znanj. Kako ste se lotili tega problema?

Dolo?ili smo, da naj bi obstajala zbornica z obveznim ?lanstvom, znotraj katere bi se oblikovala posebna komisija, ki bi pri vsakem posameznem kandidatu pregledala njegov izobraževalni program in program usposabljanja, torej kaj je na dolo?eni fakulteti že absolviral, in nato dolo?ila, katera znanja mu manjkajo oziroma jih je treba dopolniti, da bi lahko za?el s specializacijo.

Tudi osnutek eti?nega kodeksa smo že pripravili, ki bi bil podzakonski akt in bi zavezoval terapevte k eti?nemu delovanju. Trenutno tega seveda ni in vsak lahko dela, kar ho?e. 

Kako pa danes potekajo psihoterapevtska izobraževanja, kdo vse jih izvaja?

Trenutno je s psihoterapevtskim izobraževanjem velika zmeda. Tovrstno izobraževanje že štirideset let poteka znotraj zdravstva, ampak ne kot poklic. Obstajajo enoletni podiplomski te?aj iz psihoterapije na medicinski fakulteti ter razna dodatna izobraževanja in šole, ki sicer omogo?ajo pridobitev nazivov, ne pa tudi spri?eval, ki bi jih naša država verificirala. Prvi program, ki je v državi verificiran, je na magistrski ravni na teološki fakulteti, in sicer iz družinske terapije. Ti so edini, ki imajo državno priznan naziv družinskega terapevta.

?e se ne motim, ste v predlogu zakona psihoterapijo opredelili kot samostojno znanstveno disciplino, njeno opravljanje pa predstavlja samostojen in svoboden poklic. Kaj pravzaprav to pomeni?

Psihoterapijo smo diferencirali iz klini?ne psihologije in psihiatrije ter jo opredelili kot samostojen poklic, kjer ti na primer psihiatri?na znanja pridejo prav, ampak so potrebna še druga znanja, recimo s podro?ja psihologije osebnosti, razvojne psihologije, pa tudi povsem psihoterapevtska, kot na primer psihoterapevtska diagnostika, terapevtski pogovor ter psihoterapevtske intervencije. Potrebna so tudi znanja s podro?ja sociologije, filozofije, biologije ali nevropsihologije in kognitivnih znanosti. Zlasti pomembna so znanja iz zadnjih, saj vse bolj spoznavamo, kako delujejo možgani, kako v njih potekajo povezave. Ve se namre?, da se z dolgotrajno psihoterapijo, njenimi metodami, vzpostavljajo nove povezave v možganih.

Lahko malce bolj pojasnite?

?e vzameva za primer le biološki vidik, to pomeni, da ima vsaka misel ali stavek, ki ga izre?em, svoj biokemi?ni zapis. Znotraj ?ustvenega, socialnega in intelektualnega razvoja se v možganih delajo dolo?ene povezave. Danes se že dobro ve, kako ?ustvuje majhen otrok, zakaj na primer v dolo?enih trenutkih odreagira zelo razburjeno. Vemo, kako so videti povezave in kakšno vlogo ima del možganov, ki se imenuje amigdala ali po slovensko mandljasto jedro. Gre za zelo primarno vlogo, ta pomemben del možganskega sistema je namre? odgovoren za zaznavo nevarnosti in odgovore nanjo. Znotraj nekega ?ustveno stabilnega razvoja gredo nato povezave v hipokampus, to je del možganov, katerega naloga je obnavljanje spominov in pomnjenje, in šele iz hipokampusa gredo nato v predfrontalni reženj, kjer pa je miselna kontrola ?ustvovanja. In ?e te varne osnove ni, potem se te povezave ne vzpostavijo in ostaja primitivna povezava, ki jo imajo sesalci. To pa pomeni, da se takšni ljudje ob paniki in strahu odzovejo zelo hitro, in sicer z vso oborožitvijo za boj ali beg.

Psihoterapija torej pomaga vzpostaviti te manjkajo?e povezave?

Z dolgotrajnimi metodami ustvarjamo pogoje ?ustvene varnosti in bližine, ki jih dolo?eni ljudje zaradi najrazli?nejših družinskih razmer niso bili deležni, vendar le, ?e obstajajo kapacitete v možganih. Nekateri ljudje jih namre? nimajo, zlasti psihiatri?ni bolniki. Gre torej zato, da te povezave ustvarimo v poznejšem življenjskem obdobju, podobno kot pri u?enju tujega jezika v odrasli dobi. Tega se namre? lahko nau?ite, vendar ga nikoli ne boste znali tako dobro kot maternega, toda dovolj, da lahko funkcionirate.

Avtor: Andreja Rebernik
Foto: Matej Povše

Izvirna novica: SIOL.net , 14.10.2012

?lanek je last medija SIOL.net in avtorice