Samopoškodovanje: Izraz ?ustvene stiske otroka

Problematika samopoškodovanja med mladimi postaja vse glasnejši problem. Vse ve? je odkritih primerov, saj mnogi šele sedaj naglas spregovorijo o svoji stiski. Pri samopoškodovanju gre za avtodestruktivno obliko sporo?anja lastnih duševnih stisk.

Samopoškodovanje se lahko pojavi že v otroštvu, najpogosteje pa se za?ne nekje v obdobju med 10. in 14. letom. Intenziteta samopoškodovanja ter ?asovni okvir trajanja so odvisni od ve? dejavnikov, samopoškodovanje je namre? izraz globljih stisk ali travm. Zdravljenje zato zahteva celostno obravnavo. Obdobje odraš?anja že samo po sebi prinaša ?ustvene obremenitve, ki so lahko mo?nejše od mladostnikovih zdravih obrambnih mehanizmov in sposobnosti soo?anja. Otroštvo in mladostništvo tako ni le ?as brezskrbnosti, upanja, sre?e, svobode in vznemirljivosti, temve? je to lahko tudi obdobje velikih stisk, strahov pred prihodnostjo, nezaupanja vase in v druge. Otrok se sre?uje s stresom in frustracijami, ki lahko trajno vplivajo na njegovo samozavest ter pove?ujejo ob?utek lastne nevrednosti ter ?ustveno nestabilnost.  

Kdaj govorimo o samopoškodovanju? 

Samopoškodovanje je premišljeno, prostovoljno dejanje kjer poškodujemo svoje telesno tkivo z namenom spremeniti svoje ?utenje in brez zavestne namere storiti samomor. Samopoškodovanje v širšem pomenu pravzaprav zajema vse od blagih sprememb telesa (tetovaže, piercing), pasivnih oblik zanemarjanja nege telesa, do namernega poškodovanja samega sebe (ureznine, opekline). Takšna vedenja razlikujemo po stopnji škodljivosti in po tem ali je posameznikov namen s takšnim vedenjem škodovati samemu sebi ali pa gre le za izražanje svoje individualnosti skozi okraševanje telesa s tetovažami, piercingi. Dve najpogostejši obliki samopoškodovanja sta rezanje in praskanje. Sledijo še udarjanje z glavo, samotepež, opekline, puljenje las, samougrizi (predvsem znotraj li?nice).

Brazgotine, ki nastanejo imajo za žrtve samopoškodovanja sporo?ilno mo?. So vidna znamenja, telo prevzame funkcijo »dnevnika« kjer se zapiše doživljanje, bole?ina, jeza, osamljenost, obup. Brazgotine nemo pri?ajo o bole?em notranjem doživljanju ter naredijo vidno duševno stisko, ki jo oseba prestaja. Brazgotine tako sporo?ajo, da je posameznik telesno, predvsem pa duševno ranjen.

Zakaj otrok izbere samopoškodovanje?

Namen samopoškodovanja je, da se sprosti notranja psihi?na napetost, ki je iz razli?nih razlogov ni možno ve? zdržati. Mnogi mladostniki poskušajo na ta na?in zbežati pred ?ustvi žalosti in praznine. Nekaterim povzro?anje bole?ine lastnemu telesu in pogled na kri daje ob?utek, da so »živi«, da se za?utijo. Drugi mladostniki so lahko preplavljeni s ?ustvi jeze, ki se je ne upajo izraziti navzven, saj bi s tem izgubili naklonjenost bližnjih. Jezo in agresivnost, ki je namenjena drugemu zato usmerijo vase. ?ustvena bole?ina se tako uravnava skozi fizi?no bole?ino pri poškodovanju lastne kože.

Samopoškodovalno vedenje se pojavlja tudi v povezavi s ?ustvenimi motnjami. Predvsem pri depresiji, anksioznosti in pri razli?nih osebnostnih motnjah. K samopoškodovanju so nagnjeni tudi mladostniki z motnjami hranjenja in tisti, ki uživajo droge. Eden od rizi?nih faktorjev je tudi aleksitimija. Motnja za katero je zna?ilen primanjkljaj izoblikovanih sposobnosti oziroma zmožnosti zaznavanja lastnih ?ustev in ob?utij ter njihovega prepoznavanja in razlikovanja. Ker imajo težavo pri ozna?evanju notranjih stanj in ubesedenju le tega kar ?utijo, pomaknejo svoje kompleksne psihološke potrebe na telesno raven.

Samopoškodovanje otroku prinaša:

– regulacijo intenzivnih negativnih ?ustvenih stanj (blaženje in pomiritev napetosti),

– ob?utek samokontrole nad svojimi ?ustvi (samonadzor daje ob?utek varnosti),

– na?in samokaznovanja (sprostiti bes, ki je usmerjen vase),

– ob?utek »živosti« kadar so otopeli,

– pridobitev pozornosti staršev ali vrstnikov,

– pripadnost dolo?eni skupini (biti druga?en, izstopati).

Samopoškodovanje, ki služi kot orodje, ki jim je v trenutku anksioznih ob?utij in ?ustvenega kaosa na voljo, je v o?eh ve?ine ljudi surovo in nadvse izkrivljeno, vendar v stiski prinese rešitev: olajša nevzdržne in neprijetne ob?utke ter ekstremno stisko, bole?ino in strah. Ker mladostniki nimajo konstruktivnih orodij s katerimi bi uravnali svoje ?ustveno stanje in psihi?no stisko, se poslužujejo destruktivnosti in jo usmerijo vase. Storijo nasilno dejanje nad lastnim telesom, ki na koncu služi kot dokaz o globoki bole?ini, trpljenju in nerazumljenosti.

Na katere znake in simptome bodimo pozorni?

Zna?ilen je širok spekter telesnih, vedenjskih in psihi?nih pojavov, ki kažejo na spremenjeno po?utje ali odzivanje. Sam znak oz. simptom, ki se pojavi ob stiski ni osnovni problem ali vzrok stiske, temve? le pokaže, da so v mladostnikovem življenju in doživljanju prisotna neka dogajanja, ki pa se navzven odražajo skozi dolo?ene znake.

Kot starši bodimo pozorni predvsem na:

– nepri?akovane brazgotine,

– sveže rane, modrice, opekline ali druge poškodbe tkiva,

– nošenje obvez, nošenje zapestnih trakov,

– letnemu ?asu neprimerno obla?ilo, dolgi rokavi ali dolge hla?e tudi poleti,

– nepripravljenost sodelovati v dejavnostih kjer se telo razgali (npr. plavanje),

– pripomo?ke za rezanje,

– ?ustveno odsotnost, veliko zaskrbljenost ali tiho umaknjenost vase,

– socialno izolacijo, preob?utljivost na zavrnitev, težave z ravnanjem z jezo, impulzivnost,

– izražanje sramu ali gnusa do samega sebe, na ob?utek ni?vrednosti,

– težavo opisati z besednim svoje ob?utke in stiske.

Vrste samopoškodovanja:

Metode samopoškodovanja so razli?ne. Praskanje, zbadanje, udarjanje, grizenje nohtov, puljenje las, butanje. Rezanje in žganje kože sta najpogostejša. Najpogostejše mesto poškodb je zunanja stran roke od komolca do ?lenkov in zapestje ter notranja stran stegna.

Samopoškodovanje delimo na tri tipe: resno (amputacije vezane na resne psihoti?ne motnje), stereotipno (butanje z glavo ob zid) in površinsko oz. zmerno samopoškodovanje (grizenje nohtov, puljenje las, prepre?evanje celjenja ran, ureznine, ožganine kože). Zmerno samopoškodovaje delimo še na kompulzivno (podobno obsesivno kompulzivni motnji, puljenje las, odstranjevanje »napak« na koži) in impulzivno. Impulzivno samopoškodovanje se izraža epizodi?no ali ponavljajo?e se. Oboje temelji na impulzivnosti dejanja. Najpogostejša oblika samopoškodovanja je rezanje, najpogosteje izbran predmet za poškodovanje olfa nož.

Samopoškodovanje navadno ne ogroža posameznikovega življenja. Nevarnost preti kadar je stopnja poškodbe, ki si jo je oseba zadala, ve?ja od nameravane, to pa utegne povzro?iti medicinske zaplete ali celo smrt. Prav tako lahko osebe, ki se samopoškodujejo obupajo zaradi svoje nezmožnost za samonadzorovanje, kar jih lahko pripelje tudi do dejanskih poskusov samomora.

Kje so vzroki za samopoškodovanje?

Vzroki mladostnikovega avtoagresivnega vedenja so ?ustvena utesnjenost, agresivna zavrtost in težnja po samokaznovanju. Agresivna zavrtost posamezniku onemogo?a, da bi agresivne impulze sprostil oz. izrazil navzven in agresijo razvijal v ustvarjalnem, pozitivnem smislu, destruktivne težnje pa preusmeril v konstruktivne oblike izražanja s katerimi ne bi škodoval sebi in drugim.

Bio-psiho-socialni model duševnih motenj prinaša holisti?en oz. celosten pogled na ?loveka. Tudi izvor samopoškodovanja je potrebno obravnavati širše, skozi sovplivanje petih dimenzij: emocionalno (doživljanje ?ustev pred, med in po samopoškodovanju), vedenjsko (na?in vedenja, izogibanje globljim odnosom, nekomunikativnost, prepiri s starši, beg v osamo, rituali), biološko (nevrotransmiterski sistem z motnjami razpoloženja, ?ustveno nestabilnostjo, anksioznostjo, motnja kontrole impulzov), kognitivno (na?in razmišljanja o sebi in drugih, o preteklosti, prihodnosti, raziskovanje misli pred, med in po samopoškodovanju), socialno okolje (družinsko okolje, osebna zgodovina, psihi?na ali spolna zloraba, socialna podpora mladostnika, odnosi z vrstniki, šola, družba, kultura in vera).

Ve?ina oseb, ki se samopoškodujejo ima vsaj eno ali ve? naštetih lastnosti:

– zelo slaba samopodoba, nesamozavestnost,

– nesprejemanje samega sebe,

– zelo ob?utljiv na zavrnitev,

– spolna vzdržnost ali promiskuitetnost,

– introvertiranost

– kroni?na jeza, ponavadi na samega sebe

– tla?enje neprijetnih ?ustev (jeza, strah, prizadetost, sram, krivda)

– impulzivnost

– v prihodnosti ne vidi smisla

– depresivnost in samomorilnost

– kroni?na anksioznost ali depresivnost

– ob?utek neobvladovanja življenja

– izogibanje težavam in neprijetnim situacijam

– ob?utek nemo?i.

Osebe ki se samopoškodujejo zatirajo agresivne impulze oziroma jih usmerijo vase. Pogosto trpijo zaradi mo?nih bole?ih nakopi?enih ?ustev, ob?utenj krivde, disociacij, depresije, frustracij, nemo?i konstruktivnega reševanja problemov v stresnih situacijah in neznosne napetosti, bole?ih spominov, flasbackov, mo?nih ob?utenj jeze in besa, neobvladljive potrebe po samokaznovanju, obupa, pomanjkanje samonadzora in hudih, bole?ih travm. Samopoškodovanje kot posledica primanjkljaja pozornosti in ljubezni v ranem otroštvu je pogosto prisotno med otroki, ki so odraš?ali v okolju v katerem niso bili podani potrebni viri za zdrav razvoj (prezaposleni starši, premalo ?ustvene podpore in spodbud, alkohol ali nasilje v družini). Otroci se v želji po pozornosti, biti opaženi, pridobiti naklonjenost ali skrb pripravljeni tudi samopoškodovati. Pogosto se v pripovedih otrok, ki se samopoškodujejo skrivajo zgodbe o avtoritativnih starših, psihi?ni zlorabi, nedopuš?anju uveljaviti lastno mnenje. Posledi?no se to razvije v samoizolacijo in nepoznavanje veš?ine konstruktivnih pogovorov, kar vodi v nesposobnost izražanja in uravnavanja ?ustev, to pa pelje naprej v samodestruktivnost.

Tudi že majhni otroci lahko kdaj uporabijo samopoškodovalna vedenja ampak jih pogosto s?asoma prerastejo. Otroci, ki so duševno zaostali in/ali avtisti, ter otroci, ki so zlorabljeni ali zapuš?eni prav tako pogosto izberejo samopoškodovanje kot na?in izražanja stiske.

Avtorica: Laura Tratnik

Izvirna novica: Ringaraja.net  14.11.2012

?lanek je last medija Ringaraja.net  in avtorice