Ko nam je udobno, redko napredujemo

DA BI BILI V ŽIVLJENJU SRE?NI IN ZADOVOLJNI, moramo kdaj stopiti korak vstran od svojih naravnih nagnjenj, meni doc. dr. Andreja Avsec z Oddelka za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Ženska, ki se vsak dan posve?a drugim, potrebuje tudi malo hedonizma. Samozavestnežu pa navdušena samohvala pred zrcalom ne bo prav ni? pomagala, namigne edina slovenska avtorica v zborniku Sre?a, v katerem k temi iz cenenih priro?nikov pristopijo verodostojni strokovnjaki.

Tudi Avš?eva se nelagodij, ki tarejo sodobnega ?loveka, loteva na znanstveni na?in. Kot pravi, so med drugim ugotovili, da k smiselnim spremembam in globljim razmislekom posameznika pogosto spodbudijo šele stresni dogodki. Tudi v Sloveniji smo o tem, kaj bi moralo biti druga?e
in kaj bi morali storiti kot posamezniki, za?eli bolj množi?no razmišljati šele v krizi.

Avš?eva ob vprašanjih, ki se nanašajo na družbo, sicer takoj pristavi, da to ni njeno podro?je in da sama preu?uje posameznike. Tudi ko spregovori o sosedski fovšiji ali o?arljivih narcisih med nami, je natan?na, pojasnila pa opira na raziskave. Kot se pošali ob koncu pogovora, ve?urno »visenje« na facebooku s pregledovanjem profilov in objav dokazano ni dober recept za zadovoljstvo s svojim življenjem. Ko opazujemo objave novih uspehov svojih tristotih »prijateljev« in njihove fotografije nepozabnih dopustov, druženj ali družinske idile, se namre? kaj hitro po?utimo kot zgube. Je pa zato internet »naravno okolje« narcisov.

Ugotavljate, da ni enotnega recepta za sre?o, saj smo osebnostno preve? razli?ni. Kaj pa pove?uje verjetnost, da se bomo v svoji koži po?utili dobro? 

Ekstrovertiranost in ?ustvena stabilnost približno polovi?no dolo?ata posameznikovo zadovoljstvo z življenjem. Ekstrovertirani posamezniki so po naravi nagnjeni k doživljanju pozitivnih ?ustev. A to ne pomeni, da bodo ljudje, ki po naravi niso takšni, nujno ves ?as nezadovoljni. Še vedno je ogromno prostora za samodejavnost, torej to, da sami kaj spremenimo in poskrbimo za svoje zadovoljstvo.

Vaše priporo?ilo pa je, da svojih nagnjenosti ne krepimo do skrajnosti. Zakaj? 

Sama sem se ukvarjala z dvema splošnima nagnjenostima posameznika. Grobo in poenostavljeno lahko re?emo, da je lahko posameznik usmerjen k sebi, kar imenujemo agentnost, ali pa je bolj usmerjen k drugim, kar je komunost. Ljudje s slednjimi lastnostmi vse delajo za to, da bi jih drugi sprejeli in da bi naredili kaj dobrega za druge.

Raziskave kažejo, da ni dobra ne ena ne druga skrajnost. Usmerjenost k sebi je lahko dobra, saj jo spremljata pogum in neodvisnost, ?e gre v skrajnosti, pa lahko pomeni arogantnost, agresivnost, bahavost… Pretirana usmerjenost k sebi, ki ni uravnotežena z usmerjenostjo k drugim, zato na koncu vodi v slabše odnose s soljudmi in nižje zadovoljstvo z življenjem. Tudi pretirana usmerjenost k drugim, ?e se ne znate postaviti zase in ste povsem podredljivi, ni dobra. Med drugim so lahko ljudje s takšnimi osebnostnimi lastnostmi pasivno agresivni, ko skušajo posredno zadovoljiti svoje potrebe, na primer s pridobivanjem mo?i nad drugimi prek tega, da jim pomagajo.

Gre pri idealu razdajajo?e se matere, ki se je v našem prostoru mo?no prijel, za takšno skrajno usmerjenost k drugim? 

Arhetip cankarjanske matere res vklju?uje pretirano usmerjenost k drugim, skupaj s pasivno agresivnostjo. Takšno razdajanje pri soljudeh zbuja slabo vest, ki tistemu, ki se razdaja, prinaša mo?, zlasti nad otrokom.

Sodobna družba še bolj nekriti?no nagrajuje skrajno usmerjenost k sebi. Pogosto citirana raziskava ameriškega psihologa Paula Babiaka je pokazala, da bi bil lahko v vrhnjem menedžmentu podjetij že vsak petindvajseti psihopat, skrajno brezbrižen do potreb drugih, medtem ko je v splošni populaciji takšnih le odstotek. 

Ko so morali ljudje oceniti zaželenost posameznih lastnosti, so bile bolj zaželene lastnosti, povezane z usmerjenostjo k drugim. Ko pa so odgovarjali na vprašanje, kakšni bi želeli biti sami, so bile visoko ocenjene agentne lastnosti, ki posamezniku pomagajo, da se uveljavi. V svetu dela so takšne lastnosti cenjene in nujno potrebne: ?lovek se mora na delovnem mestu uveljavljati in izražati svoje vizije, kar pa lahko v nekaterih okoljih tudi nekriti?no spodbujajo. V resnici najbolj optimalno deluje ?lovek, ki ima lastnosti uravnotežene.

V kolikšni meri se usmerjenost k sebi ali k drugim prekriva s spolom? 

Agentne lastnosti imenujemo tudi maskuline, komune pa feminine. Prve so v povpre?ju malo bolj izražene pri moških in obratno. Ženske so morda malo manj asertivne (se manj samouveljavljajo, op.p.), kar se na primer vidi v delovnih okoljih, moški pa so bolj nagnjeni k samouveljavljanju. Bioloških razlik pri tem seveda ne moremo zanikati, a se sama ne strinjam s pojasnili, ki poudarjajo zgolj razlike v strukturi možganov. Še bolj razli?ni so namre? zunanji dejavniki, na primer vzgoja: starši, šola in širša okolica de?kom posredujejo druga?na sporo?ila kot deklicam, oboji pa se kasneje do neke mere vedejo v skladu s temi normami in pri?akovanji. Od žensk se v delovnih okoljih na primer pri?akuje, da se bodo uveljavljale, toda ?e se uveljavljajo na na?in, kot bi bil pri moških sprejemljiv ali zaželen, se jih hitro opreme oznaka, da so povzpetnice ali celo moža?e.

Raziskovalci, ki izhajajo iz naravoslovja, se ukvarjajo tudi z biološkimi razlikami med introvertiranimi in ekstrovertiranimi. Kako pa psihologija pojasnjuje nagnjenost ekstrovertiranih, da na svet gledajo z rožnatimi o?ali?

(Foto: Tomaž Zajelšnik)

Verjetno si pod oznako ekstrovertnost predstavljate nekoga, ki je družaben in obrnjen navzven. V resnici pa nekateri podatki kažejo, da je temeljna lastnost, ki opredeljuje takšne ljudi, nagnjenost k doživljanju pozitivnih ?ustev. To, da je posameznik družaben, pride zraven. Druženje namre? pove?uje verjetnost doživljanja pozitivnih ?ustev. Tisti, ki zelo silijo v družbo, so bogato nagrajeni s pozitivnimi ?ustvi. Zraven gre tudi optimizem, torej pri?akovanje, da se ti bodo zgodile dobre stvari.

Susan Caine, avtorica knjige Quiet (Tih), meni, da ste psihologi, ki preu?ujete sre?o in zadovoljstvo, pogosto krivi?ni do introvertiranih, vase obrnjenih ljudi. Kot opozarja, ne obstaja le o?itna, navzven vidna sre?a, kakršno merite z vprašalniki, ampak tudi bolj zadržano zadovoljstvo, ki je bliže introvertiranim. Se strinjate z njenimi ocenami?  

V?asih je res krivi?no, ?e se usmerimo samo na ?ustveno komponento blagostanja, ki pomeni prisotnost ali odsotnost pozitivnih ?ustev. Ekstrovertiranim gre v tem pogledu res bolje, a sre?e ne moremo v celoti ena?iti s pozitivnimi ?ustvi.

Cainova opozarja tudi, da delo v skupinah, ki je vse bolj cenjeno v šolah in podjetjih, introvertiranim prinaša predvsem hud stres. Kakšen na?in dela pa ustreza obojim, ekstrovertiranim in introvertiranim?  

Pri nas na fakulteti sicer spodbujamo skupinsko delo pri projektih, a imajo študenti vedno tudi možnost, da delajo sami. V vsakem letniku se najde kdo, ki se odlo?i, da bo projekt raje pripravil sam, ?eprav to pomeni ve? dela. Ker je pri samem u?enju še vedno dovolj individualnega dela, je prav, da spodbujamo tudi skupinsko.

To ravnotežje je teže najti v delovnih okoljih, zato si introvertirani posamezniki pogosteje poiš?ejo podro?ja, kjer ne bodo imeli zelo veliko stikov z ljudmi. Ena od možnosti je tudi, da se ob cilju, ki od njih zahteva ekstrovertirano vedenje, potrudijo. Vedno pa morajo paziti, da ne delujejo preve? v nasprotju s svojo naravo, saj potrebujejo tudi tišino in mir. Ni smiselno, da bi se stalno pretvarjali, da smo zelo družabni, ?e nismo, saj je za zadovoljstvo v življenju pomembna usklajenost s svojim avtenti?nim jazom. Vedeti moramo, kdo smo.

Preu?evali ste tudi vpliv telesne podobe in samopodobe. Sta lepota in samozavest vstopnica za uspeh v življenju?

Zadostuje že, da se imamo za telesno privla?ne, tudi ?e nas drugi ne vidijo takšne. Zadovoljstvo z lastnim videzom prinaša ve?je samospoštovanje, v drugem koraku pa nas drugi zaradi tega bolj sprejemajo. Res je tudi, da ljudje, ki jih drugi dojemajo kot privla?ne, naredijo boljši prvi vtis, saj je drugih informacij o sogovorniku sprva bolj malo. Pri sodelovanju skozi daljše obdobje vse to seveda postane manj pomembno, saj štejejo dejanja. Narcisti?ni posamezniki na primer naredijo zelo dober prvi vtis, ko imajo ljudje z njimi opravka dalj ?asa, pa ugotovijo, da se pri drugem, tretjem ali ?etrtem sre?anju odrežejo precej slabše.

Zakaj nas narcisi v prvih stikih tako o?arajo?

Dejavnikov je ve?. V povpre?ju so privla?nejši po zunanjosti. Na eni strani lahko privla?ni posamezniki postanejo narcisti?ni, ker od drugih neprestano dobivajo pozitivne informacije o sebi, hkrati pa takšni posamezniki bolj skrbijo za svoj zunanji videz, vanj vlagajo ve? denarja, na primer za fitnes, kozmetiko, obla?ila, ve?krat gredo k frizerju… Poleg tega imajo, ?eprav niso empati?ni in torej niso ob?utljivi za ?ustva drugih ljudi, dobro razvite medosebne spretnosti. So ?ustveno inteligentni in znajo manipulirati z drugimi, poleg tega dobro nadzorujejo svojo samoprezentacijo. Dober prvi vtis pa pustijo tudi zato, ker imajo nadpovpre?no visoko samospoštovanje in so zato zelo samozavestni, takšni posamezniki pa ve?ino ljudi privla?ijo. Splet, ki je lahko okolje neprestanih prvih vtisov, na primer razna socialna omrežja, je zato idealen kraj za narcise.

Iz tega ne smemo posploševati, da so vsi privla?ni, samozavestni in o?arljivi ljudje narcisti?ni. Nekateri imajo povsem upravi?eno visoko samospoštovanje in pri teh bo tudi tretji vtis dober. Prav tako je lahko tretji vtis dober pri vase zaprtih in manj zgovornih ljudeh, ki so se v skupini sprva posedli v kote in napravili zelo slab prvi vtis. Na koncu štejejo dejanja.

V prispevku v knjigi Sre?a ste namignili, da tudi sami ne spadate med ve?ne optimiste, ki so neprestano zgovorni in od vsega najbolj uživajo v druženju. Vas je to kdaj oviralo pri uveljavljanju v akademskem svetu?

Introvertnost te lahko omejuje v uveljavljanju. ?e ti ni do stalnih potovanj, stalnega vzpostavljanja stikov z novimi obrazi na kongresih in drugje, je pot do uveljavitve v stroki težja. Z vidika znanosti je komuniciranje med strokovnjaki in s širšo javnostjo izjemno pomembno. Ekstrovertirani strokovnjaki svoja podro?ja in pristope lažje uveljavljajo, lažje pa najdejo tudi sodelavce, ki so jim v pomo?. Kljub temu so mnogi strokovnjaki, ?etudi so introvertirani, lahko zelo uspešni zaradi svoje kompetentnosti, oziroma so kompetentni prav zaradi svoje introvertnosti.

Ljudje, ki so introvertni, se na?eloma manj družijo, druženje pa nas do neke mere raztrese in od nas terja ?as. Zaradi svoje introvertnosti so lahko bolj poglobljeni in bolj ciljno usmerjeni, kar lahko prispeva k uspehom pri delu.

Filozof Pascal Bruckner opozarja, da se je v zadnjem ?asu razsvetljenski ideal pravice do sre?e sprevrgel v prisilo sre?e, ?islanje stalne vzhi?enosti. Smo s tem, ko sre?i pripisujemo tako velik pomen, res izgubili kompas?

Sama študentom vedno povem, da ni ni? narobe, ?e so kdaj žalostni. Razložim jim, da je to normalen odziv na izgubo. Tudi sama sem brala o tem, da bi bil lahko imperativ sre?e v smislu stalnega smehljanja in odrivanja žalosti problem, a menim, da ga vsaj v našem prostoru še ni.

Kako pa kot psihologinja gledate na nižanje meje med normalnimi ?ustvenimi odzivi in boleznijo, ki se obravnava z zdravili, v medicini?

?loveku, ki je depresiven, lahko zdravila zelo pomagajo. Vsaj do stopnje, ko je toliko odziven, da mu lahko pomagajo tudi druge terapije. Meja med normalno reakcijo in boleznijo, ko poseže medicina, pa se res niža, kar je problem. Osebno se bojim, da se s tem nekaterim odvzema možnost, da bi sami nadzorovali svoja ?ustva. Sama pri soo?anju z izzivi, ki sem jim lahko kos, ne bi želela biti odvisna od ni?esar. Zato na primer no?em piti kave, ko sem utrujena.

Razumevanje sre?e je tudi kulturno pogojeno. Smo tudi v današnjem globaliziranem svetu v Sloveniji še vedno sre?ni na druga?en na?in kot Kitajci ali Japonci?

Razlike so najbrž vse manjše, a ostajajo. Za zahodnjake sta zelo pomembna samospoštovanje in uspeh, pri kolektivisti?nih vzhodnih kulturah pa so v povpre?ju za ?lovekovo sre?o pomembnejši harmoni?ni odnosi z drugimi. Razlike med dvema posameznikoma v Sloveniji pa so lahko kljub temu ve?je kot razlike med kulturami.

Je lahko neka družba sre?nejša od druge? Znano je na primer merjenje »bruto nacionalne sre?e« v Butanu. Idejo sta kasneje posvojila še nekdanji francoski predsednik Sarkozy in britanski premier Brown, ki pa sta bila deležna kritik, da poskušata s sicer simpati?nimi prijemi relativizirati krizo in revš?ino dela prebivalstva.

Do takšnih konceptov sem malce skepti?na; bolj smiselno bi bilo ugotavljati, v kolikšni meri družba omogo?a dobro življenje. Politika je tista, ki lahko omogo?a boljše pogoje za dobro življenje. Univerzalno je na primer pomembno, da se po?utimo varne, sre?a posameznika pa je nasprotno zelo subjektivna. Posameznik ima lahko zadovoljene vse želje, vse materialne potrebe, pa ne bo sre?en. Premoženje, ki ga ima na razpolago, na njegovo sre?o in zadovoljstvo vpliva le do neke to?ke, ko so zagotovljene njegove osnovne potrebe, od tam naprej pa ve? denarja ne pomeni nujno ve?je sre?e.

Kaj pomenijo osnovne potrebe, ki morajo biti zadovoljene najprej, dolo?imo na osnovi izkušenj v lastnem okolju. Bivše sovjetske republike so imele pred desetletjem na primer najnižje povpre?je zadovoljstva z življenjem sploh. V ozadju nezadovoljstva je bilo to, da so redki posamezniki izjemno obogateli, mnogim pa je šlo nenadoma slabše kot poprej. Ko za?ne standard padati, svoj položaj primerjamo glede na to, kakšnega smo imeli v?asih.

Ob visoki brezposelnosti, oteženem dostopu do lastnega stanovanja in drugih razlogih za slabo voljo sedanje generacije mladih v Evropi živijo slabše od svojih staršev. So lahko modrovanja, ?eš, v kakšnem pomanjkanju da so v otroštvu živeli njihovi dedki ali koliko slabše da živijo ljudje v ve?jem delu sveta, smiselna perspektiva?

Takšne primerjave so lahko ?isto zanimive, a v resnici se primerjamo s tistimi, ki jih poznamo, na primer s sorodniki ali sosedi. V Sloveniji se ne moremo primerjati s prebivalci podsaharske Afrike. ?e bi se, bi videli, da nam ne gre slabo, a na?eloma ne razmišljamo na ta na?in. V razvitem svetu je posameznik zadovoljen, ?e ima višje dohodke od svaka. ?e gre svaku bistveno bolje, je morda smiselno, da se za?nemo primerjati s kom drugim v svoji okolici. Še boljše od primerjanja materialnega statusa pa je, ?e se ocenjujemo glede na osebnostno rast. ?e smo napredovali kot osebnosti, smo lahko zadovoljni.

Katere okoliš?ine nas silijo k takšnemu napredku?

Pogosto prav tiste neprijetne. Raziskava, ki jo pravkar berem, na primer kaže, da nekatere k izboljševanju lastnega življenja in druga?nemu na?inu razmišljanja spodbudi razhod s partnerjem, ki pomeni hud stres.

Po bombnih eksplozijah v Zagrebu je marsikoga presenetilo, da so osumljeni fantje iz uglednih družin in ne morebiti kakšen razo?aran posameznik s socialnega roba. Predstavnik tamkajšnje policije je ocenil, da je šlo za golo objestnost mladeni?ev, ki zaradi lagodnega življenja »ne vedo, kaj bi sami s sabo«. Kako huda frustracija je lahko dolg?as?

Vsi imamo potrebo po dražljajih, ki jih prinašajo izzivi in presene?enja, še posebej to velja za mlade. ?e je vse zelo predvidljivo, je dražljajev premalo, kar zbuja nelagodje. Ve?ina mladih to potrebo zadovolji z bu?no glasbo, športom ali kakim drugim hobijem, nekateri pa žal tudi na nesprejemljive na?ine, na primer z drogami ali tudi z nasilnimi dejanji. Dolg?as pa je problem predvsem pri posameznikih, ki se niso za užitek nikoli nau?ili truditi. Psiholog Mihaly Csikszentmihalyi, ki je utemeljil koncept zanosa, je vedno poudarjal, da pri tem ne gre za pasiven užitek. Ta po kakovosti ne dosega užitka, ki ga dosežemo v zahtevni situaciji. Skoraj vsak pozna ob?utek, ko ti nekaj uspe, potem ko za to garaš do nezavesti. Brez teh trenutkov bi bilo življenje dolgo?asno in neznosno, za to, da postaneš pri ne?em kompetenten, pa se je seveda treba truditi. Vlaganje napora, da bi dosegli neki cilj, moramo pri sebi kultivirati.

V Sloveniji trenutno kar vre od civilnodružbenih iniciativ, mnogi mladi in drugi hodijo na proteste. So sre?nejši tisti, ki se ukvarjajo predvsem z lastnim intimnim svetom, ali tisti, ki se aktivno zanimajo za družbo?

Sama se ukvarjam s posameznikom, zato na tem podro?ju nisem ?isto doma, opažam pa, da psihologi žal pogosto pozabijo na blagostanje z vidika doprinosa posameznika k družbi. Menim, da ni pomembno le, da smo zadovoljni v odnosih z bližnjimi in da osre?ujemo svojo družino, ampak tudi ob?utek, da družbo razumemo in si prizadevamo za izboljšave. Zato ni treba, da ostanemo le pri vprašanju, ali je posameznik sre?en ali ne. Vprašamo se lahko tudi, ali kot ?lovek razvija svoje potenciale. Vemo, da so mladi gonilo družbe, z razvojnega vidika pa je pomembno tudi, da posameznik ugotovi, da želi nekaj dati družbi. Modrost in želja, da kaj dobrega posreduješ naslednjim rodovom, se pojavita kasneje. Ljudje v zrelejših letih so za napredek zato prav tako pomembni.

Osebna motivacija za sodelovanje v protestih in iniciativah je sicer lahko zelo razli?na. Na?eloma pa je tako, da ljudje, dokler je vse v redu in nam je udobno, redkeje napredujemo. V sedanji krizi se je marsikdo za?el zavedati, kaj bo moral delati druga?e in kdaj bo moral narediti ve?.

V razvitem svetu je posameznik zadovoljen, ?e ima višje dohodke od svaka. Dolg?as je problem predvsem pri posameznikih, ki se niso za užitek nikoli nau?ili truditi.

Nina Knavs, Sobotna priloga 

Izvirna novica: Dnevnik – objektiv ,  sobota 9.2.2013

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice