Še duševno zaostala Slovenija

Psihiater dr. Andrej Maruši? bi rad prenesel izkušnje z Otoka, kjer je delal osem let, v Slovenijo. Kako v Veliki Britaniji sledijo bolnikom tudi po odpustu iz bolnišnic in tako prepre?ijo marsikatero tragedijo, je med drugim razložil DUšANU MALOVRHU. Pri nas je druga?e, naša psihiatrija ni skupnostna, zato trpijo tako bolniki kot njihova okolica. Zakon o duševnem zdravju pa se cmari in cmari. Koliko let še? Koliko umorjenih še?

Slovenija je varna deželica. Tako nam radi re?ejo tujci, že navajeni vse mogo?ega plevela zahodne demokracije. Domorodci svojo grudo ob?utimo druga?e: kot da bi se iz leta v leto pogrezali vse globlje v blato kriminala. Ob?utek ne vara. Lani je v Sloveniji zaradi nasilja izgubilo življenje 70 ljudi, sedem ve? kot leto prej.

 številni umori so zadnje dejanje družinskih tragedij, ki se dolgo pletejo za štirimi zidovi, skrbno varovane pred pogledom od zunaj. Ko se zgodijo, je prepozno. Tako lani kot letos je Slovenijo pretresel tudi matricid (slovenš?ina ne pozna besede za umor matere, kot za o?eta o?etomor, denimo). Oba sta se zgodila v ljubljanski ?etrti Bežigrad. Fanta sta bila ob dejanju stara 22 oziroma 24 let, oba sta duševna bolnika.

Koliko storilcev najhujših kaznivih dejanj so spoznali za neprištevne in jih namesto v zapore poslali na zdravljenje v zaprte oddelke psihiatri?nih bolnišnic, tega policija v letnem poro?ilu ne navaja. Izvemo pa, da je policija lani kar 275-krat posredovala na zahtevo zdravstvenih delavcev, in sicer pri napotitvi in sprejemih duševnih bolnikov v psihiatri?ne bolnišnice. Po podatkih zdravstvenega statisti?nega letopisa je bilo v letu 2002 v Sloveniji 52.083 oseb z zdravniško ugotovljeno duševno in vedenjsko motnjo ali kar 26,1 na 1000 prebivalcev. To seveda ne pomeni, da nas za že prvim in vsakim vogalom ?aka tat, posiljevalec ali morilec.

Norost ni zlo?in. Psihiater in direktor Inštituta za varovanje zdravja dr. Andrej Maruši? opozarja pred posploševanjem. »Duševna motnja ni povezana z umori. Biti morilec ni povezano z duševno motnjo. To je zelo pomembna zadeva. To moram poudariti, saj gre za eno od najhujših stigem.« Po njegovem mnenju gre le za to, da lahko nekdo v psihoti?ni bolezni verjame v zle namere svojcev. »Zato je potem nevarnost umora v družini, a to se da pokriti z ustrezno zakonodajo.«

Zakonodaja. Pa smo tam. Slovenska zakonodaja o duševnem zdravju ima namre? hudo motnjo. Maruši? sodeluje pri snovanju zakona vse od za?etka; leta 1998 je skupina, zbrana okrog politika Boruta Pahorja, vložila predlog zakona o zagovorništvu in varstvu pravic oseb z duševno motnjo, ki pa je naletel na precej negativne odzive tako med psihiatri?no kot pravno srenjo. Zakon je šel februarja leta 2000 skozi prvo branje, potem pa se skoraj štiri leta ni z njim dogajalo prav ni?.

Ustanavljale so se brezzobe komisije in šele na pobudo Evropske unije se je stvar za?ela premikati. »Leto, leto in pol, moram priznati, so nas ignorirali, zdaj pa smo od novega ministra za zdravje dobili predlog zakona v prebiranje in svetovanje, ali so potrebne še kakšne spremembe,« zadovoljno ugotavlja koordinator sveta za duševno zdravje, pred dvema letoma ustanovljenega posvetovalnega telesa, katerega 28 ?lanov predstavlja tako strokovno kot lai?no zainteresirano javnost. »To je skoraj idealna skupina, ki lahko vladi svetuje, kakšne spremembe so potrebne,« meni dr. Maruši?, ki ima za seboj osemletno psihiatri?no prakso v Veliki Britaniji. Na žalost so razmere v Sloveniji dale? od britanskih in še dlje od idealnih.

?rno-beli svet. V Sloveniji je bilo leta 2002 11.572 hospitalizacij zaradi duševnih motenj (leta 1993, denimo, 11.037), povpre?na ležalna doba v šestih slovenskih psihiatri?nih bolnišnicah pa je bila 40,6 dneva. Za duševne bolnike ob odpustu ni konca težav. Velikokrat pa se za?nejo tudi za okolje.

»Zakon mora opredeljevati ne le to, kdaj se nekomu sme odvzeti pravico do svobode na ra?un pravice do zdravja, ampak tudi, kdo vse in kdaj se odpusti iz bolnišnice. Odpust mora biti na?rtovan, kar pomeni, da je potrebno vedeti, kdo ga bo sprejel, ko pride ven, in tako naprej.« Pri nas se, žal, ne ve. Obstajajo organizacije, društva, katerih delovanje pa ni zajeto v sistem duševnega zdravja. Ko pridejo ljudje z duševnimi motnjami iz ustanov, jih zunaj ponavadi ?aka vakuum, saj niso ve? zajeti v sistem duševnega zdravljenja. Koliko je takšnih? Ve?ina, ocenjuje Maruši?. Duševnega bolnika po odpustu ponavadi ?aka obisk psihiatri?nega dispanzerja v regiji, izrazito pomanjkljiva pa je oskrba v tako imenovani civilni sferi. »Velika ve?ina bolnikov dobesedno presko?i: zdaj so v bolnišnici, zdaj so doma. ?rno-belo.« Malo jih ima možnost po?asnega vra?anja in privajanja, ko se jim hkrati z okrevanjem možganov postopoma omogo?a tudi vnovi?na pridobitev stanovanjske funkcije, dela, izobraževanja … »Pri nas je zelo veliko tako imenovanih pacientov vrte?ih se vrat. Pošljemo jih domov in se takoj spet vrnejo. Gre za tipi?en primer psihiatrije, ki ni skupnostno usmerjena.«

Stroka svetuje vrnitev ljudi iz psihiatri?nih ustanov ?im bliže njihovemu okolju, ne tja, kajpak, kjer je nastala ali se stopnjevala duševna motnja. »Fanta pri dvajsetih letih ni treba vrniti ravno domov, naj dobi možnost, da zaživi kot socialna enota te družbe. Ni treba, da zanj skrbijo starši, dokler ne umrejo, potem pa spet pristane v inštituciji.«

Klju?ni delavec, klju? uspeha. Slovenija po?asi kon?uje avtocestni križ, psihiatri?nega omrežja, s katerim bi zajeli osebe z duševnimi motnjami, pa še graditi nismo za?eli. Vsa ?ast organizacijam in prostovoljcem, obstaja ponudba, ki pa ni vpeta v sistem. Prav tako ni ustrezne povezave med zdravstvenim in socialnim varstvom, meni Maruši?.

?lovek po odpustu iz psihiatri?ne bolnišnice potrebuje tako medicinsko kot socialno pomo?, ?e naj bo vrnitev uspešna. »Key worker, klju?ni delavec, je oseba, ki pacienta vodi, ga spremlja iz bolnišnice in preda v skupnost. Popelje ga proti zaposlitvi, proti reševanju stanovanjskega vprašanja, popelje ga proti zdravju.« Klju?ni delavec ima bolnika po odpustu na o?eh, mu pomaga in zaradi stalnega stika z njim tudi lažje zazna morebitno poslabšanje zdravja, ki lahko škoduje pacientu in okolju, v katerega se je vrnil. ?e bi institut klju?nega delavca obstajal tudi pri nas – pa ne, bi se še zmanjšala možnost tragi?nih primerov, ko duševni bolnik dvigne roko nadse ali nad svoje bližnje. »Država mora tem ljudem in okolju omogo?iti, da bolezen in njene posledice ?im manjkrat izbruhnejo. Vpeljati bi morali sistem sledljivosti ljudi. Ne gre za nadzor policijskega tipa, ampak program na?rtovane skrbi.« Lepa misel, lepi na?rti, ki pa v Sloveniji še niso postali niti ?rka.

Ko se kuha. »V Veliki Britaniji,« konkretno ponazori primer sledljivosti dr. Maruši?, »morajo strokovnjaki vsakih nekaj mesecev pripraviti sestanek z duševnim bolnikom, ki je prišel iz psihiatri?ne ustanove, in njegovimi svojci ali skrbniki. Takrat skupno preu?ijo potrebe in pacienta, vidijo, kako je z njim. Zaradi programa sledljivosti vedo, ali se morda ne zapira v sobo, postaja nevaren sebi in drugim. Tako lahko ukrepajo še pravi ?as. Pri tem ne gre za poseganje v pacientovo svobodo, ne, le patronažna sestra ga na primer obiš?e. Morda ji trikrat ali štirikrat ne odpre vrat. A to je že lahko kazalec, da je zapadel v psihozo in lahko v tej morda zažge hišo.« Vrednota individualnosti se kon?a, ko se za?ne vprašanje javnega dobra. Povsod je tako, tudi pri duševnem zdravju, še doda dr. Maruši?. Tako imenovani forenzi?ni pacienti, ki so že storili kaznivo dejanje, zahtevajo še dodatno, najvišjo raven na?rtovane skrbi; ne gre za policijski nadzor, temve? za razširjeno ponudbo preventivnih ukrepov.

Obstajajo pa tudi duševne bolezni, katerih spremembe iz zdravja v motnjo so izjemno hitre, denimo bipolarna motnja, ko ?lovek postane nenadoma agresiven, impulziven. V takšnih primerih ne pomaga, tudi ?e imamo zelo redne kontrole. Vedno pa? ne moremo iskati krivca samo v zdravstvenih delavcih. še zlasti ne, dokler država in njeni organi ne bodo kon?no sposobni sprejeti zakona, ki bo uredil kaoti?ne razmere na podro?ju duševnega zdravja.

Vir: http://www.delo.si/
Objavljeno v Delu, dne Pet 01.04.2005
?lanek je last Dela