Socialna anksioznost

Ne gre za sramežljivost, gre za bolezenski strah, da se bodo s svojim vedenjem hudo ponižali ali osramotili.

V današnjem ?asu se z anksioznostjo in tesnobo sre?ujemo na vseh nivojih
družbe, saj je dinamika ekonomskosocialnih razmer takšna, da ne
optimalizira ?lovekovega psihosocialnega stanje, ampak zaradi negotovih
življenjskih razmer ustvarja nenehno napetost, ki je posledica tako
recesije kot tudi deprivacije nasploh.Napetost vpliva na ?lovekovo psihosocialno dojemanje sebe in sveta, povzro?a ob?utek negotovosti in ogroženosti ter vzbuja resni?ne ali namišljene strahove.

Znaki (telesne) anksioznosti so:
– razbijanje srca (palpitacije)
– bole?ina v prsih
– kratka sapa
– cmok v grlu
– vrtoglavica, omotica, motnje ravnotežja
– bole?ina v trebuhu, slabost
– siljenje na vodo
– težave v spolnosti
– bole?ina v mišicah
– tremor (tresenje)
– potenje
– parestezije (š?egetanje, zbadanje, mravljinj?enje)
– utrujenost
– glavobol

Ve? kot ima bolnik simptomov in ve? kot jih je somatoformnih (telesni znaki, ki niso patofiziološki), z ve?jo gotovostjo lahko ugotavljamo, da gre za primarno anksioznost.

Anksiozna motnja predstavlja pretirano zaskrbljenost in živ?no napetost, ki mora trajati neprekinjeno ve? kot 6 mesecev, da bi to stanje opredelili za anksiozno. Da bi stanje oziroma motnjo diagnosticirali, morajo biti prisotni vsaj trije simptomi. Simptomi anksiozne motnje so:
– nespokojnost, ob?utek ujetosti, ob?utek »biti na robu«, notranji nemir
– utrudljivost (ki je hitrejša kot je obi?ajno)
– motnje zbranosti
– muskulaturna napetost
– znižana vzdržljivost
– spalne motnje
– huda subjektivna prizadetost
– motnje na pomembnih delujo?ih podro?jih (npr. poslovna neu?inkovitost)
– objekt strahu ali zaskrbljenosti ni vezan na druge (morebitne) psihiatri?ne motnje

Generalizirani anksiozni motnji se re?e tudi »prosto lebde?a«. Zna?ilni so pretirana zaskrbljenost in strahovi. Motnja je dolgotrajna, pojavlja se ve?krat na teden in ima širok spekter delovanj – zajema lahko prakti?no vsa podro?ja ?lovekovega delovanja. Sovpada in se staplja s ?lovekovim delovanjem, kar pojasnjuje tudi dejstvo, da se njeni simptomi ne pojavljajo kot napadi, se pravi, ?lovek doživlja motnjo med svojimi vsakodnevnimi življenjskimi obveznostmi.

Najbolj zna?ilen simptom anksioznosti nasploh je zaskrbljenost. V?asih je anksioznost povezana z dolo?enimi vzroki, ki se jih ne da odkriti. V?asih pa so vzroki zanjo sekundarni, v obliki možganskih sprememb, ki so zna?ilne za to motnjo. So posledica višjih spoznavnih in ?ustvenih procesov, ki so lahko zavestni ali so zunaj zavesti.
Anksioznost lahko sprožijo razli?ni »nevarni« predmeti ali bitja (miši, pajki, ka?e ipd.) in v teh primerih govorimo o fobijah. Lahko so zelo velike (takrat govorimo o pani?nem napadu), lahko trajajo zelo dolgo, celo predolgo.

Diagnoza je sestavljena iz:

– prepoznavanja bolezenskih simptomov, ki se pojavijo kot posledica anksioznosti
– izlo?itvi možnih telesnih bolezni
– izlo?itvi drugih možnih duševnih motenj, zlasti odvisnosti in depresij
– ?e simptomi kažejo na primarne vidike nevrotskih, stresnih in somatoformnih moten, je potrebno motnjo bolj podrobno opredeliti in upoštevati psihološke, socialne in telesne dejavnike
– izbire primernega na?in zdravljenja.

Zdravljenje poteka s psihoterapijo (npr. kognitivno vedenjska terapija, pa tudi druge oblike psihoterapije), v kombinaciji z zdravili – benzodiazepinski anksiolitiki.

Poseben poudarek mora biti na diferencialni diagnozi: razlikovati moramo simptome, ki so podobni oziroma zna?ilni za anksioznost, a izvirajo iz katere druge motnje.

Pomo? anksioznim pacientom z vidika psihoterapije anksioznih motenj se sestoji tudi iz pozitivne spodbude psihoterapevta..

Socialna anksioznost

Socialna anksioznost ali socialna fobija se definira takrat, ko se simptomi sprožijo oziroma pokažejo v dolo?enem socialnem položaju, kjer je izpostavljen zunanjemu okolju, skupini ljudi, kjer ?lovek pri?akuje, da bo izpostavljen kritiki, preverjanju, posmehu itn.

?eprav je socialna anksioznost tesno povezana z agorafobijo, strahom pred odprtimi prostori, se nanaša oziroma opredeljuje predvsem na strah pred javnimi nastopi.

Za socialno fobijo je zna?ilen pretiran in stalen, vztrajen strah pred situacijami, ki zahtevajo nastope pred javnostjo, publiko, nanaša pa se tudi na socialno udejstvovanje na javnih mestih nasploh. Socialna anksioznost predstavlja bojazen, strah pred drugimi ljudmi, v smislu ocenjevanja, strah, da jih bodo drugi ocenili »napa?no«, kriti?no in podobno. Zaradi tega strahu se bolniki izogibajo javnemu nastopanju in izpostavljanju javnosti.

Pri socialni fobiji ne gre za sramežljivost, gre za bolezenski strah, da se bodo s svojim vedenjem ali morda s komunikacijo hudo ponižali ali osramotili. Zato se takšni bolniki izogibajo tovrstnim situacijam, kar vpliva na kakovost njihovega življenja, ki se ob razmahu te motnje mo?no spremeni oziroma skr?i na minimalno socialno delovanje.

Znani so ekstremni primeri, ko takšna motnja dolo?enim ljudem prepre?uje vsakršni stik z zunanjim sveto, nekateri bolniki, pri katerih je motnja izrazita in se ne zdravi, po dolo?enem ?asu ve? ne zapustijo doma in se prakti?no izklju?ijo iz socialnega okolja. V današnjem ?asu internetnih povezav, ki omogo?a življenje v namišljenih svetovih je za to motnjo rodovitna prst, saj pacientu takoreko? ponuja vse, od dostave hrane, do poslovnih povezav, druženja, zabave, emotivnih in eroti?nih doživetij.

Statisti?ni podatki kažejo, da se socialna fobija pojavi pri približno 13% ljudi. To število pa z zgoraj omenjenimi spletnimi možnostmi naraš?a in postaja resen socialni problem, saj se že vrsto let številni strokovnjaki ukvarjajo z novodobnimi motnjami, ki so povezane s spletnimi odvisnostmi.

Znaki in simptomi socialne fobije 

Foto: Jure Eržen/Delo

Eden pomembnejših znakov je bolezenski strah pred nastopanjem ali situacijami, v katerih bi bolnika lahko drugi ljudje ocenjevali ali opazovali.

S socialno fobijo so lahko povezani tudi pani?ni napadi, in sicer ponavljajo?i napadi intenzivnega strahu.

Za socialno fobijo so še zna?ilni tudi telesni znaki:

– pospešen utrip srca
– ob?utek slabosti v trebuhu
– trepetanje
– potenje
– napetost v mišicah
– zardevanje
– siljenje na vodo

Socialna anksioznost je zna?ilna oziroma zelo pogosta v adolescenci, ki je zna?ilna in prizadene oba spola.
Ve?ina ljudi se je sicer s socialno anksioznostjo sre?ala, in se z njo spopada vsak po lastnem ob?utku in po svojih mo?eh blažijo simptomatiko motnje, zato je težko oceniti, kdaj je govora o duševni motnji in kdaj ne.

Kriteriji za diagnosticiranje
 
Da z zanesljivostjo postavimo diagnozo socialne anksioznosti moramo biti pozorni na:

1. Vedenjske, psihološke in fiziološke simptome, ki morajo biti izraz anksioznosti in ne neke druge motnje, na primer razli?nih obsesij ali blodnjavosti.

2. Socialna anksioznost mora biti locirana in mora prevladovati v dolo?eni socialni situaciji

3. Izogibanje fobi?nim dogodkom ali položajem.

Diferencialna diagnoza
 
Socialno fobijo je težko razlikovato od agorafobije (strahom pred odprtimi prostori), zelo pogosto pa predstavljajo težavo pri dolo?anju diagnoze tudi osebnostne poteze posameznika. Takrat nam bo pomagala anamneza o nedvomnem napadu anksioznosti.

Etiologija
 
Skozi zgodovino, kakor tudi danes je težko ugotoviti oziroma definirati vzroke za prvi napad socialne ankziozne motnje. Zato tudi teorije o njenem nastanku ni. Vendar pa se nekako zdi, da je nastanek in vzdrževanje socialne fobije v skladu s pogojevanjem, podobno kot pri agorafobiji, kar natan?no pomeni, da se motnja pojavi, ko so zanjo ustvarjeno optimalni pogoji, v primeru socialne anksioznosti – javno nastopanje, vendar tudi v raznih drugih situacijah, na primer strah pred množico. Kar zadeva prognozo te motnje, je tako kot je nejasen vzrok njenega nastanka, tako je nejasna tudi njena prognoza oziroma predvidevanje okoliš?in zanjo.

Zdravljenje in terapija socialne fobije
 
Zdravljenje poteka v okviru vedenjske terapije. Zdravila niso funkcionalna za tovrstno motnjo, razen v izjemnih primerih, ko je motnja izredno mote?a. Takrat, a le za krajše ?asovno obdobje je potrebno predpisati primerne anksiolitike.

Menim, da bi bilo nujno posve?ati ve? pozornosti zdravljenju in prepre?evanju anksioznosti in tesnobe, in sicer s strani zdravstvene zakonodaje. Tovrstne zdravstvene terapije bi se morale uvrstiti ali vsaj delno upoštevati v osnovnem zdravstvenem varstvu.

Civilna družba, v obliki samopomo?i in prek številnih nevladnih organizacij; društev, združenj, klubov in podobno sicer v tej smeri in ?edalje bolj aktivno deluje, a tisti, ki so tovrstne pomo?i najbolj potrebni, to so obubožani odpuš?eni delavci na primer, tisti te pomo?i niso deležni, saj svojo stisko (in revš?ino) skrbno skrivajo dale? od o?i javnosti. Vendar se le-ta nezdravljena ?edalje bolj poglablja in slabša ter ogroža njihovo psihosocialno zdravje. Posledice so socialna izolacija, socialna pasivnost oziroma dezintegracija, strah pred ljudmi, pred nastopi pa zaradi skaljene samopodobe pa sploh.

Živimo v ?asu nehumane neoliberalisti?ne politike, ki s koncepti individualizma (se pravi – vsak po lastnih sposobnostih) posega globoko v pore vsakega posameznika, tiste ob?utljive pa nekako samodejno (pogosto že na za?etku njihove poti) marginalizira.

Zato bi morali stopiti skupaj in kot aktivni državljani apelirati, da se duševne poškodbe, ki so na ljudeh najbolj vidne v obliki tesnobe in anksioznih motenj, vendar je še veliko število drugih socialnih bolezni (npr. alkoholizem, hazard itn), in ki jih v današnjem krutem ?asu v veliki meri povzro?a današnja tako imenovana družba tveganja. Morda bi nam skupaj uspelo dose?i, da se državne institucije zganejo in spremenijo zdravstveno zakonodajo tudi v prid malega ?loveka.

Anksioznost sodi v nevrotske, stresne in somatoformne motnje, ki imajo podobne bolezenske znake. Bolniki tožijo, da so nevrozni, napeti, utrujeni, da imajo prebavne in spalne motnje, ?utijo slabost v želodcu, glavobole in podobne telesne simptome, ki so posledica tesnobe in anksiozne motnje. Vendar je anksioznost v?asih odgovor na obremenjujo?e vsakodnevne življenjske dogodke, v?asih pa so simptomi odgovor na telesno bolezen ali so v povezavi z zlorabo psihotropnih snovi in alkohola, v?asih pa nakazujejo na druge duševne motnje.
Anksioznost je koristna in obi?ajna le v primeru, ?e se pojavi kot odziv na obstoje?o (in ne na namišljeno) nevarnost, ?e pa je anksiozna zaskrbljenost ali strah brez realnih temeljev govorimo o anksiozni motnji. Leta 1930 je W. Canon vpeljal izraz »odziv boja ali bega« za številne znake anksioznosti (na primer pospešeno dihanje, izlo?anje ogljikovega dioksida in podobno).

Motnje anksioznosti nastanejo v razli?nih stopnjah, ?e jih sprožajo predmeti, živali, ljudje, govorimo o fobijah, ki lahko nastanejo tudi brez vzroka – v tem primeru govorimo o pani?nem napadu.
V fobije sodi tudi obravnavana socialna fobija, ki je definirana kot strah pred javnim nastopanjem, V hujši ina?ici pa ta motnja zaobjema ves socialni vidik osebnosti in seže v njegovo osamitev, se pravi, da bolnik v ve?ji meri ali popolnoma prekine stike z zunanjim svetom.

Socialna fobija se zdravi s primernimi anksiolitiki, u?inkovita pa je tudi vedenjska psihoterapija. Primeri kažejo na uspešnost zdravljenja in ozdravljenje te motnje. Zdravljenje pa jo je nujno potrebno, saj se brez potrebne strokovne oskrbe bolnikova fobija lahko le poglablja in zajame tudi druga podro?ja njegove osebnosti oziroma nacepi vrsto drugih duševnih ali psihi?nih motenj.

Socialna fobija se sproži takrat, ko je ?lovek v dolo?enem socialnem položaju oziroma ko je med manjšo ali ve?jo množico ljudi, od katerih pri?akuje kritiko, ocenjevanje ali da bo podvržen preverjanju, ocenjevanju. Ko za našteto obstajajo realne možnosti, kot je na primer, izpit ali kakršna koli oblika preizkusa znanja, veš?in, spretnosti, govorni ali igrani nastop, takrat govorimo o tremi in takrat je strah utemeljen. Za anksiozno motnjo gre takrat, ko je ta strah neutemeljen, ko ?utimo ogroženost s strani socialnega okolja, ?eprav zanj ni logi?ne podlage.

Primer »zdravega in nezdravega strahu pred nastopom«
 
Imam prijateljico, profesionalno igralko, ki že vrsto let pred nastopi na odru mora izvesti dolo?ene dihalne in miselne vaje, da bi se sprostila in osvobodila treme. To že leta uspešno obvladuje, saj je imenitna igralka, ki s svojim talentom plemeniti tudi nas državljane. Ob tej nalogi sva se o tem malce pomenili in prišli do sklepa, da ?e ne bi znala zajeziti tremo pred nastopom, ki je vedno enako mo?na, morda njen igralski dar nikoli ne bi prišel do izraza (omenila je nekaj kolegov, da s premagovanjem treme nekateri njeni kolegi, sicer odli?ni igralci, nimajo takšne sre?e kot sama.
Iz prej omenjenega primera torej lahko sklepamo, da tisti igralci, govorci, ali javno nastopajo?i, ki treme pred nastopom ne zmorejo zajeziti, so na dobri poti v socialno anksioznost, saj se pogosto, v prepri?anju, da bo napetost popustila, pred nastopom zate?ejo k pomirjevalom ali alkoholu. Vendar se tako napetosti, strahu in treme ne znebijo, nasprotno, znaki se pojavijo vsaki? znova, v izrazitejši obliki in za zajezitev je potreben ve?ji odmerek sredstva za »pomiritev«.

Za socialno fobijo stoji kup dejavnikov, ki so do nje pripeljali, zato je strokovno zdravljenje neizogibno. Za to bi bilo torej nujna pomo? s strani zdravstvenih in socialnih institucij, saj za socialnim odtujevanjem stoji družba in njena struktura. Današnji ?as je »?as krutega miru«, ?e se malce poeti?no izrazim, je ?as stopnjujo?e se napetosti in strahu pred življenjem, torej nenehni boj za obstoj, za golo preživetje. Globalna politika, ki nikoli ni imela drugega kot dobi?konosnega namena – poleg dodane vrednosti v veliko ve?ji meri producira socialne motnje in bolezni. Le-te pa se pojavijo takrat, ko nastane oziroma prevlada kriza vrednot.

Avtorica: Zuzanna G. Kraskova

Izvirna novica: Delo , 23.10.2013

?lanek je last medija Delo.si   in avtorice