Izgorelost se razlikuje od iz?rpanosti

Pogovor z nemškim raziskovalcem stresa Johannesom Siegristom o izgorevanju Trije znaki: ?ustvena iz?rpanost, padec storilnosti in ob?utek odtujenosti od dela
Johannes Siegrist, 62-letni profesor za medicinsko sociologijo in direktor inštituta na univerzitetni kliniki Düsseldorf, raziskuje stres in sindrom izgorelosti. Napisal je ve? strokovnih del o tej temi (na primer Work and Stress, Delo in stres).Rezultat njegovega dolgoletnega raziskovanja kroni?nega psihosocialnega stresa na delu je teoreti?ni model poklicne krize zaradi neravnotežja med vloženim trudom in nagrado kot vzorec za razvoj bolezni.

Jürgen Klinsmann je utemeljil svoj odstop s položaja nemškega zveznega trenerja z opravi?ilom, da je po svetovnem prvenstvu »pregorel«. Skoraj vsi so pokazali razumevanje. Kako to?
Izgorelost se pokaže po pretirani angažiranosti. Oznanja, da se je ta ?lovek izjemno žrtvoval in naprezal. Z obojim je povezano tudi pri?akovanje, da bo za ta trud deležen družbenega priznanja, kar se je pri Klinsmannu o?itno zgodilo. Poleg tega so danes ljudje bolj kot neko? pripravljeni javno spregovoriti o svojih težavah. Takšen je splošen trend, saj so se družbena merila razrahljala: ?lovek lahko upa, da bo deležen razumevanja, tudi ?e malo odstopa.

V ?em se izgorelost razlikuje od iz?rpanosti?
Izgorelost prepoznamo po treh znakih: po ?ustveni iz?rpanosti, padcu storilnosti in po tem, da se pojavi ob?utek odtujenosti od dela. To pomeni, da ta ?lovek ne gre ve? z veseljem na delo, temve? se notranje distancira. V tem pogledu je burn-out malce bolj specifi?en kot iz?rpanost.

Od kdaj pa poznamo sindrom izgorelosti?
Sprva je bil modni izraz, ki je bil sila popularen v Ameriki pred dvajsetimi leti. Raziskovanje se je za?elo z opazovanjem zaposlenih, ki so imeli veliko odgovornost do drugih ljudi, to so zlasti zdravniki, negovalke in negovalci bolnikov, u?itelji, socialni delavci. Prvi ?lanki o tem so se le stežka prebili v strokovne revije. Veljali so za pogrošne in znanstveno neutemeljene, saj ni bilo narejenih pravih raziskav. Ho?em re?i, da znanost v izgorelosti ni kar naenkrat odkrila ne?esa novega, temve? se je samo za?ela posve?ati temu pojavu družbene resni?nosti.

Torej izraz burn-out ozna?uje predvsem spremenjeno zaznavanje delovnega sveta?
Za tem izrazom je stališ?e, da je požrtvovalno delo za družbo nekaj zelo osrednjega – in da je posledica tega dela lahko tudi, da se ?lovek zaradi njega zelo slabo po?uti. Ta ideja, da se spla?a žrtvovati za delo, je mo?no povezana z našo kulturo, našo predstavo o ?loveku.

Kdo je v še posebno veliki nevarnosti?
Predvsem tisti ljudje, ki dobijo ob?utek, da veliko ve? dajejo, kot za to dobijo. Izgorelost izvira iz tega pomanjkanja ravnotežja, izravnavanja. Od tod motnje spanja, notranji nemir in drugi simptomi.
Mejo je vendar težko postaviti. To, o ?emer pripovedujete, bi o svojem delu verjetno povedalo veliko ljudi.
Burn-out se je zelo hitro razširil kot izraz v vsakdanji psihološki konverzaciji, malce je za to krivo tudi raziskovanje. Po mojem mnenju raziskovanje tega podro?ja, kar zadeva teorijo in meritve, pa tudi rezultate študij, ni ravno visoko kakovostno. To je zato, ker je v bistvu tisto, kar ho?e ?lovek pojasniti in ?esar se oprime, da zadevo pojasni, zelo subjektivno. Gre za ocenjevanje, kako se ljudje po?utijo, pri ?emer pa je nevarno, da se za?no vrteti v krogu.

V ?em se izgorelost razlikuje od stresa?
Stres je nadvse vsakdanji izraz in pogosto ga povezujejo z izgorelostjo. Pri raziskovanju stresa imamo trdnejšo znanstveno podlago in lahko natan?no pokažemo, katere posledice povzro?i bolezenski stres v telesu.

Ali ni stres neko? pomenil preprosto veliko dela?
V vsakdanjem jeziku že. V medicini pa stres ozna?uje neravnotežje med iz?rpavanjem ?loveka na odgovornem položaju in možnostjo, da zahteve uspešno izpolni. Stres povzro?i situacija, v kateri ?lovek tistega, kar bi pravzaprav moral narediti, ne more izpolniti. Organizem pahne v bolezen, ker ogrozi nadzor, ki ga ima ?lovek nad svojim okoljem in svojim vedenjem.

Ali stranski u?inek raziskovanja stresa in izgorevanja ni dejstvo, da se podro?je patološkega zajeda ?edalje globlje v vsakdanjik? Navsezadnje imamo vsi stresno življenje.
Drži, da ?edalje ve? re?i, ki so neko? veljale za naravne, danes velja za klini?ne. Po drugi strani pa lahko, vsaj kar zadeva stres, dokažemo, da so se delovne obveznosti v zadnjih 15 do 20 letih realno pove?ale. Glede na to izraža ta patologizacija spreminjanje družbene stvarnosti.

Pogostejši ko je sindrom izgorelosti, pogosteje ga imamo lahko za izgovor, mar ne?
Seveda se postavlja tudi vprašanje, ali izgorelost mogo?e ni tudi izgovor, opravi?ilo. ?lovek se razbremeni, ker ga prizadene splošni trend. Ni? ve? ne velja za ?loveka, ki osebno odpove, temve? da vedeti, da je veliko, mogo?e veliko preve? žrtvoval za neko nalogo.

Zveni skoraj že kot statusni simbol!
Saj je vendar veliko junakov v naši storilnostni družbi, ki pridejo v takšno stanje. Vendar ob?udujem tudi, kar je naredil gospod Klinsmann, in menim, da ima absolutno pravico za takšno odlo?itev. O izgorelosti športnih menedžerjev sicer ni znanstvenih dognanj, vendar ne verjamem, da je po vsem tem ogromnem valu priznanj in spoštovanja, ki ga je bil deležen, zdravstveno posebno ogrožen.

Ali ni pomanjkanje tisto, ki velja za sprožilca izgorelosti? Pri Klinsmannu pa? ni moglo biti tako?
Ne vemo natan?no, kaj se dogaja v ozadju in v kakšnih povezavah kaj vpliva. Okvirne razmere trenerjeve dejavnosti bi bilo treba natan?neje raziskati: nasprotovanja, ki jih mora tak menedžer zgladiti, svobodni prostor, ki ga v resnici ima …

Ali torej lahko pripelje do izgorelosti tudi prevelik uspeh?
Teoreti?no je mogo?e, verjetno pa ni. Verjetno je pravzaprav ravno nasprotno. Obstaja študija o pri?akovani življenjski dobi igralcev in igralk, ki so dobili oskarja: dobitniki oskarjev živijo v povpre?ju tri leta dlje kot njihovi vrstniki, ki so bili nominirani, a oskarja niso dobili.

Iz Zeita prevedla Alenka Zgonik

Vir: Delo
Objavljeno: v ponedeljek, 14. 8. 2006
?lanek je last avtorice in Dela