Ljudje v stiski v?asih ne morejo vzeti, kar jim ponujamo
Pred dnevi je fant tridesetih let zmrznil pod zvezdami. Ljudje, ki so mu poskušali pomagati, se sprašujejo, ali bi lahko zanj storili ve?. Njihova zgodba opozarja, kako težko je v?asih najti ravnotežje med pomo?jo in spoštovanjem svobode.
To je zgodba o fantu pri tridesetih, ki je decembrskega dne po uradnem zaznamku policije zmrznil v spalni vre?i na re?nem oto?ku na Primorskem. Brez strehe nad glavo. Je zgodba o duševnem bolniku, ki je neizmerno ljubil naravo in ki se ni prilagajal. Je zgodba, ki ima ve? vprašanj kot odgovorov, in zgodba, ki se lahko kljub aktivnejšemu posredovanju tistih, ki bi to morali storiti, ne bi kon?ala ni? druga?e. In zgodba, ki v teh ?asih bržkone ni ne prva ne zadnja. A jo velja zapisati. Zaradi sporo?ila, da oblike pomo?i, ki so na voljo danes, niso po meri vseh bolnikov. Je obenem tudi zgodba, kjer se vpleteni bojijo, da so naredili korak premalo.
Fantovi ožji svojci so stopili celo korak nazaj. Prijatelji in znanci, ki so dobrohotno poskušali pomagati, so bili v prepri?anju, da bo zanj poskrbljeno, v korakih premalo drzni. Teta, ki se je zanj zavzela in iskala rešitve, je stopala po tanki meji med njegovo varnostjo in tako želeno svobodo. Vse njegove prisilne hospitalizacije so se namre? kon?ale podobno: z velikimi odmerki zdravil, potem postelja v enem od skupinskih domov za duševne bolnike, kjer so mu pod nadzorom dajali zdravila, zaradi ?esar se je na koncu sprl in odšel. Svoj mir je našel med dvema potokoma na Primorskem. Policija je vedela, da fant živi na prostem, brez strehe nad glavo in zavetja. Vedela je tudi, da prihaja zima. Vedeli so tudi v drugih socialnih službah, pri katerih je teta iskala pomo?, in v nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo z duševnimi stiskami. Teta mu je iz oddaljenega tujega kraja našla že tretje za?asno bivališ?e, kamor bi ga lahko nastanila in kjer bi po?akal na uresni?itev skupnostne psihiatrije ?isto posebej zanj. Prijatelji so se želeli sami vklju?iti in so ponudili terapevtsko pomo? ter predlagali še eno hospitalizacijo, a bili prepozni. Teta se zanjo ni odlo?ila, ker je fantu želela pustiti svobodo. Zdaj ji je hudo za vse, ?esar ni naredila. Skrb za najtežje primere ostaja družini. ?e ta deluje, še gre, sicer je katastrofa, priznava teta. V svojem iskanju je pogrešala ve? pomo?i pristojnih služb. Ujeti v svoja pravila dobro skrbijo za tiste, ki se podredijo zdravljenju in so zadovoljni v socialnovarstvenih zavodih, ?e pa kdo zdravljenje zavra?a, se zaplete.
Sedanja pomo? ni po meri vsakogar
Tako na koncu to ni tragedija zgolj nesre?nega fanta, temve? bole?ina vseh, ki so pomagali in poskušali pomagati. Zgodba, ki je vsem nekaj vzela. »Družbeni vzrok za to tragedijo je, da v Sloveniji nimamo urejene oskrbe po meri ?loveka in ne organiziranih terenskih služb za duševno zdravje. Služb, ki bi težave urejale tam, kjer so. Pri nas mora ?lovek najprej v eno od ustanov, se vklju?iti v njihov program in šele tam ga obravnavajo. To pa ni nujno narejeno po meri vseh. Nekateri potrebujejo zelo oseben pristop, oskrbo po meri ?loveka. Denimo vsaj nekoga, ki bi v tem primeru fantu zakuril ogenj, da ne bi zmrznil,« meni dr. Vito Flaker, profesor na fakulteti za socialno delo.
Zgled je po njegovem tik za mejo. V Trstu. V za?etku osemdesetih let prejšnjega stoletja so tam zaprli psihiatri?no bolnišnico in namesto nje organizirali terenske službe. Imajo dnevne centre z ambulanto, a socialni delavci in zdravniki ve?ji del svojega dela opravijo na terenu. Ljudem pomagajo pri birokraciji, pri iskanju dela, pri vklju?evanju v družbo. Z njimi gredo v službo, ?e je potreba – da opogumijo ?loveka in pomirijo njegove sodelavce. In z njimi so pripravljeni preživeti tudi kakšno mrzlo no?. Ljudje, ki bi bili pri nas v Hrastovcu, pri njih tekmujejo na Barcolani, pravi Flaker. Meni, da bi bila ideja s prilagoditvami prenosljiva tudi v Slovenijo. »Glede na to, da imamo izkušnje in da se je takšna pomo? povsod, kjer so jo vpeljali, izkazala za uspešno, bi lahko primeru tega fanta rekli zlo?in,« pravi. Pa ne zaradi malomarnosti tega ali onega strokovnjaka, temve? zato, ker je sistem tako organiziran, da se je to zgodilo.
Korak naprej sicer že delajo v psihiatri?nih bolnišnicah v Mariboru, Idriji in Ormožu, a za najhujše in dolgotrajne duševne stiske ter za tedaj, ko se stvari zapletejo, ostajajo zaprte ustanove. Hrastovec, Dutovlje, Lukavci… Vito Flaker ob tem spomni na zastarelo zakonodajo, ki onemogo?a druga?ne na?ine financiranja pomo?i, psihiatrija pa po njegovih besedah podobno kot druge stroke ohranja svojo mo? skozi institucije. »Najdlje so s spreminjanjem sistema prišli v Hrastovcu, a zataknilo se je, ko bi morali na koncu povezati vse službe – javne in nevladne, ki bi skrbele za ljudi na terenu,« dodaja..
Prihodnost je v skupnostni psihiatriji
 |
|
(Foto: Jaka Gasar/dokumentacija Dnevnika) |
»Duševne bolezni so lahko zelo hude. Psihiatrija je zelo napredovala in lahko uspešno pomaga mnogim pacientom, na žalost pa ne vsem. Zdravstvo in svojci se morajo v?asih odlo?ati med skrajnostmi – za?asno namestitvijo v neko institucijo, s katero se posameznik ne strinja, ali doslednim spoštovanjem njegove volje in svobode. ?e se svojci odlo?ijo za slednje, se to lahko za bolnika slabo kon?a. O?itanje samemu sebi nima smisla, saj so skušali ?loveku pomagati po najboljših mo?eh,« pravi varuhinja ?lovekovih pravic, psihiatrinja dr. Zdenka ?ebašek – Travnik. Prav tako pa po njenem ni smiselno, da bi takšne tragi?ne izide neposredno pripisovali sistemskim napakam. Italijanskemu modelu zapiranja institucij po njenem ni pametno slediti, saj so mnogi ljudje zaradi njega kon?ali med brezdomci, mnogim pa se je stanje hudo poslabšalo. Nekateri so na željo svojcev odšli v zasebne domove, ki so ob zaprtih javnih institucijah poiskali svojo tržno nišo, nadzora nad temi domovi pa je bilo zelo malo. »Predstava, da bomo lahko z zapiranjem institucij in zgolj s terenskim delom ustrezno pomagali vsem duševno bolnim, je v današnjem ?asu utopija,« pravi ?ebašek-Travnikova.
Strinja pa se s tem, da so velike institucije z neosebnim pristopom vse bolj preživete in da je med drugim prihodnost tudi v skupnostni psihiatriji. To pomeni dostopnost psihiatrov, psihiatri?nih medicinskih sester in socialnih delavcev v bolnikovi bližini in ne le v bolnišnicah. »Danes skupnostna psihiatrija deluje po oto?kih. Poleg tega je stroka razdeljena. Medicina ima eno vizijo, socialna stroka drugo, oboji pa tekmujejo za ista omejena sredstva. Zato je skrb za skupnostno psihiatrijo razdrobljena. Zdravstvena blagajna je sicer pristala, da se del sredstev nameni za financiranje te oblike pomo?i, a to še ne pomeni sistemskega financiranja,« opozarja varuhinja.
Luka?: Hrastovec bi bil lahko model za vso Slovenijo
V socialnovarstvenem zavodu Hrastovec so z uvajanjem sodobnih konceptov na podro?ju varstva odraslih s posebnimi potrebami prišli najdlje. V dvanajstih letih jim je uspelo izza zaprtih zidov v lokalno skupnost preseliti 279 stanovalcev. »Za stroko je to velik dosežek. Najpomembneje pa je, da se je vzpostavil sistem dela, v katerem se lahko vsak trenutek, 24 ur na dan, odzovemo na vsako težavo, bodisi v strokovnem ali tehni?nem smislu,« pripoveduje direktor zavoda Josip Luka?. V svoji viziji so pred desetletjem predvideli, da bi zavod dobesedno preselili med ljudi in grad zaprli. A ga še niso in ga po besedah direktorja v kratkem tudi ne bodo. »Prvi vzrok je ta, da je sistem zunanjih enot dosegel stopnjo, ki jo z obstoje?im kadrom in finan?nim resursom še zmoremo obvladovati. ?e bi nadaljevali trend preseljevanja, kakršen je bil v za?etku, bi porušili kadrovsko ravnovesje in ogrozili sistem dela v mati?ni ustanovi,« pravi. Drugi vzrok je zakonodaja. »Glede na zahteve zakona o duševnem zdravju smo morali zagotoviti dolo?eno število postelj za potrebe varovanega oddelka, kar smo lahko uresni?ili le z adaptacijo dela grajskih prostorov,« doda. Na vprašanje, kje so ovire, da v Sloveniji nimamo ve? terenskega dela, odgovarja, da je problematika ve?plastna in bi bila pavšalna ocena o tem za koga lahko krivi?na. Raziskavo vzrokov in iskanje rešitev zato prepuš?a državnim institucijam. A dodaja, da rešitev ne bi bilo treba iskati kje drugje, niti ne v Trstu. »V Hrastovcu lahko najdemo odgovore na veliko vprašanj. Njegov model delovanja je lahko model za vso Slovenijo,« je prepri?an Luka?.
| Ve? denarja za pomo? v doma?em okolju, manj za bolnišni?no
Bolnikom bodo po novem pomagali štirje dodatni timi skupnostne psihiatrije, za kar bo namenjenih 672 tiso? evrov. Tako je nedavno odlo?ila vlada, medtem pa se bodo za kar 7,5 odstotka zmanjšala cene v psihiatriji, s ?imer naj bi prihranili 2,8 milijona evrov. Kot so pojasnili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, bodo lahko ve? denarja za skupnostno psihiatrijo namenili prav na ra?un znižanja cen za psihiatri?no obravnavo v bolnišnici. S tem želijo spodbuditi zmanjševanje števila hospitalizacij prek dostopnejše pomo?i v bolnikovem okolju, so poudarili. Psihiatri?ne bolnišnice so sicer med redkimi bolnišnicami, ki v zadnjem ?asu poslujejo brez izgub. Tudi na ministrstvu za zdravje so zatrdili, da podpirajo razvoj celostne obravnave ljudi s težavami v duševnem zdravju v lokalnem okolju. Sistemsko financiranje skupnostne obravnave, ki jo izvajajo psihiatri?ne bolnišnice, pa so že uredili z lanskim splošnim dogovorom (z njim se dolo?ata obseg in na?in delitve denarja v zdravstvu, op.p.), so spomnili. »Predstava, da bomo lahko z zapiranjem institucij in zgolj s terenskim delom ustrezno pomagali vsem duševno bolnim, je v današnjem ?asu utopija.« |
Nataša Ozebek, Nina Knavs,
Izvirna novica: Dnevnik , ponedeljek 15.2.2013
?lanek je last medija Dnevnik.si in avtoric
Dodaj odgovor