Ženske psihi?no bolj ogrožene od moških

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opozarja, da za depresijo trpi
približno 121 milijonov ljudi po svetu. Po njenih podatkih skoraj
desetina žensk in šest odstotkov moških doživi najmanj eno epizodo
depresije na leto. V EU se po najnovejših podatkih depresija v resni
obliki pojavlja pri 13 odstotkih odrasle populacije, med njimi je menda
devet odstotkov moških in 17 odstotkov žensk.


Do leta 2020 naj bi po napovedih SZO depresija postala vodilna
zdravstvena težava pri ženskah in drugi vzrok smrti pri celotni
populaciji. »Toda ta projekcija je bila narejena na podlagi dvajset let
starih podatkov,« zatrjuje prof. dr. Blanka Kores Plesni?ar, dr. med.,
spec. psihiatrije in strokovna direktorica Univerzitetne psihiatri?ne
klinike (UPK) v Ljubljani. »Nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da te
napovedi ne držijo ve?. Statistika obravnav za našo kliniko, ki pokriva
približno tretjino slovenske populacije, kaže, da se število primerov
depresije umirja. Leta 2014 smo zabeležili 47.970 pacientov, ki so bili v
naši ustanovi zaradi depresije obravnavani ambulantno ali
hospitalizirani, lani jih je bilo 47.406. To pomeni, da je trend
stabilen, rahlo je celo padel, predvsem na ra?un hujših primerov.«

Depresijo mora odkriti osebni zdravnik

Na
ministrstvu za zdravje ugotavljajo, da je zmanjševanje števila
obravnavanih zaradi depresije na UPK Ljubljana lahko posledica razli?nih
dejavnikov: »Lahko ga razumemo kot uspešno prepoznavanje in zdravljenje
depresij na primarni zdravstveni ravni. Ministrstvo za zdravje podpira
prizadevanja stroke, da mora ve?ino primerov depresije odkriti že osebni
zdravnik v splošni ambulanti. Zato je pomembno dodatno izobraziti in
usposobiti zdravnike na primarni ravni, da prepoznajo primere depresije,
saj se prav oni z njimi najpogosteje sre?ajo. Ker so duševne bolezni še
vedno stigmatizirane, jih ljudje zavestno ali podzavestno prikrivajo,
zato se v ambulanti družinske medicine ponavadi oglasijo zaradi drugih
težav.«

A po zagotovilih Kores Plesni?arjeve na ugodnejše
številke vpliva tudi to, da je ljudem na voljo ve? služb, ki se
ukvarjajo z duševnim zdravjem: »Zdaj laže pridejo do strokovne
psihiatri?ne pomo?i. Na razvoj depresij ne vplivajo le zunanji
dejavniki, s ?lovekom mora biti tudi biokemi?no nekaj narobe. Ob enakih
obremenitvah ne zbolijo vsi. Ker na nacionalni ravni nimamo zbranih
številk za zadnja tri leta, ne moremo natan?no vedeti, kakšna je v
resnici stopnja depresivnih ljudi. Lahko govorim le za UPK v Ljubljani.«

Ženske gredo skozi ve? hormonskih faz

Kljub
pomanjkljivi statistiki ostaja nesporno dejstvo, da je depresije povsod
po svetu, tudi v Sloveniji, še vedno ve? med ženskami kot med moškimi.
Zakaj? Blanka Kores Plesni?ar pojasnjuje: »Ženske gremo v življenju
skozi ve? hormonskih faz kot moški. Skozi nose?nost, menopavzo,
postmenopavzalno obdobje. Razmerje med obolelimi ženskami in moškimi je
bilo v?asih dva proti ena, zdaj pa je 1,5 proti ena. Vzrok za to je
deloma tudi to, da moški redkeje priznavajo tovrstno simptomatiko in jo
rešujejo druga?e, z deloholi?nostjo, alkoholizmom, divjo vožnjo. Breme
depresije pri njih je nekoliko druga?no kot pri ženskah, ki morajo
izpolnjevati ve? funkcij. Že genetsko so ženske bolj izpostavljene in
dovzetne za razvoj depresivnih stanj. Pomo? poiš?ejo hitreje kot moški,
je pa med zadnjimi ve? samomorilnih poskusov.«

Klini?no diagnozo
depresije psihiater lahko postavi šele takrat, ko so pri bolniku
dolo?eni znaki prisotni dalj ?asa. Depresija ni stanje, ki bi minilo po
dveh urah ali v dveh dneh, vle?e se dneve, tedne, celo mesece. »Oseba
mora 14 dni ali ve? opažati znižano razpoloženje, nezmožnost opravljanja
dela in uživanja v prijetnih stvareh, pomanjkanje energije, volje in
motivacije, motnje spanja, stalno navzo?e pesimisti?ne misli, šele
takrat lahko govorimo o blagi depresiji,« poudarja psihiatrinja. Opaža,
da ljudje pomo? poiš?ejo ponavadi šele po mesecu ali dveh takšnega
stanja.

Depresija ne prizadene le posameznika, ampak tudi njegove
svojce. Danes vemo, da je motnja ozdravljiva, vendar jo je dobro ?im
prej prepoznati in za?eti zdraviti. Tako posameznik ob?uti najmanj
posledic, zdravljenje pa je hitrejše in uspešnejše. Po zagotovilih Kores
Plesni?arjeve imamo Slovenci na voljo u?inkovita in varna zdravila in
zelo dobro organizirano psihiatri?no pomo?. »Ljudem z duševnimi težavami
je pomo? po vseh bolnišnicah na voljo 24 ur na dan, dobijo jo brez
napotnice. Naša država je po številu psihiatrov na spodnji meji med
evropskimi državami, morali bi imeti najmanj enega na sto prebivalcev,
da bi se približali evropskemu povpre?ju, a kljub temu ljudje v praksi
tega ne ob?utijo.«

Poraba se pri moških pove?uje hitreje

Eden od kazalnikov, koliko Slovencev ima težavo z depresijo, je lahko tudi podatek o številu predpisnih receptov za antidepresive.
»Leta 2014 je bilo v Sloveniji izdanih ve? kot 525.000 receptov za
antidepresive, to je dvakrat ve? kot leta 2003, denimo. Ženske jih vsako
leto zaužijejo precej ve? kot moški, a primerjava števila receptov po
spolu nakazuje, da se poraba pri moških pove?uje nekoliko hitreje kot
pri ženskah,« ugotavlja v študiji o razsežnosti problema depresije na
delovnem mestu Dušan Nolimal, dr. med., z Nacionalnega inštituta za
javno zdravje (NIJZ). »Splošno rast predpisovanja teh zdravil v zadnjih
letih lahko razložimo z ve? dejavniki, a pri nas še niso dovolj
raziskani. Ve?ino diagnoz depresije danes lahko povsem suvereno
postavijo zdravniki družinske medicine, ki predpišejo tudi veliko
antidepresivov. Psihiatri obravnavajo primere, v katerih ni ustreznega
odziva na zdravila, ?e se pojavijo psihoti?ni simptomi ali so utemeljene
druga?ne oblike zdravljenja. Ljudje zaradi vpliva medijev in znancev s
pozitivnimi izkušnjami pri jemanju antidepresivov pogosteje pri
zdravniku ubesedijo svoje duševne težave v upanju na olajšanje
neprijetnih znakov.«

Zdravljenje depresije je obi?ajno
razdeljeno v tri faze. Akutno zdravljenje v povpre?ju traja od šest do
12 tednov, v obdobju od štirih do devetih mesecev sledi nadaljevalno,
nato pa še vzdrževalno, ki traja ve? kot leto dni, pri nekaterih vse
življenje. Lahko bi sklepali, da je to kar hudo breme za zdravstveno
blagajno, a po trditvah Blanke Kores Plesni?ar ni tako: »Zdravljenje
enega primera demence, na primer, je precej dražje od zdravljenja
depresije. Ambulantni pregled stane od deset do 15 evrov, zdravila za
ves mesec pa od 15 do 20 evrov. Nekaj drugega pa je kognitivno-vedenjska
terapija, saj postopek nekaj ?asa traja. V javnem zdravstvu imamo
premalo kognitivno-vedenjskih terapevtov, zato si nekateri pomagajo z
zasebniki, kjer ura terapije lahko stane od pet do sto evrov.«

Avtorica: Helena Peternel Pe?auer

Izvirna novica:Delo.si, 11. april 2016

Prispevek je last avtorja in medija Delo.si,