Ljudje, ki ljubijo samoto, in ljudje, ki so vanjo pahnjeni: sramežljivost ali socialna fobija ?

?e je posameznik v družbi bolj tiho, to še ne pomeni, da je depresiven. Lahko je introvertiran – na voljo ima omejeno koli?ino energije, ki mu jo druženje ?rpa, povrne si jo lahko le v samoti. Lahko je sramežljiv – strah ga je, da bi se osramotil, zato je zadržan. Lahko pa trpi za socialno fobijo. Kdaj gre za osebnostno lastnost in kdaj za motnjo, ki bi jo morali zdraviti?

Ljudem, ki uživajo v samoti in pogosto potrebujejo ?as zase, pogosteje raje prisluhnejo, kot glasno govorijo, namesto druženja s prijatelji izberejo branje knjige ali samoten sprehod, družba pogosto prilepi etiketo: nedružaben, sramežljiv, skratka: nenavaden.

Ideal predstavlja živahen, od energije prekipevajo? posameznik, ki blesti v navezovanju stikov in lahkotnem kramljanju z drugimi. Posameznik, ki je v družbi ljudi sproš?en in zabaven. Toda vsi vemo, da smo razli?ni, imamo razli?ne osebnostne lastnosti. Prav zaradi tega je svet tako zanimiv, ker je poln raznolikih posameznikov, ki sestavljajo pisano celoto. In v tej pisani celoti je razpon osebnosti zelo širok.

Carl Jung je leta 1921 z namenom lo?evanja med tipom osebnosti, ki se po?uti bolj povezanega s svojimi notranjimi mislimi in tipom osebnosti, ki se bolj osredoto?a na zunanji svet, vpeljal pojma introvertiranost in ekstravertiranost.

Ekstravertirana oseba ?rpa energijo iz interakcije z drugimi ljudmi, introvertiranim pa ta interakcija energijo ?rpa. Ekstravertiran posameznik se, ko je sam, po?uti osamljenega ali mu je dolg?as, introvertirana oseba pa samoto nujno potrebuje, da napolni baterije.

Posameznik pa ni le ali ekstravertiran ali introvertiran, spekter osebnostnih lastnosti je ve?ji, gre za skrajna konca iste palice, na enem je ?lovek, ki ne prenese biti sam, ki mu je neprijetno, ?e ve? kot pol ure ni obdan z drugimi; na drugem koncu pa ?lovek, ki ga druženje in kramljanje tako iz?rpa, da ve? kot pol ure ne more biti v družbi. Vmes je milijon odtenkov in le redko se posameznik umesti na skrajni konec te premice. Pogosto smo nekje vmes, v?asih uživamo v druženju z drugimi, v?asih pa potrebujemo ?as le zase.

Tisti, ki so to?no vmes, pa so ambiverti, saj se ne morejo opredeliti ne za eno ne za drugo opcijo.

Vam druženje z ljudmi energijo da ali vam jo odvzame?

Za socialno anksioznostjo trpi veliko ljudi, približno 11 odstotkov, a marsikdo ne ve, da ta motnja sploh obstaja. Takšnega posmeznika pogosto po krivem ozna?ijo za introvertiranega, nedružabnega ali celo “ljudomrzneža”. (Foto: Thinkstock)

Ekstravertiran posameznik doseže zadovoljitev preko objektov, ki so zunaj njega, uživa v komunikaciji in druženju z drugimi ljudmi, je zgovoren, odlo?en, družaben. Energijo si napolni tako, da se obda z drugimi ljudmi. Uživa v ?asu, ki ga preživi z drugimi in manj, ko je sam, takrat se pogosto dolgo?asi ali po?uti osamljenega. Torej: ekstravertirana oseba ?rpa energijo iz interakcije z drugimi ljudmi.

Tudi introvertiran posameznik se rad druži, ni antisocialen ali sramežljiv, nikakor ni kakšen ljudomrznež. A za razliko od ekstravertiranega mu z druženjem energija odteka, druženje ga izžema. Najlažje razumemo, ?e si predstavljamo, da ima za druženje z ljudmi na voljo omejeno koli?ino energije, ki se z vsako interakcijo zmanjša. Obnovi si jo lahko le v samoti. Z veseljem se druži, a ?e nekaj ?asa preživi z ljudmi, potrebuje toliko ve? ?asa zase, da si jo spet povrne.

S sramežljivostjo ta osebnostna lastnost nima nobene zveze.

Razlika med osebnostnima tipoma je torej v tem, kaj jih napolni z energijo – druženje ali samota.

Introvertirani uživa v ?asu, ki ga ima le zase. Tako (in le tako) si napolni baterije 

Introvertiranost je osebnostna lastnost, takšni ste prišli že na svet. Z odraš?anjem ste ugotovili, da po druženju s prijatelji ali delovnem dnevu potrebujete nekaj ?asa zase, da napolnite baterije in naberete mo?i za nove družbene interakcije.

Vaša družbena energija je omejena, in svojo zalogo skrbno ?uvate.

Morda raje kot glasno zabavo izberete branje knjige doma na kav?u. Ste radi sami, a niste osamljeni. Prej se osamljeno po?utite v družbi, kot kadar ?as preživljate sami s sabo. Ne le, da v tem uživate, to je za vas nujno za normalno delovanje. V druženju s prijatelji uživate, a potem potrebujete dan, dva, teden zase, da obnovite mo?i.

Nenehna zahteva po interakciji, druženju, lahko introvertiranega pripelje do tega, da se mu ‘strga’. A to je normalno, takšni ste, s tem ni ni? narobe, to je le vaš na?in življenja. Ne vpliva na kakovost vašega življenja, sre?ni ste isto kakor izjemno družabni ekstravertirani ljudje.

Introvertirana oseba se ne odpove druženju zaradi tega, ker bi se ga bala, temve? ker potrebuje svoj mir, da se poveže s sabo, da se posveti sebi. In to je popolnoma v redu.

Ne, introvertiran posameznik se ne boji ljudi, ni sramežljiv, ni nedružaben, ni žalosten in ni depresiven

Družba introvertirane pogosto vidi kot žalostne. A je to dale? od resnice, poleg tega pa vase zaprti ljudje posedujejo mnogo lastnosti, ki bogatijo ne le njih same, temve? celo družbo. Ne potrebujejo nenehnega dogajanja. Imajo mo?ne sposobnosti koncentracije in se raje potopijo v eno nalogo, kot da jih opravljajo ve? hkrati.

Za takšno osebo družbene situacije hitro predstavljajo preve? dogajanja, preve? je razli?nih dražljajev in zvokov. Lahko se zdijo sramežljivi, ker so tišji in zadržani, a ne gre za sramežljivost. Skupinske debate opazujejo z zanimanjem, a raje opazujejo, kot da bi se vklju?ili vanje.

Ne gre za to, da bi bili tihi, mirni, ali da ne bi upali spregovoriti. Ne, precej bolj preprosto je: ?e menijo, da nimajo povedati ni?esar, kar bi pogovoru dodalo težo ali ga obogatilo, torej ?e se jim ne zdi, da bi bil njihov prispevek pomenljiv, ne re?ejo ni?esar. Govorjenje zaradi govorjenja samega dojemajo za nepotreben in nesmiseln hrup.

Veliko razmišljajo in manj govorijo, ne ?utijo potrebe po nenehnem govorjenju, svoja ?ustva držijo zase. Premislijo, preden spregovorijo in so bolj introspektivni.

?eprav introvertirane osebe potrebujejo ve? samote, je popolnoma napa?no misliti, da so antisocialni. Socialne interakcije samo uživajo na druga?en na?in kot ekstravertirani posamezniki. Gre za osebnostno lastnost oziroma druga?ne na?ine interakcije z ljudmi. Oba pola sta popolnoma enakovredna, svet pa potrebuje razli?ne ljudi, ki sestavljajo pisano in popolnejšo celoto.

Introvertiranost in sramežljivost sta torej popolnoma lo?ena pojma, introvertiran posameznik ni tudi sramežljiv, ?eprav ga družba pogosto dojema in ozna?i za takšnega. Lahko pa seveda je oboje, a to nikakor ni pravilo.

Zelo velika razlika je v tem, ali ste sami, ker vam je tako najbolj vše?, ali pa zaradi tega, ker se bojite obsojanja drugih

Introvertiran posameznik resni?no sovraži kramljanje, ker terja preve? energije, ki je nima neomejeno, in jo raje nameni pomenljivejšim pogovorom.

Skoraj vsak je že kdaj zardel ob simpatiji

Ve?ina ljudi vsaj ob?asno ob?uti sramežljivost. Pravzaprav so zelo redki tisti, ki je v življenju še niso izkusili. Samo pomislite, kako ste zardeli, ko je mimo vas prikorakala vaša simpatija ali kako se vam je zatresel glas, ko ste morali prestaviti seminarsko nalogo pred celim razredom.

V takšnih primerih govorimo o situacijski sramežljivosti, kar pomeni, da vas je strah le v dolo?enih okoliš?inah. Najbolj tipi?ne situacije, ki sprožijo tovrstno sramežljivost, so tiste, ki zadevajo osebe, ki so nam nadrejene oziroma jih vidimo kot avtoritete (u?itelj, šef, nadrejeni, višji uradniki …) in pa seveda v situacijah z osebami, ki so nam vše?, torej v romanti?nih okoliš?inah. Pogosto tudi ko moramo prevzeti ali izkazati pobudo, spregovoriti v ve?ji skupini ali pa moramo za?eti z družbeno akcijo v nestrukturirani, torej nam neznani situaciji, ali z neznanimi ljudmi. Ta sramežljivost se izraža v mislih, ?ustvih in telesu.

A tu bomo govorili o trajnejši sramežljivosti, ki ni vezana le na to?no dolo?ene okoliš?ine.

Glede sramežljivosti se sicer v znanstvenih krogih krešejo mnenja, nekateri jo vidijo kot osebnostno lastnost, drugi pa kot motnjo. Lahko bi rekli, da ?e se izraža v blažji obliki in ne ovira doseganja naših zastavljenih ciljev in želja, da jo lahko dojamemo kot osebnostno lastnost. Ko pa za?ne v ve?ji meri vplivati na naše življenje, ko nam onemogo?a po?eti, kar želimo, govorimo o motnji.

Kaj torej je sramežljivost?

Sramežljiva oseba se ?ezmerno in pretirano obremenjuje z vprašanjem, kako jo vidijo in presojajo drugi. Boji se, da bi se svojimi besedami in/ali dejanji osramotila, osmešila pred drugimi. Zaradi tega ob?uti tesnobo, zadržanost in je redkobesedna, nervozna, nemirna.

Skrajno sramežljive pri tem spremljajo tudi telesni simptomi, kot so zardevanje, potenje, razbijajo?e srce, nemiren želodec, negativni ob?utki o samih sebi, skrbi o tem, kako ga bodo drugi videli in dojeli.

Sicer ?utijo željo po druženju, a hkrati ?utijo napetost in neugodje. Po?utijo se nerodno, lahko se potijo in zardevajo. Želijo se povezati z drugimi, a ne vedo, kako naj se vedejo, kaj naj govorijo, da ne bi izpadli v slabi lu?i, so živ?ni ali plašni.

Težko govorijo z ljudmi, ki jih ne poznajo dobro ali jih sploh ne poznajo, a to ni nemogo?e. Težko spregovorijo v skupini ljudi. A kljub vsemu imajo mnogi sramežljivi ljudje izjemno dobre prijatelje, uživajo v družabnem življenju ter najdejo na?ine, kako zaobiti sramežljivost zaobiti. Lahko so sre?ni.

?eprav je za sramežljivega ?loveka ta lastnost lahko naporna, saj v mislih nenehno secira svoja dejanja in to, kako ga dojema svet, je to pravzaprav lahko dobra lastnost, saj se tako trudi biti najboljša verzija sebe, razmišlja, kako bo v svetu pustil le najboljši vtis.

Lahko bi rekli, da je blažja sramežljivost osebnostna lastnost, a ko nam ta za?ne predstavljati oviro, ko preve? analiziramo vsako svoje dejanje in smo ves ?as prepri?ani, da smo se osramotili, nas to lahko paralizira, tako da lahko govorimo o motnji.

Sramežljiva oseba se pretirano obremenjuje z vprašanjem, kako jo vidijo in presojajo drugi in se boji, da bi se osmešila pred njimi.

Vprašanje, ki vzbuja strah in trepet: Zakaj si tako tiho?

Družba pogosto privilegira ekstravertiran tip osebnosti in obsoja posameznike, ki se raje, kot da govorijo, potapljajo v svet svojih misli. Zato introvertirane in sramežljive osebe pogosto ?utijo pritisk po biti bolj zgovoren. V?asih torej tak posameznik pritisk vrši nase, v?asih pa ga nanj (pogosto ne namenoma) z opazkami vršijo drugi.

Naj gre za introvertiranega ali sramežljivo osebo, ni hujšega vprašanja kot: Zakaj si tako tiho?

Introvertiran posameznik resni?no sovraži kramljanje, saj iz?rpa preve? energije, ki je nima neomejene zaloge, in to za namen, ki se mu tega ne zdi posebno vreden (energijo raje troši za pomenljivejše pogovore z ljudmi, ki so mu blizu). Zato bo na takšno vprašanje težko našel kakšen odgovor.

Sramežljivemu ?loveku pa tako potrdite domnevo, da ga ves ?as opazujete in presojate in tako v njem povzro?ite še hujšo zadrego, nelagodje, strah, rde?ico, paniko. ?e to storite v družbi ve? ljudi, še toliko huje. V dobro vsem, ki so bolj tihe narave, ne sprašujte jih, zakaj je temu tako. Saj že sami vedo, da so tiho, ker to poslušajo že vse življenje. Kakor da bi bilo biti tiho nekaj slabega – ravno nasprotno, v hrupnem svetu je molk pogosto zlato. Nih?e ne o?ita sodelavcu, ki nenehno kramlja in moti delovni proces. Nih?e ne o?ita nekomu, ki nenehno ska?e v besedo, preglasi vse ostale, ni tiho dovolj ?asa, da bi lahko komu zares prisluhnil. O?itka je vse prepogosto vreden tisti, ki preden kaj re?e, premisli, ali je to, kar bo povedal, res tehtno, ali je morda tako nepomembno, da je vseeno, ?e ostane tiho.

?e izpostavite tišino teh oseb, bodo še bolj nervozne in nesamozavestne. ?e jih želite slišati, jim postavite konkretno vprašanje, na katerega bodo lahko odgovorile. Vljudnostno kramljanje jim je izjemno mu?no in jemlje veliko preve? energije.

Sramežljive osebe imajo rade druženje in pogovore, a imajo težave z za?enjanjem pogovorov in kramljanjem. Ko jih boste enkrat pripravili do govorjenja o temi, ki jih zanima, lahko, da vam bo kmalu žal, saj ne bodo nehale govoriti.

?e se sramežljivost stopnjuje v resnejšo obliko, lahko postane motnja, ki jo ozna?ujemo s pojmom socialna anksioznost ali fobija.

Le sramežljivost ali socialna fobija?

Socialna anksioznost oziroma socialna fobija je motnja, ki jo mnogi opisujejo kot “pomanjkanje samozavesti na steroidih”. Posameznik ob?uti neznosen, neizmeren in neobvladljiv strah pred tem, da bi se ponižal ali osramotil pred drugimi.

Sicer so tudi mnenja o tem, ali sta sramežljivost in socialna fobija le dva pola iste lastnosti ali pa gre za dve razli?ni zadevi, deljena. Mnogi menijo, da je socialna fobija skrajna oblika sramežljivosti. Sramežljivi ljudje namre? lahko razvijejo socialno fobijo, a to seveda ni nujno.

Raziskave kažejo, da naj bi za socialno anksioznostjo trpelo 11 odstotkov ljudi.

Takšen posameznik se v vsakdanjih družbenih situacijah ?ezmerno zaveda svojega vedenja, besed, in jih analizira.

To mu povzro?a tesnobo, ki je intenzivnejša in bolj vztrajna kot sramežljivost, traja ve? ali manj ves ?as. Prestopi v kroni?ni strah pred tem, da nas drugi nenehno opazujejo, sodijo, kritizirajo, ocenjujejo.

Takšne posameznike je mnenja in morebitnega obsojanja drugih strah do te mere, da lahko doživljajo napade panike.

In ne gre le za ?as, ko so dejansko obdani z drugimi ljudmi. ?e vedo, da jih ?ez nekaj dni ali tednov ?aka družabni dogodek, lahko razmišljanje o udeležbi na tem dogodku povzro?i zaskrbljenost in tesnobo že ve? dni, preden nastopi sam dogodek.

Po dogodku pa posameznik analizira vsako svojo besedo in dejanje, za katerega je prepri?an, da ga je storil narobe, da se je z njim osmešil. To mu še ve? dni ali tednov po dogodku povzro?a ob?utke sramu in depresijo.

Posameznik, ki trpi za to motnjo, predvideva, da bodo ljudje na vsakem koraku opazili njegove slabosti, pomanjkljivosti, nerodnosti ter da ga bodo ignorirali, kritizirali, zasmehovali, zavrnili, ker se ne obnaša primerno. To pa lahko vodi v osamitev in osamljenost.

Takšna oseba nenehno analizira in v mislih ponovno predvaja preteklo vedenje v družbi, besede, se kritizira, si o?ita in se – “mrcvari”. Še ve?, prepri?ana je, da drugi to tesnobo opazijo in jo obsojajo ter jo kritizirajo še zaradi tega. Za vsakim vogalom jo ?aka obsojanje, zato se v njenih mislih pogosto poraja vprašanje, zakaj sploh stopiti iz hiše. In strah ter tesnoba ji pogosto res prepre?ita, da bi šla.

“Velikokrat ljudi, ki se v socialnih situacijah ne znajdejo najbolje, ozna?imo za “zaprte vase”. Ne razumemo, da ti ljudje morda v sebi zelo trpijo in se socialnih situacij bojijo, saj zanje predstavljajo ?ustven napor, ki si ga nekdo brez socialne fobije ne more niti predstavljati,” na svoji spletni strani pojasnjuje Društvo za pomo? osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM.

Socialna anksioznost je nenehen neznosen in neobvladljiv strah pred tem, da bi se ponižali ali osramotili pred drugimi. Je kroni?ni strah pred tem, da nas drugi nenehno opazujejo, sodijo, kritizirajo, ocenjujejo.

Strah postane motnja, ko zaradi njega ne moremo ve? normalno delovati?

Ve?ina izmed nas vsaj ob?asno ob?uti strah, živ?nost in zaskrbljenost v odnosu do drugih ljudi (morda do nadrejenih, ali ljudi v nerodnih, žalostnih, tragi?nih situacijah, do simpatij in podobno). Zdi se nam, da bomo storili nekaj, s ?imer se bomo osramotili. Vse to je do neke mere normalno. Toda ko strah zavzame takšno razsežnost, da resno škoduje ali celo uni?i našo zmožnost interakcije z drugimi, govorimo o družbeni fobiji oziroma o socialni anksioznosti.

Strah pred ljudmi torej postane duševna motnja takrat, ko zaradi njega ne moremo ve? normalno funkcionirati oziroma takrat, ko zaradi tesnobe in drugih simptomov ne moremo ve? opravljati vsakodnevnih opravkov, imamo težave pri izvrševanju nalog na delovnem mestu ali v šoli in na?rtno usmerimo svoje dejavnosti tako, da se izognemo vsem potencialno neprijetnim situacijam.

Posamezniki izkušajo tudi napade panike – obdobje intenzivnega strahu, ki nenadoma izbruhne in se kaže v povišanem sr?nem utripu, trepetanju, zasoplosti, dušenju, vrtoglavici in slabosti.

Takšni posamezniki pri vsakdanjih aktivnostih trpijo tako mo?no tesnobo, da jih ta prisili v izogibanje dejavnosti, katerih del bi želeli biti, a jih strah ohromi.

Ena izmed najbolj negativnih posledic za življenje posameznika s to motnjo so izgubljene priložnosti, saj se pogosto odre?e svojim sanjam, ker so povezane s premagovanjem preve? strahov, oziroma se odlo?a na podlagi tega, kar mu bo prineslo najmanj tesnobe in ne, kar ga zares veseli in kaj bi zares rad po?el.

Fizi?ni simptomi, ki pogosto spremljajo socialno fobijo, vklju?ujejo pretirano zardevanje, pretirano potenje, tresenje, razbijanje srca in slabost.

“Kljub temu, da za to obliko anksioznosti trpi veliko ljudi, marsikdo sploh ne ve, da socialna fobija obstaja. Ljudi s socialno fobijo zato družba pogosto po krivem ozna?i za introvertirane, sramežljive in nedružabne, ?eprav so v nasprotju s tem po zna?aju lahko povsem zabavni, prijetni, pozorni in so?utni ljudje, ki pa so zaradi simptomov socialne fobije pri vzpostavljanju stikov z drugimi lahko zelo ovirani. Zaradi slabega poznavanja te motnje v?asih niti ljudje s socialno fobijo ne vedo, za ?im pravzaprav trpijo. Prav zato je pomembno, da motnjo prepoznajo in poiš?ejo ustrezno terapijo, saj se da tudi socialno fobijo uspešno zdraviti. Kot pri ve?ini anksioznih motenj tudi pri zdravljenju socialne fobije uspešno deluje kognitivno-vedenjska terapija (KVT),” pojasnjujejo v društvu DAM.

Za diagnozo socialne anksiozne motnje morajo biti simptomi prisotni dalj ?asa (šest mesecev ali ve?) in tako zelo izraziti, da povzro?ajo pomembne stiske ali nezmožnost za normalne vsakdanje dejavnosti, pojasnjujejo na Inštitutu za razvoj ?loveških virov.

Introvertiranost, sramežljivost in socialna fobija niso nujno povezane

?eprav so mnogi, ki trpijo za socialno anksioznostjo, sramežljivi, to ni pogoj zanjo. Prav tako so lahko socialno anksiozni tudi ekstravertirani ljudje. Lahko so tudi sramežljivi.

Ekstravertiran ?lovek je lahko v družbi zabaven, zgovoren, se zdi sproš?en, a ko pride domov, še dolgo analizira vsako svoje dejanje in ugotavlja, ali se je osmešil ter ali ga drugi obsojajo. Lahko kdaj raje na kakšen dogodek ne gre, ?eprav si tega strašansko želi, a ga je preve? strah.

Mnogi pa se zaradi premagovanja strahu in sramu zate?ejo k zlorabi opojnih substanc, ker se potem lažje vklju?ijo v družbo.

Da bi premagali ali omilili strah, si mnogi “pomagajo” z alkoholom, saj tako postanejo manj sramežljivi, manj se obremenjujejo s tem, kako jih dojemajo drugi in se lažje sprostijo. To seveda ni rešitev, saj tovrstne substance samo za?asno omilijo simptome, ne odpravljajo pa vzrokov težav.

Za socialno anksioznostjo trpijo tisti, ki so v središ?u pozornosti

S socialno anksioznostjo se spopada mnogo ljudi, tudi takšnih, za katere tega ne bi mogli ugotoviti na prvi pogled. Tudi med vašimi prijatelji je zagotovo kdo takšen, saj se procesi dogajajo globoko v posameznikovi notranjosti. ?lovek je lahko v družbi zgovoren, pa se bo potem doma še ve? dni ali mesecev obremenjeval, kaj vse je rekel, ali se je z besedami osramotil in podobno.

Med ljudmi, ki se borijo z anksioznostjo, je tudi Johnny Depp. Na prvi pogled ne bi rekli, saj je ves ?as na o?eh javnosti in ne more postati neviden. S to motnjo se spopada tako, da sledi tehnikam sproš?anja, poleg tega pa je obdan s skupino terapevtov, ki mu pomagajo pri soo?anju s tesnobo. Zaradi njegovega strahu javnost in mediji pogosto govorijo o njegovi ošabnosti, nesramnosti, a predstavljajte si, kako izjemno težko mora biti, da je tvoje poslanstvo, v katerem blestiš, ravno takšen poklic, ki ne bi mogel biti bolj v nasprotju s tvojim ?ustvenim življenjem. Depp je dokaz, kakšno mo? ima volja in dobra terapija.

Ker se igralci namerno izpostavljajo na odru, je mnogim nerazumljivo, da bi takšni ljudje lahko bili sramežljivi ali pa bi trpeli za socialno fobijo. A pravzaprav ni presenetljivo, še ve?, zelo razumljivo je: gre za poklic, kjer nisi ti, kjer na odru postaneš nekdo drug, pod drobnogledom nisi ti, ampak tvoj lik. Pravzaprav ni presenetljivo, da si anksiozna oseba izbere kariero igralca, saj je tako njegov poklic biti nekdo drug.

A takoj, ko stopi z odra, je spet on sam in takrat se tesnoba vrne.

Deppu to, da se pojavi v javnosti in odgovarja na intervjuje, predstavlja ogromno muko.

Ima pa ta privilegij, da mu ne manjka finan?nih sredstev. Tako je obdan z ekipo terapevtov, ki ga spremljajo tudi na prizoriš?ih snemanja, kjer mu svetujejo, kako naj obvlada tesnobo, ko ta napade. Strokovnjaki mu pomagajo, da spremeni svoj na?in mišljenja, da se lahko prebije ?ez dan, med tem ko sicer dela, kar ima najraje na svetu.

Je pa dober vzornik za vse, ki trpijo za socialno anksioznostjo, saj je uspel uresni?iti svoje sanje kljub motnji in se z njo vsakodnevno soo?a, kar je seveda dale? od enostavnega.

Tesnoba lahko prizadene vsakogar, ni pa zato treba, da prevzame nadzor nad vašim življenjem.

Izvirna novica:24ur.com, 7. marec 2016

Prispevek je last avtorja in medija 24ur.com