Obrazi prihodnosti: Do roba prepada in nazaj
To je bil dan, ko je v moje življenje prišla tema. Moj najboljši prijatelj je naredil samomor in jaz tega nisem mogel razumeti. Še zdaj se sprašujem, kako da nisem predvidel njegovih dejanj in kako bi to lahko prepre?il. Nekaj dni pozneje je prišla še ena pretresljiva novica.
Umrla je moja babica. Misel na to, da je ni ve? v mojem življenju, je bolela. Potem pa me je zapustilo še moje dekle. To je bil trenutek, ko nisem ve? videl poti naprej. Vse je šlo samo še navzdol. Nisem videl druge rešitve kot trpin?enje samega sebe. Svojo bole?ino sem želel ?utiti navzven. Lažje je bilo trpeti zaradi ureznin kot razmišljati. Ko sem se za?el rezati, sem skozi ureznino, iz katere so pritekle kapljice krvi, za?util bole?ino. Toda to ni bila slaba bole?ina – bila je bole?ina, ki je prinesla olajšanje. Prvi, ki sem mu sem zaupal svoje po?etje, je bil moj dobri prijatelj. Zahteval je, da mu povem, kaj se dogaja, zato sem si pani?no izmislil zgodbo o tem, kako me je popraskala sosedova ma?ka. Zgodba ni delovala, poznal me je predobro. Ali pa sem si celo želel, da me razkrinka, in mu zato nisem dal boljšega izgovora? Ko zdaj gledam nazaj, nisem ve? prepri?an. Povedal sem mu, kaj sem naredil, kaj sem ?util. Vedel sem, da me ne bo obsojal, toda po drugi strani sem tudi vedel, da me ne bo mogel zares razumeti. Po osuplosti na prijateljevem obrazu, zgroženosti in rahli paniki sem doumel, da mu morda ne bi smel povedati. Prosil sem ga, naj ni?esar ne re?e mojim staršem, še manj sestri. Želel sem jih zaš?ititi. Pa hkrati tudi sebe, saj nisem hotel svoje ranljivosti pokazati nikomur. Bal sem se sramotenja, nerazumevajo?ih pogledov in zani?evanja. Prepri?an sem bil, da me ne bo nih?e mogel nikoli zares razumeti in da sem v svoji bole?ini povsem sam. Prepri?an, da bodo name gledali druga?e, pomilujo?e. Misel na to, da bi lahko še kdo izvedel za mojo stisko, me je pripravila do tega, da sem celo pomislil na samomor. Zdelo se mi je, da bi moral ljudem povedati, kaj nameravam, tako da bi se po?utili krivi, ker mi niso stali ob strani. V brezglavi želji po tem, da bi drugi trpeli tako kot jaz, sem na družbeno omrežje napisal jasno sporo?ilo: Ubil se bom. Mojo bole?ino in namen, da to zares naredim, so podžgali negativni komentarji. Neznanci so mi pisali, naj se ubijem, da si tako ali tako ne zaslužim živeti, da sem zguba in podobno. Sovražil sem jih. Sovražil sem sebe. Toliko na?inov, toliko možnosti. Iskal sem najhitrejšo, naju?inkovitejšo in hkrati takšno, ki bi jih vse zares prizadela, da bi se po?utili krivi. To je bil skoraj moj konec. Preden bi uresni?il svojo namero, sem se ustavil pri edini osebi, ki je vedela, kaj prestajam. Želel sem ga prositi, naj pove mojim staršem in sestri, da jih imam rad. In potem sem odšel. Stal sem že na tistem usodnem mestu in razmišljal o svojem življenju. Po glavi so mi šli le dogodki zadnjih dni, tednov. Moje misli so bile mra?ne, brez upanja in volje do življenja. Takrat me je nekdo zgrabil za roko in me povlekel stran. Moj prijatelj. Toda v tistem trenutku nisem nanj gledal kot na prijatelja – preplavila me je jeza, sovraštvo do njega, ki me je poskušal odvrniti od moje takrat edine rešitve. Odrinil sem ga stran od sebe, toda bil je mo?nejši. Kri?al je name, mi govoril, da nisem sam, da so ljudje, ki me imajo radi. Jaz sem nemo stal in ga gledal. Njegove besede se me niso zares dotaknile.
In zdaj sem še vedno tu – hvaležen. Pot od tistega dne, ko nisem ve? videl izhoda, pa do danes, je bila težka in naporna. Toda spoznal sem, da obstajajo ljudje, ki me imajo radi. Ljudje, ki jim je mar in bi jih moje dejanje zares prizadelo. Kako se mi je uspelo rešiti iz tega? Mislim, da predvsem s pogovori s prijatelji in starši. Dali so mi vedeti, da mi stojijo ob strani. Še vedno sem mnenja, da me ne bodo nikoli zares razumeli, toda raje sem nerazumljen, kot da bi v enako situacijo spravil še tiste, ki jih imam rad. Odlo?il sem se za življenje. Bole?ina sicer nikoli ne odide zares, toda postane znosna in sami se nau?imo živeti z njo.
Tjaša Antolovi?, Ema Agni?, Gimnazija Brežicee
Izvirna novica:dnevnik.si, 12. april 2017
Dodaj odgovor