Strah je pogosto ovira za iskanje pomo?i
Poleg pomanjkanja psihiatrov in klini?nih psihologov ter zelo dolgih
?akalnih vrst mladi v duševnih težavah pogosto ne dobijo pomo?i, ki jo
potrebujejo, tudi zaradi sramu in strahu pred stigmatizacijo. To kažejo
izsledki raziskovalne naloge na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Pred kratkim sprejeta resolucija o duševnem zdravju, ki je prvi strateški dokument na tem podro?ju, je vsekakor korak v pravo smer, bo pa za pomo? mladim, ki se znajdejo v stiskah, v družbi treba narediti še marsikaj. To lahko sklepamo tudi iz raziskave Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav, ki so jo na pedagoški fakulteti izvedli med oktobrom 2017 in februarjem 2018, financiralo pa jo je ministrstvo za zdravje.
Šele ko je postalo nevzdržno
»V sedemletnem obdobju je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje število otrok in mladostnikov s kon?no diagnozo duševne in vedenjske motnje naraslo za 71 odstotkov, število receptov za psihiatri?na zdravila pa se je pove?alo za skoraj 50 odstotkov. Porast je tako velik kot še nikoli v zgodovini, kar pa ni slovenska posebnost, podobno opažajo tudi v drugih zahodnih državah,« je statisti?ni okvir predstavil Bojan Dekleva.
V raziskavi, pri kateri so sodelovali še Mija Marija Klemen?i? Rozman, Špela Razpotnik, Matej Sande, Juš Škraban in Darja Tadi?, pa so se osredoto?ili na uporabniško perspektivo. Zato so s pomo?jo 131 intervjuvarjev opravili poglobljene pogovore s prav toliko mladimi odraslimi, ki so zdaj starejši od 20 let in so iz svoje izkušnje govorili o tem, kako so se spopadli s stiskami. Prihajajo iz vse Slovenije, iz družin z razli?nimi socialno-ekonomskimi statusi ter z zelo razli?nimi težavami, med katerimi so po številnosti izstopale depresije, anksioznost, motnje hranjenja, samopoškodovanje in samomorilne misli oziroma poskusi in stanja po raznih vrstah nasilja (spolnega, v družini, medvrstniškega).
»Ve?ina mladih se je odlo?ila poiskati pomo? precej pozno, ko niso ve? zdržali, ko jim je bila situacija neznosna ali ko se je zgodilo nekaj zelo alarmantnega. Tipi?no pa so se najpogosteje obrnili na osebne zdravnike, precej manj pogosto pa na šolske svetovalne službe ali center za socialno delo,« je del ugotovitev povzela Darja Tadi?. Prvi podporniki in zaupniki mladih v duševnih stiskah so skoraj izklju?no družinski ?lani, najpogosteje mame, kar je v skladu s siceršnjo sliko o tovrstnih težavah, ki naj bodo »stvar družine«.
Dodaj odgovor