Pro? z negativnimi vzorci

Naše vsakdanje delovanje in odzivanje v življenju ni odvisno od dogodkov, kot so v?asih menili, temve? od tega, kako te dogodke razumemo, kako si jih razlagamo, interpretiramo. Kako se bomo ?ustveno odzvali in kako se bomo vedli, je odvisno od tega, kaj nam neka situacija pomeni. Mišljenje in posledi?no vedenje sta pogojena z globoko ukoreninjenimi stališ?i in bazi?nimi prepri?anji, ki so se za?ela oblikovati že v otroštvu. Bazi?nih prepri?anj se navadno sploh ne zavedamo, prav od njih pa je odvisno, kako bomo dojemali samega sebe, okolico in se odzvali v dolo?enih situacijah. Stališ?a pa se gradijo in oblikujejo postopoma, v interakciji z okolico. ?lovekovo vedenje lahko zaradi druga?nih stališ?, nerealnih prepri?anj in vzorcev postane disfunkcionalno do take mere,

da resno ovira posameznikovo kvaliteto življenja. Takrat ljudje obi?ajno poiš?ejo strokovno pomo?. Kognitivno-vedenjska terapija se loteva spreminjanja mišljenja, vkoreninjenih miselnih vzorcev, ki pogojujejo naše ?ustvovanje in vedenje.

Bistvo terapije je sprememba mišljenja

O kognitivno-vedenjski terapiji, njenih ciljih, tehnikah in zna?ilnostih smo se pogovarjali z Doris Adam?i? Pavlovi?, specialistko klini?ne psihologije in psihoterapevtko s Psihiatri?ne klinike v Ljubljani. »Izraz kognitivni procesi ozna?uje spoznavne procese, kot so mišljenje, zaznavanje, prepri?anje, s katerimi spoznavamo in dojemamo svet. V pogovornem jeziku ljudje radi re?ejo, da je 'vse v naši glavi'. Bistvo te terapije je sprememba mišljenja. S spremembo mišljenja vplivamo na spremembo vedenja in ?ustvovanja. Gre za to, kako posameznik 'vidi' stvari in dogodke. Isti dogodek lahko dva vidita povsem razli?no, lahko pa isti ?lovek enak dogodek pod vplivom razli?nega razpoloženja dojame povsem razli?no. ?e smo na primer dobre volje, nas neka stvar sploh ne moti, ?e pa smo slabe volje, nam gre lahko zelo 'na živce'. Ali pa denimo, da na cesti moški pretepa žensko. Ne da bi se zavedali, kaj ta dogodek za nas pomeni, katero naše stališ?e se je aktiviralo, se obi?ajno zavedamo le ?ustva ali svoje reakcije. Nekdo bo rekel, da se ga to ne ti?e, in bo šel dalje, drugi, ki si bo mislil, da se mo?nejši ne sme znašat nad šibkejšim, pa se bo vmešal. Naše vedenje je torej odvisno od našega stališ?a, prepri?anja,« pravi Doris Adam?i? Pavlovi?.

Psihoanalitski pristop ni zadostoval

S kognitivno-vedenjsko terapijo se je sre?ala okoli leta 1990, ko je preživela študijsko leto v ZDA. V Sloveniji je bilo mogo?e za?etke zaslediti že pred tem v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike s posameznimi vabljenimi predavanji tujih strokovnjakov. Sistemati?no izobraževanje se je pri nas za?elo leta 1995 z izdelanim konceptom tristopenjskega izobraževanja pod vodstvom mag. Nade Ani? in dr. Ivanke Živ?i?. Po nekaj letih je nastala prva generacija kognitivno-vedenjskih terapevtov, v katero spada tudi sama: »Kognitivno vedenjska terapija je nastala v ZDA okoli leta 1960. Njen avtor je Aaron Temkin Beck, psihoanalitik, ki se je zavedal, da psihoanalitski pristop ne zadostuje ve? in da potrebuje še dodatne, bolj u?inkovite in uporabne metode pri svojem delu. Za?ela se je izvajati pri zdravljenju depresije, nato se je njena uporabnost razširila še na druga podro?ja težav, kot so anksiozne motnje, zlorabe drog, motnje prehranjevanja, seksualni in partnerski problemi, motnje spanja, osebnostne motnje in psihoze, prepre?evanje stresa in delo na samospoštovanju in samopodobi. Med anksiozne motnje spadajo fobije (najbolj pogosta je socialna fobija), pani?ne motnje, obsesivno kompulzivne motnje, generalizirana anksioznost, postravmatska stresna motnja,« pojasnjuje Pavlovi?eva. Podro?je uporabnosti terapije se je zelo razširilo, seveda pa ima vsaka bolezen in terapija še vedno svoje specifike.

Nezavedne avtomatske misli

Kognitivne terapije ne smemo dojemati kot nekakšno »zdravilo za vse«. Cilji terapije morajo biti po njenih besedah jasno opredeljeni in realni: »Namen terapije je prepoznavanje izkrivljenih kognicij, spreminjanje negativnega mišljenja, da bi dosegli spremembo po?utja in vedenja. U?imo se ozaveš?ati in identificirati misli. V naši glavi ves ?as poteka miselno dogajanje, enega se zavedamo, drugega ne. Med nezavednimi so tako imenovane avtomatske misli, ki bliskovito »šinejo« skozi glavo, jih obi?ajno ne prepoznamo, zavemo pa se razpoloženja, ki so ga povzro?ile. V terapiji se jih u?imo identificirati, da jih lahko ovrednotimo in preverjamo, ali so realne ali izkrivljene. S tehniko kognitivne restrukturacije jih spreminjamo. Ozaveš?amo naš pozitivni notranji pogovor, da lažje premagujemo težave. ?e pomisliš na primer na nekaj, ?esar te je strah, boš to takoj ob?util v telesu ne glede na to, ali je nevarnost realna ali ne,« dodaja Pavlovi?eva. Terapija je strukturirana, kar velja tako za samo obliko seans kot tudi za vsebino. ?asovno je omejena in osredoto?ena na izoliran problem. Uporabljajo tudi tehnike drugih terapevtskih smeri (geštalt, transakcijske), vse z namenom spreminjanja našega mišljenja, ?ustvovanja in vedenja.

Ustrezna kombinacija terapije z zdravili

Terapija zahteva tudi ve? dela od samega pacienta. Kot pravi Pavlovi?eva, je pacientova aktivnost eden osnovnih pogojev: »Uspešnost terapije je odvisna od motivacije in aktivnosti posameznika. Kognitivna terapija u?i ?loveka, kako postati sam sebi dober terapevt, kaj si re?i v kriti?nih trenutkih, kako razmišljati, da bi rešil problem. U?i pozitivnega mišljenja in pozitiven notranji govor. Pri nekaterih motnjah je treba za?eti najprej z medikamenti, pri drugih se isto?asno kombinirajo zdravila in kognitivna terapija. Dokazano je, da je pri dolo?enih motnjah ta kombinacija najbolj u?inkovita. Zdravila vplivajo na nevrotransmiterje, kognitivna terapija vpliva na reševanje psiholoških problemov, ki so pripeljali do težav ali jih vzdržujejo.«

Postati terapevt samemu sebi

Na samem za?etku je kognitivna terapija edukativna, posamezniku skuša razložiti njegovo motnjo, zna?ilnosti terapije in potek zdravljenja: »?e ima ?lovek kakršno koli težavo ali bolezen, jo navadno želi spoznati, razumeti njen nastanek in potek, da jo bo pozneje uspešneje obvladoval ali odpravljal. V ?lovekovi naravi je, da se znanih stvari manj boji in jih lažje obvladuje. Kar je neznano, pa je lahko nevarno (pogosto stališ?e). Le na tak na?in lahko postane sam sebi dober terapevt in se nau?i samokontrole. Najlaže se u?imo prepoznavati in zavedati svojih misli ob spremembi razpoloženja, ko se pojavijo mo?na ?ustva. Misli nato testiramo, ali so resni?ne ali iracionalne. Nobeno razpoloženje ali stanje ne nastane samo od sebe, vzrok so dolo?ena stališ?a in misli. Res je, da potrebujemo nekaj ?asa, da se odu?imo starega na?ina mišljenja in se nau?imo novega. Vsako u?enje zahteva ponavljanje. ?ez ?as dobimo distanco do našega mišljenja, zavedamo se, da lahko misli izbiramo.

 Po besedah Pavlovi?eve »razmišljanje na osnovi ?ustev« lahko prepoznamo kot eno od miselnih distorzij: »Takih napak v mišljenju imamo vsi ljudje polno v vsakdanjem življenju. Pogosto pretiravamo in razmišljamo v terminih vse ali ni? (na primer »ni? nisem naredila«), sklepamo na osnovi dela, ne da bi videli celoto, predvidevamo in napovedujemo prihodnost brez realne osnove itd. Dokler imamo za protiutež negativnim mislim ve? pozitivnih misli, se po?utimo stabilne, uravnotežene. Ko prevladajo negativne, iracionalne misli, nastopijo težave.«

Terapija po principih znanstvenih metod

Terapija je po njenih besedah še premalo dostopna in poznana pri nas, velja pa za eno najbolj znanstveno preverjenih terapij. Najbolj so znane mednarodne študije s podro?ja depresije, ko so preverjali u?inkovitost samih zdravil, kognitivne terapije in obeh skupaj. Dokazali so, da je pri terapiji depresije (blage in zmerne) najbolj u?inkovita kombinacija antidepresivov in kognitivne terapije, ki ugodno vpliva na prognozo zdravljenja in prepre?evanje ponovnega izbruha motnje. »Tudi sama individualna terapija deluje po principih znanstvenih metod, ko je potrebno vse trditve in hipoteze preverjati in dokazovati. Najprej je treba identificirati misli, da jih nato preverjamo, testiramo in vrednotimo. Na numeri?nih lestvicah ocenjujemo razpoloženje (od 0 do 100), stopnjo prepri?anja v neko misel (od 1 do 10) itd. Pomembna kognitivna tehnika rekonstrukcije mišljenja je metoda Sokratovskih vprašanj, s katero predelujemo iracionalne misli na tak na?in, da iš?emo dokaze za in proti: 'kaj bi bilo, ?e bi …', kaj se lahko zgodi najslabšega, kaj najboljšega, kaj je najbolj realno … Pri strahovih in fobijah se pogosto uporablja tehnike preusmerjanja in ustavljanja misli, kadar so te misli povsem odve? in škodljive. Pri negativnih travmatskih dogodkih ali pri izgrajevanju pozitivnih predstav uporabljamo tehnike miselnih slik, imaginacije. Med zelo uporabne vedenjske tehnike štejejo razli?na beleženja, planiranja, tehnike sistematske desenzitizacije, sproš?anja, igranja vlog in modeliranja,« še pravi Pavlovi?eva.

Avtorica prispevka: Saša Mrak

Vir: Dnevnik
Objavljeno: v Dnevniku , vpetek, 11.08.2006 11:21
?lanek je last avtorice in Dnevnika