S psihoterapijo življenje postane bolj lahkotno

Miha Štrukelj: S psihoterapijo življenje postane bolj lahkotno. Specializant psihoanalize pravi, da je psihoterapija ena izmed najve?jih investicij v posameznika. Njene u?inke opisuje s spokojnostjo, resnicoljubnostjo in sposobnostjo soo?anja.

Miha Štrukelj poudarja pomen psihoterapije, s katero je mogo?e prebiti skorjo škodljivih vzorcev, ki smo jih osvojili skozi življenje in s katero je mogo?e skopati luknjico v naše nezavedno. Za psihoanalizo pravi, da je za ?loveka neprecenljiv zaklad. To govori na podlagi tako osebne kot terapevtske izkušnje. Terapija predstavlja dolgotrajen proces, ki prinaša strukturne spremembe. Že to, da smo slišani, poudarja, je lahko pomembna nova izkušnja. Ne da posamezniku dajemo nasvete, temve? da ga poslušamo, ne da bi ga ocenjevali.

‘Psihoanalizo vidim kot ?iš?enje odve?nih vsebin, ki obremenjujejo našo psiho. Z leti se dolo?eni ob?utki nabirajo in ?e jih pometamo pod preprogo, se ob njih vedno bolj spotikamo.

Kakšen sopotnik je psihoterapevt, kot ga poimenujete sami?

Psihoterapevt je pacientu sopotnik, ki mu posveti na kamen na njegovi poti in mu nudi podporo, a kljub temu pacient pot prehodi sam. Smisel psihoterapije je, da si sami postavljamo vprašanja in ob podpori terapevta iš?emo odgovor nanje. Na nek na?in psihoterapevt nudi nadomestek nekega odnosa, ki nam omogo?a speljati našo individuacijo. Že samo to, da nas nekdo sliši, je lahko nova in pozitivna izkušnja. Brez nasvetov in brez ocenjevanja. Gre za brezpogojno sprejetost, ki pa ima za?rtane svoje meje. V odnosih se ve?ino ?asa ukvarjamo s tem, kako bomo nekoga spremenili, a te pravice nima nih?e. Imamo pa pravico spremeniti sebe, svoj odnos do okolice in ljudi ter tako spremenimo tudi odnos. Bistveno je, da znamo postavljati meje pri sebi in jih ne postavljati drugemu ter tudi sprejeti meje drugega.

Kaj je pravzaprav psihoterapija?

Gre za ve?plasten odgovor. Psihoterapija je zdravljenje z govorom. V grobem bi rekel, da gre za zdravljenje z ljubeznijo in sprejemanjem. Ko te nekdo sprejema takšnega, kot si, to predstavlja dobro odsko?no desko za samozdravljenje. V življenju nastanejo dolo?eni zastoji, te skozi terapijo še enkrat ponovimo, a s pomembno razliko, da jih v terapevtskem odnosu predelamo z dobro, reparacijsko izkušnjo. V življenju se nau?imo dolo?enih na?inov doživljanja in ravnanja, del teh je ustrezen, del pa neustrezen. Skozi terapije lahko neustrezne na?ine odpravimo in se nau?imo novih na?inov reševanja življenjskih situacij. Eden izmed ciljev v psihoterapiji je, da nezavedno postane zavestno. V psihoanaliti?ni psihoterapiji ne zdravimo simptomov, temve? razkrivamo, kaj jih povzro?a, nato predelujemo, posledi?no pa ti mote?i simptomi izzvenijo. Psihoanalizo vidim kot ?iš?enje odve?nih vsebin, ki obremenjujejo našo psiho. Gre za širjenje duše, osvobajanje posameznika in iskanje osebne resnice.

Veliko je oblik psihološke pomo?i, psihoterapij in terapevtov. Kako prepoznati dobrega terapevta?

Pomembna sta primerno izobraževanje in osebna izkušnja psihoterapevta, ki je sam izkusil psihoterapijo. To sta pogoja za strokovno delo. Na žalost pri nas pogoji še niso zakonsko dolo?eni, zato morajo biti ljudje pri izbiri zelo previdni. Prvi stik s psihoterapevtom nam v sodobnih ?asih lahko prinaša že spletna stran, prek katere je mogo?e vsaj malo za?utiti terapevta. Seveda pa je to neprimerljivo z odnosom, ki se ustvari in odvija med terapijo. Pomembni so tudi detajli, ki se na nezavedni ravni pretakajo med posameznikoma. Na to lahko vpliva že barva glasu, na?in govora, energetski nivo in drugo. Gre za komunikacijo na razli?nih ravneh. Vse to vpliva na odlo?itev, da se s posameznim psihoterapevtom spustimo v terapevtski odnos. Po drugi strani pa je lahko priložnost za razreševanje uskladiš?enih vsebin na nezavedni ravni že samo soo?anje z vprašanji, zakaj nam je stik z dolo?enim ?lovekom neprijeten, kar enako velja v razmerju do terapevta.

‘Pravi odnos se gradi vztrajno in po?asi ter nima cene.’

Pomembno je torej, da se soo?amo z lastnim odporom?

Psihoterapevt je pacientu sopotnik, ki mu posveti na kamen na njegovi poti in mu nudi podporo, a kljub temu pacient pot prehodi sam. Smisel psihoterapije je, da si sami postavljamo vprašanja in ob podpori terapevta iš?emo odgovor nanje. Na nek na?in psihoterapevt nudi nadomestek nekega odnosa, ki nam omogo?a speljati našo individuacijo. Že samo to, da nas nekdo sliši, je lahko nova in pozitivna izkušnja. Brez nasvetov in brez ocenjevanja. Gre za brezpogojno sprejetost, ki pa ima za?rtane svoje meje. V odnosih se ve?ino ?asa ukvarjamo s tem, kako bomo nekoga spremenili, a te pravice nima nih?e. Imamo pa pravico spremeniti sebe, svoj odnos do okolice in ljudi ter tako spremenimo tudi odnos. Bistveno je, da znamo postavljati meje pri sebi in jih ne postavljati drugemu ter tudi sprejeti meje drugega.

Kako je z obrambnimi mehanizmi, skozi življenje razvijemo razli?ne?

Obrambni mehanizmi niso nujno negativni, saj predstavljajo tudi varovalo pred zunanjim svetom. Imajo svojo funkcijo. Ena od nalog psihoterapije je lahko tudi ta, da razvijemo dolo?ene obrambe mehanizme, ?e je to potrebno, da dolo?eni postanejo bolj zreli ali da dolo?ene zmeh?amo ali odstranimo.

Kako pri sebi prepoznati mejo med pozitivnim in ovirajo?im obrambnim mehanizmom?

Glede na to, da obrambni mehanizmi delujejo na nezavedni ravni, je to težko prepoznati. Pomembno je, da s?asoma, tudi s pomo?jo psihoterapije, v sebi razvijemo opazovalni jaz. Torej, da lahko nase na dolo?eni ravni pogledam tudi objektivno in samokriti?no. Najve?krat smo ravno sami sebi najve?ji zaporniki. Z leti se dolo?eni ob?utki nabirajo in ?e jih pometamo pod preprogo, se ob njih vedno bolj spotikamo. Ob tem se spomnim misli, ki jo je eden od mojih u?iteljev rad ponavljal, “bodite svobodni”, je govoril. Ti dve besedi, ki sta hkrati veliko ve? kot le to, me pogosto spremljata. Pustite si biti resnicoljubni, ljube?i, ljubljeni in posledi?no tudi svobodni.

‘Pustite si biti resnicoljubni, ljube?i, ljubljeni in posledi?no tudi svobodni.’

Lahko bi rekli, da v splošnem še vedno obstajajo dolo?eni predsodki, povezani s psihoterapijo. ?lovek si lahko misli, da gre za “poraz”, da mu je spodletelo, ?e se odlo?i za psihoterapijo. A rekli bi lahko ravno nasprotno. Za soo?anje s samim seboj je potreben pogum?

Za psihoterapijo se odlo?ajo tisti, ki so se kljub predsodkom, pritisku okolice pripravljeni soo?iti s svojimi najglobljimi strahovi. Gre za pogumne ljudi v obeh ozirih. Predsodki so prepri?anja, ki pravzaprav niso naša. Izvirajo lahko iz okolja, sami pa smo jih ponotranjili. V tem kontekstu lahko predstavljajo dolo?eno oviro, kar pa še ne pomeni, da je s tem odlo?itev za terapijo tudi onemogo?ena. V življenju lahko vsaka prepreka predstavlja tudi izziv. Preden stopimo na novo stopnico, se nam morda ta zdi visoka, previsoka, a to le toliko ?asa, dokler nanjo ne stopimo, saj ko se za?nemo nanjo vzpenjati, niti ni ve? tako neobvladljiva. ?e osebno rastemo, se nam to neprestano dogaja. Eden od u?inkov psihoterapije je, da življenje postane bolj lahkotno. Dosežemo lahko ob?utek miru, spokojnosti. Na podlagi lastne izkušnje lahko re?em, da je to neprecenljivo. Gre za ob?utek, ki ga ni mogo?e ovrednotiti, kar je popolnoma nasprotno sodobnemu materializiranemu svetu, saj danes materializiramo še celo sre?o.

Poudarjate, da pomen terapije ni svetovanje.

Pomembno je, da psihoterapevt posameznika privede do lastnih odgovorov. Z vprašanji, govorom in tudi tišino ga spodbuja, da najde odgovore v sebi. S pomo?jo poiš?e lastne notranje vire in sprejme svoje odlo?itve. Seveda, ?e je nekdo ogrožen, ponudim na?in ukrepanja, sicer nasvetov ne delim. Smisel terapije je razvoj posameznika s ciljem, da je ?lovek sposoben reševati svoje težave in da ob tem poiš?e tudi nove, ustreznejše na?ine delovanja. Psihoanaliza je dolgotrajen proces, ?e smo na primer 40 let delovali na dolo?ene na?ine, ki so bili za nas škodljivi, ne moremo pri?akovati, da bomo te spremenili v nekaj urah. Za psihoanalizo pravijo, da je, kot ?e bi šel s parnikom v Ameriko. Nekateri se sprašujejo, zakaj bi izbral parnik, ?e greš lahko z letalom. Jung je rekel, da je ovinek edina bližnjica. Sam se s tem zelo strinjam, ni bližnjic. Pri?akovanja pa so, glede na okoliš?ine hitrega sveta in površnega na?ina življenja, velikokrat velika. Navajeni smo oditi k zdravniku, ki poiš?e vzrok za naše težave, zanje pa predpiše zdravljenje. Nismo navajeni, da se moramo za dolo?eno izboljšanje potruditi sami, temve? imamo otroška pri?akovanja in delujemo iz na?ela ugodja in ne realnosti. Spremembe lahko pri?akujemo, ko smo za te dovolj zreli in smo se pripravljeni za izboljšanje tudi ne?emu odpovedati ter za to pla?ati dolo?eno ceno.

‘Prazni?ni ?as je zato lahko ?as, ko se pojavi še ve? depresivnih in tesnobnih ob?utkov ter drugih notranjih in osebnih konfliktov. Morda je ravno tak ?as za nas tudi odli?na priložnost, da se ustavimo in soo?imo z našo prtljago.’

Kako je z bole?ino v življenju?

Ta je neizogiben del življenja in pomembno je, da lahko vanjo pogledamo z odprtimi o?mi. Tudi govor o bole?ini je lahko dobra priložnost za oblikovanje zaupnega odnosa. Pomembno je, da prenesemo lastno bole?ino ter hkrati izkušnjo, da je naša bole?ina sprejeta, ne odbita. V vsakdanjih odnosih resda ne moremo vsega in povsod povedati na na?in, kot bi morda želeli. Priložnost, da smo lahko popolnoma odkriti in da nas bo oseba na drugi strani sprejela takšne, kot smo, in pri tem ne kritizirala, prinaša ravno terapevtski odnos.

Živimo v ?asu, ko se na širši družbeni ravni sre?ujemo z veliko ob?utki negotovosti in strahu. Kako to vpliva na intimna ob?utja posameznika?

Težko je posploševati. Vsi imamo svoje strahove, ki so povezani z razli?nimi življenjskimi obdobji in potmi. Je pa resda strah velikokrat vsajen. ?e imamo tesnobno mamo, potem je veliko možnosti, da se bomo tudi sami soo?ali z anksioznostjo. Strah ponotranjimo in s?asoma lahko ta vsajeni strah vznikne ter nas ovira v ?utenju. A to lahko ozavestim, predelam in se tega tudi osvobodim.

Potrošniški na?in življenja tudi vpliva na odnose?

Na ravni medsebojnih odnosov je mogo?e ?utiti potrošniški na?in življenja. Dandanes marsikaj opredmetimo, materialno ovrednotimo in na koncu tudi skušamo zaužiti, pa ?eprav to dejansko sploh ni mogo?e. Pravi odnos se gradi vztrajno in po?asi ter nima cene. Svojo težo ima tudi permisivna vzgoja, ki smo ji danes vse bolj pri?a in je izrazito problemati?na. Gre za generacije staršev, ki so bile v svojem otroštvu za marsikaj prikrajšane. Svojim otrokom zato skušajo omogo?iti vse to, ?esar sami niso imeli. Pri tem pa se ne ustavimo pri možnostih, temve? se zdi, da je to, kar je na voljo, treba tudi užiti. V nasprotnem primeru bo tvoje življenje zapravljeno. Ob?utiti je mogo?e prisilo užitka. Gre za breme, ki ga tudi zaradi svoje prikrajšanosti in nepredelanosti nalagamo novim generacijam.

Druga?na izkušnja v odnosu, ki jo lahko prinese terapija, pa lahko ravno na ravni medsebojnih odnosov prinaša korenite spremembe, preobrazbe?

S terapijo se lahko marsikaj spremeni. Ena od posledic je lahko, da posameznik temeljito spremeni svoj na?in delovanja in življenja. Na primer, v partnerskem ali kateremkoli drugem odnosu se lahko poruši dolo?eno ravnovesje, ki je bilo morda patološko, vendar je vzdrževalo homeostazo. S terapijo se za?ne ali nadaljuje proces individuacije, ki je naraven, vendar ve?krat naleti na odpor pacienta in tudi okolice Lahko se zgodi, da zamenjamo socialno okolje, si izberemo druga?nega partnerja, prijatelje. Z dolo?enimi lahko odnose poglobimo, z drugimi prekinemo. Terapija predstavlja nevarnost spremembe in to je tudi eden izmed razlogov, zaradi katerega se ljudje težko odlo?ijo zanjo. Sprememba je lahko ogrožajo?a, saj tisto, kar poznamo, predstavlja varnost, a to seveda za posameznika ni nujno dobro.

‘Terapija predstavlja nevarnost spremembe in to je tudi eden izmed razlogov, zaradi katerega se ljudje težko odlo?ijo zanjo. Sprememba je lahko ogrožajo?a, saj tisto, kar poznamo, predstavlja varnost, a to seveda za posameznika ni nujno dobro.’ ‘

V obdobju razkroja pomena skupnosti kot podpornega mehanizma posamezniku, polja, ki ustvarja ob?utek pripadnosti, solidarnosti, sodelovanja in povezovanja, v obdobju, ko je princip “naredi sam” ali “za vse poskrbi sam” vse bolj izpostavljen, to lahko na eni strani za posameznika prinaša svobodo, po drugi strani pa lahko predstavlja tudi veliko breme, saj smo prepuš?eni predvsem sami sebi?

Povezanost z drugimi je zelo pomembna, saj smo socialna bitja. Za posameznika je veliko breme, ?e poskuša vedno vse rešiti sam. Vprašanje je, ali lahko res rešimo vse sami. Naše težave prihajajo iz odnosov in tisto, kar se je zapletlo v odnosu, se mora tudi razplesti v odnosu. Zato je tudi v terapevtskem odnosu tako pomembno, da je posameznik v njem sprejet tak, kakršen je. Za posameznika takšen odnos lahko najve?krat prinaša novo izkušnjo. Eden od ciljev terapije je tako lahko tudi ta, da ne pri?akujemo preve? od sebe, da si ne nalagamo preve? in da smo pripravljeni prositi za pomo?, ko jo potrebujemo.

Kako je z ob?utkom osamljenosti v prazni?nem ?asu?

V vsakodnevnem življenju smo okupirani z obveznostmi. Prazniki in dopust pa so priložnost, da najdemo prostor zase in za bližnje. Ravno zato pa je to lahko tudi ?as, ko na dan pridejo stvari, ki smo jih ravno skozi delo in obveznosti skušali nezavedno ali zavestno prikriti. Prazniki so priložnost, ko imamo ve? ?asa, kar naj bi bilo pozitivno. A ?e skušamo nekaj potla?iti, ne?esa ne želimo videti in ne slišati, gre zato lahko za mu?no obdobje. Prazni?ni ?as je zato lahko ?as, ko se pojavi še ve? depresivnih in tesnobnih ob?utkov ter drugih notranjih in osebnih konfliktov.

To je torej lahko ?as, ko posameznika lahko ujamejo pod preprogo potla?eni ob?utki?

Temu, kar je v nas, ne moremo uiti in nas bo, kljub našemu trudu, da bi se skrili, enkrat v življenju ujelo. Dlje kot ?akamo, bolj trd pristanek lahko pri?akujemo. Morda je ravno tak ?as za nas tudi odli?na priložnost, da se ustavimo in soo?imo z našo prtljago. Navsezadnje jo lahko pregledamo, nekaj kosov odložimo in si tako omogo?imo lahkotnejši korak v prihodnost.

Avtorica: Neža Mrevlje

Izvirna novica: Siol.net   29.12.2013

?lanek je last medija Siol.nte in avtorice