Ko je ob?utek telesne bole?ine odrešitev

Nepojasnjene in pogoste poškodbe, posedovanje ostrih predmetov, nošenje
majic z dolgimi rokavi, ?etudi je vro?e, izogibanje aktivnostim, v
katerih je vidno izpostavljena ve?ja površina kože, prekrivanje ran na
zapestju. Vse to so lahko znaki hude stiske, ki vodi k samopoškodovanju.

V Sloveniji naj bi se po zadnji raziskavi svetovne zdravstvene organizacije samopoškodovalo od 12 do 24 odstotkov slovenskih srednješolcev.

Najpogostejša oblika je rezanje, navadno po rokah, v?asih tudi po stegnih, ramenih ali hrbtu. S to obliko je svojo bole?ino v preteklosti poskušala lajšati tudi naša sogovornica, Mateja Capek, socialna delavka, ki danes mladim, ki se samopoškodujejo, pomaga najti pravo strategijo preživetja. Tudi s pripovedovanjem svoje zgodbe:

“Moje roke so bile razrezane od zapestja do komolca z vseh strani. Bolj kot sem bila jezna, bolj globoke so bile rane. V?asih nisem imela ve? prostora za novo rano. Po?utila sem se kot psihopat.”

Njena stiska se je za?ela doma. Mama ji je umrla pri enajstih letih, po njeni smrti pa so se za?eli v družini hudi prepiri. Takrat je ob?utila neznosno jezo, pomešano s krivdo in ob?utkom, da ne izpolnjuje svojih dolžnosti.

“Nekateri ne ?utijo ni?esar in si to bole?ino povzro?ijo prav zato, da ob?utijo vsaj nekaj.”

Matejine brazgotine so  danes manj vidne, saj je zanje skrbela. Številni jih spregledajo, a sama jih vidi. Nastajale so kar tri leta, tisto najhujše obdobje, ko je zarezala ve?krat na dan, pa je trajalo pol leta.

Takrat se je odlo?ila, da bo sama poiskala pomo?. Odšla je do šolske psihologinje, ki jo je napotila na Svetovalni center v Ljubljani. 

“Ve?krat sem slišala, da nisem normalna, da sem psihopat.”

Proces zdravljenja zahteva veliko dela in samonadzora, nadvse pomembna pa je tudi okolica, v kateri se giblje posameznik, ki se samopoškoduje. Neprimerni odzivi mu zelo škodujejo: “Pri rezanju namre? ne gre za poskus samomora, temve? za strategijo preživetja, pri kateri pa je samopomo? nevarna,“pove Mateja.

Samopoškodovanje je tudi nekakšna moda, ki pa je zelo nevarna. Številni otroci si namre? tako lajšajo ?ustvo žalosti ali praznine, spet drugi ga s samopoškodbo znova za?utijo, nekateri pa sproš?ajo jezo in agresivnost, ki je sicer namenjena drugim in si je ne upajo izraziti navzven, zato jo obrnejo proti sebi. Iš?ejo pozornost, a hkrati svoje vedenje skrivajo.

?as zacelil rane, a za spomin pustil bele ?rte, ki ne izginejo

Mateja Capek pa je za vse, ki se soo?anjo s težavami samopoškodovanja zapisala: “Ravno te dni urejam statut in sem v fazi odpiranja zavoda. Lahko pa me že kontaktirajo preko skupine Mulce dol z ul’ce, telefonska številka je 051 836 717 ali na 051 635 667. Informacije o delovanju skupine lahko poiš?ete tudi na Facebook strani Mulce dol z ul’ce“

POSLUŠAJ > AMBULANTA 202  : Ni poskus samomora, je strategija preživetja

Avtor: Neja Jurant

Izvirna novica: RTVSLO.si, 29. januar 2015

Prispevek je last medija RTVSLO.si