Za pri?esko k frizerju, za avto k mehaniku, za psiho pa »pomagaj si sam«

V Sloveniji je še vedno sramotno iti k svetovalcu, psihoterapevtu, psihologu ali psihiatru, medtem ko je obisk pri maserju, frizerju in kozmeti?arki povsem sprejemljiv. Zato ne presene?a, da ljudje, ki so izpostavljeni kroni?nemu distresu, »pokajo po šivih«.

Željko Ćuri?, zdravnik psihoterapevt – svetovalec v poslovnih sistemih, se je leta 1993 v Ljubljano preselil iz Dubrovnika. Neko? je bil navdušeni roker in še zdaj rad prisluhne Janis Joplin in Led Zeppelinom, vendar tudi Richardu Wagnerju. Ko je v stanju blizu meditacije, prisega na Bacha, najraje pa ima glasbo simfoni?nih orkestrov, ki ga »kar malo dvigne«.

 Med vojno na Hrvaškem je leto in pol preživel na fronti kot zdravnik, »ker so bile pa? takšne potrebe vojske«, v Sloveniji pa je delal kot psihoterapevt in svetovalec v begunskih centrih. To ga je preve? iz?rpavalo, zato je raje presedlal v gospodarstvo. Postal je solastnik podjetja OK Consulting, ki se ukvarja s svetovanjem in izobraževanjem. Njegov najpomembnejši življenjski projekt je njegova družina, skriti poslovni cilj pa, »da bi delal malo manj«.

S svetovanjem in izobraževanjem v zvezi s stresom se Željko Ćuri? ukvarja ve? kot desetletje. Zatrdil je takole: »Stres obstaja in se mu ni mogo?e izogniti. Klju?no vprašanje pa je, katerega stresa imate v življenju ve?: evstresa, ki je stres uspešnih ljudi, ali kroni?nega distresa, ki je nenehno trpljenje.« V Sloveniji je, po njegovem, stanje na tem podro?ju resno, ker še vedno velja zmotno prepri?anje, da k psihoterapevtom hodijo »samo norci«.

Kako kot strokovnjak definirate stres?
Beseda stres ni niti medicinska niti psihološka. Izhaja iz lingvistike in pomeni »poudarek«. Pred 20 leti je imel stres slab sloves in so se mu ljudje hoteli izogniti, zadnjih deset let pa svoja ?ustva doživljamo druga?e in smo se po?asi sprijaznili, da ta niso ve? pozitivna ali negativna, ampak so prijetna in neprijetna. Ko je ?lovek v stresu, ?uti eno od neprijetnih ?ustev. To pomeni, da se razmeram, v katerih se je znašel, ni prilagodil ter da obstaja razlika med realno situacijo in njegovim notranjim sistemom vrednot. Takrat doživi na primer jezo, strah, zaskrbljenost, ljubosumje. ?ustva ga pripravljajo na neko aktivnost z namenom novega prilagajanja. ?e mu to uspe in se prilagodi razmeram, na katere sicer ni pripravljen, govorimo o evstresu, ki je dober, koristen stres. To je tisti notranji »yes«, kot re?ejo Ameri?ani. Tega, ko ljudje za?utijo zadovoljstvo sami s seboj, v Sloveniji zelo manjka. Popolnoma druga zgodba je distres, ki je slab, nekoristen, nezaželen. Ob njem ?lovek doživlja neprijetna ?ustva, mogo?e gre ali ne gre v akcijo, vsekakor pa ne doseže adaptacije.

Nam poveste kakšen konkreten primer?
?e sem jaz nekadilec in vi prižgete cigareto v moji pisarni, bom doživel neprijetno ?ustvo jeze. Takrat doživim stres. ?e dosežem, da cigareto ugasnete in je v prihodnje ne prižigate ve? v moji pisarni, govorim o evstresu. ?e pa cigarete ne ugasnete in še vedno kadite v moji pisarni, govorim o distresu. ?ustva obstajajo, vse dokler obstaja dogodek, ki jih povzro?a. Se pravi, ?e mene moti vaše kajenje, bom kroni?no jezen, vse dokler ste v moji pisarni in imate prižgano cigareto. Ogromno ljudi se trudi izogniti stresu tako, da se poskušajo pomiriti. Ampak, vse dokler mene moti vaše kajenje, se zaman pomirjam, saj me bo to ves ?as motilo! Sicer pa imamo dve osnovni obliki adaptacije: ena je aloadaptacija, ko se drugi prilagodijo nam (v konkretnem primeru vi ugasnete cigareto), druga pa je avtoadaptacija, ko se mi prilagodimo drugim (?e jaz ugotovim, da je moja sodelavka zame toliko pomembna, da me na koncu kajenje ne moti).

Kje se lahko zaplete?
Zapleti so vsepovsod in posledice stresa so razli?ne. Evstres, ki traja dalj ?asa, puš?a posledice, na primer utrujenost, iz?rpanost ipd. Posledice distresa so bistveno druga?ne, odvisne od tega, kako ste »sešiti«. Ljudje, izpostavljeni kroni?nemu distresu (kroni?ni neuspešnosti, kroni?nemu neprijetnemu ?ustvu), na koncu za?nejo »pokati po šivih«, po tistih, ki so najšibkejši. Kateri so ti šivi, je mogo?e sklepati iz zgodovine ?loveka: kako je vzgojen, iz kakšne družine prihaja, kakšne gene ima, kaj je podedoval itd. Sumimo, da psiha vpliva na telesne spremembe, ki so škodljive in jim re?emo bolezen. Danes ne vemo natanko, kaj je somatsko, kaj je psihološko, kaj je psihosomatsko, nekateri dajejo vse v en koš. Mislim, da gre za interakcijo, da eno vpliva na drugo.

Menedžerji, ki so najbolj izpostavljeni stresu, si zelo prizadevajo, da bi ga obrnili v uspeh. Kaj pa drugi, reciva navadni ljudje?
Vodilni menedžerji so se po?asi nau?ili skrbeti zase, imajo svoje recepte. Ko greste od srednjega menedžmenta navzdol, še vedno prevladuje prepri?anje: »Bom že sam poskrbel za svojo psiho,« kar mene zelo moti. Ko si ho?ejo ljudje urediti pri?esko, gredo k frizerju, ko ho?ejo urediti psiho, bodo že sami. Moje sporo?ilo je, da je psiha bistveno bolj zapletena kot pri?eska. Vendar kar nekaj ljudi to zanika. In takrat, posebno moški, stisnejo zobe in gredo možato naprej. Nekatere je to precej drago stalo, saj je »pokanje« lahko usodno. Gastritis gor ali dol, s tem se da preživeti, ampak infarkt ni šala. Poznam menedžerje, ki so prihajali na svetovanje in niti po tretji metastazi raka niso dojeli, da so po?ili.

Kje je tista kriti?na to?ka, ki jo je treba dose?i, da se bo to premaknilo?
Glede tega smo še zelo na za?etku, ljudi te stvari sicer zanimajo, toda ne dovolj. Verjetno bodo za?eli bolj skrbeti zase, ko jih bo veliko ugotovilo, da ne morejo ve?. V Sloveniji še vedno prevladuje prepri?anje, da je sramotno in celo nevarno iti k svetovalcu, psihoterapevtu, psihologu, psihiatru, medtem ko je obisk pri maserju, frizerju, kozmeti?arki povsem sprejemljiv. Ljudje še vedno mislijo, da tisti, ki se ukvarjajo s psiho, delajo samo z norimi. A pri psihoterapiji je še najmanj psihiatri?nih bolnikov, se pravi bolnikov s težkimi diagnozami. Najve? je ljudi, ki so nevroti?ni. Ti so v dobrem stiku z realnostjo, ampak imajo težave, kako se v njej znajti sami s sabo in kako z drugimi. Zato namenjamo izredno veliko pozornosti zgolj izobraževanju.

Delate tudi s specialno enoto policije. Kakšne treninge izvajate z njimi?
?lanom specialne enote pomagam s treningi na temo vodenja, veliko pa se ukvarjamo tudi z upravljanjem strahu, panike, groze, s ?ustveno inteligentnostjo; tu gre za bolj skrajne situacije kot sicer, saj so ti ljudje pri delu izpostavljeni hudo nevarnim okoliš?inam, v katerih gre za življenja. Pomagam tudi ?lanom pogajalske enote, v kateri so poleg specialcev še kriminalisti, psihologi, policijski inšpektorji. Ti ljudje so na prvi ?rti »fronte«, ko nastanejo krizne razmere, saj so prvi, ki nastopijo, in šele ?e njim ne uspe, je na vrsti specialna enota. S pogajalci sem zdaj tretje leto. Oni pri svojem delu najpogosteje sre?ajo ljudi, ki so »po?ili« oziroma, kot mi re?emo, dekompenzirali. ?lovek, izpostavljen kroni?nemu distresu, lahko »po?i« tako, da vzame plinsko jeklenko in požene v zrak celo stavbo. Takrat govorimo o ?ustvu, ki se imenuje sovraštvo in ki ?loveka pripravi na destrukcijo, saj se mu zdi, da bo z uni?enjem dosegel novo adaptacijo.

Kaj je prvi korak pogajalcev v takšnih primerih?
Med pogajanji v skrajnih razmerah je najpomembneje vzpostaviti kontakt. Za to smo profesionalci najbolj ob?utljivi. Najbolj izu?eni kriminalci in teroristi kontakt najve?krat zavrnejo, saj se zavedajo, da ?lovek v okoliš?inah, ko je zaprt v lastno temno celico, ki se imenuje obup, sovraštvo, depresija, z vsako obliko komunikacije tvega, da se bo kaj spremenilo. Ko pogajalec naveže stik, ga ?aka izjemno težka naloga, saj mora storilca pripraviti do tega, da najdeta skupno rešitev za preživetje vseh talcev in pogajalcev ter da vsi ostanejo nepoškodovani. Pogajalci delujejo v skupinah, ki se glede na zahtevnost razlikujejo. Obi?ajno sta v njej vsaj dva, v?asih trije do pet ?lanov. Ob naših pogajalcih je vedno še psiholog, ki deluje kot svetovalec in se aktivno vklju?i v situacijo, ko postane zapletena. Zelo dobre pogajalce imamo, ?eprav je enota dokaj mlada.

Kolikokrat na leto pa se sre?ajo s tako skrajno situacijo? Je teh ?edalje manj ali ve??
V?asih grem pogajalcem prav na živce, ko jim med treningom re?em, da mi je bolj vše?, ?e jim je dolg?as in nimajo dela. To pomeni, da živimo v mirni deželi. Statistike sicer nisem spremljal, toda zdi se mi, da je takih situacij od 15 do 20 na leto. ?eprav nisem najboljši vir za te podatke, nimam ob?utka, da bi se to število ve?alo, lahko pa se motim.

Med vojno na Hrvaškem ste bili na fronti. Kako ste jo doživljali?
Takrat sem vse doživljal kot zdravnik. Poklic mi je zelo pomagal, da sem preživel vse strahote. Zavedal sem se, da je to moje poslanstvo, da sem tam zaradi ljudi, zaradi ranjencev, bolnikov, vojakov, civilistov. To mi je pomagalo, da sem našel zdravo distanco do dogodkov. Veliko sem se ukvarjal s komuniciranjem in psihologijo. Ve?krat sem imel priložnost pomagati precej nespretnim pogajalcem, da bi pogajanja izpeljali po osnovnih zakonitostih, kar je predvsem pomenilo, da niso smeli poslabšati situacije, saj bi to lahko povzro?ilo katastrofo. Kar nekajkrat sem sodeloval pri izmenjavi ujetnikov, ranjencev itd.

Ali imajo psihoterapevti, psihiatri in psihologi ve? dela med vojno ali po njej?
Na fronto sem prišel s psihiatri?nega oddelka, kjer sem takrat delal, in sem moral hitro preklopiti na kirurgijo. Kot psihoterapevt sem bolj pomirjal ljudi, se z njimi pogovarjal in jih poslušal ter skrbel za psihiatri?ne bolnike, da so redno jemali zdravila. Takrat sem opazil, da nobeden od teh bolnikov, ki so vestno prihajali po zdravila, med vojno ni imel nobenih težav. Imel sem dva psihiatri?na bolnika, ki sta bila v ekipi za reševanje ranjencev in sta eno leto delala po vseh pravilih vojaške sanitete. Nekajkrat sem pomirjal ljudi, ki so bili pri?a tragi?nih dogodkov. Po vojni sem v Sloveniji približno dve leti in pol delal kot svetovalec za begunce, ujetnike in posiljene ženske. Leta 1993 sem imel tudi 40 do 50 strank na dan, kar je v mojem poklicu neobi?ajno. Po vojni sem imel veliko ve? psihoterapevtskega dela kot med njo. In me je tudi bistveno bolj iz?rpalo: vse te zgodbe, ?loveške usode, vse, kar se je dogajalo.

Avtorica: Vilma Prezelj

Vir: www.delo.si
Vir slike: Portal EPF
Objavljeno v Delu, dne Ned 10.07.2005
?lanek je last avtorice in Dela