V peklu tesnobe

Anksioznost lahko omrtvi?i življenje, je za?arani krog, iz katerega se posameznik težko izvije.

»Bojim se zaprtih prostorov, daljša vožnja z dvigalom je zame pekel. Ne
hodim v gledališ?e ali kino, bojim se vožnje z letalom ali vlakom,
trepetam pred zastojem na avtocesti, saj misel na to, da sem v prostoru,
iz katerega ne morem pobegniti, v meni takoj sproži napad panike.

Težko diham, srce mi utripa, v rokah ?utim mravljin?avost. Moje misli, ki ves ?as begajo, so mo?nejše od telesa, nad katerim povsem izgubim nadzor. Kot da v meni živi neki histeri?ni ?lovek, ki po tem, ko je vsega konec, izgine. Ko sem prvi? doživela napad panike, sem pristala na urgenci, saj sem mislila, da umiram.«

»Vsak ponedeljek, ko se odpravim v službo, mi je slabo. Ves ?as me skrbi, kaj si ljudje mislijo o meni, vedno se mi zdi, da me ocenjujejo, da bom, ?e bom odprl usta, izpadel neumen. Na sestankih sem tiho in upam, da me nih?e ne bo ni? vprašal. Strah me je v trgovini, ker se mi zdi, da me prodajalke prezirajo, v restavracije ne hodim, ker se bojim, da bom kaj polil ali prevrnil. Vedno sem bil plašen, a zdaj se je vse skupaj spremenilo v fobijo, ki požira moje življenje. Nimam dekleta, nimam prijateljev, najraje bi ostal doma zaprt v svojem stanovanju, kjer se po?utim najbolj varno.«

Zakaj se v naše misli in telesa naselijo strahovi, ki za?nejo upravljati naše življenje?

Anksioznost oziroma napadi tesnobe veljajo danes za najpogostejšo duševno motnjo. Pri nas natan?nejših podatkov nimamo, v Evropi naj bi zaradi anksioznosti trpelo okrog 50 milijonov ljudi, v ZDA, kjer je ta motnja pogostejša kot depresija, pa približno 40 milijonov. Anksioznost je tam najpogostejši vzrok za bolniško, pogostejši od prehlada.

Prav vsak od nas je že doživel obliko stresa, skrbi in strahu, ki so naravni pojavi, saj nas obvarujejo pred nevarnostmi. Tistih nekaj odstotkov posameznikov, ki takih ob?utij ne poznajo, ki ne znajo na obrazu so?loveka prepoznavati ob?utja strahu, ki nimajo empatije, je namre? psihopatov. Evolucionarna psihologija ozna?uje anksioznost kot refleks, ki naznanja bližajo?o se nevarnost in ki je naše prednike mnogokrat rešil, da so se lahko izognili nevarnosti in preživeli.

Nevroti?ni gen so poimenovali po Woodyju Allenu. Foto: Reuters

Kajak angst

Ko se za?enja tesnoba pojavljati in ponavljati brez pravega vzroka, ko za?ne hromiti naše vsakdanje življenje, jo lahko ozna?imo za anksiozno motnjo. Patološka ob?utja živ?nosti, pani?nosti, ujetosti, prestrašenosti, slabosti, paranoje niso sodoben pojav, ?eprav raziskave kažejo, da so ljudje, ki živijo v manj razvitih državah, manj tesnobni (morda gre le za pomanjkanje statisti?nih informacij). Ta motnja še vedno velja za stigmo, zato številni, ki trpijo zaradi nje, živijo dvojno življenje in skušajo skriti stanja eksistencialne krhkosti, v kateri se vsake toliko ?asa znajdejo, o njih ne govorijo niti svojim najbližjim. Zdi se jim osvobajajo?e, ko izvedo, da niso edini.

Ljudje, ki prvi? doživijo napad panike, mnogokrat kon?ajo na urgenci, saj so prepri?ani, da umirajo. Ta pojav poznajo vse kulture, vsaka s svojim odtenkom. Ko Evropejci in Ameri?ani prvi? dobijo napad panike, mislijo, da imajo sr?ni napad, medtem ko se Japonci na prvi pomo?i znajdejo zato, ker jih skrbi, da bodo v javnosti omedleli, kar bi bila zanje velika sramota. Inuiti se najve?krat spopadajo z agorafobijo, strahom pred odprtim prostorom, ki mu pravijo tesnoba kajaka, saj posameznika nenadoma popade strah, da bi sam odšel na lov s svojim ?olnom, ker se mu zdi, da bo tam umrl.

?eprav se pani?ni napadi mnogokrat ponovijo, ?e se znajdemo v enakih okoliš?inah kot takrat, ko smo jih doživeli prvi?, in ?etudi vemo, da ne gre za sr?ni napad ali omedlevico in da ne bomo umrli, jih težko prepre?imo.

Pravijo, da za anksioznostjo zbolevajo le ljudje, vendar to ne drži. Moj že pokojni pes se je bolestno bal neviht, ki jih je s svojim ?udežnim živalskim petim ?utom zaslutil že nekaj ur prej. Takoj je dobil napad panike, ki je lahko trajal ve? ur in katerega simptomi so bili ?isto podobni ?loveškim. Vsa ta nevroti?nost, ki jo je bilo v?asih težko spremljati, saj je morala biti zanj izjemno stresna, a vendar mu nismo mogli pomagati, pa mu ni skrajšala življenjske dobe, saj je živel kar osemnajst let in se je strahu pred nevihto rešil šele, ko je oglušel.

Atlantida na Atlantiku

Scott Stossel je uspešen urednik ameriške revije The Atlantic. Star je štirideset let in že od svojega drugega leta trpi zaradi anksioznosti. O tej bolezni oziroma motnji je na za?etku leta za svojo revijo napisal daljši ?lanek, ki je doživel izjemen odmev. Zdaj je nastala še knjiga Moja leta anksioznosti (My Age of Anxiety), ki jo je napisal kot del terapije soo?anja s samim seboj. Njegovo pisanje je bole?e iskreno; branje odlomkov iz knjige sem morala ve?krat prekiniti, ker sem bila tudi sama že skoraj na tem, da me zagrabi tesnoba in me vrže ob tla. Ko se Stossel pripravlja na javni nastop, štiri ure prej pogoltne en xanax, tik pred nastopom še enega in še tableto proti visokemu pritisku ter ju poplakne s kozarcem vodke. Ker ga niti vse to ne umiri, si privoš?i še en kozarec alkohola, ?etudi je še jutro. Med nastopom ima v žepu, za vsak primer, nekaj pomirjevalnih tablet in dve stekleni?ki vodke. Ta natan?no preštudirana razmerja kemije in alkohola ga umirijo toliko, da lahko v miru nastopi. ?e popije preve? alkohola, se napije, ?e ga popije premalo, se za?ne potiti, glas se mu za?ne tresti in prestrašen zbeži z odra. Kar se mu je že ve?krat zgodilo.

Ko je na poroki pred oltarjem ?akal nevesto, je imel tako mo?an napad tesnobe, da se je bal, da bo moral zapustiti prizoriš?e. Potil se je tako mo?no, da mu je moral mož, ki ga je poro?il, podati rob?ek, njegova obleka je bila ?isto premo?ena, noge so se mu tresle in moral se je nasloniti na bodo?o ženo, sicer bi padel.

Takšni napadi ga spremljajo vse življenje; zaradi njih ni hodil na zmenke, zabave, predavanja, sredi pogovorov za službo je doživljal živ?ne zlome, imel je pani?ne napade na letalih, vlakih, med vožnjo v avtu. Tudi kadar nima napadov, ga ves ?as nekaj skrbi, za družino, zdravje, finance, in v?asih se te skrbi spremenijo v fizi?ne bole?ine: boli ga želodec, ima glavobole, slabo mu je, težko diha in požira. Vse te misli in bole?ine popolnoma okupirajo njegov um.

Ko je bil še majhen, ga je bilo vedno, ko ga je mati zapustila, strah, da se ne bo ve? vrnila. Pri sedmih letih je bila preproga v njegovi sobi popolnoma uni?ena zaradi živ?ne hoje. V šoli je ve? ?asa preživel pri psihologinji kot v razredu, saj je imel vse možne psihosomatske bolezni. Pri desetih je šel na psihiatri?no zdravljenje. Pomirjevala (poskusil je vsaj trideset razli?nih vrst), ki jih je jemal, so vsaj nekaj ?asa delovala in ga obvarovala pred tem, da ga niso zaprli v psihiatri?no bolnišnico. Poskusil se je ozdraviti s kognitivno-vedenjsko terapijo, meditacijo, jogo, akupunkturo, hipnozo …, a ni? ni delovalo. Navzven deluje kot miren in uspešen ?lovek, a ?e bi lahko vstopili v njegovo kožo, bi videli, v kakšni stiski je ves ?as. Najbolj ga je strah, da bi v javnosti bruhal, in se ves dan ukvarja s tem, kaj mora storiti, ?e bi se to res zgodilo, ?eprav je nazadnje, kot pravi, bruhal pred 35 leti, 2 mesecema, 4 dnevi, 23 urami in 34 minutami.

Anksioznost je o?itno nekaj, kar je podedoval. Njegov dedek je bil dekan Harvarda in je zadnjih trideset let življenja, zaradi mo?nih napadov tesnobe, preživel v norišnici. Dobival je elektrošoke in mo?na zdravila. Njegove motnje so se za?ele pojavljati, ko mu je umrl prvi otrok in ko so kasneje v drugi svetovni vojni umirali študentje, ki jih je neko? u?il. Njegova žena je obupana umrla zaradi prevelikega odmerka zdravil in alkohola. Stosslova mama je imela uspešno kariero, a je tudi njo mu?ila anksioznost, imela je paranoje, napade panike in bala se je višine. Raziskave kažejo, da se materam, ki imajo v ?asu nose?nosti anksiozne motnje, rodijo anksiozni otroci. Prav tako znanstveniki ugotavljajo, da so Judi, še posebej moški, zaradi svoje zgodovine bolj tesnobni od drugih – ni ?udno, da so gen, ki aktivira specifi?no skupino nevronov v amigdali (predel v tako imenovanem plazilskem delu možganov, ki ima osrednjo vlogo pri procesiranju ?ustev), poimenovali gen Woodyja Allena. 

Nekateri pravijo, da je imel Darwin živ?ne napade, ker je slutil, da je odkril novo teorijo, ki bo zanikala obstoj Boga, kar bi še kako razburilo njegovega pobožnega o?eta. Morda je prav zato z objavo evolucijske teorije ?akal skoraj dvajset let.

Najmlajši v stiski

Pri otrocih je zelo pogosta tako imenovana socialna anksioznost. O tem v knjigi Socialna anksioznost v otroštvu in mladostništvu piše docentka psihologije Melita Puklek Levpuš?ek. Pravi, da te ?ustvene motnje pogosto ne prepoznamo kot otrokovo težavo, saj gre za plašne otroke, ki so v svojem vedenju ponavadi ubogljivi in nemote?i, ?eprav je socialna interakcija z drugimi ljudmi zanje lahko izjemno bole?a in strašljiva izkušnja, saj se ves ?as bojijo neuspeha, zavra?anja in posmehovanja. Socialno anksiozni otroci so lahko tudi manj uspešni, saj se v razredu le redkokdaj izpostavljajo s svojim znanjem, mnenjem in idejami, doživljajo miselne blokade. Pri ustnem preverjanju znanja, pri pisnih preizkušnjah se namesto na vsebino naloge osredoto?ajo nase, na svoje sposobnosti in možen neuspeh. Pretiran strah lahko takšne otroke v ?asu mladostništva vodi v ?ustvene in vedenjske motnje, od depresije in osamljenosti do zlorabe alkohola in drog.

»Danes veliko govorimo o dislekti?nih in avtisti?nih otrocih, na otroke, ki so socialno anksiozni, pa mnogokrat pozabljamo, ?eprav doživljajo veliko notranje trpljenje. Navzven sicer niso problemati?ni, a v resnici morajo v u?enje in priprave za šolo vlagati veliko ve? dela kot drugi otroci, saj jim je težko improvizirati in na ustnem preverjanju znanja ne znajo biti sproš?eni. V adolescenci se stanje še poslabša, ker vrstniki z njimi zelo težko navežejo stik, zato so raje sami doma kot v družbi. Ves ?as imajo negativne misli, premišljujejo o tem, da jim ne bo uspelo, da se jim bodo drugi smejali, in mnogokrat so žrtve medvrstniškega nasilja.«

Statisti?no se število teh otrok pove?uje, vendar natan?nih podatkov nimamo. Živimo pa? v ?asu, ki slavi ekstrovertirane ljudi – bolj je pomembno, kako te vidijo drugi, kot to, kaj res znaš. Najve? štejejo ljudje, ki so o?arljivi, privla?ni, zapeljivi, egocentri?ni in energi?ni.
Sramežljivi in tihi ljudje se v takšnem svetu veliko težje znajdejo,
?eprav so mnogokrat bolj talentirani, zanimivi in delovni kot
ekstrovertiranci.

Geniji in njihove zadrege

Mnogokrat so obsesivne ali tesnobne osebnosti izjemno kreativne. Ljudje, ki so že od otroštva radi veliko sami, razvijajo svojo domišljijo. Že pokojni Anthony Storr, izjemni razlagalec psihologije vsakdanjosti, v knjigi Umetnost psihoterapije pravi, da so obsesivci dejansko nepogrešljivi za zahodno civilizacijo. »Intelektualci, pa najsi delujejo v znanosti ali humanisti?nih vedah, so nasploh obsesivne osebnosti.« Storr že ve, saj je pisal eseje o anksioznih kreativcih, kot so Darwin, Newton, Kafka, Eliot, Kant, Wittgenstein

Darwin je bil patološko anksiozen, vsak dan je bruhal, imel je bole?ine v želodcu, vrtoglavico, nespe?nost, aritmijo, ekcem, kožne lišaje in ve?krat na dan je histeri?no jokal. Bil je zelo so?uten, mu?enje živali ga je povsem pretreslo (tako kot se je Nietzsche dokon?no psihi?no zlomil, ko je na ulici videl, kako ko?ijaž pretepa konja). Darwin se je spraševal, ali je pravi?no, da umori hroš?a zgolj zato, da ga uvrsti v svojo zbirko. Kot je pisal njegov sin, ga je ves ?as nekaj skrbelo: »Ležal je v postelji in premleval pogovore s sosedi, tuhtal je, ali morda ni rekel kaj neprimernega.«

Nekateri pravijo, da je imel živ?ne napade, ker je slutil, da je odkril novo teorijo, ki bo zanikala obstoj Boga, kar bi še kako razburilo njegovega pobožnega o?eta. Morda je prav zato z objavo evolucijske teorije ?akal skoraj dvajset let. O?e mu je namre? že v mladosti ve?krat o?ital, da bo neko? v sramoto sebi in svoji družini, kar je vanj za vedno vtisnilo pe?at ponižnosti, skromnosti, strah pred avtoritetami in pomanjkanje samozavesti.

Podobno je s svojimi odkritji zavla?eval še en nevrotik – Isaac Newton, ki se je vedno držal sam zase in se ni ?ustveno zbližal niti z moškim niti z žensko. Tik po dopolnjenem petdesetem letu je doživel psihi?ni zlom, po katerem je redko zapustil svojo sobo v Cambridgeu.

Res je sicer, da ?e ste anksiozni, še ne boste dobili Nobelove nagrade. Raziskava iz leta 2013 je dokazala, da nevrotiki in introvertirani ljudje s svojimi idejami in znanjem ve? prispevajo k skupnim projektom kot ekstrovertiranci, ki se raje kot s skupnim dobrim ukvarjajo sami s sabo in le s svojo kariero. Finan?ni menedžerji, ki imajo anksiozne motnje, so pri delu bolj u?inkoviti, predvsem pa so bolj skrbni in odgovorni. Za finan?no krizo so odgovorni neodgovorni ljudje, ki jim je primanjkovalo anksioznosti.  

Duh ali telo

Kaj je torej anksioznost? Gre za bolezen telesa ali duha? Gre pri napadu panike za to, da naše misli ugrabijo naše telo, ali so kemikalije v telesu tiste, ki za?nejo uravnavati tesnobne misli? Na?in, kako odgovarjamo na to vprašanje, je pomemben, saj je povezan s tem, kako lahko aksioznost zdravimo. Kognitivno-vedenjska terapija pomiri naše misli, razli?na pomirjevala pa telo.

?e se spustimo med možganske vijuge in v telesne sokove zgodovine anksioznosti, bomo prav tako naleteli na ta dualizem. V 17. stoletju je Spinoza verjel, da je anksioznost zgolj težava logike, da strah nastaja iz slabosti duha in ni povezan z razumom. Kot je zapisal, lahko napa?ne misli povzro?ijo, da se bojimo stvari, ki jih ne moremo nadzorovati. Že veliko prej je pod vro?im starogrškim soncem stoi?ni filozof Epiktet u?il, da tesnoba ni stvar biologije, temve? okolice. Seneka je prav tako trdil, da je okoli nas ve? stvari, ki nas opozarjajo na nevarnost, kot pa tistih, ki nas lahko dejansko poškodujejo, zato je ?loveški duh narejen tako, da bolj trpi zaradi strahu kot realnosti. Platon je verjel, da je fizi?no življenje avtonomno od psihi?nega, zato tesnoba oziroma notranja stiska v ?loveku ne nastaja zaradi telesnega neravnovesja, ampak zaradi neharmoni?nosti v duši. Po njegovem mnenju ju lahko ozdravimo s samozavedanjem in samokontrolo oziroma z na?inom življenja, ki ga vodi filozofija. Filozofija je po njegovem mnenju tista, ki zdravi dušo. Tudi v teologiji je bila tesnoba stvar duha, saj je bila od nekdaj povezana s konceptom vesti, krivde in izvirnim grehom.

In potem so tu tisti misleci, ki so, kot bi lahko rekli, na strani farmakologije. Za Hipokrata je bila tesnoba stvar medicine, saj ?e boste odprli glavo mrtvega ?loveka, ki je trpel za kako duševno boleznijo, bodo njegovi možgani polni znoja in smrdljivi. V svojih zapisih je Hipokrat natan?no opisoval fobije, ki so težile starodavne Grke, od strahu pred ma?kami in tujimi deželami do vrtoglavice. Aristotel je bil podobno telesen, saj je u?il, da topel žol? zagotavlja ?lovekovo toplino in entuziazem, hladen pa strahopetnost in tesnobo.

Ali je patološka tesnoba bolezen telesa, kot sta verjela Hipokrat in Aristotel in kot to verjamejo moderni farmakologi oziroma nekateri psihiatri? Ali gre za filozofski problem, kot sta trdila Platon in Spinoza ter trdijo sodobni kognitivno behavioristi?ni terapevti? O?itno gre za oboje, je produkt filozofije in biologije, telesa in uma, instinkta in razuma, osebnosti in kulture. Anksioznost oziroma napad panike ob?utimo na duhovni in fizi?ni ravni. Je produkt narave in vzgoje, gre za psihološki in sociološki fenomen. ?e bi govorili v ra?unalniškem jeziku, gre za težavo v ?loveškem hardveru in softveru.

Za?etek zavesti

Malo se še pomudimo pri filozofiji. Leta 1844 je filozof Søren Kierkegaard napisal knjigo Pojem tesnobe. ?e posplošimo delo enega od za?etnikov eksistencializma, se tesnoba, ta strah in veliki trepet, v ?loveku zgodi takrat, ko se posameznik soo?i z grozo svojega obstoja, svoje biti in nima nobenih iluzij ve?. Po drugi strani je to ob?utje tudi vrtoglavica svobode, saj spremeni vsakdan in posameznika pripravi do tega, da se odlo?i, aktivira. ?e bi bil ?lovek zver ali angel, je razmišljal danski filozof, ne bi mogel doživeti tesnobe; samo ker je oboje, jo lahko doživi. »Ve?ja je tesnoba, ve?ji je ?lovek.« Tesnobo je opisoval kot ob?utje vrtoglavice. »Tisti, ?igar oko se zagleda v zevajo?e brezno, temu se za?ne vrteti. Toda vzrok tega je tako v njegovem o?esu kot v breznu.«

Podobno kot Kierkegaard je razmišljala pisateljica Angela Carter, ki je anksioznost imenovala za za?etek zavesti.

Nemir v posamezniku, sta kasneje verjela Camus ali Fromm, je stvar kulture, ?asa, v katerem živimo: za vsakega ob?utljivega ?loveka je 20. stoletje no?na mora; kako naj po Auschwitzu, atomski bombi, smrti Boga ob?utljiv ?lovek ne ob?uti svetobolja, ki se manifestira kot notranja stiska?

Še Sigmund Freud, o?e vseh sodobnih nervoz, za katerega je bila anksioznost klju?, osnovni koncept teorije o psihopatologiji, se je okoli te teme mnogokrat lovil. Po njegovem mnenju naj bi vzrok zanjo izhajal iz neuresni?enih seksualnih impulzov (zadrti libido), kasneje je dejal, da izvira iz nezavednih psiholoških konfliktov. Še kasneje je priznal, da je to motnjo težko opisati, še težje pa je ugotoviti njen izvor.

Freud je bil v mlajših letih tudi sam anksiozen, odkril je, da ga pomirja kokain. Redno ga je užival ve? kot deset let. Navadi se je odpovedal šele, ko je to »zdravilo« predpisal prijatelju, ki je od njega postal usodno odvisen.

                                                                              * * *

Kot v ?lankih in knjigi priznava Scott Stossel, se je že sprijaznil s tem, da so njegove živ?ne fobije in motnje del njegovega življenja. »Sovražim tvojo anksioznost,« mu je neko? rekla žena, »saj vem, da te onesre?uje. Vendar te morda ljubim prav zaradi stvari, ki so povezane z njo. Kaj ?e te neko? pozdravijo in boš postal ?isti brezveznež.«

Odgovorov na to, kako zdraviti anksioznosti, je ve?, odvisno od strokovnjaka. Kognitivno-vedenjske terapije, meditacije, individualne ali skupinske delavnice so se izkazale za zelo u?inkovite. Ve? podatkov lahko najdete na spletni strani Društva za pomo? osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, www.nebojse.si. Na strani boste našli veliko izpovedi o uspešno ozdravljenih anksioznih motnjah in mnogo stikov z razli?nimi terapevti.

V nekem poskusu so »bolniki« redno meditirali osemindvajset dni, njihovo ob?utje anksioznosti se je bistveno zmanjšalo. Ko so z magnetno resonanco (fMRI) preu?ili njihove možgane, so ugotovili, da se je zmanjšala tudi njihova amigdala. Danes vemo tudi, da razli?ni nevrotransmiterji, kot sta serotonin in dopamin, vplivajo na ob?utke ljudi in posledi?no na njihovo obnašanje, zato lahko pove?ata ali zmanjšata anksioznost.

Živ?ni sistem je skrivnosten kot vesolje. Mnogi anksiozneži zaradi svojih težav ostajajo na margini družbe in do svojih talentov težko razvijejo pozitiven odnos, zato so mnogokrat bole?e nesamozavestni in potrebujejo okolje, ki jih spodbuja in jim daje pogum. Zgodba Scotta Stossla je primer notranje razrvanega ?loveka, ki pa je vendarle vztrajal, se soo?al s svojimi strahovi in si ustvaril izjemno uspešno kariero ter intimno življenje. Ljubezen je bistvena, družabnost je neobvezna, pravi Susan Cain v knjigi Tihi, ki govori o introvertiranosti. Škoda je, da svojih dobrih stvari in talentov, zaradi strahu, ki jih drži v krempljih, morda nikoli ne razvijejo. »Svet bi bil boljši, ?e bi bili ob?utljivi glasnejši.«

Avtorica: Irena Štaudohar 

Izvirna novica: Delo , 22. november 2014

?lanek je last medija Delo.si in avtorice