Zakaj otroci no?ejo v šolo

Šolarjev s tako imenovano šolsko fobijo je od enega do pet odstotkov.
Pomembno je prepoznati motnjo in nuditi šolarju podporo.

»Vse šolsko leto bomo tu,« piše v opozorilu voznikom na velikem
transparentu ob Osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. A ?isto vsi
ne bodo. Ne bo tistih, ki se šole tako bojijo, da se doma vkopljejo v
posteljo, obležijo kot mrtev list, si mašijo ušesa in zakrivajo o?i in
se ne zmenijo za prigovarjanje oziroma ga preglasijo s kri?anjem …

Takšnih u?encev ni veliko, a so. Literatura navaja, da jih je od
enega do pet odstotkov vseh šolarjev in dijakov. No?ejo v šolo. Odpor
traja od dveh tednov do enega šolskega leta ali še dlje. Niso navadni
»špricarji«, kakor imenujemo u?ence, ki namerno izostajajo od pouka.

Otroci in mladostniki s šolsko fobijo, ki ga stroka imenuje tudi
anksiozno zavra?anje šole, se pouku izmikajo zaradi ?ustvene stiske.
»No?em v šolo,« ponavlja šolar, pepelnato siv v obraz. Že misel, da mora
v šolo, ga hromi. Starši so nemo?ni. Ne vedo, kaj naj naredijo. V
nemo?i marsikateri roditelj popusti. Otrok ostane doma. Kakor hitro mine
nevarnost, da bi moral v šolo, ni ni? ve? »bolan«. A dlje ko izostaja
od pouka, ve? izgublja in težja je pot nazaj v šolo, opozarjajo
strokovnjaki. Nerazumevanje okolja njegovo stisko še stopnjuje.

Takšnega
otroka je v resnici težko prepoznati. U?itelji in profesorji, ki ne
prepoznajo u?en?eve stiske, ga imajo za simulanta, namišljenega bolnika,
lenuha. Ne predstavljajo si njegovega trpljenja, ki se ponavadi izrazi
doma. Takšnega u?enca, ?e se pokaže pri pouku, že posmehljiv pogled,
porogljiva pripomba sošolca, kritika profesorja, slaba ocena, ob?utek,
da ni dovolj uspešen, pahne nazaj v tesnobni beg pred nelagodjem
šolskega okolja. Starši poiš?ejo pomo? najprej na šoli (pri šolskih
psihologih) in nato pri drugih strokovnjakih: zdravniku,
specializiranemu psihologu, psihiatru… V skrajnem primeru so potrebni
hospitalizacija in zdravila.

Možnosti, kakršne imajo v Franciji,
pri nas ni. Za takšne otroke skrbi zlasti mesto Grenoble. Sprejmejo jih
v Maison des adolescents (Hišo adolescentov) ali pa v enega od dveh
specializiranih razredov na gimnaziji Stendhal, ki ju je odprl sklad
Zdravje študentov Francije. To sta prehodna razreda, most nad groze?im
prepadom med boleznijo in šolo. Kot pravi psihiatrinja dr. Elisabeth
Gautier – Jalaguier, zdravniška vodja Hiše adolescentov, se najprej
poglobijo v otrokov položaj, ocenijo njegove sposobnosti, ugotovijo, ali
trpi za depresijo, pubertetno krizo…

Zelo pogosto odkrijejo ?ustveno prizadetost: v preteklosti se je
nekaj zgodilo v odnosu med otrokom in starši. Dijaku poskušajo pomagati z
individualno in družinsko terapijo, delavnico za boljšo samopodobo in
samospoštovanje in ga hkrati postopoma vra?ajo v šolo. V?asih je treba
otroka tudi za?asno lo?iti od staršev. Neredko je družinski položaj tako
zmeden in vloge družinskih ?lanov tako pomešane, da je otrok stisnjen v
kot.

Šestnajstletno Sophie, nekdanjo odli?njakinjo, edinko s
slepo materjo in odsotnim o?etom, v katero je mati projicirala vse svoje
ambicije, so po napadu panike v razredu za dva meseca hospitalizirali.
Ve?ja verjetnost uspeha je, kadar otroka preselimo iz problemati?nega v
varnejše okolje, ki mu nudi ve? pozornosti in bolj individualno
obravnavo. »S terapevtom se je v Grenoblu nau?ila hoditi v šolo. Prvi
dan samo do vrat. Dotaknila se jih je. Naslednji dan je šla že do
pisalne mize svetovalca za izobraževanje, ki ji je dolo?il program: k
pouku bo hodila dve šolski uri na teden. Nato tri. Vadi še zdaj: hojo v
šolo, naj stane kar ho?e, in neizogibanje strahovom. Ve?ina otrok se v
grenobelskih prehodnih razredih potolaži in se po nekaj mesecih vklju?i v
normalen razred,« pravi direktorica Geneviève Letellier.

Vzroki se navadno seštevajo

Strokovno ustreznejši od uveljavljenega izraza šolska fobija, ki pomeni zgolj strah pred šolo, je širši izraz anksiozno odklanjanje oziroma zavra?anje šole. Pojavlja se tako pri prvošolcih kot pri adolescentih, pri obeh spolih in otrocih vseh socialno-ekonomskih statusov, pri uspešnih in neuspešnih u?encih, pravi Nada Hribar, specialistka klini?ne psihologije in psihoterapevtka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Pri prvošolcih in mlajših otrocih, ki še ne znajo povedati, kaj je narobe, je v ozadju najpogosteje bojazen zaradi lo?itve od doma in doma?ih. Vsak otrok doživlja ta strah že v zgodnjem otroštvu, ko se mora lo?iti od staršev, a tudi pozneje. ?e teh stisk ne zna ?ustveno predelati in se pomiriti, se vznemirjanje zaradi odhoda staršev ob vstopu v šolo spet pojavi. Takšnega otroka skrbi, kje je mama, kje so starši, ali bodo prišli ponj.

Vzroki za odklanjanje šole pri starejših pa so lahko ?ustvene narave (strah pred neuspehom, konflikti doma, žalost ob izgubi pomembne osebe, na primer prijatelja, zamenjava u?iteljice… ali spremembe v družini: lo?itev staršev, preselitev…), u?ne težave ali težave z vklju?evanjem v družbo sovrstnikov. Navadno pa vzrok ni en sam.

V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana se sre?ujejo s to težavo najpogosteje pri u?encih od šest do 14 let, a tudi pri dijakih niso redke. Ti otroci doživljajo pritiske v šoli in doma. ?ustvene težave slabšajo motivacijo. Tudi tisti z u?nimi težavami, ki ne zmorejo slediti pouku in se težko osredoto?ajo, težko zdržijo v šoli. Strah pred neuspehom se pojavi zlasti pri perfekcionistih, ambicioznih in zelo natan?nih otrocih, ki postanejo zaradi tesnobe manj u?inkoviti. Anksiozne u?ence je mogo?e prepoznati: prestrašeni so, kaj bodo rekli odrasli, veliko dajo na odobravanje odraslih, želijo izpolniti pri?akovanja staršev… Tretji vzrok težav, socialna vklju?enost, se izrazi zlasti pri pubertetnikih, ker odlo?a, ali se po?uti sprejetega ali odrinjenega.

Za šolsko fobijo se neredko skrivajo druge motnje: avtizem, depresivnost, ?ustvena nihanja pri mladostniku, adolescentne krize, težave s prilagajanjem…, ki so posledica neugodnih družinskih razmer, v katerih se otrok ne more v miru razvijati in je stalno vznemirjen: pomanjkanje ob?utka varnosti, konflikti, agresivnost, lo?itev staršev, stalni prepiri.

Zelo pomemben je ?ustveni odnos roditelja do otroka. ?e mu je ta predano na voljo, kadar ga potrebuje, otrok predela marsikateri strah. Nekaj otrok je tudi težko prilagodljivih, strah jih je spremembe. Prva pomo? je, da se ga pomiri. Pomiriti je treba tudi njegovo okolje, starše in u?itelje. Predvsem pa se mora nau?iti pomirjati sam.

Starši ne smejo »nagrajevati« ostajanja doma s tem, da lahko vse dopoldne gleda televizijo, igra ra?unalnik, ker se bo ta vzorec utrdil in bo otroka še teže spraviti k pouku. Vendar šolske fobije ne smemo zamenjavati z namernim izostajanjem od pouka, »špricanjem«.

Nada Hribar opozarja na zaš?itno funkcijo strahu: »Dislektika, ki ima težave s pisanjem, ali otroka s socialno fobijo, ki ni sprejet v družbi, strah š?iti pred ogrožajo?im izpostavljanjem. Dvigniti je treba praviloma nizko samozaupanje in samospoštovanje teh otrok. U?imo ga reševanja problemov, predvsem z lastnim strahom: ?im prej nazaj v šolo, da se s podporo staršev in u?iteljev spoprime s strahom. Minimizirati je treba pomen neuspeha in graditi na pozitivnih izkušnjah.«

Avtor:  Alenka Zgonik, Panorama
Foto: AFP

Izvirna novica:Delo.si  15. september  2011

Prispevek je last avtorja in medija Delo.si