Kako izbrati ustrezno usposobljenega psihoterapevta?

Slovenija ima ta trenutek približno 200 psihoterapevtov, ?e bi
upoštevali normative Svetovne zdravstvene organizacije, pa bi jih
potrebovali najmanj desetkrat ve?.Omenjeni normativi namre? priporo?ajo enega psihoterapevta na tiso? prebivalcev.

Kot ob tem pojasni naš sogovornik mag. Miran Možina, psihiater, psihoterapevt in direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, jih od omenjenega skromnega števila le morda do 20 odstotkov izvaja psihoterapijo poln delovni ?as, preostali pa so tako imenovane dvoživke. To pomeni, da se ve?ino svojega delovnega ?asa posve?ajo svojemu osnovnemu poklicu, kot na primer psihiatriji, klini?ni psihologiji ali socialnemu delu, manjši del pa namenijo psihoterapiji

‘Študij psihoterapije je doslej edini univerzitetni študij, ki v okviru rednega študijskega programa vklju?uje obvezno intenzivno delo na sebi, tako imenovano osebno izkušnjo, in sicer v obsegu najmanj 250 ur.’ “

Že leta si prizadevate urediti podro?je psihoterapije in med drugim psihoterapevte kot samostojen poklic umestiti ob bok psihologom in psihiatrom. V okviru teh prizadevanj vam je uspelo, da ste leta 2006 v sodelovanju z zasebno Univerzo Sigmunda Freuda (SFU) z Dunaja tudi v Ljubljani za?eli fakultetni študij psihoterapevtske znanosti. Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu RS pa je leta 2013 fakulteto tudi akreditirala. Katera znanja vas zlasti razlikujejo od psihiatrov in psihologov, s katerimi vas sicer pogosto zamenjujejo? 

Na
fakulteti imamo pet glavnih izobraževalnih stebrov, zlasti dva nas
precej razlikujeta od psihiatrov in psihologov, in sicer
psihoterapevtski in družboslovni predmeti.

V okviru
psihoterapevtskih predmetov se študentje spoznavajo z 250-letno
tradicijo psihoterapije, znotraj katere so se zlasti v 20. stoletju
razvile glavne smeri, kot so psihoanalitska, logoterapija, individualna
psihologija, kognitivno-vedenjska, sistemska, humanisti?ne, telesna,
integrativna, hipnopsihoterapija in tako dalje.

In sodobni
psihoterapevt mora poznati vse pomembnejše tradicije. Dandanes smo
namre? v fazi integracije, saj smo spoznali, da nobena od smeri, gledano
splošno, ni bolj u?inkovita od drugih.

“‘Raziskave o u?inkovitosti psihoterapije kažejo, da so mladi terapevti na splošno podobno uspešni in u?inkoviti kot izkušeni. Njihove prednosti so med drugim v veliki radovednosti, u?ljivosti, motiviranosti in zagnanosti.'”

Iz teh razli?nih smeri so se v zadnjih 30 letih oblikovala transdisciplinarna znanja, ki jih lahko imenujemo psihoterapevtska znanost. Zato je tudi smiselno psihoterapijo umestiti v akademski okvir, ki omogo?a nadaljnji razvoj njene znanstvenosti.

Drugi steber, ki nas razlikuje, so družboslovni predmeti, ki omogo?ajo razumevanje širšega družbenega okvirja, v katerem se dogaja psihoterapevtska dejavnost.

Seveda pa študij sestavljajo tudi predmeti s podro?ja psihologije, nevroznanosti, psihiatrije, medicine in metodologije, saj se mora vsak študent seznaniti s temelji raziskovalnega dela in raziskavami na podro?ju psihoterapije.

Ali ni za psihoterapevstko delo potrebna dolo?ena ob?utljivost, ki je povezana tudi z dolo?eno stopnjo osebne dozorelosti? Je ta po kon?ani fakulteti mogo?a ?

Poznam pomisleke v zvezi s študijem psihoterapije takoj po srednji šoli, da naj bi bili diplomanti premladi, osebnostno manj zreli in naj ne bi imeli dovolj življenjskih izkušenj. Vendar na vprašanje odgovarjam s protivprašanji: kako pa, da lahko bodo?i socialni delavci, socialni pedagogi, zdravniki, psihologi, teologi in u?itelji za?nejo študij po srednji šoli? V ?em je psihoterapija tako posebna v primerjavi s temi študiji? Ali njihov na?in dela s ?lovekom ni primerljivo zahteven in tudi primerljivo odgovoren?

Poleg tega je študij psihoterapije doslej edini univerzitetni študij, ki v okviru rednega študijskega programa vklju?uje obvezno intenzivno delo na sebi, tako imenovano osebno izkušnjo, in sicer v obsegu najmanj 250 ur.

To omogo?i študentu intenzivnejše osebnostno zorenje in takih spodbud ni pri nobenem drugem študiju. ?e sta na primer študenta medicine in psihoterapije na za?etku študija primerljivo osebnostno zrela, bo praviloma do konca študija študent psihoterapije dosegel ve?jo osebnostno zrelost oziroma integriteto kot njegov vrstnik. In to prav zaradi narave študija. Osebno zorenje je namre? treba zavestno negovati.

“‘Psihoterapija je eden izmed ?ustveno najbolj zahtevnih poklicev, ki narekuje izjemno visoko stopnjo empatije in hkrati razumske distance.'”

Kako preverjate stopnjo osebnostnega zorenja študentov?

Že s prejemom na fakultetni študij psihoterapije z vsakim kandidatom opravimo intervju in seminar osebne izkušnje v mali skupini. To je prvo sito, kjer je mogo?e odkriti osebnostno neprimerne posameznike.

Najpomembnejše sito pa je od tretjega letnika prve stopnje, ko supervizorji spremljajo študentovo terapevtsko delo s pacienti. ?e ima študent težave, lahko pove?ajo obseg klini?nega dela pod nadzorom ali upo?asnijo njegovo pot do diplome in priporo?ijo dodatno osebno izkušnjo, dokler ne razvije potrebnih kompetenc in zrelosti. V skrajnem primeru študentu predlagajo prekinitev študija.

Naj tudi še povem, da raziskave o u?inkovitosti psihoterapije kažejo, da so mladi terapevti na splošno podobno uspešni in u?inkoviti kot izkušeni. Njihove prednosti so med drugim v veliki radovednosti, u?ljivosti, motiviranosti in zagnanosti.

Študentje so torej med študijem deležni intenzivne psihoterapije tudi sami, še preden jo za?nejo izvajati?

To na?elo je uvedel že Freud, ki je bil prepri?an, da nih?e ne bi smel opravljati psihoanalize, ?e ni na kav?u tudi sam preležal nekaj let. To na?elo je do danes ostalo sestavni del standardov v izobraževanju psihoterapevtov.

Psihoterapija je namre? eden izmed ?ustveno najbolj zahtevnih poklicev, ki narekuje izjemno visoko stopnjo empatije in hkrati razumske distance. Terapevt si namre? ne sme dovoliti, da bi ga pacientove težave tako vsrkale, da se ne bi zmogel odmakniti in težav videti iz širše perspektive. Pacientu se moraš znati približati in se vživeti v njegovo kožo, hkrati pa ne smeš izgubiti treznega pogleda. In takšna prilagodljivost je zelo zahtevna.

Težava ljudi, ki imajo nizko stopnjo ?ustvene in socialne inteligence, je, da do trpljenja drugih ljudi ali ostanejo preve? distancirani ali se z njim preve? identificirajo in se iz tega ne znajo izkopati.

To je pomembno, saj psihoterapevtsko zdravljenje temelji na pogovoru in v veliki meri pomeni zdravljenje z odnosom.

Med psihoterapevtom in pacientom se razvije terapevtski delovni odnos, v katerem so klju?nega pomena trije elementi: da se skupaj dogovarjata o ciljih terapije in korakih, ki vodijo do njih, najpomembnejša pa je ?ustvena vez med njima. Da se vzpostavi in vzdržuje, ni pomembna le verbalna, temve? tudi neverbalna uglašenost.

Razvijeta se zaupanje in ob?utek varnosti. Lepa prispodoba za terapevtsko zvezo sta dva plezalca, ki sta pri vzpenjanju na goro povezana z vrvjo. Ta ponazarja ?ustveno vez, zaupata si, ko se varujeta pri vzpenjanju k cilju. Da bi prišla na vrh, pa morata dobro izbirati posamezne raztežaje. Do cilja vodi veliko majhnih korakov.

In sodobna nevroznanost je v zadnjih 15 letih pokazala, da se, ?e terapevtski pogovor deluje, dogajajo spremembe v delovanju in strukturi pacientovih možganov.

“Težava ljudi, ki imajo nizko stopnjo ?ustvene in socialne inteligence, je, da do trpljenja drugih ljudi ali ostanejo preve? distancirani ali se z njim preve? identificirajo in se iz tega ne znajo izkopati.”

Kje vse je lahko psihoterapija u?inkovita in kje so njene meje?

Indikacijsko podro?je za psihoterapijo je zelo široko, vendar ima tudi svoje meje. Naj ponazorim s primerom. V petdesetih letih 20. stoletja je obstajal velik optimizem, da je mogo?e s psihoterapijo zdraviti tudi psihoti?ne motnje. V šestdesetih in sedemdesetih letih pa je prišlo obdobje treznjenja, saj so raziskave pokazale, da je veliko manj u?inkovita, kot so upali.

?e pa psihoterapijo, predvsem družinsko, izvajamo v okviru modela skupnostne obravnave psihoti?nih težav, kjer se v paketu ljudem poleg zdravil ponudi pomo? za preživljanje prostega ?asa, pomo? pri zaposlovanju in bivanju, na primer v stanovanjskih skupinah, so lahko rezultati dobri.

V zadnjem obdobju analize stroškov in koristi širijo seznam telesnih bolezni, pri katerih se tudi ekonomsko obrestuje dodati psihoterapijo pri obravnavanju komorbidnosti, ki je v veliki meri povezana s stresnimi življenjskimi dogodki. Psihoterapija je lahko pri obvladovanju stresa v veliko pomo? na primer pri onkoloških bolnikih ali bolnikih z multiplo sklerozo.

?e gre psihoterapija z roko v roki s psihofarmakoterapijo in nekaterimi alternativnimi metodami, se njeno uporabno podro?je širi.

Kot že re?eno, je podro?je psihoterapije v Sloveniji še vedno precej neurejeno, tako med drugim poklic psihoterapevta ni registriran in posledi?no tudi ni reguliran, dostopnost do storitev je zelo razli?na, prav tako sta razli?ni tudi njihovi kakovost in cena. Kako torej izbrati ustrezno usposobljenega psihoterapevta?

V Sloveniji ni preglednega sistema, ki bi ponudil vpogled v ustrezno usposobljenost in kakovost psihoterapevta, zato je na tem podro?ju trenutno kar precej sive ekonomije. Koliko je ljudi, ki nimajo ustrezne izobrazbe in ponujajo kvazipsihoterapevtske storitve, pa nih?e ne ve. K nepreglednosti pripomore tudi to, da nekateri psihoterapijo oziroma neko obliko svetovanja ponujajo v paketu z drugimi alternativnimi metodami.

Toda neuradni register oziroma seznam psihoterapevtov s priznano izobrazbo na evropski ravni vendarle obstaja. Imata ga Slovenska krovna zveza za psihoterapijo in Združenje psihoterapevtov Slovenije. Svoj seznam ima tudi naša fakulteta. Sicer pa se, ker je Slovenija majhna, informacije o dobrih terapevtih hitro širijo tudi od ust do ust.

?e bi imeli zakon, bi dostopnost do psihoterapevtskih storitev lahko izboljšali tudi s pove?anjem možnosti za pridobitev državnih koncesij, saj zavarovalnice te storitve trenutno pla?ujejo le v zelo omejenem obsegu, ?e jih izvajajo psihiatri ali klini?ni psihologi.

“Sodobna nevroznanost je v zadnjih 15 letih pokazala, da se, ?e terapevtski pogovor deluje, dogajajo spremembe v delovanju in strukturi pacientovih možganov.”

Kolikšna pa je trenutno cena teh storitev?

Od 20 do 100 evrov za uro. V ambulanti naše fakultete je cena 40 evrov in jo prilagajamo pla?ilnim možnostim pacientov, kar pomeni, da lahko storitve dobijo tudi po simboli?ni ceni ali zastonj.

Podro?je psihoterapije si želite tudi zakonsko urediti in osnutek zakona o psihoterapevtski dejavnosti je že na ministrstvu za zdravje, vendar pa, kot pravite sami, koraka naprej ni mogo?e narediti, dokler ni posodobljen zakon o zdravstveni dejavnosti, na kar pa bo, kot kaže, treba ?akati še nekaj ?asa. Pa vendar, kaj bi z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti, poleg že omenjenega, želeli dose?i? Povejte nekaj klju?nih stvari.

Pomembno bi bilo, da bi zakon psihoterapijo definiral kot zdravstveno dejavnost in psihoterapevta kot zdravstveni poklic. Z zakonsko podlago bi lahko oblikovali tudi zbornico z javnimi pooblastili za podeljevanje licenc psihoterapevtom in vodili uradni register, s ?imer bi izboljšali nadzori.

Psihoterapijo bi bilo treba tudi bolj umestiti v sistem javnega zdravstva, zlasti na primarno oziroma osnovno raven.

Zakon bi zagotovil podlago za ustrezno ureditev izobraževanja po evropskih normativih, kar bi posledi?no pomenilo tudi razmejitev poklicne psihoterapije od tako imenovane generi?ne.

“V Sloveniji ni preglednega sistema, ki bi ponudil vpogled v ustrezno usposobljenost in kakovost psihoterapevta, zato je na tem podro?ju trenutno kar precej sive ekonomije.”

Tako bi lahko bil poklicni psihoterapevt le tisti, ki opravi vse psihoterapevtsko izobraževanje in usposabljanje po evropskih kriterijih. Po normativih Evropske zveze za psihoterapijo je treba za pridobitev Evropske diplome iz psihoterapije zbrati najmanj 600 ur teorije, 600 ur supervidirane psihoterapevtske prakse s pacienti z najmanj 150 urami supervizije in 250 ur tako imenovane osebne izkušnje.

Generi?no psihoterapijo pa bi lahko izvajali strokovnjaki razli?nih poklicev, kot so primer socialni delavci, šolski psihologi, vzgojitelji ali u?itelji, ki ne bi imeli popolne psihoterapevtske izobrazbe, ampak bi si z nekaterimi psihoterapevtskimi znanji pomagali pri pove?anju u?inkovitosti in kakovosti osnovne poklicne dejavnosti.

Avtorica: Andreja Rebernik
foto :Bor Slana

Izvirna novica:SIOL.net 14. februar 2015

?lanek je last medija SIOL.net in avtorice