Motnja, za katero trpi 42 milijonov Evropejcev

Pretirani strah nas ovira v vsakdanjem življenju – Ljudje iš?ejo pomo? zaradi telesnih znakov: razbijanja srca, utrujenosti in težav s prebavo

Približno 13 odstotkov vseh stroškov za zdravljenje v državah EU gre za duševne motnje. Po raziskavi iz rutinsko zbranih podatkov je med duševnimi in nevrološkimi motnjami najve? anksioznih – za njimi trpi okoli 42 milijonov prebivalcev stare celine. Strah, ki je tako mo?an, da ?loveka ovira v vsakdanjem življenju, je eno najpogostejših bremen današnjega ?asa. Tudi o njem je tekla beseda na tednu možganov, ki ga je pripravilo slovensko društvo za nevroznanost Sinapsa.

Anksiozne motnje so razli?ne, njihova skupna zna?ilnost pa je, da se ?lovek pretirano boji. »Normalno je, da se nekaterih re?i bojimo. Tako se nau?imo zato, da bi se varovali pred stvarmi, ki so nevarne. Vendar ?e se bojimo normalnih situacij in stvari, ki nas ne ogrožajo, nas ta strah ovira. ?e nas tesnoba hromi v vsakdanjem življenju, je bolezenska,« je strnila dr. Mojca Dernovšek s Psihiatri?ne klinike Ljubljana. študenta je strah pred izpiti ali tem, da bi dobil slabo oceno, oziroma se boji, da se ne bo sposoben nau?iti snovi zanje – ?e se bo zato za?el u?iti prej, bo to po?el bolj temeljito, bo ve? spraševal svoje sošolce, prebral ve? knjig, mu bo ta tesnoba v pomo?. Nasproten pa je u?inek, ko zaskrbljen študent, ki se je dobro pripravljal, na izpitu zaradi treme slabše odgovarja, kot zna; hujše stanje je, da že ko se pripravlja na izpit, razvije take simptome tesnobe, da je zmeden, ima slabo koncentracijo in ni u?inkovit pri u?enju; še težja stopnja pa je, ko že sam pogled na knjige povzro?i ježenje od strahu.

Vztrajni strah pred stikom z neznanimi ljudmi, tesnoba v stikih z vrstniki, strah pred kakšnim predmetom ali situacijo (letenje, višina, živali), pretirane skrbi glede sposobnosti in kakovosti dela, pretirano umivanje, preverjanje stvari in preštevanje, težave s koncentracijo spadajo med anksiozne motnje, ki jih delimo na generalizirane (bojijo se za zdravje, družino, službo, ne verjamejo vase in v možnost rešitve), pani?ne, fobi?ne (strah pred javnim nastopanjem, lo?itvijo od staršev, ka?ami, nevihtami), posttravmatsko stresne in obsesivno kompulzivne.

Perfekcionisti so bolj ob?utljivi

Povezava prirojenega in zunanjega dejavnika je vzrok za anksiozno motnjo. Ljudje, ki so nagnjeni k njej, že na svet prinesejo neko ob?utljivost, pozneje pa se iz nje pod zunanjimi vplivi razvije anksiozen odziv. Praviloma so to zelo natan?ni ljudje, ki dajo dosti na to, kaj drugi mislijo o njih, navadno ne ?utijo, kdaj so pod stresom, kot da ne bi imeli notranjega senzorja zanj, slabo prenašajo kritiko in imajo mo?no željo po nadzoru. »Te lastnosti niso slabe, težava je, da pri njih nimajo prave mere. Razdajajo se, da bi bili vše? drugim, iztrošijo se s kontroliranjem, pretiravajo v perfekcionizmu,« je naštela psihiatrinja, ki razvoj motnje razlaga z modelom ?olni?kov. »Prirojena ob?utljivost je kot obtežitev ?olni?ka, ki lepo pluje po morju, tako da se ?lovek ne zaveda, da ima pod njim utež. Ne vemo, s ?im se rodimo, dokler se na nas ne naloži ali kar pade tako veliko breme, da nas potopi. Takrat se razvije motnja,« je opisala zdravnica.

Strokovnjaki delijo simptome na telesne in duševne, ki jih prepoznavajo glede na ?ustvene reakcije, vedenje in misli. »?lovek v mislih premleva svoje strahove, vendar razmišlja tako, da ne najde pametne rešitve. Telesno pa se to kaže z razbijanjem srca, hitrim dihanjem, potenjem in tresenjem rok, oblivanjem z znojem, rde?ico obraza, mravljin?enjem. Pojavijo se bole?ine v vratu, glavi, hrbtu … Zato se razvije utrujenost – ko je ?lovek napet, v pri?akovanju, kaj slabega se mu bo zgodilo, se mišice utrudijo in bolijo. Simptomi se lahko pokažejo tudi v prebavilih, kot bruhanje, kolcanje, spahovanje, neješ?nost, driska. Nekdo, ki je že tako ali tako zaskrbljen, se dodatno prestraši, ko mu za?ne razbijati srce, mu nagaja prebava, ga bolijo sklepi. Potem za?ne razmišljati, da je zaradi skrbi, povezanih s šolo, z otroki, možem, službo, še telesno zbolel. Gre k zdravniku, ta pa ga pošlje na vrsto preiskav, kjer se najde kve?jemu kakšna manjša funkcionalna težava, denimo malenkost zvišan krvni pritisk. Mnogi so potem užaljeni, ko jih napotijo k psihiatru, ?e vendarle ?utijo telesne težave,« je opisala doc. dr. Mojca Dernovšek.

Mnogi je ne prepoznajo

O anksioznosti ni toliko znanega kot denimo o depresiji, zato tudi marsikdo ne prepozna problema, na voljo ni niti dosti literature. »Ljudi moramo pou?iti, da ima tesnoba ve? komponent in da je iskanje odgovora njen vedenjski simptom. Nekateri simptomi so grozni: ?lovek ima ob?utek, da se svet okrog njega spreminja, da ima prazno glavo, da bo z njim konec, kakšen tudi vpraša, ali sem prepri?ana, da se mu ne bo zmešalo,« pravi psihiatrinja. Marsikdo motnjo premaga sam, brez zdravil in zdravnika, hujše oblike pa zahtevajo strokovno pomo? in farmacevtska sredstva. »Bistveno je, da ?lovek motnjo prepozna in se zaveda, da so skrbi, ki ga tarejo, pretirane ter da njegovo razmišljanje ne pripelje do rešitve. Ne sme se osredoto?ati le na tisto, kar se mu zdi problem, ampak mora znati tudi preklopiti. Denimo, da si ne beli glave samo s tem, kako bo opravil izpit, ampak da se odlo?i, da se bo nekaj ?asa u?il, potem pa šel vozit kolo. To je dobro tudi zato, ker se bo s tem sprostil in tudi nagradil. Priu?iti se mora, da od sebe ne zahteva preve?, kar je v nasprotju z naravo ?loveka, nagnjenega k razvoju anksioznih motenj, ki je perfekcionisti?na,« je naštela sogovornica.

?e so težave že tako napredovale, da posameznik že izgublja tla pod nogami, ga je treba podpreti, denimo tako, da se od njega manj zahteva. »Od nekaterih študentov sem zahtevala, da predelajo en sam odstavek, da dan ni bil izgubljen, saj jih je bilo tako strah, da niso mogli niti sesti h knjigi. Potem smo napredovali na eno stran, eno poglavje … Dobiti so morali ob?utek, da so uspešni in da napredujejo. Zraven se daje še zdravila, ki spodbujajo možgane tako, da je ?lovek manj tesnoben. Ne priporo?a se benzodiazapinov oziroma se sme te jemati najve? štiri tedne, ker lahko povzro?ajo odvisnost in ne odpravljajo vzroka; predpisuje se antidepresive, ki popravljajo, kar je za?asno v možganih narobe, da je en del premalo, drugi pa preve? dejaven.«

Ali je danes ve? anksioznih motenj kot neko?, je težko re?i, ker jih pred petdesetimi leti niso spremljali, tako da ni podatkov. »Prepri?ana pa sem, da je ve? stresnih motenj, ker je ve? naravnih katastrof, vojn, migracij in drugih izrednih razmer, poleg tega osnovna socialna mreža, ki nas drži v ravnovesju, razpada in je ?lovek še bolj izpostavljen stresu. Nekaj stresnih motenj se razvije v anksiozne.« Te so na?eloma ozdravljive, razen kadar je to samo ena od motenj, ki jo ima oseba. ?e ima zraven denimo še motnjo odvisnosti, psihoti?no motnjo, inteligen?ni deficit, je prognoza slabša.

Avtorica: Barbara Ho?evar
Vir: Tiskano Delo
Objavljeno: v Pon, 20.03.2006

Prispevek je last avtorice in Dela