Ustanavljajo “zbornico” psihoterapevtov

Znotraj zdravstva psihoterapijo lahko opravljajo klini?ni psihologi in psihiatri, zunaj zdravstva pa se po sedanji ureditvi za psihoterapevta lahko okli?e kdorkoli, ne glede na to ali ima za sabo sploh kakšno edukacijo.

V novem združenju želijo vzpostaviti enotno evidenco delujo?ih psihoterapevtov in psihoterapevtskih pristopov, ki naj bi zmedo vsaj deloma odpravila.

Pogovarjali smo se z Ireno Kosovel, pravnico, družinsko mediatorko in psihoterapevtko, ki je bila v letih 2006 do 2010 predsednica delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti pri ministrstvu za zdravje. Zakon je leta 2010 obležal v predalu, delovna skupina je prekinila z delovanjem. Trenutno ministrstvo za zdravje oblikuje novo delovno skupino, ki bo zadolžena za pripravo predloga normativne ureditve podro?ja psihoterapije v Sloveniji.

 V zadnjem ?asu se v medijih precej poro?a o neurejenem podro?ju psihoterapije v Sloveniji. A pri ministrstvu za zdravje pravijo, da to ne drži ali vsaj ne povsem, saj je podro?je zakonsko urejeno v okviru zakona o zdravstveni dejavnosti. V ?em je težava?

Za?ne se že s tem, da imajo tako mnenje. ?e bi se bolj zavedali problematike, bi kaj naredili. A se je dejansko ne zavedajo v polni meri. Izhajajo iz stališ?a, da je psihoterapija metoda zdravljenja, ki jo izvajajo klini?ni psihologi in psihiatri, a to je že dale? preseženo stanje. ?e pogledate zakon, v njem ne boste zasledili besede psihoterapija. Vztrajajo pri tej ureditvi, kot da psihoterapevtov izven zdravstva ni. A življenje je šlo svojo pot, oblikovala so se razli?na združenja, razli?ne oblike edukacije in razli?ni psihoterapevtski pristopi. Vsi ti pristopi imajo povezave z mednarodnim prostorom, od koder tudi pridobivajo strokovnjake, predavatelje in z njihovo pomo?jo izobražujejo slovenske edukante.

Zdravnikom, klini?nim psihologom, ki delujejo v okviru zdravstva, ljudje a priori zaupamo, medtem ko je pri raznih oblikah psihoterapije izven zdravstva laikom težko presojati, kaj je v redu. Tudi zato je potrebno, da država, ki je pristojna za normiranje družbenih procesov, re?e, kdo je lahko psihoterapevt, kakšne pogoje mora izpolnjevati, kakšno edukacijo mora imeti in kakšne kompetence mora dose?i.

Kolikšen delež psihoterapije se v Sloveniji izvaja v okviru zdravstva in kolikšen zunaj njega?

To je zelo težko re?i, popolnih podatkov v resnici nimamo. Težko je priti že do podatka o vseh združenjih oz. asociacijah, ki se ukvarjajo s psihoterapijo. Kaj šele, da bi natan?no vedeli, koliko ljudi izvaja psihoterapijo izven zdravstva. Vsekakor pa se ve?ji delež opravlja izven zdravstva.

Kaj to pomeni za ljudi, ki se poslužujejo psihoterapevtskih storitev?

Na tak na?in bodo tudi že uveljavljeni psihoterapevtski pristopi vedeli, kaj morebiti morajo še vgraditi v svoj edukacijski program. To je smisel naših prizadevanj, o tem razmišljamo. Delovna skupina za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti je postavila kriterije, upoštevaje stanje v Sloveniji in tudi v mednarodnem prostoru. Ne odkrivamo ni? novega, zgledujemo se po mednarodnem prostoru. Že to, da so razli?ni pristopi povezani z istovrstnimi v tujini, je pot, po kateri prihajajo v slovenski prostor dolo?ena, že uveljavljena pravila in na?ini organiziranosti delovanja in izobraževanja. Ena od podlag je Strassbourška deklaracija o psihoterapiji kot platforma, ki daje osnovna izhodiš?a za ureditev psihoterapije. Po njej je psihoterapija znanstveno utemeljena disciplina in samostojen poklic, ki obsega tri stebre edukacije, to je teorijo, supervizirano prakso in lastno psihoterapevtsko izkušnjo. Dovoljeno je mnoštvo pristopov, ne le npr. psihoanaliti?ni ali vedenjsko-kognitivni, saj mnoge raziskave potrjujejo, da bolj kot teorija, ki je v ozadju posameznega pristopa, deluje terapevtski odnos.

Kako so pacienti oz. klienti v takšnem sistemu zaš?iteni?

(Foto: Anže Petkovšek)

V zdravstvenem sistemu pacienta š?iti ureditev po zakonu o pacientovih pravicah, izven njega pa le splošna civilnopravna ureditev, npr. tožba v civilnem postopku.

Kaj daje garancijo uporabniku, da je nek pristop, za katerega se odlo?a, u?inkovit? 

Rekla bi, da posamezna združenja, ki psihoterapevte izobražujejo, stojijo za svojim izobraževanjem, predvsem pa je za svoje delo odgovoren psihoterapevt sam. Polne garancije ni.

Beseda terapija govori o tem, da gre za zdravljenje, v primeru psihoterapije za zdravljenje duše oz. psihe, kar gre v prid urejanju podro?ja znotraj zdravstva. Kako je v tujini? 

Ko smo pripravljali zakon, smo imeli razli?ne primerjalne študije
razli?nih ureditev v Evropi. Te študije so sedaj stare deset in ve? let,
od takrat se je marsikaj spremenilo, razlike med posameznimi ureditvami
so bile. Psihoterapija deluje tako znotraj zdravstva kot zunaj njega,
obstajajo rešitve, kjer se s psihoterapijo ukvarjajo samo zdravniki in
klini?ni psihologi oz. psihologi in rešitve, kjer so psihoterapevti
samostojen poklicni profil. V okviru Kolegija treh fakultet smo se
odlo?ili, da bomo na novo izdelali analizo tujih ureditev, da posodobimo
podatke, ki jih imamo izpred nekaj let, ter organiziramo kongres na
temo normativne ureditve psihoterapije v svetu. Želimo vedeti, kaj se
dejansko dogaja, saj se tovrstni podatki velikokrat zlorabljajo. Ljudje,
ki ho?ejo nekaj dokazati, izpostavljajo le tiste podatke, ki njim
ustrezajo. Poleg tega ne poznamo vsi vsega in obi?ajno je tako, da se
sklicujemo na tisto, kar bolj poznamo. Potrebno je izvesti objektivno
analizo in se nasloniti nanjo. To je naša želja. Želimo biti prepri?ani v
to, kar zagovarjamo.

V preteklosti so že bili poskusi, da bi se to podro?je druga?e uredi. Vi ste bili predsednica posebne delovne skupine pri ministrstvu za zdravje, ki je v letih 2006 do 2010 pripravljala osnutek zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Zakaj zakon takrat ni bil sprejet? 

Bili smo v fazi, ko naj bi šel zakon v medresorsko usklajevanje. Tedaj je prišel nov minister in postavil nove prioritete dela ministrstva, tako je ta zakon, kakor tudi zakon o psihološki dejavnosti, izvzel iz programa dela vlade. Oba zakona sta bila predvidena za obravnavo v decembru 2010. ?lani delovne skupine smo dobili obvestilo, da se prekinja z delom, ker zakon ni prioriteta ministrstva za zdravje. Tu se je zadeva na ministrstvu ustavila in tu smo še danes. S strani delovne skupine kot tudi ZPS in Krovne zveze so prizadevanja za zakon tekla ves ?as, še najdlje smo prišli pri ministru Gantarju, ki nas je tudi sprejel. A stališ?e ministrstva je bilo, da ne rabimo samostojnega zakona, da se bo podro?je uredilo znotraj zakona o zdravstveni dejavnosti.

ZPS in Krovna zveza, ki v mnogo?em stojita na nasprotnih bregovih, sta takrat dosegli nek sporazum, konsenz … 

Potrebno je nekoliko poznati zgodovino razvoja psihoterapije v slovenskem prostoru, da lažje razumemo razmere. ZPS je naslednik medicinskega društva in sicer sekcije za psihoterapijo, iz katere se je formiralo samostojno združenje za psihoterapijo. Znotraj združenja so se povezali prvi psihoterapevti, ki so za?eli delovati že konec 60-ih in v 70-ih letih in so izobraževali svoje naslednike – mlajše generacije v 80-ih in 90-ih letih. Prav slednji so še vedno klju?ni akterji znotraj ZPS. Praviloma so zdravniki oz. psihologi in prav slednji so v svojem združenju uvedli psihoterapevtsko izobraževanje zunanjih, nemedicinskih in nepsiholoških profilov. Zato smo tudi taki, kot sem jaz, ki sem po osnovnem poklicu pravnik, lahko prišli v edukacijo iz psihoterapije. Prav ti strokovnjaki znotraj ZPS so v Sloveniji odprli prostor in si tudi ves ?as prizadevali, da bi psihoterapevti lahko izšli iz razli?nih predhodnih izobrazb. V letu 1998 se je formirala Krovna zveza kot zveza razli?nih psihoterapevtskih društev razli?nih psihoterapevtskih pristopov. ZPS jim je o?itala, da so neprofesionalni in neakademski. Od tod odklonilno stališ?e, ki intimno obstaja še danes. Delovna skupina za zakon je bila prva velika prelomnica v sodelovanju obeh strani, ki je rodila konsenz v pogledu na ureditev psihoterapije na Slovenskem.

S kakšnimi argumenti je bila psihoterapija odprta drugim profilom? 

To je spoznanje, da je psihoterapija takšno podro?je delovanja, za
katerega ne potrebujemo nujno zdravniške ali psihološke edukacije.
Posamezna podro?ja iz psihologije, kot so psihologija osebnosti ali
razvojna psihologija itd. ali psihopatologija iz psihiatrije, so nujno
potrebne teoreti?ne podlage, na katerih gradi svoj na?in delovanja tudi
psihoterapija. Niso pa edine, ker je že paradigma delovanja
psihoterapije druga?na kot je zdravniška. Zdravnik se osredoto?a na
simptom in ga skuša z zdravljenjem odpraviti, psihoterapevt pa skuša
dojeti ?loveka v celoti, z vso njegovo problematiko in bole?ino. Poskuša
razumeti, kaj se z njim dogaja, povezuje njegovo stisko s trenutnim
dogajanjem in specifi?nostmi njegove geneze. Zanima ga, kako
funkcionira, kakšne življenjske izkušnje ima in kaj ga je v življenju
zaznamovalo. Ne gre nujno za to, da je v ozadju huda patologija. Lahko
gre za trenutne stiske, preobremenitve, izgorelosti, morda izgube, npr.
službe, zdravja, bližnjega. To so vse obremenjujo?a dogajanja, ki
ustvarjajo stisko. V?asih je dovolj, da ?lovek živi z zelo rigidnimi,
zamejenimi življenjskimi vzorci, zaradi katerih se težko prebija skozi
življenje. Življenje je pokazalo, da je potreba po psihoterapiji
bistveno ve?ja od tega, kar zajame s svojim delovanjem medicinski krog
strokovnjakov. 

Kar jaz vidim, pa morda v našem strokovnem prostoru ni dovolj poudarjeno, je, da morajo imeti terapevti stalno supervizijo. Vsi imamo sive pege, še tako dobri strokovnjaki. Supervizija je ena od varovalk za kvalitetno delo psihoterapevta, ki je ljudje, ki delajo v zdravstvu, pogosto nimajo, ker se zdi, da je že sama medicinska stroka garant za kvaliteto dela.

Pa vendar, mediji so poro?ali o primerih, ko so ljudje obiskovali neke terapije zunaj zdravstva, a se jim je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da so na koncu pristali na psihiatriji …

Verjetno so takšni primeri in korektno bi jih bilo na ustrezen na?in identificirati, saj sicer me?e slabo lu? na vse. So pa tudi obrnjene situacije. Tudi k psihoterapevtom prihajajo ljudje, ki so dolgoletni psihiatri?ni bolniki. V vsem tem dolgem obdobju znotraj zdravstva niso imeli priložnosti, da bi se kdo z njimi pogovarjal po ?loveško, pogledal genezo njihove bolezni skozi prizmo družinske dinamike, ki stalno generira nevralgi?ne to?ke, te pa pogojujejo težave. Ti primeri gredo v obe smeri.

Kdo so šarlatani, o katerih se je v teh kontekstih pisalo?

Ne vem. Veliko se govori o šarlatanih. Jaz osebno nimam izkušnje s takimi ljudmi. Gotovo obstajajo. Druga?e o tem ne bi govorili. Vendarle moramo izhajati iz tega, da je populacija psihoterapevtov, ki se pojavlja izven zdravstvenega kroga relativno dobro educirana, saj gre skozi obsežne izobraževalne programe. Mnogi so se šolali znotraj strokovnih združenj, ki imajo tradicijo in imajo znanje, ki ga posredujejo edukantom. Morda je to znanje v?asih parcialno, nimajo širine, ampak znanja so. Ko se pogovarjam s psihoterapevti razli?nih pristopov, vidim, da ljudje vedo, kaj delajo. Pa niso psihiatri in psihologi. Morda nimajo dovolj izkušenj ali znanja  s podro?ja psihopatologije ali iz vsebin s podro?ja psihologije, a ravno zato, da se ti dvomi razblinijo, bi morali najbolj kompetentni ljudje v tej državi povedati, kakšen je nabor znanja, ki ga mora psihoterapevt res obvladati.

Poleg teoretskega znanja mora vsak terapevt skozi lastno osebno izkušnjo, da lahko prepozna svoje lastno odzivanje na pacienta/klienta in da v terapevtskem odnosu lo?i, kaj je njegov in kaj pacientov delež. To pomeni, da ne projicira svojih stisk, nepredelanih travm v pacienta. To je zelo pomembno. In, kar jaz vidim, pa morda v našem strokovnem prostoru ni dovolj poudarjeno, je, da morajo imeti terapevti stalno supervizijo. Vsi imamo sive pege, še tako dobri strokovnjaki. So situacije, kjer sami ne prepoznamo lastne udeležbe, zato je zelo pomembno, da supervizorju predstaviš, kaj se v terapiji dogaja. Nekdo, ki od zunaj opazuje odnos in ni udeležen v odnosu psihoterapevt-pacient, lažje zazna, v katero smer proces te?e. Supervizija je ena od varovalk za kvalitetno delo psihoterapevta, ki je ljudje, ki delajo v zdravstvu, pogosto nimajo, ker se zdi, da je že sama medicinska stroka garant za kvaliteto dela.

Šarlatani, ki so bili v teh prispevkih omenjeni, so najbrž osebe, ki resni?no nimajo nobene uspešno zaklju?ene edukacije znotraj posameznih strokovnih združenj, a se vseeno proglašajo za psihoterapevte. .

Ali to pomeni, da tudi v zdravstvu psihoterapijo delajo ljudje, ki nimajo psihoterapevtske izobrazbe?

Seveda. Kaj pa sploh je ustrezna edukacija? Ne vemo, ker je nismo predpisali. Predpisana je znotraj posameznih združenj, ki delajo po svojih internih pravilih. Tudi psihiatri nimajo psihoterapevtske izobrazbe, ?e se posebej niso šolali za to v strokovnih društvih. V?asih so imeli v okviru psihiatri?ne specializacije enoletni študij iz psihoterapije na Medicinski fakulteti, ki so ga kot obveznega že pred leti ukinili in so število ur, namenjenih psihoterapiji, zreducirali. To pa seveda ne pomeni, da ni v zdravstvu mnogo kvalitetnih, predanih strokovnjakov, ki so z dolgoletno prakso pridobili bogata znanja za delo z osebami z duševnimi motnjami oz. v duševni stiski.

?e se vrneva k zakonu, ki ste ga pripravljali, kakšno strinjanje je že bilo doseženo med ZPS in Krovno zvezo?

Takrat smo se dogovorili, da bi vso edukacijo za psihoterapijo strnili v okvir specializacijo v zdravstvu, s tem, da bi razširili možnost vklju?itve v specializacijo tudi zunanjim kandidatom, torej širše kot to ureja pravilnik o specializaciji zdravstvenih delavcev in sodelavcev. Rekli smo, da lahko specializacijo iz psihoterapije pod dolo?enimi pogoji opravljajo tudi volonterji – samopla?niki, saj se pri zdravniških specializacijah po navadi zatakne pri pla?ilu, ki bremeni zdravstvene zavode.

Edukacijo iz psihoterapije smo želeli umestiti v obstoje? sistem s ?im manj pretresi. Rešitev smo videli v tem, da postane psihoterapevt tretji poklicni profil, ob psihiatru in klini?nem psihologu, ki ima visoko izobrazbo in specializacijo. Postavili smo pogoj, da morajo tisti, ki nimajo znanja iz psihopatologije in posameznih podro?ij iz psihologije, kot pogoj za vpis na specializacijo, opraviti enoletni uvodni študij iz predpisanih vsebin. Ob vsem tem smo še dolo?ili, da se ob vstopu v specializacijo, že dosežena znanja upošteva, s ?emer bi upoštevali vsa že dosežena relevantna znanja v predhodnem obdobju.

Kakšno je stanje danes?

Aktivnosti so bile v lanskem letu živahne, najprej sta se ZPS in Krovna zveza dogovorili za Memorandum, poleti smo ustanovili Kolegij fakultet, ki si je zadal za cilj obsežen program aktivnosti. Eden od njih je bil posvet na temo normativne ureditve psihoterapije v Državnem svetu oktobra lani, kjer je bilo dogovorjeno, da bodo poslanci dali pobudo Odboru za zdravje v Državnem zboru za sklic nujne seje, na kateri se bo razpravljalo o tej problematiki. Na odboru so poslanci sprejeli sklep, da se ministrstvu za zdravje priporo?i, naj skli?e oz oblikuje delovno skupino za zakon, kar se je dejansko zgodilo. Ministrstvo je povabilo k sodelovanju ve?ino akterjev na podro?ju psihoterapije ter oba razširjena strokovna kolegija, za psihiatrijo in klini?no psihologijo. Na odboru za zdravje sem prvi? slišala, kako ozko, preživeto stališ?e imajo uradni predstavniki psihiatri?ne in klini?no-psihološke stroke do psihoterapije ter kako ozko, sovražno, napadalno in izklju?evalno držo imajo do akademske sfere.

Kaj to pomeni, da imamo sedaj poleg ZPS in Krovne zveze še tretjega akterja, fakultete?

ZPS in Krovna zveza sta povezani z memorandumom o sodelovanju na podro?ju normativne ureditve psihoterapije, Kolegij fakultet pa se je povezal iz potrebe po sodelovanju, ker niso slišani, videni, ?eprav imajo šole in programe, ki so akreditirani.

Zakaj enostavno ne potegnete starega zakona iz predala?

Lahko bi ga, ?e bi ga ažurirali na današnje stanje, saj je današnje stanje druga?no kot pred desetimi leti. Takrat smo izhajali iz situacije, ko je tekla edukacija iz psihoterapije predvsem kot študij za drugi poklic. Predvidevali smo, da bo potekal študij psihoterapije v okviru sistema zdravniških specializacij, ki predvideva že doseženo akademsko izobrazbo, poleg psihološke in zdravniške je bila dopuš?ena tudi druga, predvsem humanisti?na in družboslovna smer. Danes je akademizacija psihoterapije že zelo razpoznavna. Imamo že tri fakultete, ki so v slovenski prostor pripeljale že nekaj generacij diplomantov.

Ena od podlag je Strassbourška deklaracija o psihoterapiji kot platforma, ki daje osnovna izhodiš?a za ureditev psihoterapije. Po njej je psihoterapija znanstveno utemeljena disciplina in samostojen poklic, ki obsega tri stebre edukacije, to je teorijo, supervizirano prakso in lastno psihoterapevtsko izkušnjo.

Dva o?itka se pogosto pojavljata ob tem. Da so ti diplomanti premladi ter da 3 plus 2 leti, kolikor traja bolonjski študij, ni enako 4 ali 5 (dodiplomski študij) plus 4 (specializacija) …

Vsi se potegujemo za samostojen poklic psihoterapevta. Samostojen poklic pa praviloma dosežemo skozi dodiplomski študijski proces, po verificiranem programu, ki je javno priznan, kar dokazuješ z diplomo kot javno listino. To je nekaj, kar je v tem svetu normalno. To velja za vsak poklic, ne vem zakaj bi bilo pri psihoterapevtih druga?e. Ne nazadnje gredo tudi zdravniki in psihologi v študij po srednji šoli, do samostojnega dela pa je še zelo, dale?. Res pa je, da gre pri psihoterapiji za poklic, ki se je razvijal po specifi?ni poti iz poklicnega profila psihiatra in klini?nega psihologa, se iz njiju izdvojil, lo?il in zaživel samostojno življenje. To razvojno pot je treba prepoznati kot realnost in jo upoštevati, ?asa nazaj pa ni mogo?e zavrteti.

Pa še nekaj je pomembno, potrebno je lo?iti zaklju?eno edukacijo in pridobitev licence za izvajanje psihoterapije. Tu imamo maneverski prostor, da zreguliramo morebitne pomanjkljivosti, ki bi jih zgodnji študij lahko prinesel. A obstajajo raziskave, ki govorijo v prid takemu študiju. Jutta Fiegel, predavateljica na SFU na Dunaju, je napisala knjigo o empiri?nih raziskavah o neposrednem akademskem študiju, v kateri ugotavlja, da je za dobro delo psihoterapevta marsikaj bolj pomembno kot samo starost psihoterapevta.

Pa vendar imamo na eni strani klini?nega psihologa, ki ima fakultetno izobrazbo, specializacijo iz klini?ne psihologije in zraven še psihoterapevtsko edukacijo, na drugi strani pa ?loveka, ki gre direktno v študij psihoterapije po gimnaziji. Poleg tega imajo razli?ne psihoterapevtske šole razli?no obsežne edukacije in kriterije, ki jih mora edukant izpolnjevati, preden lahko za?ne z delom. Kako naj se nekdo, ki iš?e psihoterapijo zase ali za svojo družino znajde v vsej tej „ponudbi“?

Resni?no težko, a to je prehodna faza. Ta situacija o izobrazbi klini?nega psihologa govori dvoje, da klini?ni psiholog nima dovolj znanja iz psihoterapije, ?e se ob specializaciji iz klini?ne psihologije dodatno educira iz enega od psihoterapevtskih pristopov, in da bo ta dvojnost s sprejetjem normativne ureditve psihoterapije odpadla, ker ne bo potreben študij za drugi poklic, kot je bil do sedaj, v prehodni in razvojni fazi uveljavljanja psihoterapije kot samostojne vede in poklica. V kolegiju smo razmišljali o tem, kako to zate?eno stanje vsaj do neke mere urediti ?imprej. Odlo?ili smo se, da bomo organizirali posebno združenje, ki bo povezovalo delujo?e psihoterapevte, ne glede na psihoterapevtski pristop. Vzpostavili bomo javno dostopno evidenco delujo?ih psihoterapevtov, ki se bodo predstavili skupaj s psihoterapevtskimi pristopi. Tako bo vsakdo dobil kompletno, relevantno informacijo o posameznem psihoterapevtskem pristopu in terapevtih, ki ga izvajajo in to na enem (spletnem) mestu. Odlo?itev pa bo seveda še vedno stvar vsakega posameznika. Svoje naredi seveda tudi glas, ki se širi od ust do ust.

Za kakšno združenje gre?

Gre za Slovensko združenje psihoterapevtov in svetovalcev, v katerega želimo vklju?iti delujo?e psihoterapevte razli?nih psihoterapevtskih pristopov, ki izpolnjujejo minimalne kriterije, kot so: da imajo eno od pravno formalnih organizacijskih oblik delovanja, kot je s. p., zavod, inštitut ali d. o. o., da lahko kot pravni subjekti sploh nastopajo na trgu, da imajo visoko izobrazbo in zaklju?en program edukacije iz psihoterapevtskega pristopa, za katerim stoji uveljavljeno strokovno psihoterapevtsko društvo, lastno osebno izkušnjo in opravljen dolo?en obseg supervizirane prakse s pacienti/klienti. Pri tem so upoštevani koli?inski kriteriji po predlogu zakona. Izhajamo iz prepri?anja, da psihoterapevti, ki so vse to opravili, torej pridobili dolo?ena teoretska znanja, prakso in opravili delo na sebi, izkazujejo kompetentnost za delo, ne glede na to, kateremu psihoterapevtskemu pristopu pripadajo.

Realno gledano zakona verjetno še dolgo ne bo, a življenje te?e dalje, zato je v tem prehodnem obdobju, tukaj in sedaj, potrebno podro?je urediti, kolikor je le mogo?e. Gre zato, da se civilna družba organizira sama, ?e mati država zaspi.

Zakaj to ne bo le še eno od združenj, ki jih je kar nekaj. Zakaj bi imeli psihoterapevti, predvsem tisti, ki že delujejo pod okvirom Krovne zveze in ZPS, inters, da se vklju?ijo?

Zato, ker je motiv ustanovitve povsem druga?en. V posameznih društvih se povezujejo psihoterapevti enega pristopa in ozko v svojem krogu organizirajo razna izobraževanja in usposabljanja. Mi želimo ta okvir prese?i in združiti delujo?e psihoterapevte, ki izvajajo psihoterapijo po pravilih svojega združenja in zraven izpolnjujejo še minimalne kriterije, kot so visoka izobrazba, lastna osebna izkušnja, supervizirana praksa ter ne nazadnje spoštovanje eti?nih kriterijev za delo.

?lovek, ki dela strokovno korektno in eti?no in verjame v svoje delo, se bo v primeru pritožb brez pomisleka pripravljen podvre?i obravnavi ?astnega razsodiš?a. Že dejstvo, da je pripravljen delati transparentno, vzbuja dolo?eno kredibilnost. Želimo si, da bi vklju?enost v združenje pomenila znak kakovosti, zato ni pomembno, iz katerega pristopa psihoterapevt prihaja. Združenje vidimo kot nekakšen zametek zbornice, ki bi po zakonu enkrat morda lahko nastala.

Vabite tudi uporabnike …

Da, ker je eden od ciljev društva odpreti vrata tudi njim. Želimo
vzpostaviti pregledno in javno dostopno evidenco delujo?ih
psihoterapevtov in svetovalcev s transparentnimi informacijami, ker nam
je mar za ljudi. Predstavniki uporabnikov so prvi glas, ki bo povedal,
ali je nekaj v redu ali ni. Zato takšna povezava, ki je v obstoje?i
zdravstveni organiziranosti ne boste sre?ali. Poleg temeljite evidence
je drugi cilj permanentna edukacija, za utrjevanje poklicnega profila
psihoterapevta. Ocenjujemo, da se bo vklju?ilo veliko mladih, oni so
tisti, ki so izstreljeni v ta prostor in jim manjka podpore, prakse,
izkušenj ter stalnega izobraževanja. Za najbolj zahtevne funkcije v
združenju je pogoj deset let delovanja v psihoterapiji.

Koga ste že privabili zraven ?

Že kar nekaj združenj je sodelovalo na naših sre?anjih, da bi se seznanili z cilji novega združenja in vklju?itev priporo?ili svojim ?lanom, predvsem pa so za vklju?itev zainteresirani posamezniki. Mislim, da bomo ?lane pridobili z dobrim delovanjem in cilji, ki jih zasledujemo. Sem optimist.

V ozadju je verjetno ves ?as tudi vprašanje dostopnosti in financiranja psihoterapije?

Vsekakor bi zakon, ?e bi bil sprejet, dal podlago tudi za to, da bi se lahko vsaj nekaj psihoterapevtske pomo?i financiralo iz zdravstvenih zavarovalnic. V povezavi s tem seveda obstaja strah, kdo vse bi lahko „napadel“ zdravstveno blagajno. Tudi zato je potrebno dore?i, kaj je psihoterapija, kdo je do nje upravi?en in kdo ima prioriteto. Druge države imajo to razli?no urejeno, ponekod je tako, da se pla?a dolo?ena kvota ur, drugje se ure subvencionirajo. Kam bo šel razvoj pri nas, je težko re?i. Je pa cilj, da se to vprašanje odpre in razreši v maksimalno korist ljudi.

Rekli ste že, da v svetu obstajajo razli?ne ureditve. Komu smo najbolj podobni in kam se pomikamo?

Težko je re?i, komu smo podobni, ker so pri nas razmere tako zelo neurejene. Krog ljudi, ki delujemo v okviru Kolegija, se zavzema za psihoterapevta kot samostojen poklicni profil, za dostopnost psihoterapije in za širšo ureditev, ki bo presegla okvire zdravstva in zapolnila potrebe po psihoterapevtskih in svetovalnih storitvah tudi v širšem družbenem okolju. Žal lahko iz dogajanja prav v tiskanih medijih v zadnjih mesecih ugotovimo, da se ob rob uveljavljanju akademizacije psihoterapije in svetovanja pojavljajo stališ?a o zapiranju psihoterapije v okvir zdravstva, predvsem v delokrog klini?nih psihologov in psihiatrov.

Avtorica: Irma Hus / Ljubljana

Izvirna novica: zurnal24.si, 19. marec 2017

Prispevek je last avtorja in medija zurnal24.si,