Pandemija depresije ali farmacevtski konstrukt?

Za moškega, posebno ker je še psihiater, je nenavadno iskren. Pravi, da si ne more predstavljati svojega dela brez soudeleženosti, brez tega, da je s klientom v istem ?olnu. Kdo vse je Miran Možina?

Ob pogledu na nazive, ki krasijo njegovo ime, bi kdo v strahospoštovanju kar obmolknil. Predavatelj, magister, doktor medicine, specialist psihiater, psihoterapevt, direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Pa tudi urednik znanstvene in strokovne revije za psihoterapijo Kairos in še marsikaj. Prav v zadnji številki je z veliko iskrenosti in samorazkrivanja napisal uvodnik o melanholiji, ki nas je nagovoril. Kljub vsem zvene?im nazivom se je lotil prvoosebne pripovedi, v kateri pokaže, kako se sam sre?uje z melanholijo. Nau?il se jo je polno ob?utiti in se po?asi z njo vse bolj spoprijateljiti. Ni? ve? ne beži pred njo.

V istem ?olnu s klienti

»Najbolj zdravilen za kateri koli odnos je ?lovek, ki je spravljen sam s seboj. Tak pa je lahko le tisti, ki je objel svoje lastne sence. Jih je pretrpel in zato zdaj iz svoje razkošne polnine lahko zasveti in žari.« (C. G. Jung)

To sposobnost, da zna z empatijo sesti v isti ?oln s sogovornikom, sem lahko za?utila na dan pred Prešernovim praznikom, ko sva se sre?ala v njegovem delovnem prostoru. Pogovor je moji radovednosti razprl krila. Se je so?utja mogo?e nau?iti? Zdi se mi, da mu to odli?no uspeva. Za mano so prišle k njemu na redno mese?no supervizijo socialne delavke in takoj sem za?utila sproš?eno razpoloženje med njimi. Slovenija potrebuje veliko ljudi, ki znajo prisluhniti so?loveku v težavah. Po novem ve?krat slišim besedo preto?en in zanj to vsekakor velja. ?utim, da se ne boji ?loveške bližine in da zaupa. Kar stopi v sogovornikove ?evlje. Prijeten ob?utek. Ampak ali ga to ne utrudi? Odgovori, da mu je soo?anje z lastnim trpljenjem in predelovanje lastnih duševnih bole?in omogo?ilo, da zmore lažje za?utiti ljudi v stiski in jim pomagati, hkrati pa se lažje razmeji od njihovih bole?in. »Ne morem si predstavljati svojega dela brez ?loveške solidarnosti in soudeleženosti, ko nazivi stopijo v ozadje in ko se s klientom sre?ava kot ?loveka, kot bivanjska sopotnika, ki po razburkanem morju življenja veslava v istem ?olnu.«

Pandemija depresije v sodobni družbi

Mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt. Foto: Mateja J. Poto?nik

V potrošniški družbi se v zadnjih desetletjih vse bolj širi hedonisti?na zapoved Uživaj! Sre?a naj ne bi bila samo dokaj redka in naklju?na gostja, kot nam poje Frane Mil?inski Ježek, ampak kar naša stalna spremljevalka. Pretirana pri?akovanja, ki jih razpihuje v dobi?ek naravnana zabavna industrija, spreminjajo sre?o in užitek v prisilo. Ta svet naj bi za nas postal raj s kakšnim koš?kom (ali celo popolnoma brez) pekla vmes.

Statistika pa nam kaže sliko, ki bolj potrjuje Ježkovo izkušnjo. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo v Sloveniji v letu 2013 izdanih 450.000 receptov za zdravila proti tesnobi in 525.000 za antidepresive. Od leta 2008 do 2014 je bilo izdanih 6,7 milijona receptov, od tega za 24 odstotkov prebivalstva za anksiolitike in za 23 odstotkov za antidepresive. V letu 2015 je bilo v Sloveniji za zdravila za bolezni s podro?ja duševnega zdravja izdanih 1,248.144 receptov v vrednosti 24,692.107 evrov. S temi številkami smo se prebili v evropski vrh.

Možina pove, da sodobna medicina oziroma psihiatrija pojma melanholija tako reko? ne uporablja ve?, nadomestila jo je beseda depresija. Druga?e od melanholije, ki je bila od renesanse naprej predvsem v umetnosti in filozofiji razumljena kot prehodno stanje in kot mogo?i vir navdiha za ustvarjanje, današnja medicina depresijo vidi predvsem kot patološko stanje oziroma kot bolezen. Farmacevtska industrija spodbuja tak pogled, ker si s tem širi trg za prodajo antidepresivov in anksiolitikov. To se žal odraža tudi v sodobni psihiatri?ni praksi, ki daje prevelik poudarek zdravljenju depresije z zdravili in zanemarja eksistencialni psihoterapevtski in psihosocialni – skupnostni pristop, kar pripomore k njenemu poglabljanju in pandemi?nemu širjenju.

Melanholija: pogled od znotraj

»Melanholi?no razpoloženje doživljam kot protislovno – kot mešanico ob?utka praznine in obilja, tegobe in navdiha, teme in svetlobe, ugašanja in vžiganja biti …«

?e sodobna medicina gleda na depresijo iz tretjeosebne perspektive, je poeti?ni pogled na melanholijo neizogibno prvooseben. To pomeni, da jo pogledamo in opišemo na podlagi lastne izkušnje, kar je v svojem eseju storil tudi Možina: »Nehal sem se upirati trenutkom, ko me preplavijo hrepenenje, žalost ali tesnoba, ko upade energija in ugasne veselje ali ko me preplavi ob?utek osamljenosti in se zatemni smisel lastnega po?etja. Raje se tej temnejši paleti lastnega doživljanja ?uje?e predam in pustim, da sama izzveni. Na sre?o mi do zdaj tudi v najbolj zahtevnih življenjskih krizah, ko sem se globlje pogreznil v melanholi?no mo?virje, ni bilo treba se?i po zdravilih, ampak sem svoja melanholi?na ob?utja izkoristil za spoznavanje samega sebe, kar me je potem vodilo v nove korake osebne rasti, v nova poglavja ustvarjalnega dela in skupnostno povezovalne akcije.«

Je melanholija bolezen ali zna?ilnost izjemnih ljudi ?

»Po eni strani se ob melanholi?nih ugrezih po?utim poraženega, po drugi strani prav ob predaji za?utim novo, bolj ranljivo, krhko in zato na neki ?udežni na?in polnejšo kakovost bivanja.«

Poeti?na perspektiva daje besedi melanholija druga?en, pozitivnejši zven. Melanholije ne ozna?i za bolezen, ampak vidi, da nadarjeni lahko na podlagi melanholi?nih izkušenj ustvarjajo izdelke, v katerih se kolektivno prepoznamo in ki ohranjajo ideale. Melanholija ni nujno le tegoba, ampak je lahko tudi navdih, ni le breme, ampak je priložnost za osebno rast. Možina pogosto iš?e navdih pri pesnikih. Blizu mu je na primer Kajetan Kovi?, ki nekje pravi: »Da se lu?i zaveš, / moraš jo ugasniti. / V temi nebitja prodreš / v ve?no uganko biti.« S pomo?jo stihov spoznava razsežnosti in možnosti melanholije in tudi sam ustvarja nove opise. »V bolj melanholi?no obarvanih dnevih lahko tudi po ve?krat zaniham med praznino, v kateri se vse obi?ajne dejavnosti zdijo votle, brez prave vsebine, in nenadnim navdihom, ko srce lahko postane tako polno, da bi lahko objel ves svet in obdaroval s hvaležnostjo in toplino vsakogar, ki bi ga sre?al, tudi tiste, ki so me prizadeli.«.

Ve?generacijski prenos melanholije – molk ni vedno zlato

V sodobni kulturi, ki zapoveduje ?im ve? zabave, sre?e in užitka, ugaša zgodovinski spomin, predvsem tisti del, ki je povezan s travmami (vojne). Vse pogoste lahko slišimo mlade ljudi, ki poudarjajo, da se ni treba obremenjevati s preteklostjo, s stiskami, ki so jih doživljali starši, dedje in drugi predniki. Postalo je moderno, da se na vse požvižgamo in se osredoto?imo na trenutek, ki ga edinega imamo. Možina pa opozarja, da »razumski sklep o pozabi zgodovine ne odreši nakopi?ene stare ?ustvene bole?ine, ampak se s pretiranim potla?evanjem travmatskega spomina lahko ujamemo v prisilo njegovega obnavljanja tu in zdaj«. Pravi, da to potrjujejo številne sodobne raziskave o medgeneracijskem prenosu travm, ki se vrežejo v naše telo. Pretresljivo je, da se travme pogosto prenašajo na naslednje generacije prav z zanikanjem in molkom.

Možina se spominja svojega mol?e?ega o?eta: »Kot partizanski zdravnik je seveda v vojni marsikaj videl in doživel, a o tem ni govoril. Z molkom me je poskušal zaš?ititi in mi omogo?iti lepše življenje, kakor ga je imel sam v mladih letih. Žal je njegova skrajno stoi?na drža imela za posledico, da se je ?ustveno popolnoma zaprl. Moja mama ga v 45 letih zakona ni niti enkrat videla zajokati. Ko se sre?ujem z bole?ino in žalostjo (predvsem ob izgubah), zdaj vem, da se sre?ujem tudi z o?etovo bole?ino in žalostjo, ki ju je s svojim molkom prenesel name, ker ju sam ni uspel odžalovati.« Možini se zdi pomembno, da se prekine molk, ki skriva in prekriva bole?ino nas samih in naših prednikov.

Melanholija je lahko rodovitna prst 

Kako torej ravnati, ko naše doživljanje zastre melanholija? Možina svetuje, da ni nujno, da takoj sežemo po tableti, alkoholu ali da bežimo pred njo v družbo ali prisilno zabavo. Sam opaža, da ima vse manj potrebe, da bi jo vrednotil in v skladu s tem spreminjal. Vse lepša mu je taka, kakršna je. Lahko se prepusti njenemu objemu. V njej je rodovitna prst, v kateri lahko poženejo številna dragocena semena.

Avtorica: Urška Krišelj Grubar/revija Zarja

Izvirna novica: svet24.si, 20. marec 2017

Prispevek je last avtorja in medija svet24.si,