Bleš?e?a prihodnost

Mednarodna konferenca o motnjah hranjenja, ki jo vsaki dve leti pripravijo v Londonu, je sre?anje strokovnjakov z vsega sveta, ki se terapevtsko in raziskovalno ukvarjajo z motnjami hranjenja, to »epidemijo s konca 20. in za?etka 21. stoletja«. Ne izogibajo se niti njenim kulturološkim razsežnostim. Pred šestimi leti, na ?etrti konferenci, smo udeleženci razpravljali o uspešnosti in primernosti razli?nih terapij. To je bil ?as, ko si je kognitivna vedenjska terapija (v nadaljevanju KVT) dokon?no utirala pot med tako imenovane velike psihoterapije. Takrat sem poslušal kar nekaj zanesenih predavateljev, ki so obljubljali rešitev ve?ine težav ljudi z razli?nimi duševnimi motnjami.
Letos, na sedmi konferenci, o KVT skorajda ni bilo ve? govora in se je razpravljalo predvsem o psihodinamski in analiti?ni ter sistemski obravnavi bolnikov z motnjami hranjenja in njihovih družin.

  K sre?i kot zdravnik vem, kako je v praksi, ko novo zdravilo ali terapevtska metoda zbudita veliko pri?akovanja na obeh straneh, pri zdravnikih in bolnikih, potem pa se njuna prava vrednost in u?inkovitost s?asoma pokaže v realni lu?i in dobi svoje mesto v medicini.

Sam sem takrat (leta 1999) kot psihodinamsko usmerjen psihiater in psihoterapevt znova ugotovil, da pri svojem delu uporabljam posamezne tehnike in »orodje« iz instrumentarija KVT, da pa nikoli ne bom postal kognitivni terapevt, ker mi je bližji psihodinamski in analiti?ni pogled na dinamiko in strukturo ?lovekove duševnosti. Ostal sem torej predstavnik in zagovornik psihoanaliti?nih metod zdravljenja in s tem o?itno tudi »šarlatan«, »blefer« in eden tistih, ki zgolj »bluzijo«.

 Rednim bralcem Sobotne priloge ne bo težko ugotoviti, kam meri moj zadnji stavek. Intervju z dr. Andrejem Maruši?em v tej prilogi 15. oktobra 2005 je za mesec dni prekinil tok mojega razmišljanja in pisanja o posebnostih zdravniškega poklica in odnosu med zdravnikom in bolnikom. Ne zato ker bi me jezilo ali zabavalo, da sem bil tako nevede še sam uvrš?en med »bleferje« in »bluzerje«, ampak zato ker se Maruši?eve trditve dotikajo vsebin, o katerih sem na istem mestu že pisal in nameravam pisati tudi v prihodnje.

 Z Andrejem Maruši?em se sicer poznava in se kljub nekaterim razlikam v pogledih na stroko celo dobro osebno razumeva. Zato vem, da rad presene?a, vznemirja in provocira, vem pa tudi, da se je treba zavedati teže besed in ocen, ki jih v dolo?enih vlogah sporo?amo javnosti. Ta teža je brez dvoma vezana na to, ali dolo?eno stališ?e izraža nekdo kot posameznik in strokovnjak na svojem podro?ju ali kot predstavnik stroke in institucije, ki jo v dolo?enem trenutku predstavlja in vodi. Trditve, da ima samo kognitivna vedenjska terapija prepoznane in pozitivne terapevtske u?inke v paleti kar nekaj dokazano znanstveno utemeljenih in terapevtsko preverjenih psihoterapevtskih metod; da je bil Freud predvsem dober piarovec in da njegova analiti?na teorija temelji zlasti na dobrem opisu trinajstih do štirinajstih »histeri?ark«; kdo da je šarlatan, blefer in bluzer v psihoterapiji; da tudi pacienti »bluzijo«, ko govorijo o svojih težavah; da si je smiselno vzeti za pacienta v psihiatriji toliko ?asa, kolikor let ima pacient, in podobne so me blago re?eno presenetile. Lahko jih sprejmem zgolj kot stališ?e in mnenje nekoga, ne pa kot nekaj, kar bi verodostojno izražalo današnji položaj v medicinski stroki in seveda tudi v psihiatriji, ki ji tako ali tako poskušajo dati oznako, da je premalo znanstveno racionalna ter preve? subjektivna in nedore?ena. Vsaka od teh trditev bi klicala po samostojnem komentarju ali kolumni, nobena pa ne bi vzdržala resne in temeljite strokovne presoje, ki upošteva in dopuš?a demokrati?en, enakopraven in neizklju?ujo? dialog.

Tokrat si bom dovolil zgolj nekaj komentarjev o vsebinah, izre?enih v omenjenem intervjuju, o katerih sem že in še bom nekaj pisal.

Da se kost razlikuje od živcev in kako, je jasno tudi laiku. Zato je to lahko le dobra, vše?na in morebiti duhovita metafora, ?e jo ho?emo uporabiti za razumevanje duševnih težav in motenj zgolj v okviru medicinskega modela in z njo opozoriti, zakaj je psihiatrija še vedno del medicine. In ni? ve? kot to. Precej teže je sprejeti trditev oziroma izpostavljeno dilemo, »zakaj bi psihiater ve? ?asa izgubljal z razglabljanjem o preteklosti bolnika kot ortoped«. ?e zanemarimo izkušnje in razo?aranje nekaterih bolnikov, ki so pri?akovali, da bodo deležni nekoliko ve? osebne pozornosti in pogovora pri psihiatru, a se to ni zgodilo, bi zastavil vprašanje druga?e. Kaj je narobe s tem, ?e ortoped (kot prispodoba drugih somatskih zdravnikov) »izgubi« ve? ?asa v pogovoru z bolnikom in se tako bolje seznani z njim in zgodovino njegove bolezni? Najbrž ni?, predvsem pa ne gre »za izgubo ?asa«, ?e si ga vzamemo za pogovor z bolnikom in mu ga damo na voljo.

Trditev, da tako kot zlomljena kost potrebuje mavec, tudi »živ?ni zlom« potrebuje »svoj mavec«, je od vseh zapisanih še najbolj sprejemljiva kot metafora, ?eprav je v tem ?asu že pridobila populisti?en prizvok. ?e ga odmislimo, je treba spomniti, da vse, kar si pod živ?nim zlomom predstavljamo v skladu z današnjim pojmovanjem psihiatrije, ne potrebuje samo mavca v obliki psihofarmaka (zdravila), temve? tudi v obliki pogovora in, ?e je potrebno, še ustrezne – ne vedno in samo KVT – psihoterapevtske pomo?i.

To, da Maruši? ne verjame »v sindrom izgorevanja« ali tako imenovani poklicni stres pri tistih, ki pomagamo ljudem (zdravstveno osebje, pa ne le zdravniki, socialni delavci, psihoterapevti, pravniki in celo policisti), je spet njegova pravica, a da odreka pravico tistim, ki poznajo del teh ob?utij pri takem delu, in ji celo prida slabšalno oznako, je že popolnoma druga zgodba.

Psihiatri se ne samo na konferencah po svetu, temve? tudi ob rednem delu in supervizijah res veliko pogovarjamo o kontratransferju (prepoznavanju lastnih ?ustvenih vsebin pri delu s pacientom, ki jih lahko vnašamo v odnos z njim) in o tem, da ne bi osebnih stališ?, svojih vrednot in težav ali celo zdravega razuma vnašali v terapevtski odnos s ciljem, da ostane delaven in profesionalen, zato pa ni? manj human in spoštljiv do bolnika kot osebe. Ne pogovarjamo se o tem, ali naj se nam pacient smili ali ne, ali naj z njim so?ustvujemo ali ne, ker bi bilo to vse kaj drugega kot terapija in do bolnika podcenjujo?e. Posamezniki vendar ne prihajajo k nam po usmiljenje in so?utje, temve? po profesionalno pomo?, kar pa ne izklju?uje empatije, spoštovanja do drugega in posluha zanj kot ?loveka z bolezenskimi težavami. V tem ti?i bistvo zgodbe »o sindromu izgorevanja«, ki ni zgolj trendovski pojav, marve? resni?nost marsikaterega posameznika in celo institucije, pri katerih prav tako prepoznavamo sindrom kolektivnega izgorevanja. Sam bi po tridesetih letih dela z bolniki tudi lahko kaj povedal o tem, pa brez zadrege ali strahu, da bi zbudil dvom glede stališ?a in mnenja o tem, za kakšnega zdravnika me imajo ljudje.

Povabilo novinarki, da naj se udeleži pogovora s samomorilno osebo – seveda bodo pri tem upoštevana eti?na pravila, bolnik pa bo prej zaprošen za dovoljenje – se prvi hip zdi dokaz širine in strokovnega poguma v smislu odstiranja ten?ice skrivnostnosti z zdravniškega poklica in zagotavljanja njegove ve?je transparentnosti. Vendar samo prvi hip, kajti sledi plaz vprašanj in eti?nih dilem. Od tega, zakaj nekoga povabiti, da kot opazovalec spremlja terapevtski pristop (npr. ko se bodo?i strokovnjak u?i tehnike in metode zdravljenja, ker jo bo neko? uporabljal za pomo? drugim, ali zato, da vidi mojstrstvo tistega, ki to tehniko izvaja), do tega, kakšna je poklicna usmeritev opazovalca, in vprašanja intimnosti v terapevtskem odnosu, kar v?asih v delu z bolniki razumemo vse preve? na široko. Zaupati nekaj intimnega zdravniku vendar ne pomeni samo, da nam bolnik pove nekaj zelo osebnega ali nekaj, ?esar ni povedal še nikomur, ne pomeni samo razkrivanja intimnih delov telesa, intimno je vse tisto, kar kot tako ?lovek prepozna in mu daje osebni in individualni pomen. Je tudi vprašanje ?lovekovega dostojanstva, ki ga bolniku seveda moramo dopustiti in je v bolezni pogosto mo?no na?eto, med zdravljenjem (zlasti psihiatri?nim) pa bi ga morali bolniku celo pomagati znova vzpostaviti. Zato je celo razgaljeno koleno lahko vprašanje intime in osebnega dostojanstva, ne pa kulturoloških in religioznih obrazcev. Pozabljamo, da v medicini poznamo tako imenovane »?astne« in »ne?astne« bolezni, ki jih kot takšne prepoznavata posameznik in družba, da »trendovskih« bolezni v sedanjih porabniških ?asih sploh ne omenjamo.

Za konec še nekaj o kognitivni vedenjski terapiji. Združenje psihoterapevtov Slovenije je pred štirimi leti tudi pri nas uvrstilo KVT med tako imenovane relevantne, strokovno in znanstveno utemeljene psihoterapevtske tehnike. Prav tako v Sloveniji že vrsto let poteka sistemati?no in pedagoško izoblikovano izobraževanje terapevtov, ki bodo to metodo znali (nekateri jo že znajo) ustrezno uporabljati, jo ponuditi ljudem in za tako pomo? izbrati prave indikacije. Kdo pa jo lahko »izvaja« glede na osnovni poklicni profil in ali so res lahko to nekdanji bolniki in njihovi družinski ?lani, je zame že drugo vprašanje. Omenjeno združenje je že ve?krat opozorilo nanj. Morebiti je pri tem delu – se pravi v KVT – res mogo?e uporabljati tudi ra?unalnik, toda ali je potem to še vedno psihoterapija? Definicija psihoterapije nam pove, da gre za terapevtsko metodo, ki uporablja psihološka sredstva kot pomo? za odpravljanje duševnih težav. Psihološko sredstvo pa pomeni tudi in predvsem strukturiran medosebni odnos, upošteva pomen uporabljene besede in še vrsto stvari, o katerih smo že pisali in so vklju?ene v strukturirano metodo neke terapevtske tehnike in metode. KVT je zgolj ena od njih.

Na omenjeni konferenci v Londonu leta 1999 smo ob koncu tretjega dne poslušali predavanje kanadskega psihologa, ki je govoril o bleš?e?i prihodnosti KVT, ko bo mogo?e prek ra?unalniškega zaslona, brez navzo?nosti terapevta, seveda pa s terapevtskimi nalogami hkrati »zdraviti« od tri do pet bolnikov z razli?nimi duševnimi težavami. Vse to je povezoval z »ve?jo stroškovno u?inkovitostjo«, saj bi odsotnost terapevta pocenila terapijo. škotski kolega se je sklonil k meni in z zna?ilnim britanskim cinizmom prišepnil: »Naj ga vprašam, ali je televizijski zaslon moškega ali ženskega spola?«

Avtor: Gorazd V. Mrevlje
Objavljeno: V Sobotni prilogi Dela, v soboto 10. 12. 2005
?lanek je last avtorja in Dela, je odgovor na intervju z dr. Andrejem Maruši?em, ki je bil objavljen v Soboti prilogi Dela v soboto, 15.10.2005

Vir slike: http://www.zarez.hr/93/z_tema1.htm