Moja zgodba

Prve motnje anksioznosti sem za?utila pred približno 14 leti. Za?ela sem se izogibati avtobusov, velikih trgovin, trgov, ži?nic. S?asoma pa sem zožila svoj življenjski prostor na dom in službo in nekaj najbližjih prijateljev. Vse to so mi »prepre?ili« simptomi, ki so prišli na dan v teh situacijah: potne roke, mo?no razbijanje srca, težko dihanje in potreba po begu iz situacije, saj bi se lahko od vsega »hudega« zgrudila. Z vsem tem vedenjem sem si pridobila oz. privzgojila strah pred strahom.Seveda sem iskala pomo?, a razen kratkega pogovora, tablet in saj bo dobro, nisem dobila. Uspela sem priti do ?udovitega psihoterapevta, od katerega sem se veliko nau?ila in še danes pogrešam pogovore z njim,

a konkretnih problemov nisem rešila.

Mislim, da nisem znala ali pa hotela sodelovati. Moja tesnoba se je vedno bolj stopnjevala. Gledala sem mame, kako vodijo svoje otroke na sprehod, jaz pa nisem mogla. Namesto da bi se npr. veselila dopusta, sem se ga bala, saj sem šla v tuje okolje, ki ga nisem poznala. Namesto da bi se veselila zaklju?ne prireditve svojih otrok v vrtcu in šoli, sem trpela in iskala upravi?ene razloge, da sem se izognila. Za veliko stvari , povsem obi?ajnih, sem bila prikrajšana. Veliko breme moje bolezni je nosil moj mož, ki mi je in mi stoji ob strani. ?eprav mogo?e ni natan?no razumel kaj se dogaja, je nesebi?no prenašal moje nerazumljive strahove in izogibanja.

  Vsi ti pritiski so se stopnjevali, ob?utki krivde, da morajo drugi namesto mene v trgovino, po otroke, na sestanke, pa nenehna prikrivanja in izogibanja, so me po?asi, a vztrajno uni?evali. Tako sem nekega dne, jeseni 2003, v službi pri delu naenkrat doživela pani?ni napad, ki ga seveda nisem prepoznala kot pani?ni napad. Obiskala sem splošno zdravnico, ki me je poslala na preiskave, a rezultati so pokazali, da sem zdrava. Stanje se je za?elo slabšati, huda utrujenost, tiš?anje v prsih, nespe?nost, strah pred norostjo. Svetovala mi je obisk psihiatra, dobila sem seznam, na koga vse se lahko obrnem in pri?ela sem klicati. Eni so bili zasedeni že za ve? mesecev, drugi bi me sprejeli po novem letu. Skratka, takojšne strokovne brezpla?ne pomo?i ni bilo. Na sre?o sem se lahko zatekla po tolažbo k možu in svoji prijateljici, ki sta mi bila res v veliko pomo?. A to je bilo premalo. Bila pa sem že tako slaba, da tudi otrok nisem bila sposobna oble?i.

Obupana sem se usedla za ra?unalnik in po internetnih straneh iskala privatnega psihiatra. Poklicala sem prvo številko, ki sem jo našla. Dobila sem ordinacijo dr. Marjete Blinc, ki me je bila pripravljena sprejeti takoj naslednji dan, v soboto, ob 9 uri zjutraj. Po temeljitem pogovoru in razlagi mojega stanja sva se odlo?ili, da je najbolje, da pri?nem jemati antidepresive in da grem na bolniški dopust. Dala mi je svojo številko mobilnika, da jo lahko pokli?em, kadarkoli jo potrebujem. Ko so zdravila po?asi pregnala najhujše depresivne ob?utke in ko sem bila pripravljena videti tudi že kakšno svetlo to?ko, sva s psihiatrinjo pri?eli reševati probleme, povezane z anksioznostjo. Dobivala sem naloge, pisala dnevnik, skupaj sva se veselili mojih uspehov. Vklju?ila me je v skupino za sproš?anje pri prof. Adam?i?evi in tam sem se nau?ila, kako se sproš?ati v kriti?nih situacijah. Sama sem iskala ?lanke, knjige na temo depresija, anksioznost, dobila sem veselje, da spoznam to mojo bolezen, sprejela sem jo in ji dovolim, da je tu, v meni.

Takrat, ko sem mislila, da mi ni rešitve, sem si prisegla, da ?e se rešim iz depresije, da ustanovim društvo za pomo? ljudem s temi problemi. Našla sem še nekaj sotrpinov in smo za?eli. Sedaj imamo svojo internetno stran, kjer imamo zelo obiskan forum, veliko ?lankov s podro?ja naših problemov in internetne povezave do tujih strani s podobno tematiko. Tako se lahko ljudje sami seznanijo s svojimi problemi. Lahko iš?ejo tolažbo, pogovor, odgovarjajo jim ljudje, ki imajo ali so imeli iste probleme in jih zato razumejo. Meni je društvo in vse omenjeno pomagalo, kon?no živim!

Ajam