Dr. Željko ?uri?: Tišina ubija

Ko se je dr. Željko ?uri? pred ve? kot dvajsetimi leti iz Dubrovnika preselil v Slovenijo, je bilo prvo pravilo komuniciranja pri Slovencih, ki se ga je nau?il, da je molk zlato, in ?e mol?i, desetim odgovori. Profesionalno se je ukvarjal z iskanjem vzrokov za visoko stopnjo samomorilnosti v Sloveniji in prišel do zaklju?ka, da se prav v tišini, ki jo pregovorno poveli?ujemo, skriva povod za to patološko ravnanje. Zatorej pravi sogovornik ob današnjem svetovnem dnevu prepre?evanja samomora.

Slovenija sodi med države z najvišjo stopnjo samomorilnosti. Lani je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 448 oseb. Kje so vzroki?

Države z najve?jim številom samomorov v Evropi so Finska, Madžarska, Estonija in Slovenija. Iskali smo vzporednice med kulturo, preteklostjo in komunikacijo. Izsledki so se lepo navezali na to, v kar verjamem kot zdravnik. V zgodnjem otroštvu pride do prepovedi, in to ontološke, do življenja. Je možno, da starši, z najboljšim namenom, nalaš? prepovejo otroku življenje?

To se sliši paradoksalno. Kako lahko starši svojemu otroku prepovejo življenje?

Seveda gre vedno za dober namen, vendar moramo imeti v mislih star rek, ki pravi, da je pot v pekel vedno tlakovana z dobrimi nameni. Zadnje ?ase znanost ugotavlja, da se klju?ne stvari pri otroku dogajajo do njegovega tretjega leta. Že sama misel se sliši bizarno. Je sploh možno, da otroka, ki ga imamo vsi neznansko radi, pripeljemo do tega, da ugotovi, da je bolje, da ga ni. Iskali smo vzporednice med prej omenjenimi državami. Ugotovili smo, da Finci, Madžari in Slovenci obmolknejo, kadar so jezni.

Kaj je s tem narobe?

Vsebina jeze je, da me moti nekaj, kar trenutno po?neš. Namen jeze je, da želim to po?etje spremeniti. Že stari Rimljani so rekli, da je jeza korektor obnašanja drugih. Tukaj pride do paradoksa. Jezen sem, ker nekaj po?neš, rad bi, da to spremeniš. Namesto da ti povem, kaj bi rad od tebe, utihnem. Paradoks je v tišini. Malo po tem, ko sem prišel v Slovenijo, sem se pri blagajni zapletel v pogovor z neko gospo. Med nama je prišlo do prepira in ona je iznenada utihnila. Obrnila se je stran in se nehala pogovarjati z mano. Kot tipi?en zdravnik sem za?el razmišljati o avtizmu, o tem, da se z njo nekaj dogaja. Nisem pa pomislil, da z molkom izraža jezo, revolt. Takrat sem za?el brskati po kulturoloških vzorcih slovenske kulture.

In kaj ste razbrali?

Sprva sem naletel na to, da je molk zlato, ko sem pa še slišal, da kdor ne govori, desetim odgovori, se mi je zdelo to izredno zanimivo. Na koncu sem ugotovil, da je po slovenskih merilih najboljša lastnost soseda, da se ga ni? ne sliši. Spoznal sem, da je normalno, da soseda enkrat pozdraviš, drugi? spet ne. Prišel sem do dognanja, da je ignoriranje kulturološka institucija, ki ima ve? imen – kuhanje mule, tiha maša, slika brez tona. Ignoriranje kot oblika komunikacije je ustaljena še posebej takrat, ko so ljudje razo?arani, jezni in nezadovoljni. Najbolj pogosto to po?nejo s tistimi, ki jih imajo radi. ?e me vprašate, katera je najboljša oblika komunikacije, ki lahko otroka pripelje do spoznanja, da je bolje, da ga ni, je moj odgovor ignoranca.

Ni morda nasilje – fizi?no ali verbalno – hujše od tišine?

V?asih smo sumili, da nasilje na otrocih puš?a hujše posledice, vendar smo ugotovili, da tisti ljudje, ki so preživeli hude oblike verbalnega maltretiranja ali pa ekstremne oblike fizi?nega nasilja, kot sta pretep in posilstvo, kažejo bistveno manjšo nagnjenost k samomorilnosti, kot jo kažejo tisti, ki so živeli v na videz aristokratski tišini. Ignoriranje v latinš?ini pomeni nevednost. V komunikaciji pa pomeni – obnašam se, kot da ne vem, da obstajaš.

Kaj to pomeni za otroka?

?e ignoriramo otroka, starega eno ali dve leti, negiramo njegov obstoj. Najpogostejša in najbolj težavna je direktna ignoranca, v?asih podprta z zelo strupenim stavkom – zdaj te nimam rad. Ne vem, ali ste opazili, vendar otroci to frazo vse preve?krat uporabljajo. V?asih tega ni bilo, za?elo pa se je z ameriškimi filmi, iz katerih smo prevzeli frazo »I hate you« in jo prevedli v »nimam te rad«. Ve?krat lahko slišimo rahlo zadir?ne stavke »zdaj te mamica nima ve? rada!« ali pa to otrok užaljeno re?e svojim staršem. ?e temu sledi ignoriranje, dobimo zelo strupeno mešanico, ki v otroku vzbuja vprašanja, ali je sploh dobro, da živi. Kot že re?eno, je ignoriranje zanikanje obstoja. ?e nekoga ignoriramo, mu sporo?amo, da ga ta trenutek za nas tukaj ni. Otrok, z zelo surovo logiko, ne lo?i, kaj je bitje in kaj obnašanje. ?e ponavljamo tako obliko komunikacije, lahko nekje globoko v podzavesti spozna, da je bolje, da ga ni. Temu strokovno re?emo zgodnja samomorilska odlo?itev. Je tempirana bomba, ki se lahko aktivira leta kasneje, ob velikem stresu, razo?aranju ali zavrnitvi. Namesto nezadovoljstva nastopi obup in za?uti notranji impulz, da je bolje, ?e prekine svoje življenje.

Kako pa na otroka vpliva odnos med starši?

?e se starši redno ignorirajo vpri?o otroka, se v otroku porodi sum o primarni varnosti. To je sum, da se vidva mogo?e nimata rada. Medtem ko sem potoval po svetu, sem sre?al veliko otrok. V Indiji sem videval la?ne, pretepene in posiljene otroke na plo?nikih. Ugotovil sem, da otroci z lahkoto prenesejo tako lakoto kot žejo, ne prenesejo pa misli, da se njihovi starši nimajo radi. Otroci imajo »navado«, da radi prevzemajo krivdo nase. »Zaradi mene se nimata rada«… pa vse do direktnih obtožb staršev… »zaradi tebe se kregava« ali pa »o?ka je odšel zaradi tebe«… ?e se take stvari dogajajo otroku – ali da je pri?a rednih ignoriranj ali pa da ga direktno obtožujejo, lahko pride do že prej omenjene zgodnje samomorilske odlo?itve. Ni nujno, da je tako pri vseh, drasti?no pa pove?ujemo možnosti za usodni »klik«.

Nekateri pravijo, da je za samomor odlo?ilna biologija ?loveka. Kaj vi menite o tem?

Na to nimam odgovora. Poznam nekatere genetike, ki pravijo, da smo ljudje le igra?e genov. Pri samomorih me je vedno šokiralo to, da ve?ina ljudi za?uti, da se mora ubiti, ?eprav za to nima nobenega razloga. Ljudje, ki so funkcionalno in somatsko zdravi, iz urejene družine… Zato menim, da je tisti, ki je naredil samomor, to odlo?itev nezavedno sprejel že v zgodnjem otroštvu.

Pred kratkim je odmevala smrt igralca Robina Williamsa, hkrati pa so se oglasili tudi tisti, ki so prepri?ani, da tovrstno poveli?evanje samomora lahko  doseže družbeno nalezljivost. Kako naj o tem govorimo v javnosti, da ne dosežemo tega u?inka?

Samomor je nalezljiv – to opažamo med najstniki, oboževalci, verniki… Menim, da bi morali mediji o tem poro?ati znanstveno, ne pa spektakularno. Po navadi opisujejo atraktivne podrobnosti, iš?ejo krivce. Najbolj me je pretresel stavek, ki so ga našli pri Robinu Williamsu. Napisal je namre?, da ljudje nimajo pojma, kaj je to depresija. Pomena depresije ljudje ne razumejo, to besedo uporabljajo, kadar so slabe volje. Depresija, ta ?rni oblak, povzro?a stiskanje v prsih, hude fizi?ne bole?ine. ?lovek, ki je depresiven, ni sposoben iti na straniš?e.

V?asih je obisk psihiatra veljal za tabu. Je tako tudi danes?

Zdi se mi, da je zadnjih sedem let manjši tabu, kot je bil v?asih. V?asih smo se ukvarjali z menedžerskim sindromom, danes pa opažam, da se je ta sindrom preselil med »delavce«. Ko imajo ljudje pokvarjen avtomobil, gredo k mehaniku, kadar si želijo urediti pri?esko, gredo k frizerju. Ko pa pride do psihe, zamahnejo z roko in re?ejo, ah to bom že sam. Problem je v tem, da je psiha bistveno bolj zapletena kot pri?eska.

Kako resno moramo jemati grožnje o samomorih na družbenih omrežjih? Spomniva se vojaka, ki je pred kratkim umoril policista, na blogu je jasno izražal svojo hudo notranjo stisko

Omenjanje samomora je dovolj resen klic na pomo?. Zdrznem se, ko slišim kakšnega najstnika re?i »sorry, ker živim«. Že za to bi lahko rekel, da gre za poskus samomora. Tudi ?e gre za obliko ?rnega humorja, cinizma ali sarkazma, se vprašam, zakaj nekdo uporablja tako obliko duhovitosti. Po mojih izkušnjah se je velikokrat izkazalo, da je ta oseba v stiski. Zgodba vojaka še poteka in je ne bi komentiral, vendar me skrbi, ker na družbenih omrežjih velikokrat naletimo na paradoksalne reakcije ljudi – zabavajo se ob stiski nekoga drugega. To pomeni, da smo postali manj so?utni, manj empati?ni in socialno apati?ni.

Kaj svetujete, lahko kaj za boljše duševno zdravje naredimo že danes?

Skregajmo se, na ves glas, tako, da sosedje slišijo. Ko pa kon?amo prepir, vsem povejmo, da jih imamo radi. ?e nam bo to uspelo, ne vem. Gre za bitko s kulturo, preteklostjo, vzorci in predsodki. Tišina ubija. U?iti starše, naj ne ignorirajo svojih otrok, je že korak v pravo smer.

Avtorica:  Eva Panjan 

Izvirna novica: Dnevnik , 10. september 2014

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice