Skrivnostni spomin

Spomnim se, da smo v osnovni šoli in pozneje z zavistjo govorili o sošolkah in sošolcih, ki naj bi imeli posebno dober spomin in jim je seveda šlo u?enje kot poglavitna storilnostna dejavnost tistega obdobja posebno dobro od rok. Zoprno je tudi bilo, da si snov prebral in prepoznal, ko si jo videl napisano, a to ni pomenilo, da jo znaš priklicati, ko te sprašujejo za oceno. tako so se brezštevilni u?enci na lastnih hrbtih izkustveno pou?ili, da ima spomin razli?ne ?asovne in vsebinske kvalitete. Še na fakulteti je za nekatere veljalo, da imajo fotografski spomin – snov preberejo in jo že znajo oziroma si jo z lahkoto prikli?ejo v spomin.

Nedvomno gre tudi za mite, ki nas tolažijo, ?e smo pri u?enju premalo delavni, je pa res, da imajo ljudje razli?ne danosti za tvorjenje spomina. Res je tudi, da gre možganom bolje, ?e jih veliko uporabljamo; ?e jih uporabljamo premalo, jim gre vedno slabše. ?e se kot otroci ve? u?imo, kot starejši pa npr. rešujemo križanke in se u?imo tujega jezika,to možganski spominski funkciji dene dobro. enako velja za zdrav
življenjski slog – ve? kot se gibljemo in manj kot uporabljamo psihotropnih snovi, kot so droge, bolje se godi funkciji spomina.

Doc. dr. Maja Rus Makovec je psihiatrinja in sistemska psihoterapevtka, ki se tako kot veliko sodobnih psihiatrov trudi povezati klini?no prakso z izsledki nevroznanosti. Funkciji spomina se najve? posve?a na ravni bolezni odvisnosti in travmatskih doživetij v otroštvu in odrasli dobi, kot sodna izvedenka pa psihiatri?nim aspektom spominskih motenj po poškodbah glave in pri psihogenih motnjah spomina. Dela na Psihiatri?ni kliniki Ljubljana in u?i na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Pogosto imamo kriti?ne pripombe, da se morajo otroci in mladostniki preve? u?iti na pamet, namesto da bi jih u?ili razmišljati. Kritika je hkrati upravi?ena in ne. Dokler naši možgani nimajo spravljenega dovolj spomina z nekega podro?ja, o tem podro?ju ne moremo resno razmišljati, lahko le psevdofilozofiramo. ?e pa si je treba v ?im krajšem ?asu zapomniti veliko podatkov, ne da bi imeli na razpolago dovolj ?asa za tvorbo višje ravni spominskih funkcij, te podatke prej pozabimo in se proces višje ravni razmišljanja ne more niti za?eti razvijati. Kasneje bo iz besedila lažje razumeti, da se preve? podatkov, ki se jih nau?imo na pamet, naloži v hipokampusu (enem od bistvenih predelov možganov za skladiš?enje spomina) – kot bi v eno sobo spravljali vso kramo stanovanja. Prej ali slej bi bilo treba predmete porazdeliti po drugih sobah (kot se iz hipokampusa tvorijo povezave z možgansko skorjo) ali pa del nakopi?enega zavre?i. ?e ni ?asa, da bi se posvetili nakopi?enim spominskim podatkom, jih je smiselno (tako pravi evolucija) ?im prej pozabiti – zavre?i, da se bo dalo nabirati druge predmete (spomine). Ponavljanje je mati modrosti, to so izkustveno razumeli že stari Rimljani. Za kakovostno u?enje je tako treba biti delaven – si zapomniti dolo?eno koli?ino podatkov, potem pa jih ponavljati oziroma nekaj ?asa premlevati.

Neobi?ajno dober spomin ni nujno koristen za življenje

Žal si nekateri ljudje odli?no zapomnijo tisto, kar bi bilo dobro pozabiti, recimo izkušnjo strahu (zato jih ta spomin preplavi, ko je najmanj treba). Nekateri se ve?inoma spominjajo samo slabih izkušenj, drugi pa lahko neprijetne spomine izrinejo iz zavesti, ?eprav lahko zunajzavestni spomini vplivajo na vedenje in ga usmerjajo. Ko govorimo o zunajzavestnem spominu, ne govorimo nujno o travmati?nih izkušnjah:lahko gre za vsakdanji, a nujen in dobrodošel mehanizem »avtomatskega pilota« naše duševnosti, ki nam prihrani veliko energije. Svojo vsakodnevno pot v službo si lahko zapomnimo tako dobro, da pripotujemo do nje, ne da bi razmišljali. Ko si naši možgani zapomnijo, kako uporabljati motoriko pri vožnji kolesa, si to zapomnijo tako reko? za vedno. Dober spomin velja za posebno dobrino, saj lahko pomaga pri naši družbeni uspešnosti. Tako si nekateri skušajo izboljšati spomin z oja?evalci spomina, ki so lahko nedolžne ali manj nedolžne kemi?ne snovi. Spomin se spreminja tudi s staranjem, a je v?asih težko razlo?iti, kdaj spominski izpad nima nobene klini?ne teže (ko pacient npr. re?e: »Ko sem zjutraj mazal marmelado na kruh in se nisem mogel spomniti priimka u?iteljice iz osnovne šole, sem si rekel ‘evo, pa se je za?ela demenca’.«) in kdaj se za?enja bolezensko slabljenje spomina.

Zgradba možganov Možgane na anatomski ravni razdelimo na režnje. Eden od njih je temporalni, ki obsega predel nad ušesom in okoli njega ter sega proti sredini možganov). Spominski sistem medialnega (»proti sredini« možganov) temporalnega režnja sestavljajo naslednje možganske strukture: hipokamus, rinalni in parahipokampalni korteks (skorja). Lokacija amigdale je na sprednjem delu tega sistema in ni njegov del, ?eprav ima zelo pomembno vlogo pri procesiranju deklarativnega spomina. Hipokampus(ki je ime dobil po svoji obliki, podobni morskemu konji?ku) ima centralno in vrhovno vlogo tega sistema: vanj prihajajo informacije iz vseh možganskih predelov. Zunajserijski spomin S superiorno zmožnostjo pomnjenja razen na kvizu ali pri izpitu ne moremo kaj prida pametnega po?eti. Ti ljudje so preobremenjeni z intenzivnostjo svojih spominov, zelo naporno mora biti tudi živeti z nekom, ki ni?esar ne pozabi. Ljudem z zunajserijskim spominom pravimo mnemonisti. Vodilni ruski pionir raziskovanja spomina Aleksander R. Luria je opisal primer fotografskega spomina osebe, ki ji je sledil 30 let. Ta menda ni pozabil nobenega dogodka, pomnil je celo dolge in dolgo?asne govore do besede podrobno. Nagnjen je bil k sinesteziji (mešanju ?utov – ?lovek sliši barve, vidi zvoke …) in poenotenju informacij, ki jih je dobival po poti razli?nih ?utov. Ko je hotel priklicati informacijo, je reproduciral podobo in »prebral« simbole. Možno je, da je imel nenavadno varianto gena za sintezo beljakovin, ki dopuš?a boljše in takojšnje oblikovanje spomina. Prenos informacij po možganih Možgani so sestavljeni iz podaljšane hrbtenja?e, v kateri so osnovne funkcije preživetja (uravnavanje dihanja, sr?ne frekvence ipd.), iz limbi?nega ali srednjega dela možganov, v katerih so locirana ?ustva (zunajzavestno dogajanje), in iz možganske skorje, v kateri domujejo naše zavestne funkcije (ti trije deli med seboj ne delujejo vedno usklajeno, s ?imer med drugim služimo kruh psihiatri in psihoterapevti). Vse tri ravni možganske organizacije so med seboj kompleksno povezane, nikoli ne deluje izolirano le ena raven možganov. Možgani so sestavljeni iz živ?nih celic, nevronov, ki jih obdajajo krajši izrastki dendriti, po katerihpotekajo sporo?ila k telesu celice, ter daljši izrastek akson, po katerem potekajo sporo?ila k naslednji živ?ni celici, ki se zaklju?i z manjšimi kon?i?i. Ti tvorijo sinapso, špranjo med kon?i?i dveh razli?nih živ?nih celic. Informacije po živ?nih vlaknih potekajo v obliki elektri?nega dražljaja (akcijskega potenciala), v sinapsi pa poteka pretežno kemi?ni prenos informacije z živ?nimi prenašalci (nevrotransmiterji). Živ?ni prenašalci delujejo preko specifi?nih mest v sinapti?ni membrani (receptorji).

Imeti izvrsten spomin ne pomeni nujno, da smo tudi zelo inteligentni. Film Rainman (Dustin Hoffman igra moža z avtizmom, ki ima zelo razvito spominsko funkcijo za številke in podobe) je pomagal tudi laikom razumeti, da ?loveka izvrsten specifi?en spomin še ne napravi modrega, uspešnega ali sre?nega. Redki ljudje, ki imajo nadpovpre?no razvito funkcijo spomina, si zapomnijo preve? nepotrebnih podatkov, težko abstrahirajo bistveno od nebistvenega in zanje je vsakdanjik izjemno zapleten. Obstaja tudi možnost, da izvrstni spomin spremlja nizka inteligenca (»idiot savant«). V za?etku moje specializacije iz psihiatrije nam je predavatelj predstavil pacienta z motnjo v razvoju, ki je bil sposoben za leta nazaj in naprej povezati datume in dni v tednu ter godove svetnic. Zanj so zaradi nezmožnosti obvladovanja vsakdanjika skrbeli v domu za ostarele blizu Ljubljane. Spomin je tako zelo povezan s tem, kako se doživljamo kot osebe in kako delujemo, da ga po pravici doživljamo kot eno od bistvenih sestavin duševnosti. V prispevku bomo videli, da ima spomin razli?ne oblike tako glede trajanja kot glede kakovosti in da ni vpet samo v našo »pamet« (kognitivne procese), ampak tudi v ?ustvene procese in vedenje. Naravo spomina so nam pomagala razumeti razli?na živa bitja; od ljudi pa predvsem tisti, ki so doživeli operacijo ali poškodbo možganov in je njihova osebna škoda ali celo tragedija nehote pomagala znanosti. V nadaljevanju bo razloženo, kaj po?nejo možganske celice in živ?ne poti, da lahko tvorimo spomine. To bo pomagalo razvozlati zgoraj naštete primere o spominu, iz katerih ne moremo izlo?iti skupne kvalitete, ker poznamo razli?ne oblike spomina. Za nekatere niti ne vemo, da jih imamo, in se nam zdijo samoumevne, dokler niso prizadete. Zato bomo omenili vrste spomina in tudi odkritja, ki pomenijo preskok v razumevanju spomina. ?lanek pa lahko služi tudi urjenju spomina: lahko si npr. poskušamo zapomniti imena raziskovalcev.

Kaj se dogaja v celicah

Spomin ima tri naloge: da kodira, shranjujein prikli?e informacije. V ?asu, ko prejemamo informacijo (nekaj smo videli, slišali, za?utili …), jo možgani kodirajo, da bi jo lahko spravili v spomin. V funkcijo kodiranja sodi kratkoro?no shranjevanje informacij in konsolidacija oziroma spreminjanje pravkar shranjene labilne informacije v obliko za stabilno shranjevanje. ?e je ta proces nekaj zmotilo, stabilnega hranjenja ne bo. Osnovni spominski proces namre? poteka takole: prvi se »vklju?i« senzorni spomin. ?e smo pozorni na informacijo, jo spravimo v kratkoro?ni spomin, ?e jo ponavljamo, pa se uskladiš?i v dolgoro?ni spomin. ?e nismo pozorni, informacija ne pride niti do kratkoro?nega spomina. Kaj se torej dogaja na temeljnem gradbenem elementu, celici?
Spomin ohlapno definirajo kot mehanizem, ko pretekle izkušnje spremenijo sedanje vedenje. Povezava med preteklostjo in sedanjostjo naj bi bile nekatere telesne in biokemi?ne spremembe v možganih. Leta 1900 je nemški raziskovalec spomina Richard Semon te spremembe poimenoval engrami. Engram je torej spominska sled v možganih in raziskovalce je zato zanimalo, kje v možganih so engrami spravljeni in kako se oblikujejo. Raziskovalci so skušali ugotoviti mesto engramov tako, da so prekinjali razli?ne povezave v možganih podgan. S tem je za?el ameriški nevroznanstvenik Karl Lashley. Zarezal je v razli?na mesta, a podgane so še naprej dokaj u?inkovito našle hrano v labirintu (so se spomnile, kje je). Sklepal je, da v možganih ni enega tipi?nega mesta, kamor bi se spravljali spomini, in da ena poškodba možganov še ne izbriše spomina, je pa spomina toliko manj, kolikor obsežnejša je poškodba možganov. Šele ko je poškodba možganov zelo obširna, se pokaže bistveno slabljenje spominske funkcije. Sodoben pogled na lokacijo spomina je, da se ti spravljajo primarno v predelu možganov, ki je vpleten v procesiranje dolo?enega tipa spomina. Spominske sledi za vidno informacijo so spravljene v tako menovanem striatumu in zunajstriatni vidni možganski skorji (korteks), za slušne informacije v slušnem delu možganske skorje itd. Posebej vznemirljivo odkritje je bilo, da se engram ustvari tako, da se med seboj poveže mreža nevronov, ki so prej delovali neodvisno, ob spominski sledi pa so za?eli delovati povezano. Kako bi lahko med seboj sodelovali prej neodvisni nevroni, je leta 1949 razmišljal kanadski psiholog Donald Hebb. Menil je, da se mo? povezave med nevroni pove?a, ?e so ti so?asno aktivni. Temu, da se nevroni, ki se hkrati vzburijo, med seboj tudi povežejo, pravimo Hebbov zakon, ki še vedno velja za temelj razumevanja spomina na celi?ni ravni. Metafori?no si lahko povezovanje v spomin predstavljamo, ?e na primer zelo radi hkrati pijemo kavo in beremo ?asopis. ?e dve razli?ni dejavnosti povežemo, nas branje ?asopisa spomni, da bi bilo dobro piti kavo, in obratno, ?eprav so spominske asociacije lahko tudi koristnejše.

Habituacija in senzitizacija To sta preprosti obliki spomina, sodita med tako imenovano proceduralno u?enje, pri katerem gre za u?enje motori?nega odgovora kot reakcijo na senzori?no percepcijo. To u?enje je lahko neasociativno (odgovor, ki se oblikuje na en tip dražljaja), sem sodita habituacija in senzitizacija. Habituacija nam pomaga, da ignoriramo dražljaje, ki nimajo pomena (?e vsaki?, ko zvoni telefon, posko?ite, da bi odgovorili, in je vsaki? klic za nekoga drugega, se nehate odzivati na zvonjenje). V vsakdanjem življenju smo prilagojeni na ignoriranje velikega števila dražljajev: medtem ko berete, se npr. oglaša sosedov pes, zunaj je polno prometa, a vas dražljaji ne motijo. Pri senzitizaciji pa odreagiramo na vse dražljaje zelo intenzivno: pri no?nem sprehodu npr. zmanjka lu?i, in ko slišimo korake za sabo, se odzovemo pretirano. Drugi tip proceduralnega u?enja je asociativni tip u?enja (o tem kasneje). Stimulirane podgane in otroci Donald Hebb je imel dobre živce in odprt odnos do podgan, zato je lahko opravil naslednji poskus: v doma?o kuhinjo je odnesel nekaj laboratorijskih podgan in jim dovolil, da so jo raziskovale. Potem jih je vrnil v laboratorij in jih treniral v labirintih skupaj s podganami, ki so ostale brez te »obogatene izkušnje«. Podganam z izkušnjo raziskovanja kuhinje je šlo pri treningu ob?utno bolje, imele so – kot so pozneje ugotovili – ve?je število nevronov v možganih. To odkritje je imelo pomembne posledice. Otrokom iz nestimulativnega okolja so npr. za?eli pomagati pri izobraževanju, je pa to tudi eden izmed razlogov, zakaj morajo otroci v šolo že pri šestih letih: ve?ja je namre? verjetnost, da bodo dobili ustrezno intelektualno stimulacijo tudi otroci, ki doma nimajo spodbudnega okolja.

 

Za ?ustvene spomine pogosto niti ne vemo, da jih imamo. Velikokrat si jih lahko prikli?emo in razložimo v odrasli dobi, ?e ho?emo ozavestiti ve?ji del svojega duševnega funkcioniranja. To lahko po?nemo sami ali pod kontroliranimi pogoji psihoterapije: zunajzavestnemu spominu, ki ga poskušamo priklicati v zavest, podamo nov kognitivni okvir – razumevanje odraslega. Ni nujno, da so del nezavednega spomina tudi travme. Lahko sicer so, a ve?inoma gre za ropotarnico vsega mogo?ega – od spominov brez posebne ?ustvene teže do spominov, ki mo?no usmerjajo naše odraslo vedenje, npr. spomin odnosa odraslih moških do žensk v našem okolju. V otroštvu si npr. zapomnimo vrednote svojega okolja in še sami ne vemo, da nas ti spomini usmerjajo v vedenju in vrednotenju. ?ustveni spomin lahko lepo ponazorimo z Dalijevim ustvarjanjem (Vztrajnost spomina).

Za spomin na celi?ni ravni se je zelo zanimal
Eric Kandel (in pozneje za to dobil Nobelovo nagrado), pred raziskavami
»le« psihiater in psihoanalitik, ki je na posebno inovativen na?in
povezal temeljne raziskave in njihovo navezavo na razumevanje ?loveškega
spomina. V poznih 60. letih je na vrsti morskega polža izvedel
raziskavo. Ganglij, najve?ji skupek nevronov v tem polžu, ki nima
možganov, ima le nekaj tiso? velikih in dobro razlo?ujo?ih se nevronov.
Ko se je polž nau?il nove reakcije, se je število nevronov v gangliju
pove?alo. Ta polž zelo mo?no skr?i škrge, kadar okoli njega vzvalovi
voda, ker to zanj pomeni nevarnost. V raziskavi so polževe škrge nežno
oblivali z vodo in polž si je po ponavljanju zapomnil, da ne gre za
nevarnost; škrg namre? ob valovanju vode ni ve? dramati?no skr?il. Temu
pojavu pravimo habituacija – odgovor je zmanjšan, ko se dražljaj vedno znova ponavlja. A ?e so se pri oblivanju škrg hkrati dotaknili polževega repa z elektri?nim dražljajem, ki ga ni bil vajen, je polž mo?no odreagiral s kr?enjem škrg. Temu pojavu pravimo senzitizacija – gre za pove?an odgovor na habituiran dražljaj. Kako na celi?ni ravni spravljamo spomine, so v zgodnjih 70. letih raziskovali na zaj?jih hipokampusih v laboratoriju v Oslu. Terje L?mo in Timothy Bliss sta odkrila, da visokofrekven?ni vlakec elektri?nih dražljajev olajša postsinapti?ni potencial, ki nastane po dražljaju, ki sledi predhodnemu vlakcu dražljajev (elektri?nemu potencialu, ki potuje po prvem/predhodnem nevronu, pravimo presinapti?ni, tistemu, ki potuje po drugem nevronu, pa postsinapti?ni dražljaj). Ta olajšana stimulacija se je pokazala samo pri natan?no tej vzdraženi nevronski poti in pri nobeni drugi. Ta fenomen so našli nato še v drugih možganskih predelih in je dolgotrajen (traja minute, ure in lahko tudi vse življenje). Pravimo mu dolgoro?na potenciacija (angl. Long-term potentiation, LTP); ima dve zna?ilnosti: specifi?nost in asociativnost. Specifi?nost pomeni, da so okrepljene le sinapse, ki so bile izpostavljene opisanemu draženju, druge sinapse (tudi istega nevrona)
pa niso. To pomaga razumeti npr. dejstvo, da imamo na tiso?e spominov obedovanja z drugimi ljudmi, a se posebej spominjamo prav posebnega kosila. O?itno so se takrat tvorili dolgoro?ni engrami (»mo?ne sinapse«) zaradi kratkih hkratnih živ?nih aktivnosti (dobra hrana, posebej dobro razpoloženje …). Posebnost se povezuje z izjemno kapaciteto spomina – pianisti na primer zaradi te lastnosti lahko neprestano pove?ujejo
svoj repertoar. Asociativnost pa opisuje naslednji pojav: ?e je ena živ?na pot šibko aktivirana, obenem pa je druga živ?na pot aktivirana mo?no, potem se pri obeh živ?nih poteh pokaže dolgoro?na potenciacija. ?e nastaja veliko število relativno šibkih aktivacij, asociativnost pove?a verjetnost u?enja po Hebbovem modelu. Evolucija je poskrbela za protiutež kopi?enju spominov. Gre za živ?no aktivnost, ki sinapti?no mo? oslabi in ji pravimo dolgoro?no upadanje (angl. Long-term depression, LTD), kar je nakazovalo že odkritje v zvezi s habituacijo. ?e bi se sinapse neprestano ustvarjale in krepile, bi predvidoma neko? dosegle maksimum. Po doma?e: pri LTD je vse ravno obratno kot pri LTP. LTP se oblikuje po visokofrekven?nem draženju v kratkem ?asu, LTD pa izzovemo z nizko frekvenco draženja skozi daljši ?as. Sistem je oblikovan celo tako prebrisano, da se, medtem ko se v nekaj sosednjih sinapsah dogaja krepitev z LTP, najverjetneje celo v najbližjih nevpletenih sinapsah lahko dogaja LTD. Tako si o?itno neki intenziven, ?eprav kratek dražljaj lahko za dolgo zapomnimo, ?e pa ga želimo pozabiti, je treba sicer manj intenzivno draženje, a vpliv mora biti dolg. Seveda si znanstveniki zelo prizadevajo, da bi ta odkritja dokazali tudi v zelo življenjskem okolju, pri vedenju. Pri podganah so že dokazali, da se pri tistih, ki živijo v zelo stimulativnem okolju, oblikujejo dolgoro?ni potenciali, ki jih niso našli pri podganah, ki so bivale v okolju, revnem s spodbudami.

H.M., najbolj študiran primer v nevroznanosti Ko so mu v eksperimentu ponujali hrano, jo je pojedel, enako obrok, ki so mu ga prinesli ?ez kratek ?as. Ko je dobil tretjo porcijo, je hrano odklonil in razložil, da ni la?en. Pogosto je zelo vljudno spraševal sestre, ali mu lahko razložijo, zakaj je v bolnišnici. Ko je umrl njegov o?e, je dolgo obdobje vedno znova spraševal, kje je njegov o?e, in vsaki? znova izkusil žalost ob novici, da je umrl. Po dolgem ?asu je nehal spraševati po o?etu; videti je bilo, da je vendarle prišlo do nekega tipa u?enja.

V funkciji spomina imajo seveda pomembno vlogo tudi drugi nevrotransmiterji; že dolgo je znano, da imajo ljudje z Alzheimerjevo demenco v možganih manj nevrotransmiterja acetilholina. Zdravila, ki poskušajo ohraniti visok nivo acetilholina v možganih (na primer tako, da upo?asnijo njegovo razgradnjo), prinašajo zmerna izboljšanja spomina pri delu pacientov z Alzheimerjevo demenco. Na fotografiji primerjava zdravih možganov (levo) z možgani pacienta z Alzheimerjevo demenco.

Kaj se dogaja v celicah

Vsa opazovanja zadnjih petdesetih let vodijo do splošno sprejete zamisli o razli?nih oblikah spomina in z njimi povezanimi razli?nimi spominskimi sistemi v možganih. Medialni temporalni reženj je najpomembnejši v kodiranju in utrjevanju dela spomina, ki je dostopen zavesti in o njem lahko poro?amo. Vendar ta del možganov ne spravlja teh spominov za stalno in ni potreben za kodiranje in konsolidacijo drugih oblik spomina. Pacient HM nam je s svojo zgodbo bistveno pomagal razumeti subtilno organizacijo spominskega sistema. HM, takrat star 27 let, je leta 1953 imel nevrokirurški poseg zaradi neobvladljive epilepsije. Pri operaciji so odstranili velik del pacientovega temporalnega režnja obojestransko, vklju?no z amigdalo, entorinalnim korteksom in okoli dvema tretjinama hipokamusa. HM ni imel ve? težav z epilepsijo, ni pa mogel tvoriti nekaterih oblik novih spominov. Imel je resne okvare spomina, npr. njegov IQ pa se je celo pove?al,
verjetno zaradi odsotnosti napadov. Prav tako ni imel težav pri izvršilnih funkcijah ali delovnem spominu, ki naj bi kazale na funkcijo ?elnega režnja. HM se je spominjal dogodkov nekaj let pred operacijo, ni pa se mogel spomniti dogodkov po operaciji (temu pravimo anterogradna amnezija, retrogradna amnezija pa je okvarjen spomin pred dogodkom, ki je prizadel možgane). Kadarkoli je sre?al nove ljudi, tudi raziskovalca, s katerim sta pogosto sodelovala, jih je pozabil skoraj takoj po tem, ko so zapustili sobo; ni se mogel spomniti novih dejstev in dogodkov. Njegov spomin je bil moten ne glede na naravo informacije (besedna, nebesedna) in ne glede na senzori?ni vnos (vidna, slušna itd.), lahko pa je zadrževal nove informacije za kratek ?as (delovni spomin); njegov implicitni spomin pa je bil tako reko? nedotaknjen. Najpomembnejšo vlogo v kratkoro?nem spominu ima sprednji (frontalni) možganski reženj, za dolgotrajnejši spomin je najpomembnejši temporalni (sen?ni) reženj. Bistveno je, da ni mogo?e identificirati enega samega mesta v možganih, za katerega bi lahko rekli, da je center za spomin in u?enje. Skoraj ves živ?ni sistem se lahko spreminja zaradi nove izkušnje, razli?ni tipi izkušenj pa spremenijo razli?ne možganske predele.

Kako kategoriziramo spomin? 

S testiranjem na magnetoencefalografu (MEG) lahko ugotovimo psihiatri?ne in nevrološke motnje, kot so epilepsija, Alzheimerjeva bolezenin demenca.

Spomin najprej kategoriziramo po trajanju: lo?imo med kratkoro?nim (delovnim) in dolgoro?nim spominom. Spomin lahko lo?imo tudi glede na kakovost: lo?imo deklarativni in nedeklarativni spomin. Prvi se nanaša na spominjanje dogodkov in dejstev, o katerih lahko besedno poro?amo (pri živalih se kaže s specifi?nim vedenjem), medtem ko se nedeklarativni spomin nanaša na spomine, ki smo si jih pridobili v obliki spretnosti, veš?ine. Deklarativni spomin je povezan z zavestnim doživljanjem (eksplicitni spomin), nedeklarativni spomin pa deluje na zunajzavestni ravni (implicitni spomin), pri katerem gre za obvladovanje pravil in postopkov. Deklarativni spomin razdelimo na epizodi?nega (spomin na osebne izkušnje, spominjamo se kontekstualno, glede na prostor in ?as) in
semanti?nega (splošno znanje o svetu, kar smo se nau?ili v šolanju: npr. kdaj se je rodil Prešeren). Nedeklarativni spomin obsega u?enje, ko ponavljajo?e izvajanje motori?nega dejanja izboljša to spretnost (vožnja avtomobila, igranje inštrumenta, veslanje v kajaku), sprožilni spomin (zaradi izpostavljanja nekaterim dražljajem se hitreje nau?imo odziva na sorodne ali enake dražljaje) in asociativni spomin oziroma pogojevanje (povezave med dvema dražljajema ter med dražljajem in odgovorom). Oseba z amnezijo tako na primer ne more priklicati nekaterih dogodkov in oseb, se pa spomni, kako igrati kitaro. Spominski proces poteka v zaporedju: kodiranje, konsolidacija, shranjevanje in priklic. Za?ne se z zares kratkoro?nim spominom, ki traja do tri sekunde, in mu pravimo senzori?ni spomin, zaznava. Informacija, ki jo dobijo možgani, mora biti v takem zapisu, da se lahko za?ne tvorba engrama (kodiranje), predvsem se morajo engrami stabilizirati, preden jih spravimo. V tem procesu se lahko pojavijo razli?ne težave: ?e sta motena kodiranje in konsolidacija, gre za anterogradno amnezijo, ?e sta motena shranjevanje in priklic, pa za retrogradno. Deklarativni in nedeklarativni spomin se spravljata »na višji ravni«, v možganski skorji, ki ji pravimo neokorteks ali asociacijski korteks, medtem ko se kodiranje in priklic deklarativnega spomina dogajata v hipokamusu in drugih delih medialnega temporalnega režnja, nedeklarativni del spomina pa v drugih možganskih predelih. Prav tako implicitna informacija poteka od »spodaj navzgor « (od ?util do možganske skorje), medtem ko ima eksplicitni spomin nasprotno pot: lahko reorganizira podatke. ?e iš?emo klju?e v sobi, ignoriramo druge predmete. Nevronske poti v temporalnem režnju (»zgoraj«) oblikujejo podobo (naših klju?ev, ki jih iš?emo), ki vpliva na to, kako obdelujemo vstopne vidne informacije (»spodaj«). Ljudje imamo pri implicitnem (nedeklarativnem) spominu relativno pasivno vlogo v kodiranju, zato je npr. pomembno, da se pred otroki vedemo, kot bi si želeli, da se vedejo tudi sami. Implicitni spomin si tako reko? nehote zapomni, kar izkuša.

Raziskave na živalih Ker nam pri raziskavah spomina pomagajo živali, je treba vedeti, kako živali pokažejo, da so se ?esa nau?ile. Pri podganah najve?krat uporabijo labirint ali plavalni bazen, ker živijo v tunelih in poleg vode. Opice so zelo radovedne – za hrano pogledajo pod predmeti ali na TV-zaslon. Razli?ne metode raziskovanja spomina in u?enja sta zasnovala Edward Thorndike (instrumentalno pogojevanje) in Ivan Pavlov (klasi?no pogojevanje). Pavlov je v za?etku 20. stoletja odkril, da se psi odzovejo na dražljaj, ki spremlja hranjenje. Gre za pogojevalno u?enje (klasi?no pogojevanje). Psi so se slinili ob pripravi hrane, Pavlov pa je hkrati zvonil z zvoncem in psi so si zapomnili ta so?asni dražljaj. Ko je v nadaljevanju Pavlov zvonil z zvoncem, so se psi slinili, ?eprav ni bilo hrane. Instrumentalno pogojevanje je tip u?enja, ko si žival zapomni, da je neko vedenje pripeljalo do nagrade (hrana). Žival na primer izvaja naklju?ne gibe, da bi prišla iz kletke in pojedla hrano poleg kletke. Ko ji po naklju?ju uspe, poveže ta gib z dostopom do hrane. Naslednji? se takoj loti kljuke, brez prejšnjih nepotrebnih gibov. Tudi ljudje med seboj povežemo, asociiramo vedenje, ki nam pomeni nagrado. Odvisniki, ki so za?etni abstinenti in bodo hodili na kavico v bife, kjer so prej pili z družbo, bodo doživljali pogojne dražljaje k pitju že samo ob vonjanju piva, gledanju pivske družbe itd..

Konsolidacija spomina

Kratkoro?ni ali delovni spomin ima možnost, da se oblikuje v dolgoro?nega, ?e aktivnost ponavljamo – se npr. poskušamo nekaj nau?iti na pamet in
nekajkrat ponovimo snov. Tako se bodo podatki kodirali v dolgoro?en spomin. ?e ponavljamo na glas ali nas kdo sprašuje, treniramo priklic. ?e spominska
sled ni prav trdno vtisnjena, je priklic odložen. Takrat lahko na primer dobrodušni profesorji poskušajo na izpitu pomagati z raznimi izto?nicami. ?e je dolgoro?ni spomin trdno oblikovan in ?e še kaj drugega ne moti priklica (recimo zelo huda tesnobnost), je priklic takojšen in izpit gladko te?e. O konsolidaciji pogosto govorimo pri deklarativnem spominu. Tako neki amnesti?ni dejavnik (droga, poškodba) okvari spomin veliko bolj, ?e se pojavi v zgodnjem ?asovnem oknu pred konsolidacijo, kot ?e se pojavi po kon?ani konsolidaciji. Konsolidacija spomina se zgodi v dveh stopnjah. Sinapti?na je
kon?ana v nekaj minutah do urah po kodiranju. Spomin se na celi?ni ravni utrdi tako, da se morajo sintetizirati nekatere nove beljakovine. Sistemska konsolidacija oziroma organizacija spomina na ravni možganskih struktur pa traja dneve, mesece ali leta in vklju?uje reorganizacijo možganskih predelov, ki
podpirajo spomin. Ta proces je prvi opisal francoski psiholog Théodule Ribot leta 1982: opazil je, da možganska poškodba bolj prizadene nedavne spomine. Dve teoriji razlagata, kako se na sistemski ravni spomini utrjujejo. Prva pravi, da hipokampus hitro kodira informacijo nekega dogodka, ki se potem po?asi prenaša v možgansko skorjo. Po dolo?enem ?asu so spomini spravljeni v skorji in postanejo neodvisni od hipokamusa. Ko je spomin dobro spravljen, hipokamus ni ve? zelo pomemben, v za?etnem obdobju tvorbe stabilne spominske sledi pa je bistven, saj so spominske sledi istega dogodka razpršene po  razli?nih podro?jih možganov in jih je treba povezati. Engrami s praznovanja rojstnega dne vklju?ujejo informacijo o barvi torte (vidna možganska skorja), o glasbi (slušni del možganske skorje), razporeditvi gostov v prostoru (parietalna skorja) itd. Hipokampus torej poveže reprezentacijodogodka in tako je  mogo?e o njem poro?ati. Zato je tako usodno, ?e nastane poškodba medialnega temporalnega režnja: okvarjena sta zmožnost spravljanja novih spominov in dostop do nedavnih spominov. Nedeklarativni spomin ne potrebuje take integracije spominskih sledi, saj lahko dostopa le do del?kov spomina nekega dogodka, ki so spravljeni zunaj medialnega dela temporalnega režnja. Konsolidacija se torej razvije med zavestnim spominjanjem, lahko pa tudi med spanjem. Druga, nedavna teorija pa pravi, da hipokampus nikoli ni povsem izklju?en iz dolgoro?nega spravljenega spomina. Vsaki?, ko se reaktivirajo v skorji spravljene spominske sledi, naj bi se v hipokampusu spravila nova spominska sled (o že dolgo v skorji spravljenem spominu).
Obe teoriji pa potrjujeta, da se v hipokampusu spravljanje dogaja hitro – hipokampus je hitri u?enec, skorja pa po?asni, saj se skladiš?enje dogaja z ve?kratno reaktivacijo tega spomina. Izmenjavanje hitrega in po?asnega u?enja je zelo pomembno pri semanti?nem znanju, saj tako skorja izluš?i odnose med koncepti in oblikuje kategorizacije; to je tip znanja, za katerega pravimo, da ?lovek zares »zna«. ?e ho?emo v to semanti?no mrežo vnesti nove informacije prehitro, se struktura te mreže destabilizira. Razli?nih podatkov se torej lahko hitro nau?imo, toda zares koristne informacije oblikujemo šele po daljšem ?asu, ko se informacije »prekvasijo«. Opisani odnos med hipokampusom in možgansko skorjo pojasnjuje amnezijo za nedavne dogodke pri bolnikih z Alzheimerjevo demenco, pri katerih so okvarjene strukture medialnega/mezialnega temporalnega režnja. Okvarjeno je kodiranje novih informacij, moten pa je tudi priklic informacij oziroma podatkov, ki še niso zadosti utrjeni v možganski skorji. Imajo pa ti bolniki lahko dober priklic dogodkov iz otroštva
(za njihov priklic hipokampus ni potreben), dokler bolezen drasti?no ne napreduje.

Manipulacija spomina ?e ljudje pogosteje manipuliramo z nekim spominom, ga bomo lažje priklicali v zavest, druge spomine pa težje. ?e smo nagnjeni k pesimizmu, bomo na primer vedno znova priklicevali neki negativni ?ustveni spomin (npr. nesprejemanje družbe na nekem pikniku v srednji šoli). ?e v nekaj letih nismo priklicevali prijetnejših spominov s piknikov, postane ena izkušnja dominantna in otežuje uživanje na piknikih. Navodila lahko vplivajo na spomin Ali ste kdaj bili pripravljeni prise?i, da ste soseda videli pred trgovino, on pa je bil v tem ?asu dokazano drugje? Raziskave spomina kažejo aktivno naravo priklica eksplicitnega spomina in njegov potencial za zmoto. V poskusu so prostovoljcem pokazali posnetek, iz katerega naj bi ocenili, kako hitro je vozil avto. Ocena se je razlikovala od navodila; pri navodilu, ki je uporabilo izraz »treš?iti«, so prostovoljci ocenili ve?jo hitrost kot tisti, ki so ocenjevali hitrost avtomobila, ki se je »zaletel«. Navodila torej povzro?ijo, da se informacije razli?no obdelujejo. Ti in podobni poskusi kažejo, kako tvegana so lahko pri?anja na sodiš?u in kako zmotno se lahko oblikuje priklic epizodi?nega spomina. Tehnologija analize DNK je omogo?ila, da je bilo v ZDA iz zapora izpuš?enih na stotine ljudi, ki so bili obsojeni na podlagi pri?anja.

Delovni spomin pogosto merijo tako, da preiskovanec poskuša ponoviti številke takoj, ko jih sliši (enako preizkušajo s podobami). Ve?inoma si ljudje lahko zapomnimo od sedem do devet številk (povpre?na telefonska številka), kar pa lahko postane težko, ?e ste nekoliko nezbrani, v stresu ali morda srednjih let. Delovni spomin je podtip pozornosti.

Še malo o deklarativnem spominu

Ljudje se študiju spomina posve?amo tako zagnano tudi zato, ker je tolikšen delež našega u?enja beseden. Do zdaj smo ugotovili, je ta tip spomina najtesneje povezan z medialnim teporalnim režnjem. Primati nam ne poro?ajo o svojih duševnih vsebinah besedno, temve? z gibi, s pogledom ipd. Glodavci ga pokažejo tako, da se glede na vedenje v labirintu spomnijo svojih vedenjskih izbir. Deklarativni spomin med seboj delno
združi epizodi?ni in semanti?ni del v kategorijo avtobiografskega spomina (kar vemo o Parizu, povežemo z osebno izkušnjo obiska mesta). Zadnji del hipokampusa je povezan tudi s prostorskim spominom. Raziskava je pokazala, da imajo londonski taksisti npr. ta del pomembno ve?ji kot kontrolna skupina; pove?uje se s številom let vožnje taksija. Na tem mestu bi se lahko vprašali o »kuri in jajcu« – ali pri njih že obstaja odli?na zmožnost
navigacije in so zato postali taksisti ali je treniranje te veš?ine pove?alo število sinaps v zadnjem delu hipokampusa.Ker gre pri skladiš?enju in utrjevanju spomina za ustvarjanje in krepitev sinaps, ima najpomembnejšo vlogo zadnja varianta. Bistvena lastnost semanti?nega spomina (»izobrazba«) je, da so dejstva organizirana v kategorije (npr. vse nogavice, ne glede na to, kakšne so, damo v en predal). To nam pomaga pri u?inkovitem
priklicu, ki ne bi bil tako u?inkovit, ?e bi imeli pojme nametane kot obi?ajno na podstrešju. Dobri u?itelji so sposobni pomagati u?encem, da si na pregleden na?in kategorizirajo take strukture, slabi pa lahko nehote vzdržujejo zmedo.

Posebnosti osebnega/avtobiografskega spomina

Pri avtobiografskem spominu gre za epizodi?ni tip, ki vklju?uje zapis dogodka in zapis o naši navzo?nosti v njem. Naše osebne izkušnje oblikujejo nas in naš življenjski slog; poznamo koncept ?asa in svojo vlogo v spreminjajo?em se svetu. ?e nastane poškodba frontalnega možganskega režnja, še vedno lahko prikli?emo dogodek, ne pa svoje vloge v njem. Endel Tulving je epizodi?ni avtobiografski spomin opisal kot ?udež narave. Naše možgane preobrazi v ?asovni stroj, ki omogo?a, da ob?asno (mentalno) bivamo v preteklosti in na?rtujemo prihodnost. Tulving meni, da gre za edinstveno ?loveško lastnost. Niso pa vsi ljudje, ki doživljajo amnezijo epizodi?nega spomina, doživeli poškodbe, ampak gre za neke oblike psihogene amnezije, ki jih v filmih radi prikazujejo bolj ali manj pravilno (med bolj pravilnimi s psihiatri?ne oziroma psihoterapevtske perspektive sta Princ plime in Kraljevi ribi?). Toda – zanimivo – pri nekaterih psihogenih avtobiografskih amnezijah so ugotovili, da je ta amnezija neverjetno podobna tisti pri pacientih s poškodbo možganov. Pri psihogenih amnezijah namre? nastane velika redukcija možganske aktivnosti v istih frontalnih predelih kot pri tovrstnih poškodbah glave. O?itno se lahko naši možgani tako zaš?itijo pred preveliko ?ustveno bole?ino nekaterih spominov. Toda kako to, da se v nekaterih primerih možgani »odlo?ijo«, da bodo na neki travmatski dogodek pozabili, v nekaterih pa si ga preve? zapomnijo in nato trpimo zaradi neželenih vsiljivih spominov na travmo (kot pri posttravmatski stresni motnji)? O?itno so ob travmatskih dogodkih v spominski proces v razli?nih okvirih vklju?eni razli?ni spominski tokokrogi.

Delovni spomin

Kratkoro?ni oziroma delovni spomin je sposobnost zadržati omejene koli?ine informacij v zavesti kratek ?as (približno 40 sekund), v katerem aktivno delamo oziroma operiramo z njimi. Delovni spomin je v bistvu kratkoro?ni spomin, ki je nujen za vsakodnevno aktivnost; potrebujemo ga za vzdrževanje, uporabo in upravljanje informacij. ?e npr. pišemo daljši dopis, je treba vsaj nekaj ?asa imeti v spominu, kaj smo že napisali. Delovni spomin razdelimo na tri podsisteme: centralni eksekutivni sistem (upravlja informacije), fonološka zanka (v zavesti vzdržuje slušne informacije) in vidno-prostorska skicirka (v zavesti vzdržuje vidne informacije). Zadnja dva podsistema imenujejo tudi »suženjska«, ker imata nalogo, da sta na razpolago centralnemu izvršilnemu
sistemu. Delovni spomin nam pride prav na primer pri iskanju klju?ev, ki smo jih založili. ?e jih ho?emo najti, moramo vzdrževati cilj (najti klju?e) ves ?as aktivno v spominu, hkrati pa sproti posodabljamo mentalni seznam prostorov, kamor smo že pogledali. Delovni spomin tesno sodeluje s percepcijo in dolgoro?nim spominom, prav tako z motori?nim sistemom, ker vzdržuje informacije o takojšnjih ciljih in potrebnih akcijah za njihovo doseganje. Delovni
spomin je tesno povezan s pozornostjo in ga razumemo kot poseben tip pozornosti, ki deluje bolj na naših notranjih reprezentacijah pojmov, predmetov ipd. kot pa na vnosu od zunaj. Bistven je tudi pri razumevanju in tvorbi jezika. Skratka, povezan je z vsemi kognitivnimi funkcijami. Delovni spomin usodno dolo?a naše vsakdanje delovanje in povezuje v nas vse tri ?ase; okvara kratkoro?nega spomina je prikazana v filmu Memento. Mož po poškodbi glave iš?e ženinega morilca s podatki na tetovaži in na fotografijah, saj možganska skicirka pri njem ne deluje.

Demenca Težave z demenco poznamo že približno 2000 let. Leta 1906 je nemški zdravnik Alois Alzheimer objavil primer 51-letne ženske z demenco. Ta pomeni razli?ne bolezni, od katerih jih nekaj uspešno zdravimo, pri drugih oblikah pa lahko ublažimo posledice. Pri obravnavi bolnika z demenco ali motnjo spoznavnih sposobnosti moramo najprej izklju?iti bolezni, za katere poznamo uspešna zdravila (zmanjšano delovanje š?itnice, pomanjkanje vitamina B12 …). Tudi zelo depresivni ljudje lahko kažejo klini?no slike demence, z zdravljenjem pa se popravijo tudi spominske funkcije. Stimulativno okolje je bistvenega pomena tudi za bolnika z demenco. Bolnik, ki ne prepozna svojega doma, si bo ob stalnem spodbujanju in u?enju morda lahko ponovno zapomnil, kje so sanitarije, sam sebi prepuš?en bolnik pa se bo težje nau?il enakih stvari. Vendar tudi v stanju demence ostane še dolgo živ ?ustveni spomin. Bolnikom, ki niso ve? prepoznavali svojcev na obiskih, so kazali fotografije razli?nih ljudi, med njimi so bile tudi fotografije svojcev, in jih prosili, da pokažejo ljudi, s katerimi bi se najraje družili. Navadno so pokazali na svojce, ki jih niso zavestno prepoznavali, jim je pa ostal implicitni spomin glede navezanosti.

?ustveni spomin

Ni nam povsem jasno, ali je ?ustveni spomin za ?ustveno naravo dražljaja ali dogodka impliciten ali ekspliciten. Lahko je oboje. Nekateri ljudje se odzovejo s strahom na dražljaje, ki jih prepoznajo, nekateri pa se bojijo situacij, za katere se zdi, da nimajo posebnih spominov. Pani?na motnja je pogosta motnja ?ustvenega spomina. Ljudje ?utijo izrazito tesnobnost, ne poznajo pa vzroka. ?ustveni spomin ima vpleteno še eno možgansko strukturo, ki ni neposreden del spominskih tokokrogov v medialnem temporalnem režnju in se imenuje amigdala. Njena poškodba okvari ?ustveni spomin, eksplicitni in implicitni spomin pa ostaneta nedotaknjena. Amigdala ima vlogo pretorijanske straže možganske skorje: preverja, ali se je nekega dražljaja treba bati ali nam bo prinesel nagrado. Povezuje se tudi s temporalnim spominskim sistemom in drugimi predeli možganov, s podaljšano hrbtenja?o, kjer je nadzor dihanja, sr?ne frekvence itd., s hipotalamusom, ki kontrolira hormone, in s podro?jem, kjer je percepcija bole?ine. ?ustveni spomin torej vznemiri skoraj celo telo. Prijetne in neprijetne ?ustveno vznemirljive spomine si zapomnimo bolj živo kot spomine brez ?ustvene spremljave. O?itno se ob ?ustvenem vznemirjenju aktivira hormonalni sistem, ki pripomore k živosti spomina. Ne zdi se spodobno pri?akovati, da bi na predavanjih ob potencialno suhoparnih temah dobri strokovnjaki igrali zabavlja?e, res pa je, da si študentje ve? zapomnijo, ?e predavanje poleg korektnih podatkov še ?ustveno angažirajo. To, da si amigdala tako dobro zapomni, je v?asih dobro, v?asih pa zelo slabo. ?e zagledamo pred seboj ka?o, jo amigdala takoj poveže z vedenjskim odgovorom strahu, da odsko?imo, še preden smo razmislili, ali gre zares za ka?o ali le za ka?i podobno palico. Hitri odgovori strahu so lahko zaš?ita. Lahko pa so ?isto odve?, kot pri anksiozni motnji. Takrat je amigdala ves ?as pretirano vzdražena, ?eprav objektivno ni nobene nevarnosti. Prav tako je amigdala pomembna pri odvisnosti, ko si predobro zapomni nagrado, ki jo prinaša droga.

DÉJA VU Déja vu (že videno, franc.) uvrš?amo med tako imenovane kvalitativne motnje spomina. Ko se znajdemo v novi situaciji ali kraju, se nam lahko zazdi, da smo to že doživeli oziroma videli. Ta doživljaj je mešanica doma?nosti, nenavadnosti in strahu. Nekateri si lahko fenomen razložijo s posebnimi paranormalnimi sposobnostmi, nevroznanost pa pravi, da gre za hipno prekrivanje kratkoro?nega in dolgoro?nega spominskega sistema. Dogodki naj bi se shranili v dolgoro?ni spomin, še preden je zavestni del možganov sprejel informacijo in jo predelal.

Ne pozabi me (zakaj ne?)

Pozabljanje je pomembno. Kot var?en organ se nagibajo k skladiš?enju samo širših obrisov informacij. Številni poskusi so potrdili stalno upadanje jasnosti oddaljenih spominov v ?asu, ?eprav si mehanizma ne znamo dobro razložiti. Lahko da gre za pasiven upad; ?e ne uporabljamo povezav, ki oblikujejo spomin, postajajo šibkejše. Spomin lahko prekrije tudi drug spomin, lahko se spomin popa?i ali izgubi. Morda možgani uporabljajo tudi metodo aktivnega pozabljanja – kot pri pregledovanju demenca alKoholiKov Sindrom Korsakov je stanje, ki ga je v osemdesetih letih možganov alkoholika. Naši možgani preprosto niso dovolj veliki, da bi obdržali vse podrobnosti našega življenja. omare izlo?imo obleke, ki jih nismo nosili v zadnjih dveh letih. Med uporabo elektrokonvulzivne terapije (EKT) so se nekateri pacienti pritoževali, da so zaradi terapije doživeli okvaro oziroma izgubo dolgoro?nih spominov. Eksperiment je pokazal, da so po EKT lahko oslabeli bolj nedavni spomini, starejši spomini pa so bili nedotaknjeni. Pacienti so kazali najizrazitejše težave s spominom teden dni po EKT, potem pa se je spominska funkcija postopno regenerirala ter se na izhodiš?e povrnila po sedmih mesecih. Konsolidacija spomina o?itno poteka leta: spomini, stari manj kot dve leti, so stalno dojemljivi za okvaro. Vsaka družina npr. pozna družinske zgodbe, ki skušajo s preteklimi doživetji vplivati na aktualno vedenje drugih ?lanov. Že z nevrobiološkega pogleda je zato jasno, da bo zgodba, bolj kot jo ponavljamo, postajala bolj konsolidirana. Zgodbe, ki bi mordapokazale kakšno drugo plat, pa s ?asom izzvenevajo iz spomina. Evolucijsko je najboljše, da si lahkonekatere zadeve ?im bolj zapomnimo, druge pa ?im prej pozabimo. Bilo bi zelo koristno, ?e bi lahko zavrli nevrodegenerativne procese in hkrati umirjali bole? ?ustveni spomin. Toda »bojte se tistega, kar si želite, ker se lahko izpolni«! Brez nekaterih bole?ih spominov ne bi napredovali v osebnostnem razvoju, ne bi razvijali so?utja in empatije in ne bi se mogli zanesti nase, da zmoremo prenesti življenjske težave, torej bi se odrekli svoji humanosti in razvoju psihološke odpornosti. Na drugi strani pa je seveda res, da so bole?i spomini lahko destruktivni, kot se to dogaja pri posttravmatski stresni motnji.

Demenca alkoholikov Sindrom Korsakov je stanje, ki ga je v osemdesetih letih možganov alkoholika.devetnajstega stoletja opisal ruski zdravnik Sergej Korsakov in pomeni motnjo eksplicitnega (ob?asno tudi implicitnega) spomina, ta nastane pri nekaterih ljudeh, ki dolga leta uživajo ?ezmerne koli?ine alkohola. Bistven vzrok je v pomanjkanju vitamina B1, zaradi ?esar odmrejo celice, vpletene v spomin. Bolniki ne povedo, da se dogodka ne spomnijo, ampak izoblikujejo neko drugo zgodbo. Ko so v bolnišnici pacienta vprašali, kaj je delal preteklo no? (bil je v bolnišnici), je npr. povedal, da je s fanti pil pivo v gostilni (kar je redno po?el zadnja leta). Le petina bolnikov po enem letu doživi izboljšanje.

Še nekaj o spominu v psihoterapiji

V svojem klasi?nem ?lanku Erinnern, Wiederholen und Durcharbeiten (Spominjanje, ponavljanje in predelovanje) je Freud leta 1914 poudaril, da bo pacient tisto, ?esar se ne spominja, ponavljal v odnosu z analitikom. Ta ideja je še vedno aktualna, a jo lahko prevedemo z uporabo jezika nevroznanosti: ?esar si ne prikli?emo v zavestni del spomina, ne moremo nadzorovati, preoblikovati ali se temu odre?i. Spomini o odnosu s pomembnimi osebami so skladiš?eni leta in jih priklicujemo v smislu stereotipnega, avtomati?nega vedenja, so torej zunajzavestni. Zato si je pomembno ozavestiti tisti del proceduralnega spomina, ki moti odnose z ljudmi v sedanjosti, kar dela psihoterapija: priklicuje spomine, ki motijo sedanjost, da bi se ji lažje posvetili. Skozi nevroznanstvene le?e tudi lažje razumemo, zakaj je v analitski terapiji pomembno, da pacient oziroma klient pripoveduje o sebi, kar mu tisti trenutek pade na pamet: gre za asociativni, sprožilni tip spominjanja. Lahko si predstavljamo, da lovimo ribe v vodah, ki jih ne poznamo: nekaj ?asa bo treba loviti ribe (ideje) vse naokoli, da pridemo do bogatega loviš?a. ?e ho?emo rekonstruirati raven odnosnega spomina, se je treba na novo družiti s pomembnimi ljudmi dolgo ?asa, zato je v?asih treba graditi nov proceduralni spomin tudi ve? let. Seveda pa ne potrebujemo vedno analitskega zdravljenja. Lahko imamo aktualne probleme, ki izvirajo iz trenutnih okoliš?in, in ni potrebe po globlji analizi. Za nekatere tipe težav zadostujejo le kratke intervence, ki naslovijo zavestni del spomina (prepri?anja, na?in razmišljanja ipd.). Seveda pa se v terapiji veliko ukvarjamo tudi z deklarativnim spominom, ker se vsakdo lahko istega dogodka druga?e spominja: ?lani družine si npr. zelo razli?no zapomnijo konflikte. Pomembno je, da si dovolijo, da ima vsak pravico do svojega spomina. ?e ho?ejo ostati povezani, je bistveno, da sooblikujejo tudi »skupni« deklarativni spomin, ki bo sprejemljiv in povezovalen za vse. Zato na primer pri psihoterapiji lo?enih zakoncev, ki si otežujeta starševstvo, ne obujamo družinskih deklarativnih spominov, ampak se osredoto?amo na urejanje starševskega odnosa v sedanjosti.

Geni, okolje ali kaj drugega? Naše osebne zmožnosti poleg osebnega prizadevanja oblikuje interakcija med gensko oziroma osebnostno danostjo in vplivi okolja (epigenetika), naš centralni živ?ni sistem pa je nevroplasti?en; možgani lahko ob ustrezni stimulaciji vzpostavijo nove, druga?ne funkcionalne sinapti?ne povezave. Potencial nevroplasti?nosti ostane na razpolago do pozne starosti, seveda pa je treba tedaj opraviti ve? ponovitev, ?e se ho?emo ?esa nau?iti. Ljudje torej nismo dokon?no oblikovani v mladosti, saj se z nevroplasti?nostjo živ?nega sistema prilagajamo na spremembe v okolju in nadomeš?amo funkcije okvarjenih delov: ?e je zaradi poškodbe prizadeta neka nevronska pot, se lahko razvije nadomestna. Je pa res, da ?lovekovi možgani najhitreje tvorijo nove sinapse do petega leta, zato je bistveno, da so otroci v teh letih v stimulativnem okolju. Ni nujno, da jih silimo k u?enju pesmic in obiskovalce morimo z nastopi; gre za kognitivne spodbude, kot so pogovarjanje, u?enje raznih spretnosti ipd. Bodo?i glasbeniki imajo npr. pomembno prednost, ?e so za?eli igrati pred petim letom, ker se takrat del proceduralnega spomina najhitreje uskladiš?i. Vendar pa se od najzgodnejše starosti skladiš?ijo tudi ?ustveni spomini – kako smo bili povezani s skrbniki, kakšne izkušnje smo imeli z okolico … ?e otrokom ne ponujamo brezpogojne varne naklonjenosti, si bodo implicitno zapomnili, da si zaslužijo naklonjenost le, ?e so uspešni. ?e jih ne spodbujamo k vadbi deklarativnega spomina, jim bo vsako u?enje prevelik napor. Že Freud je povedal, da smo duševno zdravi, ?e lahko ljubimo in delamo. Zato kombinirajmo treniranje obeh vrst spomina.

Za slovo od teme spomina

Spomin in nasploh svoj kognitivni aparat najbolj gotovo in varno izboljšujemo ter ohranjamo z u?enjem, s telesnim gibanjem in (pri odvisnosti) z abstinenco od izbrane droge, pri nekaterih duševnih motnjah pa še z nevroprotektivnimi zdravili (npr. antidepresivi, ki bodo v spodbudo spominski funkciji, pomirjevala in uspavala jo namre? oslabita). Na prvi pogled dobri navezovalni odnosi nimajo kaj dosti opraviti z ostrino spomina, a ko so otroci npr. zelo prestrašeni, se ne morejo u?iti poštevanke, dijakov delovni spomin, ki ga potrebuje za rešitev matemati?nega problema, je okrnjen, ?e je pretirano tesnoben, ?lovek srednjih let z veliko preve? obveznosti in premalo pomo?i pa je bolj raztresen in pozabljiv, kot bi bil sicer. Ne vemo še, kaj nas ?aka ob spremenjenih navadah mladih ljudi; gre za uživanje kognitivnih spodbujevalcev (»smart pills«), da bi bili u?inkovitejši pri u?enju, in rabo ra?unalnika, ko nam za iste naloge spomina ni treba trenirati tako kot neko?. ?e otrokom in mladostnikom ne pomagamo uriti spomina in z njim povezane zbranosti, jih mo?no prikrajšamo v razvoju. Zato spoštujmo dobre u?itelje, ki pomagajo, da otroci z lahkoto kategorizirajo nove pojme, obiskujmo svoje starejše bližnje z demenco, ?etudi nas ne spoznajo, saj bomo stimulirali njihove možgane. In kot svetujejo v Smislu življenja (po Monthy Pythonu): ne jejmo mastne hrane, da si prihranimo ožilje za spominske funkcije v starosti, pa bomo lahko sledili, kako se razpletajo življenjske zgodbe.

Okvara implicitnega spomina Pacient JK je kot inženir delal 45 let. V svojih sedemdesetih letih je zbolel za Parkinsonovo boleznijo, za katero je zna?ilno propadanje projekcij nevrotransmiterja dopamina v bazalne ganglije, ki imajo osrednjo vlogo v u?enju motori?nih spretnosti. Za?eli so se spominski problemi. JK ni znal ve? izvrševati nekaterih nalog, ki jih je opravljal vse življenje. Neko? je stal v spalnici in obupaval, ker se ni mogel spomniti, kako ugasniti lu?. Naslednji? je poskušal ugasniti radio s TV-daljinskim upravljavcem, ?eprav se je npr. spomnil dnevnih in preteklih dogodkov. Nasprotno je AS z Alzheimerjevo demenco pozabljal dogodke, golf pa še vedno dobro igral.

Avtorica: dr. Maja Rus Makovec

Izvirna novica: revija GEA september 2012

?lanek je last medija revija GEA in avtorice