Izgorelost – metafora ?asa, v katerem živimo

»Mene ni sesulo delo. Mene je sesulo, ker sem sebe ves ?as odlagala na stran. Zunanje ambicije ti ne morejo zapolniti objektivnih primanjkljajev. Re?eš si: še to uredim, še to po?akam, zmeraj pa se najde še kdo, ki ho?e kaj od tebe. Ni?esar ne po?neš zase, ampak ve?ino ?asa le tisto, kar se od tebe pri?akuje. Tuja pri?akovanja imaš internalizirana kot svoja, dojemaš jih kot svoje vrednote. Navzven deluješ skrajno mo?no, skrajno avtonomno, objektivno pa v bistvu ves ?as nosiš v sebi vgrajene komande, vzorce obnašanja. Skozi socializacijo se nau?iš, da lahko poskrbiš zase šele takrat, ko si poskrbel za vse ostalo. Zate potem vedno zmanjka ?asa in energije.« To so besede 49-letne Andreje Pšeni?ny, ki je po izkušnji bolezenske izgorelosti skupaj s profesorico andragogike Dušano Findeisen ustanovila Inštitut za razvoj ?loveških virov. Na Inštitutu se med drugim ukvarjajo z zdravljenjem in prepre?evanjem sindroma izgorelosti, ki je pravzaprav metafora ?asa, v katerem živimo.

Izgorelost (burn-out) bi najkrajše definirali kot kroni?no stanje skrajne psihofizi?ne in ?ustvene iz?rpanosti. Po državah Evropske unije je ta bolezen že dobro znana in diagnosticirana, na razširjanje njenega sindroma po vsem svetu opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki je že leta 1999 priporo?ila, naj države sprejmejo ukrepe za prepre?evanje stresa in izgorelosti na delovnem mestu. Po besedah Andreje Pšeni?ny nemške, švedske, francoske in nekatere druge zdravstvene zavarovalnice evropskih držav diagnozo izgorelosti priznavajo kot razlog za invalidsko upokojitev, pri nas pa se o tej bolezni za?enja govoriti šele v zadnjem ?asu. Prvi raziskovalci izgorelosti v svetu so opravljali študije predvsem na poklicnih skupinah kot so: zdravstveni delavci, socialni delavci in ostali ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s pomo?jo drugim, u?itelji, vzgojitelji, defektologi, policisti, piloti, novinarji. Novejše študije pa kažejo, da so ogroženi prav vsi poklici. Nizozemska primerjalna študija kaže, da so najbolj ogroženi u?itelji, nato zaposleni v gostinstvu, trgovini in proizvodnji, delavci v poslovnih storitvah, trgovini in šele na šestem mestu delavci v zdravstvu. O menedžerjih, u?iteljih, marketinških delavcih, ljudeh v ustvarjalnih poklicih, programerjih, politikih, psihoterapevtih, ki so po študijah v svetu visoke rizi?ne skupine, pri nas ni podatkov. »Iz lastnega opažanja si upam trditi,« ugotavlja Andreja Pšeni?ny, »da je najmanj petina pacientov na Enoti za krizne intervencije Psihiatri?ne klinike v Ljubljani (EKI) hospitalizirana zaradi posledic izgorelosti. Verjetno je enaka slika tudi v drugih tovrstnih enotah.«

Zaposleni in nezaposleni
Izgorelost poleg depresije postaja glavna poklicna bolezen 21. stoletja. »Raziskovalci jo opredeljujejo kot bolezen, ki je posledica neustreznih psiholoških okoliš?in dela in se tudi kaže predvsem kot spremenjen odnos do dela,« razlaga Andreja Pšeni?ny. Prav povezanost z delovnim okoljem naj bi bila bistvena zna?ilnost izgorelosti, ki naj bi jo lo?evala od motenj s podobno simptomatiko: depresije, anksioznosti, sindroma kroni?ne utrujenosti in posttravmatskega sindroma. Christina Maslach, vodilna raziskovalka izgorelosti v svetu, jo je opredelila kot »psihološki sindrom, ki se izraža kot ?ustvena iz?rpanost, depersonalizacija in zmanjšanje u?inkovitosti in je posledica kroni?nih interpersonalnih stresorjev pri delu«. Vendar je nedavno opravljena raziskava v okviru Inštituta za razvoj ?loveških virov pokazala celo višjo povpre?no stopnjo izgorelosti med nezaposlenimi kot med zaposlenimi. Raziskovalci so prej izhajali iz predpostavke, da je izgorelost posledica neustreznih psiholoških okoliš?in na delovnem mestu, zato so stopnjo izgorelosti merili le med zaposlenimi. »Podatka o izgorelosti med nezaposlenimi nismo zasledili,« razlaga Andreja Pšeni?ny, »?eprav se izgorelost navaja kot eden od možnih razlogov za nezaposlenost. Rezultat, da ni statisti?no pomembnih razlik v povpre?ni stopnji izgorelosti med nezaposlenimi in zaposlenimi, postavlja pod vprašaj splošno sprejeto izhodiš?e, da se vzrok za izgorelost skriva v delovnih razmerah.« Vzroki za izgorevanje so torej širši od okoliš?in na delovnem mestu in neustreznih odzivov na stres na delovnem mestu. Segajo tudi na vsa druga podro?ja ?lovekovega življenja in udejstvovanja, pomemben dejavnik pa so ?lovekove osebnostne lastnosti.

Negotovost vsakdanjega življenja
Vsako družbeno obdobje proizvaja dolo?ena psihosomatska obolenja, ki so posledica neprimernih družbenih razmer in posameznikovih osebnostnih lastnosti. Po raziskavi v okviru Inštituta za razvoj ?loveški virov je najmo?nejša negativna povezava med izgorelostjo in telesnimi, ?ustvenimi, socialnimi potrebami ter potrebo po varnosti. V današnjem obdobju pa institucije, ki so nekdaj nudile ?loveku varnost, postajajo vse bolj negotove. Delo je dolga leta nudilo ob?utek varnosti in možnost identifikacije, sedaj delovno življenje prežema negotovost. Sistem zaposlovanja, ki smo ga poznali do sedaj in je nastal iz velikih družbenih in politi?nih pritiskov, temelji na standardizacijah v vseh svojih glavnih dimenzijah: glede delovne pogodbe, delovnega kraja, delovnega ?asa. Samoumevno je postalo, da se delo opravlja na dolo?enem kraju, v organizacijah, podjetjih. Standardizirani sistem polne zaposlenosti pa se sedaj za?enja po?asi razkrajati s fleksibilizacijo treh prej omenjenih glavnih dimenzij. Meje med delom in nedelom se zabrisujejo, razširijo se fleksibilne oblike »podzaposlenosti«. Poleg tega je tehnologija omogo?ila, da je delo mogo?e nadzorovati in upravljati posredno. Notranje podjetniške povezave je na ve?ini podro?ij mogo?e vzpostaviti elektronsko in jih organizirati decentalizirano. Ta prostorska razpršitev se kaže v razli?nih oblikah: od rahljanja pravil prisotnosti, novih mrežnih povezav oddelkov in timov do ob?asnega ali stalnega dela na domu. Posledice pa so povsod enake. Povezanost med družbenimi delovnimi in proizvodnimi procesi se vse bolj rahlja. Fleksibilizacija delovnega ?asa, prestop iz polnega delovnega ?asa v razli?na delovna mesta s skrajšanim delovnim ?asom pa se ne more izvršiti dohodkovno nespremenjeno in nevtralno. Z delitvijo delovnega ?asa, katerega cilj je generalizacija podzaposlenosti, hodi z roko v roki tudi prerazporeditev dohodka, socialne varnosti, priložnosti za kariero, položaja v podjetju v smeri navzdol, v smislu kolektivnega padca. Politika delovnega ?asa je tako tudi politika ustvarjanja nove družbene negotovosti in neenakosti.

Poleg vse ve?je delovne negotovosti izginja formalna institucija družine, ki je ?loveku prav tako dolgo zagotavljala varnost. Lo?itve so postale nekaj obi?ajnega, ljudje pogosteje menjajo partnerje, tudi odlo?itev, kdaj ali sploh imeti otroke, je postala stvar posameznikove izbire. Vloge spolov niso ve? trdno za?rtane, izbire o na?inu življenja so vse bolj prepuš?ene posameznikom. V industrijski dobi sta družina in delo ?loveku nudila osnovno varnost, življenju sta dajala notranjo stabilnost. Danes pa sta tako družina kot poklic izgubila del svoje nekdanje varnosti in zaš?itne funkcije.

Pritiski ?edalje bolj negotovega trga dela in negotovosti v zasebnem življenju pa so še hujši, saj se mora posameznik, ?eprav gre za družbeni pojav, z njimi soo?ati predvsem sam. Smo v tako imenovanem obdobju individualizacije, ki se je za?elo že po drugi svetovni vojni. Ljudje so se za?eli izlo?ati iz tradicionalnih razrednih razmer, osvobodili so se vnaprej danih dolo?itev, življenjske možnosti so odprte, zanje se je treba samostojno odlo?ati. Odlo?itve o izobraževanju, poklicu, delovnem mestu, kraju bivanja, zakonskem partnerju, številu otrok z vsemi posledicami niso samo možne, ampak jih je treba sprejeti. V individualizirani družbi se mora vsak posameznik pod grožnjo stalne zapostavljenosti nau?iti, da sam sebe dojema kot središ?e delovanja. Svoje življenje, usmeritve, partnerstva, cilje mora na?rtovati kot posameznik, prav tako pa mora kot posameznik prepoznavati in razvijati svoje sposobnosti. Možnosti so bolj odprte, vendar individualizacija prinaša tudi nove strahove in skrbi.

Obdobje tranzicije je, kakor razlaga Andreja Pšeni?ny, pripeljalo do krize vrednot. Nekdanji vrednostni sistem ne velja ve?, zdaj si mora vsak posameznik postaviti svoj osebni sistem vrednot in ga vsak dan sproti preverjati v stiku s spreminjajo?im se družbenim okoljem.

»Program za samouni?enje«
»Zdi se,« pravi psihologinja, da je izgorevanje in izgorelost bolezen, ki tako v svojih vzrokih kot v svojih simptomih odslikava duha ?asa, v katerem živimo.« Današnje družbene razmere so torej ugodne za nastajanje sindroma izgorelosti, kljub temu pa v enako obremenilnih okoliš?inah ne izgorevajo vsi. Zatorej moramo upoštevati tudi osebnostne lastnosti, ki skupaj z družbenimi privedejo do bolezni. »Najbolj želene, podpirane in družbeno sprejete osebnostne lastnosti so isto?asno tudi posameznikov 'program za samouni?enje'«, se slikovito izrazi Pšeni?nyjeva. Skozi proces socializacije se oblikujejo dolo?ene lastnosti, osebnostne zna?ilnosti, ki pripeljejo do vstopanja in vztrajanja v nerecipro?nih življenjskih in delovnih odnosih. Vzgajani smo namre? v mišljenju, da je zadovoljevanje lastnih potreb sebi?nost, saj je otrok pohvaljen predvsem takrat, ko zadovolji pri?akovanja staršev. Nau?imo se, da smo sprejeti in pohvaljeni, ko zadovoljimo pri?akovanja drugih, svoje potrebe pa odložimo ali zanemarimo. S postavljanjem potreb drugih pred svoje vstopamo v nerecipro?ne situacije. Ta vzorec potem prenašamo v svoje osebne in delovne odnose.

Raziskave kažejo, da »skoraj praviloma pregorijo najsposobnejši, najodgovornejši, najbolj zavzeti in naju?inkovitejši ljudje, tisti, ki so bili do zloma uspešnejši od povpre?ja. Govorimo torej o 'prezavzetih' osebah. Psihologinja Andreja Pšeni?ny v svoji raziskavi te ljudi imenuje »prisilni altruisti?ni perfekcionisti«. Gre za posameznike, ki imajo privzgojeno storilnostno naravnano samopodobo. Se pravi, da imajo ob?utek zadovoljenosti le, ?e veliko in dobro delajo in jih ob tem drugi pohvalijo. Sami sebi se zdijo vredni le toliko, kolikor naredijo, toda tudi ob najve?jih dosežkih ne ?utijo zadovoljstva, dokler ne dobijo zunanje pohvale. »Tudi sama sem sodila mednje,« je razložila Andreja Pšeni?ny. Vendar se po bolezni vrednote ljudi spremenijo. »Zdaj je stanje tako,« je povzela psihologinja, »samo delo me sploh ne utruja, brž ko pridejo kakšni hujši pritiski, mi zmanjka energije. Prvi? sem svoje potrebe postavila na prvo mesto, spremeni se vrednostni sistem, odpišeš altruizem.«

?lovek v ?asu socializacije ponotranji zapovedi in prepovedi neposrednega okolja ter cilje in vrednote širšega socialnega okolja. Iz tega gradimo lastni vrednostni sistem, ki je sam po sebi mo?an izvor motivacije. »?e so razlike med zunanjim (npr. vrednostnim sistemom podjetja) in notranjim vrednostnim sistemom zelo velike, sprožajo notranje napetosti,« razloži psihologinja Pšeni?nyjeva. »Ta razlika lahko pripelje do treh procesov: prilagajanja, prevzemanja vrednot okolja ali pa do zavra?anja. ?e so razlike prevelike in ni možna niti prilagoditev, notranja prisila deluje neprestano. Drug vir napetosti je lahko tudi razlika med ponotranjenimi vrednotami ter temeljnimi potrebami. Ta razlika je sama po sebi avtodestruktivna za posameznika.

Obstajam le, ?e produciram
V današnjem obdobju je postalo zelo pomembno to, koliko posameznik sproducira, pravzaprav koliko zasluži. Vrednost ali ceno tistega, kar posameznik ustvari, postavlja okolje, trg. S produciranjem posameznik pove?uje kapital drugega, ki pa mu v zameno daje sredstva za preživetje in najpomembnejše, priznanje skozi njegov socialni status in ob?utek socialne mo?i. Tega pa je možno obdržati samo z novimi in novimi produkti. »Posameznik, ki izgoreva,« pravi Andreja Pšeni?ny, »na iz?rpavanje svoje produkcijske energije logi?no reagira s pove?evanjem investicije – pove?ano storilnostjo, deloholizmom. Ob?utek ujetosti, ?eprav na videz iracionalen, saj vendar živimo v družbi, ki nam daje možnost številnih izbir, je povsem realen. Priznan sem, torej obstajam, samo ?e produciram, zadovoljujem potrebe drugega.« Izgorelost v svoji kon?ni obliki (adrenalna izgorelost) posamezniku za dolgo ?asa ali celo trajno odvzame produkcijsko zmožnost, njegovo menjalno vrednost. »Pojmujemo jo lahko kot zadnji obrambni mehanizem nagona po preživetju, saj bi notranja prisila (podprta z družbenim priznanjem) lahko privedla do dokon?nega iz?rpanja posameznikovih energetskih rezerv – torej do smrti,« razloži psihologinja Andreja Pšeni?ny.

Oddaja Polno?ni klub o izgorelosti je po besedah psihologinje žal pokazala, da se celo strokovnjaki, ki se v našem okolju institucionalizirano ukvarjajo s prevencijo izgorevanja na delovnem mestu, ne zavedajo, da se izgorevanja pri posamezniku ne da zaustaviti z »enomese?nim bolniškim dopustom, usmeritvijo v razbremenilne dejavnosti in svetovanjem za vedenjske spremembe«. Tudi sodelovanje z delodajalcem dolgoro?no ne pomaga, saj s temi ukrepi ne spremenimo notranjih prisil, ki ženejo ?loveka v samodestruktivno vedenje. Prav tako pa je po pripovedi dr. Findeisnove (in vrste ljudi, ki iš?ejo svetovanje na Inštitutu za razvoj ?loveških virov) možno sklepati, da se ljudi, ki doživijo izgorelost ali celo adrenalno izgorelost, skoraj praviloma diagnosticira kot bolnike z depresijo in tako tudi zdravi. To pa žal ni ustrezna pomo?, celo nasprotno. Antidepresivi še dodatno zmanjšujejo izlo?anje kortizola, ki je pri adrenalni izgorelosti zaradi funkcionalne motnje že tako ali tako znižan. Pomanjkanje kortizola se kaže kot apatija, utrujenost in slabo po?utje, saj vpliva na metabolizem ogljikovih hidratov. Logi?en sklep je torej, da dolgotrajno jemanje antidepresivov pri izgorelih osebah morda celo kronificira stanje zmanjšane energije. Prav tako je treba poudariti, da jemanje antidepresivov med izgorevanjem (ko je raven kortizola še pove?ana) sicer res popravi razpoloženje, vendar brez vzporedne psihoterapevtske pomo?i lahko celo pospeši proces izgorevanja.

Življenje med množico rivalskih vrednosti, norm in življenjskih slogov, brez trdnega jamstva, da delamo prav, brez nekdanjih institucij, ki so ?loveku ponujale varnost, je tvegano in ima visoko psihološko ceno. Zaradi procesa individualizacije se družbeni problemi, ki jih na podoben na?in doživljajo mnogi, sprevržejo v individualne probleme oziroma se družbeni problemi neposredno sprevržejo v psihi?ne dispozicije: v osebno nezadostnost, ob?utke krivde, strahove, notranje konflikte. Nastane – precej paradoksno – nova neposrednost posameznika in družbe, neposrednost krize in bolezni. Družbene krize se za?nejo kazati kot individualni problemi, njihova družbenost pa ni ve? zaznana ali pa je zaznana samo še zelo posredno. Ljudje se s problemi soo?ajo sami, jih jemljejo kot osebne neuspehe in jih tako teže ali sploh ne rešujejo. V svojih stiskah se po?utijo osamljeno, ?eprav gre za družbene problematike, ki bi se jih morali lotevati s tega vidika.

Svet se spreminja hitreje, kot ga ve?ina od nas utegne dohajati, se miselno in fizi?no prilagajati novim vrednotam, življenjskim stilom… Nekdanjim varnostim se ne moremo miselno odpovedati kar ?ez no?, zlasti ne brez vsaj megleno vidnih obrisov alternativ, ki nam bi povrnile ob?utek nadzora nad lastnim življenjem.

Avtorica: Lana Juran?i? šribar
Objavljeno: v Sobotni prilogi Dela, dne 08.07.2006
Prispevek je last avtorice in revije Delo.
Vir slike (picture): http://i.onmeda.de/muedes_aufziehmaennchen.jpg