?e si zlomim nogo, bom šel na urgenco. ?e se zlomi duša, kam naj grem?
Psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek o pove?evanju anksioznosti, pomanjkanju pedopsihiatrov in o izgorelosti.
Dobili sva se v gostilni Krpan v Mostah, ki je bila najboljša in najbližja vmesna postaja, vrzel med njenimi številnimi aktivnostmi in obveznosti, ki trajajo ves dan, na razli?nih koncih Slovenije. Z naro?ilom višnjevega zavitka na ?ipkastem prti?ku in kave, ki jo je mladi natakar galantno postavil na mizo, je v prostor med nama vnesla posebno doma?nost. Od nekdaj ima ob?utek za to, koliko prostora zavzemajo stvari v prostoru, pravi. V dobri uri intenzivnega pogovora, ki je bil nekakšen patchwork, krpanka razli?nih tem, sva se dotaknili tako politike na podro?ju duševnega zdravja kot intimnih uvidov, tako depresije in anksioznosti, kot izgorelosti in zasvojenosti s spletom; takoj za tem je odhitela na predavanje o anksioznosti in depresiji na medicinsko fakulteto, kjer je redna profesorica, kot psihiatrinja dela v ambulanti v Sevnici, vklju?ena je v številne doma?e in mednarodne projekte – tudi v delovno skupino resolucije o nacionalnem programu za duševno zdravje.
Kaj se dogaja z resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki jo kot ?lanica delovne skupine pripravljate že od leta 2008? In zakaj se toliko ?asa zatika, mar ni to v nacionalnem interesu?
Naj bi bilo. A o?itno se pri nas vlaganje v duševno zdravje še vedno šteje kot strošek, ne investicija. Žal. Resolucija prinaša celostno in medsektorsko politiko na podro?ju duševnega zdravja, s skupnim ciljem, torej da na enem mestu povežemo vsa podro?ja duševnega zdravja v socialnem, vzgojnoizobraževalnem in zdravstvenem sektorju.
Dodaj odgovor