Dr. James Charney – psihiater, specializiran za otroško in družinsko psihologijo

Vsaka generacija otrok prinaša nove izzive, vrednote in probleme. Spremembe so najbolj opazne pri problemati?nih otrocih, kar potrjuje dr. James Charney. Upokojeni profesor z univerze Yale je psihiater, specializiran za otroško in družinsko psihologijo. »V ve? kot polovici primerov vir problema izhaja iz staršev. Enako je potem pri rešitvi. ?e ustrezno spremenimo starše, pomagamo tudi otrokom,« je njegova osnovna modrost.

V jeseni svojega življenja pol leta preživi v Italiji, kjer svetuje dvema šolskima ustanovama. Zaradi sina, ki si je v Kamniku ustvaril družino, ga je pot pripeljala tudi v Slovenijo. Postal je strokovni sodelavec Vzgojno-izobraževalnega zavoda Smlednik.

Kaj je težje? U?iti svojega otroka ali tuje v šoli?

Zagotovo svojega. Moja žena je u?iteljica. Ko je sin za?el hoditi v isto šolo, kjer je delala, je žena raje zamenjala službo. Zapleteno bi bilo, saj bi moral biti njun odnos v šoli zelo druga?en kot doma. Svoje otroke u?iš in vzgajaš doma, toda otroci potrebujejo tudi izkušnjo z drugimi odraslimi. S tem pridobivajo izkušnje o svetu, v katerem živijo.

Prihajate iz Združenih držav Amerike, ki so domovina permisivne vzgoje.

Kakšna je vaša definicija permisivne vzgoje?

V osnovi takšna, da se otroku vse dovoli.

?e na permisivno vzgojo gledamo iz tega vidika, potem nikakor ni dobra. Obstaja kliše, ki pravi, da je bila moja generacija vzgojena permisivno. Znan je doktor Benjamin Spock, pediater, ki je napisal knjigo Baby and Child Care, ki je bila desetletje najbolj prodajana knjiga v Združenih državah. Osnovno sporo?ilo knjige je, naj otrok vodi starše. Denimo, da otroka hranite, takrat ko joka, ne pa na vsaki dve uri. Za ljudi je bila to permisivna vzgoja. Zato so govorili, da je bila moja generacija, generacija hipijev, uni?ena zaradi doktorja Spocka, ki je zagovarjal, naj otrok diktira ritem družine. Morda je v tem nekaj resnice, a sam trdim, da so tovrstne trditve preostre.

Zakaj?

V osnovi permisivna vzgoja ni dobra, a kljub temu je pomembno, da starši za?utijo otrokov ritem. Ni dobro, da se vse dala po uri in pravilih. Pravila so lahko osnovna struktura vzgoje, toda potrebno jih je prilagoditi vsakemu otroku posebej. To je moja verzija permisivne vzgoje.

Toda to je precej lažje v teoriji kot v praksi.

Jasno, saj biti starši je zelo težka služba. Za starše bi morali imeti licence. ?e podeljujejo licence za vožnjo z avtomobilom, bi jih morali tudi za vzgojo otrok, kar je bistveno težje kot vožnja avtomobila. Z licencami za vzgojo se seveda malce šalim, toda resnica je takšna, da gre pri starševstvu za izredno zahtevno nalogo, ki pa ima malo strokovnega nadzora. Slovenija ima ?udovit program, da se staršem nudi veliko pomo?i, še preden je otrok rojen, patronažne medicinske sestre pa prihajajo na obisk tudi v prvih štirih tednih po porodu. V Združenih državah tega nimamo.

Pred dobrim letom dni smo v Sloveniji precej govorili o fizi?nem kaznovanju predvsem v povezavi s predlogom družinskega zakonika. Ste vi za ali proti?

Vem, da v Sloveniji to ni dovoljeno. Enako je pri nas v Združenih državah. Toda v ekstremnih razmerah to ni slaba stvar. Pod ekstremne razmere štejem, da se dogodijo enkrat ali dvakrat na leto. Govorim o eni klofuti in ne pretepanju. Seveda je povsem možno vzgojiti ?udovitega otroka, ne da ga kadar koli udariš, a v?asih je udarec lahko koristen, še posebno, ?e gre za otroka, ki se obnaša zelo nevarno.

Meja med u?inkovitim vzgojnim ukrepom in zlorabo otrok je zelo tanka.

Absolutno, zato so pravila jasna, torej, da se otrok ne sme pretepati. Nesmiselno bi bilo, da bi bilo otroka pod dolo?enimi pogoji dovoljeno tepsti, saj bi vse skupaj odšlo izpod nadzora. Toda obstajajo izjeme, ko je lahko udarec za otroka koristen, saj spozna, da je storil nekaj zelo narobe. Primer: Otrok ste?e proti prometni cesti, mama ga potegne nazaj, udari in odlo?no pove: »Tega ne delaj!« Nikakor pa se udarci ne smejo dogajati vsak dan, kajti s tem se otrok nau?i, da se težave rešuje z nasiljem.

Vse ve?ji problem v Sloveniji je, da u?itelji nimajo avtoritete. Dogaja se, da so starši, ?e je otrok v šoli kaznovan, jezni na u?itelja in ne na otroka.

Prav v tem je skrit odgovor, zakaj je tako. ?e so starši pripravljeni storiti to, kar pravite, potem u?itelju rušijo avtoriteto. Ko sem bil otrok, je bil za nas vsak u?itelj gospa ali gospod, zraven pa smo jih klicali s polnim imenom in priimkom. Svet se spreminja, zato so sedaj u?itelji v Ameriki naslovljeni zgolj z imenom, kar tudi zmanjšuje njihovo avtoriteto. Toda spoštovanja do u?iteljev morajo otroke nau?iti njihovi starši. To storijo z lastnim obnašanjem do u?iteljev. Ko se u?itelj pritožuje nad otrokom, ga morajo starši jemati resno. Seveda u?itelj nima vedno prav. Takrat morajo starši povedati u?itelju, da se moti, kar pa morajo storiti s spoštovanjem.

Starši praviloma precenjujejo sposobnosti svojih otrok in zato prihajajo tudi navzkriž z u?itelji.

Pogostokrat so to tisti starši, ki hodijo do u?iteljev in se pritožujejo, zakaj je njihov otrok dobil slabo oceno. Starši morajo v?asih sprejeti, da njihov otrok ni najpametnejši na svetu. Problem pa je, ?e imajo zelo pametni otroci malce manj pametne starše, ki ne znajo zadovoljiti otrokovih potreb. Takšni otroci se hitro za?nejo dolgo?asiti. Pogosto moraš biti pri otrocih zelo inovativen, da ustrežeš njihovim potrebam. Toda enako velja za otroka, ki dolo?eno snov razume bolj po?asi, a zato še ni nujno neumen.

Rekli ste, da so težave otrok praviloma pokazatelj težav staršev. Torej ima družina pomemben vpliv na otrokovo obnašanje?

?eprav sem otroški terapevt, se ne ukvarjam samo z otrokom, ampak tudi z mamo in o?etom, po možnosti še z babico, dedkom ter brati in sestrami. Šele ko imam celotno družino na kupu, lahko vidim, kakšen je svet tega otroka. Kako so mu razložena pravila, na kakšen na?in se jih izvaja, kako se otrok obnaša do ostalih v družini, kako se ostali obnašajo do njega… Problem je, ?e mama otroku nekaj prepove, o?e pa mu nato z malce potuhe isto stvar dovoli.

Ali lahko razvajenost že štejemo kot vedenjsko motnjo otroka?

Ko se pogovarjamo o otrocih z resnimi vedenjskimi motnjami, gre za bistveno ve?ji problem kot razvajenost. Zaradi razvajenosti te zagotovo ne pošljejo v prevzgojni zavod. Morajo biti resni problemi v družini, ali pa gre za gensko napako, še preden se otrok rodi. ?e razvajaš otroka, ga s tem u?iš, da je sebi?en, da ne razmišlja o ostalih in da dobi vse, kar želi, kar pa ni realno življenje.

Kaj pa hiperaktivnost?

V Združenih državah prav gotovo predpišejo preve? zdravil za zdravljenje hiperaktivnosti. V Italiji zakon dolo?a, da se tovrstna zdravila lahko predpiše samo mladoletnikom in ne odraslim ljudem. Toda resnica je, dejanska hiperaktivnost ostane za vse življenje. Morda se bolezen malce izboljša, ko odrastejo, a ne veliko. ?e zares potrebuješ zdravila, ko si star sedem let, potem jih boš tudi, ko boš petdeset.

Poleg Italije boste svoje izkušnje sedaj delili tudi v Sloveniji. Sodelovali boste z Vzgojno-izobraževalnim zavodom Smlednik. Kakšen je prvi vtis?

Šola je moderna in prijazna na pogled. Pred tem me je skrbelo, da bo bolj podobna zaporu, saj gre za zavod, kamor si nih?e ne želi priti sam, ampak ga tja pošljejo drugi. Iz pogovora z u?itelji in skrbniki sem izvedel, da so problemi pri otrocih zelo razli?ni. Skrbi me dejstvo, da so skupaj otroci, ki imajo vedenjske težave in tisti, ki so nevarni in imajo celo kriminalno preteklost. Vsi so pomešani, kar ni dobro. Velika razlika je med nekom, ki ni uspešen v navadni šoli, ker je preve? glasen, impulziven in mote? za ostale, in nekom, ki želi nekoga namerno poškodovati. Ti dve kategoriji sta preve? razli?ni, da bi bili skupaj.

Po prvem vtisu lahko re?em, da u?itelji porabijo preve? ?asa, da dosežejo kontrolo in mir v razredu. Eden od u?iteljev mi je rekel, da je pred desetimi leti vsak otrok hotel na igriš?e in se ukvarjati s športom. ?e to ni bilo mogo?e, so bili razo?arani. Sedaj se s športom ukvarjajo samo po video igricah. Otroci bi morali biti fizi?no aktivni, da sprostijo prekomerno agresivnost in depresijo.

Kako pomembno je pri prevzgoji težavnega otroka sodelovanje strokovnjakov in staršev?

Otroci iz zavoda hodijo domov za konec tedna, zato imajo tudi starši velik vpliv, ki pa je lahko slab ali dober. ?e otroka v zavodu u?ijo dolo?enih pravilih in manir, potem morajo starši ravnati enako. So me pa u?itelji v Smledniku opozorili, da so otroci najbolj težavni v ponedeljek zjutraj, ko pridejo nazaj po preživetem koncu tedna z družino. Pri otrocih v zavodu se starši pogosto po?utijo odrinjene. Staršem je vedno potrebno razložiti, da imajo še vedno pomembno vlogo, pravzaprav je njihov pomen bistveno ve?ji od skrbnika v zavodu..

S ?im boste lahko pomagali kolektivu v Smledniku, da bo uspešnejši?

U?itelji in skrbniki v Smledniku so zelo kreativni pri ukvarjanju z otroki, toda zdi se mi, da premalo poznajo vedenjske terapije. To so zelo primerni prijemi, po katerih se dolo?i, kdaj se otroka nagrajuje ali kaznuje, to pa lahko deluje brez fizi?nega kaznovanja ali zdravil, zraven pa se otroci dobro po?utijo. U?itelji in socialni delavci so se strinjali, da bodo prevzeli vedenjski program, ki pomaga kontrolirati slabo vedenje u?encev. ?e se bo vse dobro izšlo, ga bodo za?eli uporabljati prihodnje šolsko leto.

Nam ga lahko predstavite?

Program ima strukturirane nagrade in kazni za dobro in slabo obnašanje. U?iteljem s tem programom ni potrebno izumljati rešitev, kadar se znajdejo v stresnih situacijah, ko se u?enci obnašajo zelo slabo. Daje jim jasne rešitve, ki jih lahko hitro uporabijo. Rešitve za stresne situacije so že izumljene, ta program pa jih ima zbrane na kupu. Vse, kar morajo u?itelji narediti, je, da ta program pregledajo in se nau?ijo, katere rešitve pridejo v poštev v dolo?eni situaciji. 

Za starše bi morali imeti licence. ?e podeljujejo licence za vožnjo z avtomobilom, bi jih morali tudi za vzgojo otrok.

Vir / Avtor:  Aljaž Vrabec 

Izvirna novica: Dnevnik , 1.6.2013

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorja