Možganska operacija za depresijo

“Odlo?ila sem se za po?asno predoziranje”
Ko ni? ni moglo ozdraviti njene depresije,  je Cathy Wield pristala na možgansko operacijo.

Leta 1994 sem delala kot zdravnica na Oddelku za nezgode in urgenco. Z možem Philom sva zamenjala vlogi, on je skrbel za najine štiri otroke, da sem se lahko posvetila karieri. S to ureditvijo smo bili vsi zadovoljni.
Priznam, da moje življenje še zdale? ni bilo obi?ajno: zaznamovale so ga številne nenavadne poteze, vendar nobena taka, zaradi katere bi se dalo napovedati za?etek depresije, ki se je pojavila decembra tistega leta.

Ne morem natan?no opisati kako se je za?elo, ?utila sem, kot da bi se spustila nekakšna meglica. Bila sem na bolniški in spominjam se le dolgih dni preživetih v spalnici, ko sem postorila zelo malo.

Depresija je ve? kot zgolj stanje duha in po?utila sem se zelo slabo. Nenehno sem bila utrujena, iz?rpana in primanjkovalo mi je energije. Želela sem si spati, a spanja pogosto ni bilo od nikoder. Vsako opravilo je predstavljalo hud napor. Hranjenje je bilo prava preizkušnja, saj sem bila skoraj brez apetita in trpela sem za zapeko. Sama sem si postavila diagnozo in menila sem, da bo z zdravniško pomo?jo kmalu minilo. Splošni zdravnik mi je predpisal zdravila in prejemala sem svetovanje.

Tistega Boži?a se ne spominjam in na delo se nisem vrnila niti po Novem letu. Depresija je dobivala zagon. Februarja sem bila obupno suicidalna in sprejeli so me v bolnišnico Old Manor v Salisburyju.  Skozi okno sem gledala, kako se je Phil odpeljal stran in solze so mi drle po licih. Po?utila sem se nemo?no, krivo, osramo?eno in precej prepri?ano, da sem si vse sama zakuhala.

Takrat sem že razvila psihomotori?no zaostalost, pri kateri se upo?asnijo možganski procesi in hkrati z zdravili so mi predpisali elektro-konvulzivno terapijo (EKT)– sporen postopek, ki predvideva elektri?ni sunek v glavo, s katerim se sproži kr?. Bilo je nekaj uspeha in po šestih tednih sem se lahko vrnila domov. Vendar je bil uspeh kratkotrajen in po prav toliko tednih so me ponovno sprejeli v bolnišnico.

Medtem je Phil ostal sam doma z otroki, vedo?, da bo moja bolniška pla?a kmalu prenehala prihajati. Ob usklajevanju vseh aktivnosti otrok si je pri?el iskati delo in se spraševal, kako mu bo vse skupaj uspelo.

Na površje je vzniknil monoton vzorec. Sprejemi v bolnišnici s spremljajo?imi EKT so se izmenjevali z obdobji preživetimi doma. Jemala sem ve? zdravil, prejemala redno psihoterapijo in v obdobjih, preživetih doma, me je dvakrat tedensko obiskovala lokalna psihiatri?na sestra.

Nisem bila prava mati in Phil je izgubljal svojo ženo. Bila sem tiha in malodušna; od moje obi?ajne družabne osebnosti ni ostalo prav ni?. Kljub vsemu pa nisem izgubila svoje inteligence – ?eprav je bilo moje mišljenje upo?asnjeno in blodnjavo- in odlo?ila sem se, da imam bolnišnic dovolj, da moje ekstremno trpljenje presega mojo željo biti doma z otroki. Živeti je postalo neke vrste pekel. Edina pot ven se mi je zdel samomor.

Tistega septembra, ko so se otroci vrnili v šolo, sem se odlo?ila po?asi predozirati z litijem, vedo?, da me bo prej ali slej zastrupil in me ubil. Mislila sem, da tega ne bo nih?e opazil. Vendar pa je moja psihiatri?na sestra to nekako ugotovila; nekega dne se je Phil vrnil domov in našel mojega zdravnika, socialno delavko in psihiatra, ki so me na podlagi Zakona o duševnem zdravju priprli za šest mesecev. Otroke so odpeljali k prijateljici in prisilili so me vstopiti v rešilca; želela sem si zbežati, a me je osebje zvleklo nazaj. Postala sem ujetnica, za moje dobro, za mojo varnost.

Dospela sem v psihiatri?no bolnišnico NHS (op.p. NHS “National Health Service” ali državna zdravstvena služba), mrko, dotrajano institucijo s premalo osebja. Pohištvo je bilo staro in preproge zamazane, a fizi?no okolje je bilo le del bridkosti. Vsakodnevno je prihajalo do verbalnih zlorab in pri?a sem bila fizi?nemu nasilju. Ker je na oddelku primanjkovalo zasebnih sob sem se kmalu znašla v dormitoriju.

Hrepenela sem po zasebnosti. Osebje je bilo jasno preobremenjeno in sestre so imele zelo malo ?asa za paciente. Edina tolažba je bila, da me je kdo poslušal; to je bil edini analgetik za agonijo v moji glavi, vendar se je kakor u?inek vseh drugih protibole?inskih sredstev tudi ta postopoma porazgubil. Zahtevala sem ga redno in pogosto – nekaj, kar bi v bolnišnici z lahkoto zagotovili, ko bi le sestre imele ?as.

Pri?ela sem si povzro?ati bole?ino: deloma zaradi odvra?anja od muke v moji glavi, deloma sem se obsesivno kaznovala. Sredi no?i sem vstala in se polivala z vrelo vodo, potem pa sem ležala v ekstremnih bole?inah.

Dve, tri, štiri leta – stopila so se ena v drugo. Ko je minilo peto leto, sem bila že ve?krat sprejeta na Oddelek.

Zdravniki so se na vse pretege trudili, da bi me spravili k sebi in bi lahko šla domov, ?utili so, da je za družino pomembno ostati skupaj. A navkljub razli?nim kombinacijam zdravil sem obti?ala v stanju, ki so ga takrat prepoznali kot kroni?no, na zdravljenje odporno depresijo.

Kon?no je leta 1999 profesor Chris Thompson iz Službe za razpoloženjske motnje na Kraljevi bolnišnici South Hants  predlagal možgansko operacijo. Po?utila sem se kakor bi me zadela strela, tako sem bila presene?ena. še nikoli nisem slišala za operacijo proti depresiji in bila sem prestrašena. Opisal je, kako se pri sprednji cingulotomiji (anterior cingulotomy) diskretno zareže in se prekine abnormalno nevralno pot, ki naj bi bila vzrok tovrstne depresije. Ostali bi mi dve zelo majhni brazgotini na glavi, majhna možnost napadov in možnost, da ne bo delovalo (kakor se zgodi pri 33 odstotkih pacientov) – a to je bilo vse.

Razložil je, da je nevrokirurgija za duševne motnje rezervirana za tiste paciente, ki trpijo za zelo resno depresijo, ki ogroža življenje. V mojem primeru so napovedali, da se bom bodisi ubila, bodisi umrla zaradi samo-poškodb. Moja najve?ja skrb je bila, ali bo operacija vplivala na mojo osebnost, vendar so mi zagotovili, da so možnosti za kaj takega izjemno nizke. Skrbelo me je tudi, da bi to storili proti moji volji, a tega nikdar ne izvedejo brez polne privolitve pacienta.

Leta 2001 sem bila že na robu. Ne glede na tveganja, živela sem v mukah in edina druga opcija je bila smrt. Želela sem si te operacije. Z Oddelka so me za operacijo preselili v bolnišnico Ninewells v Dundeeju – edini kraj v Veliki Britaniji, kjer to operacijo izvajajo.

Po operaciji sem se zbudila s turbanom na glavi in z najhujšim glavobolom v svojem življenju; drugega se sploh ne spomnim. Prvih nekaj tednov naj bi okrevala zgolj od fizi?nih u?inkov, a se mi je že po osmih dneh zgodila najbolj neverjetna stvar: v glavi se mi je prižgala lu?. Bilo je kot da bi priklju?ili napajalne kable in v enem samem trenutku so moji depresivni simptomi izginili. Trajalo je ve? dni, preden je bilo osebje na oddelku prepri?ano, da to v resnici doživljam. Phil me je obiskal in takoj je vedel, da je ponovno našel svojo ženo.

še vedno sem bila hospitalizirana in preselili so me v Splošno bolnišnico v Southamptonu. V avtu sem jokala, ker sem kljub dobremu po?utju morala ostati v bolnišnici. Zavedala pa sem se, da prihod v solzah ne bo ni? pomagal.

Naslednji dan sem se sestala s svojim psihiatrom. Bil je naravnost osupel nad spremembo in v kratkem so me odpustili iz bolnišnice. Od sre?e in veselja sem skoraj odplesala ven.

Potem je prišla na vrsto realnost ponovnega vzpostavljanja odnosov z otroki; izgubila sem sedem let njihovega življenja, bili so tako odrasli. Nisem se zavedala kako težko je bilo za mojo predano družino in Phil je bil iz?rpan. šli smo skozi razburkano leto, a ostali smo celi. Vrnila sem se na delo na urgenci v Splošni Southamptonski bolnišnici, kar je bil velik izziv zaradi soo?anja z osebjem, ki je z mano ravnalo kot s pacientom.

šele tedaj sem se zavedala, da se moram boriti proti stigmi, ki jo prinese duševna bolezen. Upam, da se bo z objavo mojega dnevnika pove?alo razumevanje te napa?no razumljene bolezni in da se bodo izboljšali pogoji za paciente z duševnimi boleznimi. Zaradi depresije sem izgubila sedem let: sedem let sem bila zapornica – ne le svojega uma, pa? pa tudi dotrajanega zdravstvenega sistema, ki je še zmeraj v veljavi.

Prevod: DAMa

Avtorica: Cathy Wield ( avtorica knjige "Življenje po temi" oz. v originalu "Life After Darkness" (Radcliffe Publishing))

Vir: ?asopis “The Daily Telegraph”; rubrika “health”; objavljen v ponedeljek 23. januarja 2006 (?lanek je viden tudi na spletu, na naslovu: http://www.telegraph.co.uk/health/main.jhtml?xml=/health/2006/01/23/hdep23.xml
od koder izvira tudi slika)
?lanek je last avtorice in ?asopisa Daily Telegraph