O depresiji

Depresija ali bolje depresivna motnja pomeni v prvi vrsti motnjo razpoloženja in ?ustvovanja, posledi?no pa privede tudi do spremembe izgleda, vedenja in mišljenja. Tvori jo cela paleta znakov in simptomov, od izrazito individualnih telesnih in psiholoških sprememb pa vse do sprememb posameznikove povezanosti z družbo. Simptome in znake depresivne motnje lahko razvrstimo v nekaj skupin, ?eprav se med seboj prepletajo:

1. Biološki:

• dnevno spreminjanje razpoloženja (slabše zjutraj); 
• motnje spanja (zlasti jutranja nespe?nost), apetita in želje po spolnosti; 
• izguba volje in motivacije; 
• pomanjkanje energije in utrujenost; 
• nezmožnost uživanja; odsotnost ali pomemben upad hrepenenja, entuziazma oziroma življenjskega navdušenja.

2. Psihološki:

• potrtost in tesnoba; 
• ob?utek notranje praznine; 
• ob?utek krivde, manjvrednosti in obup; 
• znižana toleranca, impulzivnost in agresivnost; 
• motnje koncentracije in spomina.

3. Družbeni:

• izguba zanimanja za druge ljudi; 
• zmanjšana u?inkovitost pri delu.

Seveda ni nujno, da bi se pri osebi z depresivno motnjo pojavili vsi navedeni znaki in simptomi. O depresivni motnji govorimo, ko se pojavi nekaj klju?nih in ve? ostalih, ti pa morajo trajati vsaj dva tedna, da bi lahko govorili o depresiji kot motnji in ne kot za?asnem oziroma prehodnem stanju. Oseba z depresivno motnjo to ob?uti kot hudo breme, breme pa obstaja tudi za njene najbližje. Depresivno motnjo ob?utijo partner, družina in drugi. Govorimo lahko tudi o bremenu bolezni kot posledici, ki jo ob?uti širše družbeno okolje. Zaradi utrujenosti, znižane samozavesti, neodlo?enosti in upada komunikativnosti se namre? zmanjša tudi u?inkovitost na delovnem mestu.

O POGOSTOSTI DEPRESIJE

Duševne motnje so mnogo bolj pogoste, kot si navadno predstavljamo. Depresivna motnja je najpogostejša med njimi. ?eprav govorimo o dejavnikih tveganja za razvoj depresivne motnje in o skupinah ljudi, kjer je depresivna motnja pogostejša (npr. ženske, osebe s telesnimi obolenji), velja, da za depresivno motnjo lahko zboli ve?ina ljudi, tako starejši kot mlajši, tako ženske kot moški. Za depresivno motnjo bo vsaj enkrat v svojem življenju zbolela vsaj šestina prebivalcev, ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami. Ker je pogostost depresije kot najpogostejše duševne motnje med vsemi boleznimi v najbolj strmem porastu, se bo ekonomsko breme zaradi depresije v prihodnosti še pove?evalo.

O PREPOZNAVANJU IN ZDRAVLJENOSTI DEPRESIJE

Zaradi nepoznavanja ozadja duševnih motenj, vzrokov in povodov ter samih procesov, ki se v telesu odvijajo med duševno motnjo, ter stigme, ki je povezana z duševnimi motnjami, veliko posameznikov z depresivno motnjo ostaja nepravilno zdravljenih ali sploh spregledanih. Stigma je prisotna vse od Hipokratove opredelitve melanholije pa vse do depresije, kot jo razumemo danes. Oseba z depresivno motnjo je ozna?ena tako, da je njena motnja ignorirana. Osebe z depresijo doma ali v bolnišnici navadno ne obiš?ejo sodelavci, ne prejme šopka rož, kave ali ?okolade, v službi je ob vrnitvi ne pri?akajo z olajšanjem, pa? pa zadržano in negotovo: »Kako naj se do te osebe sedaj obnašam?«. Klju?ni dejavnik je tudi razumevanje, da ni razlik med duševno in telesno motnjo, da pa je potrebno lo?evati med depresijo kot motnjo in depresivnostjo (žalostjo, otožnostjo). Pomembno je, da osebi to razložimo in da v to tudi res verjame. Poudariti je treba, da depresija ni znak osebne slabosti in da obstoj »jasnega« povoda ali vzroka za depresijo ne zmanjšuje potrebe po zdravljenju z zdravili.

Svetovna zdravstvena organizacija je prou?ila vrzeli zdravljenja, to je deleže vseh, ki bi potrebovali zdravljenje, a ga niso deležni. Depresija sodi med tiste duševne motnje, pri katerih je vrzel ena najve?jih, to je nad 45%. Pri generalizirani anksiozni motnji pa je ta vrzel še ve?ja, in sicer 62,3%. Glede na to, da je depresija tudi najpogostejša duševna motnja, lahko predvidevamo, da je med vsemi spregledanimi osebami z duševno motnjo najve? prav tistih z depresijo. V Evropski študiji epidemiologije duševnih motenj, ki se je izvajala v Belgiji, Franciji, Nem?iji, Italiji, na Nizozemskem in v španiji, so ugotovili, da se je le ?etrtina oseb z duševno motnjo obrnila na zdravstveno službo po pomo?. Rezultati študije potrjujejo predvidevanja, da je le manjši delež oseb z duševno motnjo (prisotno v zadnjem letu) deležnih zdravljenja.

V študiji Svetovne zdravstvene organizacije so ugotovili, da je prevalenca duševnih motenj med osebami, ki obiskujejo zdravnika v primarnem zdravstvu, kar 24%. Zanimivo je, da se osebe z duševno motnjo navadno (69%) predstavijo s somatskimi simptomi, tako da je jih je težko prepoznati. Na splošno velja, da je v primarnem zdravstvu le vsak drugi prepoznan kot depresiven.

študija DEPRES, ki so jo izvedli v državah EU, je pokazala, da le 30% oseb z depresijo (v zadnjih 6-ih tednih) poiš?e pomo? znotraj zdravstvene službe. Od teh, ki obiš?ejo zdravnika, pa le 30% prejme antidepresiv, saj jih kar 17% dobi benzodiazepine, ostali pa nobenega psihotropnega zdravila. ?e upoštevamo še osip tistih, ki prejmejo pravilen odmerek zdravila in pri katerih je zdravljenje dovolj dolgo, je kon?ni odstotek še mnogo manjši. Glede trajanja terapije jih kar 41% preneha jemati antidepresiv po dveh in 68% po štirih tednih. ?e te številke prenesemo na stanje v Sloveniji, bi to pomenilo, da se od 100 000 obolelih za depresijo ustrezno zdravi le 1,5% (1500 od 100 000).

KAJ POVE?A TVEGANJE ZA NASTANEK DEPRESIJE?

Na razvoj depresije vplivajo razli?ne ranljivosti, od tiste pretežno dedno obarvane pa vse do ranljivosti, ki so povezane z okoljem, v katerem prihaja posameznik v stalne ali ob?asne stike. Gen za depresijo seveda ne obstaja, a so lahko posamezniki in njihovi sorodniki tej motnji bolj podvrženi kot drugi. Pri tem pa ne gre spregledati vseh možnih življenjskih dogodkov, ki lahko predstavljajo pomembne sprožilce depresivne motnje ali pa le enega od mnogih povodov, ki pa s samo depresivno motnjo nimajo neodvisne vzro?ne povezave. Depresija je torej posledica zapletenega prepletanja dednostnih in okoljskih dejavnikov.

Med najpomembnejše dejavnike, ki lahko sprožijo depresijo, pripomorejo k njenemu razvoju ali jo vzdržujejo, sodijo:

1. Dolgotrajnejše obremenitve:

• finan?ne težave; 
• brezposelnost; 
• telesna obolenja; 
• bolezni bližnjih, za katere skrbimo, …

2. Težave v medosebnih odnosih:

• odsotnost zaupne osebe; 
• konfliktni odnosi; 
• pretirano intenzivni odnosi, …

3. Življenjski dogodki: 

• rojstvo ali smrt; 
• poroka ali lo?itev; 
• selitev ali menjava službe; 
• upokojitev.

PREPOZNAVANJE IN U?INKOVITEJšE ZDRAVLJENJE DEPRESIJE KOT POSKUS PREPRE?EVANJA SAMOMORA

Neustrezno prepoznavanje in zdravljenje depresije s seboj nosi še drug velik javnozdravstveni in splošni družbeni problem, to je samomor. Predvideva se, da je prav neprepoznana in nezdravljena depresija med glavnimi dejavniki tveganja za samomor, saj je med depresivno populacijo tveganje za samomor vsaj 30-krat ve?je kot sicer. Slovenija se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v standardizirani stopnji samomora med evropskimi državami uvrš?a na sedmo mesto. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora izgubimo približno 600 ljudi. Pri tem je samomorilno najbolj obremenjen severovzhod države, to je štajerska, Koroška in Pomurje. Med samomorilno bolj ogrožene se uvrš?ajo moški srednjih let, ki so razvezani ali ovdoveli. Prav tako so bolj ogrožene starejše osebe, osebe s kroni?nimi obolenji in osebe, ki zlorabljajo alkohol.

Oblikovanje in izvedba u?inkovite strategije za prepre?evanje samomorilnega vedenja na nacionalni in regionalni ravni bi moralo biti visoko na prioritetni listi. Preventivni mehanizmi obstajajo in se tako kot drugod po svetu izvajajo tudi v Sloveniji, a žal le na projektni, ne pa tudi na programski ravni. Gotlandska študija, ki so jo prvi? izvedli na švedskem otoku Gotland, je primer u?inkovitega prepre?evanja samomora. Z izobraževanjem zdravnikov splošne medicine, kako naj ti pravo?asno prepoznajo depresijo in ustrezno ukrepajo pri samomorilno ogroženih, so uspeli znižati stopnjo samomora za približno polovico. Podobno študijo je v Sloveniji izvajala skupina pod okriljem Inštituta za varovanje zdravja RS in v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno varstvo Celje ter Zavodom za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem, in sicer v dveh regijah, ki sta s samomorom najbolj obremenjeni, tj. v celjski in koroški regiji. Prvi rezultati študije so že znani in kažejo na u?inkovitost izobraževanja. Zdravniki, za katere smo organizirali izobraževanje, so v primerjavi s svojimi kolegi, ki tega izobraževanja niso bili deležni, izraziteje napredovali v predpisovanju antidepresivov glede na enako obdobje leto pred tem. Slednje kaže pripisati boljšemu prepoznavanju depresije. Rezultati kažejo na vztrajanje u?inka izobraževanja tudi v obdobju drugega polletja po izobraževanju.

Kljub izboljšanju prepoznavanja in zdravljenja depresije pa se število samomorov v letu 2003 ni pomembno zmanjšalo v primerjavi z leti pred tem. Ob tem je potrebno izpostaviti ugotovitve mnogih tujih študij, ki poudarjajo nujnost periodi?nega ponavljanja tovrstnih izobraževanj z namenom doseganja in ohranjanja u?inka izobraževanja. študije tudi poro?ajo, da so u?inki izobraževanj veliko mo?nejši, kadar je v izobraževanje vklju?enih ve? razli?nih skupin strokovnjakov oziroma družbenih skupin, kot so npr. medicinske sestre, duhovniki, policisti in socialni delavci. Poleg izobraževanja razli?nih skupin strokovnjakov je za doseganje u?inka nujno tudi informiranje in osveš?anje široke javnosti, saj je problem zmanjševanja in zdravljenja depresije tudi v prej opisani stigmatizaciji duševnih bolezni, v danem primeru depresije.

EVROPSKI PROJEKT ZA PREPRE?EVANJE DEPRESIJE IN PROMOCIJSKA KAMPANJA »PREMAGAL SEM DEPRESIJO«

V letu 2004 se je Inštitut za varovanje zdravja RS vklju?il v evropski projekt za prepre?evanje depresije – EAAD (European Alliance Against Depression), ki pod okriljem EU združuje šestnajst evropskih držav v zavezništvo proti depresiji. Evropski projekt za prepre?evanje depresije je nadgradnja naporov, ki so bili izvedeni v sklopu Slovenske gotlandske študije, saj ob izobraževanju splošnih zdravnikov gradi svojo strategijo intervencije še na treh pomembnih podro?jih:

1. informiranju in osveš?anju širše javnosti;
2. delovanju na podro?ju posebno tveganih segmentov populacije in skupin za samopomo?;
3. izobraževanju posebnih družbenih skupin, ki so lahko pomembne pri zgodnjem prepoznavanju depresije.

Opisani na?rt intervencije, ki temelji na t. i. Nurnberški študiji, je bil prvi? preizkušen v Nem?iji, kjer so v mestu Nurnberg dosegli izrazito izboljšanje v zgodnjem prepoznavanju depresije in zmanjševanju samomora.

Na podlagi opisanega na?rta smo v koroški in celjski zdravstveni regiji, skupaj z našima regionalnima parterjema Zavodom za zdravstveno varstvo Celje in Zavodom za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem, to pomlad pri?eli z izobraževanji nekaterih družbenih skupin oz. poklicnih profilov, kot so socialni delavci, policisti, duhovniki in drugi lai?ni cerkveni sodelavci, ki so lahko pomembni pri zgodnjem prepoznavanju depresije. Prav tako smo se povezali z nekaterimi nevladnimi organizacijami (Ozara, šent, Društvo Želva – Eureka), ki v omenjenih regijah delujejo na podro?ju duševnega zdravja ter pomo?i in samomo?i v duševnih stiskah.

Poleg izobraževanja razli?nih skupin strokovnjakov je za doseganje u?inka nujno tudi informiranje in osveš?anje široke javnosti, saj so depresija in druge duševne motnje pri ljudeh še vedno stigmatizirane. V ta namen smo v mesecu septembru pri?eli z izvajanjem aktivnosti v sklopu promocijske kampanje »Premagal sem depresijo«, s katero bomo v javnosti spregovorili o problemu depresije.

Sodelavci z Inštituta za varovanje zdravja RS