Psihoterapevti »na svobodi« v ?asu porasta jemanja antidepresivov

Psihoterapija je še vedno oblika terapije, povezana z nezaupljivostjo in predsodki. »Danes to itak vsak potrebuje,« mi re?ejo, ko povem, kateri poklic opravljam. Ker poznam stanje v svoji ?akalnici (in na svojem ra?unu), se v sebi malce grenko nasmehnem, na zunaj po modro prikimam. »Res je, psihoterapija je lahko dobra oblika pomo?i ?loveku v stiski.« Obe moji reakciji sta iskreni.

Spodbudili sta razmišljanje, zakaj tega, kar »danes itak vsak potrebuje«, tudi ne poiš?e, ko pa se obenem vse ve? govori in piše o tem, kako v Sloveniji raste poraba antidepresivov. Vzroki so verjetno prepleteni, kajti psihoterapija je še vedno oblika terapije, povezana z nezaupljivostjo in predsodki, poleg tega je to terapija, v katero je treba vložiti dolo?eno koli?ino psihi?nega truda, ?as in denar.

Pa pojdimo po vrsti.

Predsodki o psihoterapiji – poenostavljeno

O psihoterapiji krožijo razli?ne predstave. Asociacije gredo obvezno na Freuda pa na »spoved«, lahko na šarlatanstvo, vse do hvaležnosti konkretnemu terapevtu, ki je v dolo?enem življenjskem obdobju pomagal prebroditi krizo. Psihoterapijo ponavadi opredeljujemo kot »zdravljenje z besedami«, in ?eprav to na prvi pogled zveni banalno, je že dolgo preprosto empiri?no utemeljeno, da povzro?a kemi?ne spremembe v možganih. Ko so spremljali spremembe v delovanju možganov po kuri antidepresivov in ciklu vedenjsko-kognitivne terapije, so prišli do podobnih izsledkov. Terapija povzro?a spremembe v delovanju možganov, preverjeno.

Zakaj naj bi bile tablete potem sprejemljivejše od psihoterapije? Tu naletimo na prvo zmoto v percepciji psihoterapije. Kdor hodi na psihoterapijo, je »nor«. V kulturi, v kateri smo toliko let vsakega, ki je bil ?uden, zoprn in neprilagojen, ob mnogih priložnostih pošiljali »na Studenec«, ali »v Idrijo«, ali … (odvisno od tega, v kateri regiji je delal zdrahe), prepri?anje niti ne presene?a. Psihoterapija je nekaj, kar je povezano s psihiatrijo, z izgubo razsodnosti – z vsem, kar je povezano z velikim trpljenjem, ki se ga vsak od nas boji. Težko je biti že svojec, kaj šele doživljati duševni pretres!

Psihoterapijo seveda lahko najdemo tudi za vrati hodnikov psihiatri?ne bolnišnice – kot obliko kasnejše podporne pomo?i pacientu z duševno boleznijo –, a je predvsem obi?ajna­ oblika pomo?i ?loveku v ?ustveni stiski (o tem, da se ta ponavadi kombinira z veliko intelektualno opremljenostjo, klišejsko pri?a Woody Allen, ki je iz svoje nevroze naredil filmsko kariero), ki je taka in tolikšna, da je ne more rešiti z obi?ajnimi poslušalci. Gre za neki konflikt, ki ga vedno znova zmoti v njegovem funkcioniranju in ga – ?eprav je najverjetneje v svojem delovanju uspešen – sili v to, da za vsakodnevno delovanje porabi ve? energije, kot bi bilo treba. Psihoterapija je lahko orodje, ki ?loveka s?asoma bolje opremi za funkcioniranje v situacijah, v katerih je šibkejši.

Drugo zmotno mišljenje, na katero naletimo, je: ?e grem na psihoterapijo, ne sme boleti, ne sme biti naporno in mora pomagati takoj. Vedno znova presene?a, kako ljudje v tem ?asu, ki nas ho?e lepe, mo?ne, sposobne, iš?ejo osebne trenerje za krepitev mišic in oblikovanje telesa in obenem sprejemajo, da sta za pridobitev želenega potrebna vztrajnost in trud. Zakaj je fizi?ni trud sprejemljiv, ­psihi?ni pa ne?

»Kaj naj ti re?em,« mi je pred leti, ko sem vstopala v psihoterapijo (in bila podobno ne­u?akana), rekla izkušena psihoterapevtka. »Gotovo je dobro, da v terapevtski seansi pacient ?uti dolo?eno olajšanje, a obenem mora ?utiti tudi izziv, nekaj, kar ga zmoti, kar ga strese. To je tisto, kar ga lahko sploh motivira za delo, opazovanje, spominjanje, ­spreminjanje …« Sprejeti sebe kot partnerja v terapiji, ne kot pasivnega prejemnika pomo?i, pomeni prese?i drugo zmotno prepri?anje o psihoterapiji.

Ko se danes govori, kako sta v porastu depresija in jemanje antidepresivov, obenem pa se omenja prezaposlene psihiatre in klini?ne psihologe, ki težko prevzemajo nase še psihoterapevski del, ki bi lahko v veliki meri nadomestil, ponekod pa u?inkovito dopolnil in podprl delovanje tablet, povzemam glas za kvalificirane psihoterapevte »na svobodi« – tu smo in pripravljeni smo delati.

Aktiven pacient, ki prevzema odgovornost že pri izbiri terapevta

Ko smo že pri zmotah o psihoterapiji – pacienti presene?ajo tudi s strategijami iskanja psihoterapevta. ?e vemo, da so danes razvite že takšne aplikacije za mobilne telefone, s katerimi lahko na jogurtu, ki ga želimo kupiti, razberemo, od kod izvira mleko, ki so ga za njegovo izdelavo uporabili, so pacienti pri izbiri psihoterapevta veliko manj natan?ni.

Vedo, da obstaja veliko razli?nih terapevt­skih šol in da imajo vse sicer isti kon?ni cilj: dose?i spremembo, izboljšanje. Ima pa vsaka malo druga?en pristop, saj se ljudje splošno razlikujemo v tem, kakšne strategije in taktike ubiramo pri reševanju problemov. Ko se odlo?ajo za terapijo, redko preberejo opis na?ina dela posamezne terapevtske šole in se glede na to odlo?ajo, katera bi jim ustrezala. Še redkeje se zgodi, da se o ?lanih – ki so za to, da so to lahko postali, morali izpolniti vrsto pogojev, ki jih dolo?a stroka posameznega združenja – informirajo, kaj šele, da bi poiskali kodeks ­delovanja združenja.

Naš ?as bije v znaku hoje k ozaveš?enosti. ?e govorimo o ozaveš?enem starševstvu, ozaveš?enem potrošništvu, ozaveš?enem prehranjevanju, vsekakor sodi v sklop ozaveš?enega bivanja tudi ozaveš?ena izbira psihoterapevta.

?as

Obi?ajen prizor psihoterapije v ambulanti zdravstvenega doma: dva stola, na vsakem po en ?lovek (to je tisto, kar vidimo), eden pripoveduje, drug posluša, vsake toliko kaj pripomni, vpraša. Tisti, ki pripoveduje, je pacient, poslušalec pa terapevt. Pacient iš?e olajšanje. Terapevt je tam zato, da mu bo pri tem ­pomagal.

Dva stola, na vsakem po en ?lovek, za njima pa – pritisk sistema. Pacientu se mudi, ho?e ?im prej funkcionirati, kot se od njega pri?akuje, navsezadnje tudi sam ?uti, da bi lahko, ?e ga nekaj ne bi mu?ilo. Konkuren?nost, današnja mantra poganjalcev sveta, pometa z ob?utljivimi, travmatiziranimi, previdnimi.

Terapevt ve, da se ne da prehitevati. In vendar sedi na svojem stolu kot na žerjavici. Bo pacient zdržal, bo prenesel ta zastoj, bo ostal? Se ga je spla?alo vzeti v obravnavo, ko pa je na ?akalni listi še toliko drugih kandidatov za psihoterapijo? Koliko ?asa še vztrajati z njim, ga prepri?evati?

Obi?ajen prizor pri zdravniku v istem zdrav­stvenem domu: dva stola, na vsakem po en ?lovek, eden pripoveduje, drug predpisuje (dovolj hitro, se zdi tistemu, ki pripoveduje). V lekarni sicer povedo, da zdravilo ne bo pomagalo takoj. Treba bo malo vztrajati. A ?ez nekaj tednov bo gotovo bolje …

?as, ki ga živimo, priganja z vseh strani. Komunikacijske možnosti ne dopuš?ajo ve? opravi?il za zastoje v reakciji – reakcija mora biti takojšnja. Psihoterapija je v tem smislu zelo okorela in nepredvidljiva. Ne glede na to, da se zanjo odlo?ajo tisti, ki so v desetletjih pridelali svoje nevroti?ne mehanizme, se jih – ko se enkrat odlo?ijo, da jih pri njihovem funkcioniranju motijo – želijo znebiti takoj.

Spodbudna novica seveda je: psihoterapija sicer je dolgotrajna, a ob tem, ko obiskujemo psihoterapevta enkrat na teden, zraven še delujemo, živimo, doživljamo in se opazujemo in sproti evaluiramo del?ke spoznanj, se veselimo rezultatov majhnih sprememb. V ?asu, ki te?e, živimo z vedno ve?jim zavedanjem, vedno bolj samozavedno. Mislim, da je veliko ljudi, ki jim takšno življenje pomeni vrednoto in so za to, da bi ga dosegli, pripravljeni porabiti nekaj ?asa.

Denar

Na koncu pridemo do denarja. Psihoterapija pri nas je pretežno samopla?niška, ker so kapacitete psihiatrov in klini?nih psihologov, ki – poleg preostalega rednega dela – izvajajo psihoterapijo v okviru zdravstvenega zavarovanja, omejene. Zunaj zdravstvenega sistema obstaja še številna skupina kvalificiranih psihoterapevtov, ki ponuja psihoterapevtsko storitev po vseh standardih (supervizija, intervizija, obisk strokovnih sre?anj), a je njihova storitev – glede na to, da se zakonsko urejanje psihoterapevtskega delovanja premika zelo po?asi – pla?ljiva.

Ko se danes torej govori, kako sta v porastu depresija in jemanje antidepresivov, obenem pa se omenja prezaposlene psihiatre in klini?ne psihologe, ki težko prevzemajo nase še psihoterapevski del, ki bi lahko v veliki meri nadomestil, ponekod pa u?inkovito dopolnil in podprl delovanje tablet, povzemam glas za kvalificirane psihoterapevte »na svobodi« – tu smo in pripravljeni smo delati.

Škoda le, ker nas morajo za zdaj v celoti pla?ati pacienti sami.

Ksenija ?ui? Bratina je univ. dipl. psihologinja in psihoterapevtka.

Izvirna novica:Delo.si  29. avgust  2015

Prispevek je last avtorja in medija Delo.si