Pretresljiva izpoved slovenskega dekleta

22-letna Neža želi s svojo izpovedjo mladostnikom v stiski pokazati, da obstaja lu? na koncu tunela. Po ve? letih samodestruktivnega vedenja je sama danes povsem obi?ajna in sre?na študentka.

Neža zaradi stigmatizacije, ki pri duševnih stiskah obstaja, svoje prave identitete ne želi razkriti. Želi pa povedati svojo zgodbo – to pa zato, ker ima sre?en konec. “Rada bi povedala, da vsega tega ni nemogo?e premagati,” ve?krat ponovi med pogovorom. “Ni pa treba, da gre vsak, tako kot jaz, ravno ?ez vse ovinke,” se nasmehne. “Ko si ujet v za?aran krog, se ti zdi situacija brezizhodna, zdi se ti, da ne more biti druga?e. Pa je lahko,” poudari.

‘Ko te navznoter kar trga’  

‘Ni treba, da gre vsak, tako kot jaz, ravno ?ez vse ovinke.’ (Foto: Profimedia)

Neža je vse, kar se ji je zgodilo, zapisovala v svoje dnevnike, po katerih je sedaj režiser Nejc Levstik posnel 30-minutni igrano-dokumentarni film Ho?em živeti. “Zgodba se za?ne, ko mi je umrla mami,” pri?ne. “Stara sem bila 15 let, ravno sem za?ela obiskovati prvi letnik gimnazije. To je bil takrat velik šok, še ve?ji, ker ne poznam o?eta. Pa tudi brat in sestra sta bila takrat že bolj po svoje, tako da sem v tistem stanovanju prakti?no ostala sama.” Presedlati z osnovne na srednjo šolo je za mladega ?loveka velik izziv že, kadar nima nobenih drugih težav – kaj šele, kadar se po?uti tako pretresen. “V šoli je bilo nato precej težko, ker se je zgodilo ravno na za?etku,” pripoveduje Neža. “Potem te pa vsi malo ?udno gledajo in ne vedo, kaj bi.” V novo okolje se nato nikoli ni mogla povsem vklopiti.

“In vsa ta stiska se je potem za?ela v meni nabirati, dokler ni pripeljala do tega, da sem stala na balkonski ograji v sedmem nadstropju. Na sre?o je ravno takrat zazvonil telefon in me spravil k sebi do te mere, da sem se zavedla, da tega ne želim narediti.” Je bilo pa v njej še vedno toliko napetosti, ki je ni znala izraziti, da je pri?ela s samopoškodbenim vedenjem. “Ko smo snemali film, me je recimo Nina (Rakovec, igralka, ki jo je upodobila op. a.) vprašala, ?e sem veliko jokala. Jaz pa pravzaprav takrat ve? let sploh nisem jokala. Samo s samopoškodovanjem sem lahko izrazila ?ustva. Takrat ko se jih je nabralo preve?. Ko te navznoter kar trga in moraš to nekako spraviti ven.” Ko je stiska vse ve?ja, se nekega dne zgodi, da se poreže preve?; z urgence pa jo z rešilcem na koncu odpeljejo v psihiatri?no bolnišnico.

‘Takrat no?eš nikogar prositi za pomo?’  

Po Nežini zgodbi so posneli film Ho?em živeti, kar sta finan?no omogo?ila evropski program Mladi v akciji in ob?ina Radovljica. (Foto: Anka Simon?i?)

“Brat in sestra sta želela, da bi mi bilo ?im prej boljše, ampak ne moreš nekoga kar prisiliti,” mi pojasnjuje Neža. “Nekomu, ki se reže, ne moreš samo re?i, naj neha, ker so zanj v tistem trenutku to nemogo?i pogoji. A za za?etek je že veliko, da si nekomu v oporo,” svetuje, kako pomagati mladostniku v stiski. “Že to, da ima taka oseba nekoga, ki mu lahko zaupa, ki je ne obsoja, ki je ne ignorira … V tistem trenutku to pomeni ogromno. Potem pa je takšnega mladostnika mogo?e po?asi usmerjati, da poiš?e še kakšno bolj strokovno pomo?. Ker z mojega vidika bi rekla, da je najve?ji problem, da takrat no?eš nikogar prositi za pomo?. Sporo?ilo filma pa je, da lahko in da ni s tem ni? narobe. ?e naredi ?lovek samo korak v to smer, ima potem veliko boljše možnosti za izboljšanje.”

“Ne znam povedati, kaj mi je na koncu pomagalo,” razmišlja naprej. “Mislim, da vse skupaj. V psihiatri?ni bolnišnici sem se recimo nau?ila, kako biti sama s sabo. Še pomembneje je, da sem se nau?ila izražati.” Ko je enkrat znala vso ?ustveno napetost, ki se je v njej nabirala, izraziti z besedami, ni ?utila potrebe po rezanju. Glede na to, da je samopoškodovanje postalo prava odvisnost, pa so jo v bolnišnici nau?ili tudi, da se mora, ko želi narediti nekaj, kar je zanjo škodljivo, skušati zamotiti. “Kadar sem imela krizo, sem šla tako pod mrzel tuš,” se zasmeji. “Neprijetno, ampak pozornost pa odvrne.” Kasneje se je zamotila s plesom, danes ji vse misli zaposli študij. “Najti moraš nek fokus,” pravi. “Pri meni je bil problem, da sem kar zapadla v tok negativnih misli. V bolnišnici so me potem nau?ili, kako se prepri?ati, da za?neš misliti na kaj drugega.

‘Da ne bi že na prvo žogo rekli: ta je pa zmešana’  

Nežo je upodobila igralka Nina Rakovec. (Foto: Rožle Bregar)

Psihiatri?na bolnišnica ji je pomagala, toda glede na to, da je takšno zdravljenje v družbi še vedno povsem po nepotrebnem stigmatizirano, ji, ko se je vrnila v šolske klopi, spet ni bilo lahko. “?e je bilo ?udno že v prvem letniku, je bilo še bolj ?udno, ko sem se vrnila iz bolnišnice,” se spominja. Zaradi tega se ni ve? rezala, je pa kasneje zapadla v motnje hranjenja. “Ampak pri hrani je bilo druga?e kot pri samopoškodovanju. Nisem imela ob?utka, da delam nekaj narobe.” Misli, da je šlo za poskus vzpostavitve nadzora nad svojim življenjem. Na koncu je kon?ala na prisilnem hranjenju, a se po?asi izkopala tudi iz te težave. Pri tem ji je mo?no pomagalo, ko jo je socialna delavka peljala na PUM (Projektno u?enje za mlajše odrasle). Gre za program, ki ga prek sredstev iz Evropskega socialnega sklada financira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Mladim nudi psihi?no oporo, jih spodbuja, da kon?ajo šolanje, ponudi pa jim tudi možnost, da se nau?ijo drugih znanj in veš?in, ki jih zanimajo.

“Sprejmejo te,” pripoveduje, kaj ji je na koncu poleg psihiatri?ne bolnišnice prav tako mo?no pomagalo. “?eprav se ti od dale? zdi, da gre za zbirko ljudi s tako razli?nimi zgodbami, da ne bodo mogli nikoli najti skupnega jezika, nastane velika povezanost. Pa tudi vsak lahko pokaže, v ?em je dober in tudi zaradi tega se potem ?lovek po?uti boljše.” Neža bi s svojo izpovedjo rada dosegla predvsem to, da družba posameznikov ne bi prehitro obsojala. “Da ne bi kar na prvo žogo rekli: ta je pa zmešana,” odkimava. Ljudje premalo vedo pa prehitro zaklju?ujejo, je prepri?ana. Posledi?na stigmatizacija pa že tako ob?utljive mladostnike prisili, da se, ko jih preseneti duševna stiska, samo še bolj zaprejo vase, namesto da bi poiskali pomo?. Kajti pomo? vedno obstaja in ?e je ne ponudi prvi, h kateremu se obrnemo, jo lahko ponudi drugi. “Samo ne obupati,” polaga tako na srce.

Kako pomagati mladostniku, ki je v stiski, in zakaj je psihiatri?na pomo? pri nas povsem po nepotrebnem stigmatizirana, smo se pogovarjali s specialistko psihiatrije asist. Arijano Tur?in, dr. med., s Psihiatri?ne klinike Ljubljana. Kako lahko pomagamo mladostnikom, ki se znajdejo v takšni stiski? Mladostniško obdobje je samo po sebi tisto obdobje v življenju ?loveka, ki tudi zaradi hitrih bioloških sprememb prinaša precejšnje psihi?ne izzive in je zadnja postaja pred odraslo dobo. Stiske mladostnikov so lahko številne tudi brez dodatnih stresnih dogodkov. Izguba mladostniku pomembnih oseb (svojcev, prijateljev, tudi vzornikov) pa predstavlja hud stresni dogodek in lahko povzro?i psihotravmo, ki pomembno vpliva na uspešnost razreševanja notranjih konfliktov, s katerimi mora opraviti vsak posameznik, da lahko dozori v odraslo osebo. Mladostnikom v takšnih stiskah lahko uspešno pomagajo strokovnjaki, in sicer u?itelji, pedagogi in psihologi v šolah, kakor tudi pedopsihiatri in psihologi v ambulantah in bolnišnicah. Težava je v tem, da mladostniki pogosto navzven strokovno pomo? odklanjajo, ?eprav v sebi po njej dobesedno kri?ijo. Zato jim v prvi vrsti lahko pomagajo prav njihovi bližnji, ki bodo mladostnika lahko toliko bolj razumeli, ker so v situaciji, kjer gre za izgubo bližnje osebe, verjetno tudi sami ?ustveno prizadeti. ?e je podpora bližnjih pomanjkljiva ali neustrezna, pa preostaja pomo?, ki jo nudijo strokovne službe. V ta namen obstajajo razli?ne oblike nudenja pomo?i – ob že zgoraj naštetih so najbolj razširjeni še telefoni za pomo? otrokom in mladostnikom v stiski. Ti omogo?ajo anonimen dostop do usposobljenih kadrov, kar je nekaterim zelo pomembno in zaradi katere se bodo lažje odlo?ili za takšno obliko pomo?i. Telefonske številke so naslednje:  – 01 520 99 00 Klic v duševni stiski – 116 123 Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan) – 116 111 TOM, Telefon otrok in mladostnikov – tudi 112 Reševalna služba.

Avtorica: Lina Eržen

Izvirna novica: Vizita , 13. februar 2014

?lanek je last medija Vizita.si   in avtorice