Najbolj žalostno je, ?e otrok prevzame vlogo zaš?itnika
Strokovnjakinja za najstnike bi ji lahko rekli. Že dve desetletji so namre? njen profesionalni vsakdan. Dr. Ana Kandare Šoljaga je reška psihologinja, ki se je v Ljubljani nedavno mudila ob promociji svoje knjige Najstniki, prakti?ni vodnik za starše.
Vsi, ki imamo (ali pa smo imeli) otroke v starosti od 13 do 19 let, vemo, da so takrat starševski izzivi na najhujših preizkušnjah. Dolga desetletja smo vedenje adolescentov pripisovali hormonskemu prebujanju, a kar v resnici otrok doživlja takrat, je temeljita »preobrazba« možganov. Najstnike premetava, to je jasno, a je ta ?as tudi za starše odli?na priložnost za prevetritev klišejev o nas samih in svetu okoli nas.
Je še vedno družbeno nekorektno re?i, da vam kdaj pa kdaj lastni
otrok pošteno najeda živce? Se sme priznati, da imamo starši najstnikov
v?asih ob?utek, da nas bodo s svojim nepredvidljivim vedenjem spravili
ob živce?
(Smeh.) Seveda se sme! To, ?emur so pri?a starši najstnikov, jaz imenujem najstniška norost. In v?asih jo je težko zdržati. Staršem, še bolj pa otrokom samim. Ob?utek imam celo, kot da je nalezljiva. Ko re?ete, da vam gre otrok kdaj na živce, to torej pomeni le, da ste iskreni. Ni ve? tabu priznati kaj takega. A ostal je drugi, ki pa je še vedno razmeroma nedotaknjen. In sicer, ali smejo otroci re?i naglas, da jim gredo na živce starši. Ne, to se še vedno ne sme. Zdi se, da se od otrok pri?akuje ve?na hvaležnost staršem za vse, kar so naredili zanje. Da jim bodo do poslednjih dni ostali dolžni, zvesti zavedanju žrtvovanja, ki so ga izkazali starši za, recimo temu, njihovo dobro. Upam, da bomo kmalu do?akali, da bodo tudi otroci lahko iskreni.
Obdobje najstništva je torej naporno za vse vpletene. A kaj se v resnici dogaja?
Najstniška leta v psihološkem razvoju otroka pomenijo pot k lo?evanju od staršev, oblikovanje lastne identitete. Še vedno pa premalo govorimo o tem, da je to tudi ?as, ko se morajo starši lo?iti od svojih otrok in jim dovoliti, da se razvijejo v svojo smer. ?e se starši zavedajo nujnosti spustiti otroka, potem se kasneje redkeje, ali sploh ne, oblikujejo okoliš?ine, ki od otrok terjajo, da so jim neskon?no hvaležni. Najhuje je, ?e starši za hvaležnost moledujejo!Dejstvo je, da so zaradi sodobnega življenjskega sloga matere in o?etje pod velikim pritiskom. Preobremenjeni so s svojim lastnim življenjem, vztrajajo v nekakovostnih partnerskih odnosih. Ne-varna navezanost na otroke je zato velikokrat logi?na posledica. Kaj se dogaja? Otrok spi v isti sobi kot mama, na primer. O?e poležava v dnevni sobi, ker pride vsak dan domov pozno v ve?er. Odnos, v katerem sta partnerja odtujena, je ploden teren za razvoj nezdrave navezanosti posameznega roditelja na otroka. Kaj se zgodi, ko bi moral napo?iti ?as za lo?itev? Ko se ho?e otrok lo?iti od svoje mame ali o?eta recimo, se z njegovim oddaljevanjem sesuva tudi identiteta roditelja. Žal se ljudje ve?inoma ne zavedajo svojega ravnanja. Ko pridejo k meni na posvet, jim po?asi pomagam razbistriti celotno sliko dogajanja. ?e nato »spregledajo«, kaj se zares dogaja, življenje bolj gladko ste?e.
Dodaj odgovor