Ne dovolite, da vam pesimizem kroji življenje

Nekaterih ljudi izguba službe ne spravi iz tira, in ?eprav se stvari ne odvijajo tako, kot bi si želeli, v prihodnost zrejo z optimizmom. Drugim se nasprotno ob izgubi zaposlitve poslabša njihovo zdravstveno stanje. Zakaj se nekdo z izgubo službe soo?i konstruktivno, drugi pa pade v depresijo?

Gospa na pragu srednjih let je izgubila službo. To se je zgodilo nepri?akovano, saj je dosegala dobre delovne rezultate, poleg tega je menila, da je njen položaj v hierarhiji podjetja trden. Po prvem presene?enju je naredila na?rt, kako se bo dejavno lotila iskanja nove zaposlitve. Navezala je stike s poslovnimi znanci, pošiljala povpraševanja na podjetja, zaposlitev je za?ela iskati tudi prek agencij za delo. Imela je nekaj razgovorov za službo, eno ponudbo je tudi zavrnila, ker ni ustrezala njenim pri?akovanjem. ?eprav je od izgube službe minilo že pol leta, ostaja optimisti?na in prepri?ana, da bo ustrezno zaposlitev prej ali slej našla. Prav tako skuša ?im bolje izkoristiti prosti ?as, ki ga ima sedaj na voljo veliko: dlje spi, kar je privilegij, ki si ga prej ni privoš?ila, redno se rekreira, samoizobražuje, z mislijo, da ji bo morda koristilo pri naslednji zaposlitvi, se je za?ela u?iti še enega tujega jezika. Na izgubo zaposlitve gleda celo v pozitivni lu?i: »Sem v letih, ko je ?as, da ?lovek menja zaposlitev in ne obsedi v dotedanji službi. Izguba službe me je spodbudila, da to tudi storim in v prihodnji službi preidem na novo podro?je delovanja.«

Psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek se v svoji ambulanti sre?uje z ljudmi, ki jih nasprotno izguba zaposlitve tako ohromi, da to prispevala k poslabšanju njihovega zdravstvenega stanja in morebiti padejo celo v depresijo. Zakaj se nekateri ljudje z izgubo, kot je izguba zaposlitve, soo?ajo dobro, na pozitiven na?in, drugi pa z depresijo?

Nepoboljšljivi optimisti in nepoboljšljivi pesimisti

Ti drugi so ljudje, ki imajo v osnovi negativen kognitivni set in razmišljajo o svoji preteklosti, sedanjosti in prihodnosti skrajno ?rno, razloži psihiatrinja.

»Eni smo nepoboljšljivi optimisti, drugi pa so nepoboljšljivi pesimisti. Ti sami sebe sabotirajo,« pove Dernovškova. Ko za?nejo v podjetju odpuš?ati, s svojim negativnim vedenjem taka oseba sama obrne pozornost nase in je potem res naslednja na seznamu za odpuš?anje. S tem dobi potrditev, kako je življenje res težko. Ko izgubi službo, izgubi tudi motivacijo, da bi si pomagala, in razvije razli?ne težave. Stiska jo tudi povsem ohromi, ko gre na zavod za zaposlovanje ter druge konce in kraje, se manj uspešno pogaja, saj veliko tarna in stoka, ?esa vse ne zmore. Tak ?lovek tudi težko izkoristi oblike pomo?i, ki so na voljo, tudi denimo psihološko pomo?.

»?e nam to ?rnogledost uspe pretrgati, je terapija uspešna in se kot terapevtski cilj postavi iskanje službe. ?e ?lovek zagrabi in si re?e, v redu, službe nimam, kljub temu pa lahko skrbim za svojo psihofizi?no kondicijo, hodim v knjižnico in podobno, bo dobro prišel skozi, ?eprav je padel v depresijo. ?e pa se za?ne smiliti sam sebi, se njegova stiska samo še poglablja in je tudi terapija manj u?inkovita,« pove Dernovškova. Takih ljudi sicer ni veliko in tudi niso zgolj depresivni in ?rnogledi po naravi, ampak imajo obi?ajno še kakšno drugo težavo ali poudarjene osebnostne poteze, ki jim zmanjšujejo možnost prilagajanja in soo?anja z vsakodnevnimi stresi. Pri njih prognoza reševanja težav ni dobra.

To seveda ne pomeni, da so ?rnogledi posamezniki sami krivi, da zbolijo za depresijo, vedeti pa morajo, da ?e imajo negativni pogled na svet, imajo s tem dejavnik tveganja, da bodo lahko zboleli, ko se znajdejo v težki situaciji. »Ljudem, ki so po naravi pesimisti, svetujemo, da je dobro, da svoje predpostavke o življenju in svetu raz?istijo s psihoterapevtom. Ni namre? dobro biti nepoboljšljiv pesimist, saj te to dela ranljivega, in ko pride izguba službe ali druga izguba, se ta negativni kognitivni set samo še okrepi in te v resnici pokoplje,« razloži psihiatrinja. Tako lahko denimo depresivna oseba ob spoznanju, da se je celo sama potiskala v globljo depresijo, na hitro sklene, da nima smisla truditi se, ali pa se za?ne neskon?no kriviti. Pri takšnih prehitrih sklepih se v terapiji ustavijo in to raz?istijo.

Dolgotrajno iz?rpavanje

Optimisti?na gospa iz uvoda zagotovo lahko optimizem ohranja tudi zato, ker je dovolj prihranila, da je v ?asu brezposelnosti finan?no neodvisna in ji dotedanjega življenjskega sloga ni bilo treba veliko spreminjati. Se lahko optimizem sprevrže v pesimizem, ko ?lovek izkusi finan?no stisko in je zelo trdo soo?en z novo realnostjo?

V takšni situaciji gre za ponavljajo?e se negativne izkušnje, na katere nismo pripravljeni in nas lahko iz?rpavajo. Dolgotrajno iz?rpavanje lahko sproži stanje, ki se kaže z enakimi znaki kot depresija, pri ?emer ne gre za pravo depresijo. »?lovek se lahko zadeve optimisti?no loti, a ima pretirana pri?akovanja in se ta ne izpolnijo. ?lovek, ki je brez zaposlitve, mora biti pripravljen sprejeti dejstva ter prilagoditi svoj življenji slog tako, da lahko preživi z manj denarja in statusa službe. ?e ni prilagodljiv in misli, da mora otroku omogo?iti enako kot takrat, ko je imel službo, ga to lahko potol?e.« Dernovškova navede primer mlajše pacientke, ki so ji v službi znižali pla?o in si ni mogla ve? privoš?iti rednih nakupov lepih obla?il; padla je v depresijo, ker ni mogla sprejeti nove realnosti. Kot absolutno rekorderko v preživetju pa navede gospo, ki ji je z možem, ko sta ostala brez službe, po pla?ilu vseh stroškov ostalo sto evrov na mesec. »Gospa ni padla v depresijo, bila pa je v stiski, ker ji je bilo nerodno povedati, da preživi s sto evri. Povedala sem ji, da je preživeti s sto evri umetnost, saj ni razumela, da je to uspeh. Zdaj je dobila službo in je zelo zadovoljna.«

Boste zmagovalec ali žrtev?

Po eni od psiholoških teorij se ?lovek sam odlo?i, ali bo zmagovalec ali žrtev. Zmagovalec obi?ajno sprejme situacijo takšno, kot je, se ?im prej prilagodi in izkoristi vse možnosti pomo?i. »Ni mu nerodno, ne obupava, ne dela si utvar, ne zapleta se v izposojanje denarja, ne izklju?i se iz družbe, ampak poskuša živeti tako, kot v danih razmerah lahko. Medtem ko se žrtev uleže na hrbet in si misli, da bo boljše, ?e se naredi mrtvega. Pri?akuje, da bodo drugi skrbeli zanj, on ne po?ne ni?, s tem njegove psihofizi?ne sposobnosti pešajo in na koncu res postane žrtev. A v osnovi je to njegova odlo?itev, poudarja psihiatrinja. Toda ali je to zavestna odlo?itev ali pa je to njegova psihi?na struktura, ki ga sili v dolo?ene odzive? To ni izklju?no zavestna odlo?itev, se strinja Dernovškova. Je v veliki meri podzavestna in jo vodijo razli?ne sile, a to ne pomeni, da posameznik ni sposoben razumeti svojega na?ina reagiranja in njegovih posledic ter vzeti vajeti v svoje roke. »Terapevti želimo, da ljudje uvidijo, da peljejo stvari v smeri žrtve in da se morajo ustaviti in obrniti. Skušamo preventivno delovati, da ljudje ne bi prevzemali vloge žrtve in se vedli neodgovorno, ampak da bi prevzemali ravno tako težavno, a veliko boljšo pot zmagovalcev.«

Toda ali je mogo?e spremeniti tako osnovno dispozicijo do sveta, kot je optimizem ali pesimizem? Nekoliko je to mogo?e spremeniti, razloži Dernovškova: »To ne pomeni, da iz pesimista nastane optimist, a ?e bo posameznik samo pet odstotkov manj pesimist, bo že v redu.« Pesimisti?ni posameznik mora zavestno krotiti svoj pesimizem, skrbeti za zdrav življenjski slog in na svet gledati tako, da kar koli se bo že zgodilo, bo za nekaj

Zdravila pomagajo

Da je to mogo?e, so dokaz njeni pacienti, saj se jih veliko odlo?i za pot zmagovalca: kon?ajo srednjo šolo, fakulteto, naredijo magisterij, doktorat, zamenjajo službo, se lo?ijo, poro?ijo, torej spremenijo tisto, kar jih je bremenilo. »Spremljati zmagovalca na njegovi poti je kot polnjenje baterij. Ob ?loveku, ki se odlo?i za pot žrtve, pa je terapevtu težko: peljati ga moraš do tega, da spozna, da so tudi druge možnosti. Lahko mu zgolj stojiš ob strani in potrpežljivo ?akaš, da ga sre?a pamet, saj njegove pozicije žrtve ne smeš negovati, ker je to strokovno opore?no.«

Kadar posameznik zboli za depresijo, je to bolezen treba zdraviti. Zdravila koristijo, saj ?loveku dajo ve? mo?i in korajže, da naredi tisto, kar mora, pojasnjuje Dernovškova. Pacientom pove, da bodo zdravila morali jemati, koliko ?asa in v kakšni koli?ini, pa je odvisno od njih; ve? kot bodo zase naredili sami, manj zdravil bodo morali jemati. Ljudje se jemanju zdravil ne upirajo, ravno nasprotno, opaža psihiatrinja; ve?ja težava je aktivirati jih. »Veseli smo, ?e se ?lovek iz epizode depresije nau?i, da se ne spla?a biti ?rnogled, saj s tem sabotira samega sebe,« je povedala Mojca Zvezdana Dernovšek.

Ljudje zelo radi gojijo pesimizem, ?eš, ?e pri?akujem najslabše, se bom na to pripravil in bo potem manj bolelo. A ko se kaj zgodi, boli še bolj. Dobro je, da se ljudje, ki imajo to osebnostno naravnanost, tega zavedajo, saj gre za ranljivost. Velja splošni nasvet: pesimizem spravite v najtemnejšo klet, zaklenite vrata in ga ne spustite ven za nobeno ceno! Mojca Zvezdana Dernovšek

?e zbolite za depresijo, poiš?ite pomo? pri svojem izbranem zdravniku. V trenutku stiske lahko pokli?ete na telefonsko številko društva Samarijan 116 123, ki dela 24 ur na dan vse dni v tednu.

Avtorica: Mojca Loren?i?

Izvirna novica: Dnevnik.si  08.11.2012

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice