Ljubezen je svoboda!

Po tem, ko je osvojila hrvaško javnost, smo tudi pri nas dobili prevod Pustolovš?ine osebne preobrazbe – »priro?nika za odrasle, ki želijo rasti«, v katerem je svoje dolgoletne izkušnje psihoterapevtskega dela ubesedila diplomirana psihologinja Ljubica Uvodi? Vrani?. Avtorica je pri naših južnih sosedih priljubljena zaradi svojih preprostih, a hkrati svežih pogledov na odnose med ljudmi, razloge za v?asih skoraj patološka vedenja v partnerskih zvezah pa po njenem najdemo tudi v vzgoji otrok.

Duševno zdravje opisujete kot štiriperesno deteljico. Katere komponente jo sestavljajo?

Simbolika štiriperesne deteljice je moj poskus odgovora na ve?no vprašanje, kaj je to duševno zdravje. Prvi listi? deteljice predstavlja negovanje samopodobe. Samozavest je prepri?anje, da bomo z nekim dejanjem dosegli želen izid, je pa hkrati tudi sposobnost, da prenesemo tveganje za neugoden izid in morebitno škodo, ki bi nam jo to prineslo. Drugo srce deteljice predstavlja ?ustveno polnjenje. To je potreba, da me nekdo sliši, sprejema, spoštuje in posluša, ki je zelo pomembna v našem življenju. Tretji del duševnega zdravja je fizi?no in psihi?no aktivno življenje. Bolje je biti igralec kot navija?! Biti navija? pomeni samo pasivno opazovanje filma. Bolje je aktivno ljubiti kot gledati, kako se drugi ljubijo. Bolje je te?i kot gledati, kako drugi te?ejo. ?e ne izkoristimo svoje embalaže, za?ne propadati, uveni. ?etrte komponente duševnega zdravja – varovanja mej v medsebojnih odnosih – ljudje pogosto ne razumejo. Meje (pre)velikokrat preskakujemo, zaradi ?esar se lahko odnosi (pre)hitro kon?ajo.

FOTO: Jaka Gasar

V zadnjem ?asu so si pari na družbenem omrežju facebook za?eli odpirati skupne profile. Je to pretiran prestop meje v odnosu?

Seveda. Mislim, da je najbolje, da je ?lovek sposoben biti svoja oseba – da ima svoj profil na facebooku, svoj naslov elektronske pošte, svoje cilje v življenju. Partnerske odnose lahko ponazorimo s tirnicami. Vsaka tirnica gre proti svojemu cilju, a hkrati te?eta vzporedno. Med seboj sta povezani z leseno desko, kar lahko ponazarja roko partnerja – vedno se ga lahko dotaknemo, mu podamo roko. Pa vendar, ?e gresta tirnici preblizu skupaj, se neko? prekrižata in nadalje te?eta vsaka v svojo smer.

Zveze in zakoni niso ve? trajni kot v?asih. Zdi se, da iskalci ljubezni idealizirajo zvezo, ne pa svojega partnerja. Je to »pravilen« pristop k zvezi?

Opažam, da ljudje ne vedo ve?, kaj je ljubezen. Danes ljubezen povezujemo s posesivnimi in primitivnimi odnosi… Slišimo jezne žene, ki kri?ijo na svoje može: »Spet greš na tekmo? Izberi med mano in nogometom!« Ljubezen se preve?krat povezuje s sebi?nostjo in okrutnostjo. S pojmom ljubezni povezujemo patologijo kupovanja in zasužnjevanja ljudi. Ljubezen je svoboda! Tisto, kar želimo od nekoga dobiti v ljubezenskem odnosu, je v svobodi. Da nekoga ljubimo, imamo pravico re?i samo takrat, kadar tej osebi želimo samo najboljše. Pa ne mislim tiste »hollywoodske« sre?e, ki nam jo prodajajo v filmih. Sre?a je v redkih trenutkih življenja, v sre?anju s prijatelji, v ob?utenju bližine z drugo osebo.

Veliko zvez med mladimi propade, ker »izginejo metulj?ki«. Niso »metulj?ki« le neka »predfaza« ljubezni?

Najprej nastopi ljubezen na prvi pogled. Takrat je oseba zaljubljena v ljubezen in v samo sebe, ne pa v svojega partnerja. Nato nastopi ljubezen na drugi pogled. Takrat zaljubljenci svojega partnerja bolje pogledajo in si re?ejo: »Pa kaj sem videl na njem?« Veliko ljudi ne zmore svoje »ljubezni« pogledati še enkrat. Tako prehajajo iz ene zaljubljenosti v drugo, pa v tretjo in tako naprej…

Ko uvidimo tako dobre kot slabe plati ?loveka, prehajamo v ljubezen na drugi pogled. Ko za?nemo skupaj po?eti stvari in so?ustvovati, po?asi prihajamo do zrele in odgovorne ljubezni. Gre za proces približevanja drugi osebi, odkrivanja njenih skrivnosti in gradnje zaupanja.

Lahko trdimo, da je obljuba kot kulturološka in družbena institucija izgubila svojo avtoriteto?

Danes ljudje živijo bolj svobodno kot v?asih, kršijo pravila in obljube. Morda je to posledica razvajanja v otroštvu, ko so nam starši z najboljšimi nameni želeli zagotoviti vse, kar smo si zaželeli. Ljudje preve?krat ugajajo svojim željam, tudi ?e so le kratkotrajne.

Kaj lahko predobra mati sporo?a otroku?

Mame želijo za svoje otroke narediti vse. »Ne sklanjaj se, ti bom jaz zavezala ?eveljce…« O?etje pa: »Pusti, ti bom jaz nesel torbo…« Ne vem, kako starši kli?ejo otroke pri vas, ampak v Zagrebu velikokrat slišim, da starši svoje otroke kli?ejo Ljubezen. Verjamem, da jih imajo najraje na svetu, ampak meni to poimenovanje ne ustreza. Otrok ima svoje ime, vzdevek Ljubezen se mi zdi bolj primeren za partnerja kot za otroka. Bojim se, da smo pomešali vrste ljubezni. Mama otroka na svet spravi za druge ljudi, ne pa zase. Tudi jaz ne pišem knjig zase, ampak za druge! Ljubezen mora iti naprej, starši, ki vra?ajo otroka k sebi, ne dovolijo, da bi po?el nekaj, kar je zdrava logika, kar je psihologi?no.

Pravite, da je bolje, da hvalimo otrokove dosežke, ne sposobnosti. Zakaj?

Ko otrok nakraca neke ?i?ke ?a?ke, vi pa mu re?ete »Sin, ti boš Picasso« in to vztrajno ponavljate, nad njim nezavedno ustvarjate pritisk. S tem, ko hvalite otrokovo kracanje, mu na neki na?in lažete. Hvaliti moramo dosežke, ne pa nerealiziranih sposobnosti. Bolje je re?i: »Danes si hiško narisal veliko bolje kot zadnji?.« S primernimi pohvalami in komentarji otroku omogo?imo, da si ustvari realno sliko o svojih sposobnostih. Še zdale? pa ne pravim, da moramo zatirati kreativnost, pa vendar moramo biti kriti?ni do prave mere.

Kaj pa stereotipi? Najve? jih ponotranjimo v otroštvu. Kako starši vplivajo na to?

Ko sem bila majhna, so mo?nejši ljudje veljali za bogatejše. Moja mama je suhe ljudi vedno opisovala kot uboge, jokave. Na tak na?in so v moji glavi »suhci« dobili neki negativen prizvok, debeli pa so veljali za nekaj lepega.

Otrokom velikokrat re?emo: ?e boš poreden, te bodo prišli iskat policisti ali pa cigani. S tem ustvarjamo pri otroku negativno sliko – tako o policistih kot ciganih. V letih, ko se oblikuje otrokova osebnost, te »sintagme« posvojijo in jih nosijo seboj vse življenje, kot pesmi.

Ljubezen mora iti naprej. Starši, ki vra?ajo otroka k sebi, ne dovolijo, da bi po?el nekaj, kar je zdrava logika, kar je psihologi?no.

Opažam, da ljudje ne vedo ve?, kaj je ljubezen. Danes ljubezen povezujemo s posesivnimi in primitivnimi odnosi… Ljubezen se preve?krat povezuje s sebi?nostjo in okrutnostjo. S pojmom ljubezni povezujemo patologijo kupovanja in zasužnjevanja ljudi. Ljubezen je svoboda!

Avtor: Eva Panjan 

Izvirna novica: Dnevnik , 30. oktober 2014

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorja