Prva pomo?: pogovor

Zdravniški poklic je poseben poklic. Trditev, ki je v mojem prvem zapisu pred mesecem dni povzro?ila kar nekaj vznemirjenja in še ve? pri?akovanj. Trditev pa se seveda nanaša na posebnosti zdravniškega poklica in ne cilja na to, da smo zdravniki "posebni ljudje".

Prva in zame bistvena sestavina poklicnih posebnosti zdravnika izhaja iz dejstva, da gre predvsem za delo z ljudmi. Ne gre za delo z ljudmi v smislu (osebnostnega) oblikovanja in gradnje, vodenja, pridiganja, moraliziranja, prepovedovanja in še kaj, temve? za delo z ljudmi, ki potrebujejo pomo?. In ti so od nekoliko bolj avtoritativnih posegov zdravnika lahko deležni le ob?asnega usmerjanja, svetovanja, opozoril in vzpodbud.


Ljudje, ki prihajajo k zdravniku, potrebujejo pomo?, ker so bolni, prestrašeni, negotovi, v težavah, ker trpijo in jih je strah, so v marsi?em nevedni v odnosu do svojega telesa, do svoje bolezni ali bolezni drugih, v odnosu do tega, kaj naj bi bilo zdravo življenje, in predvsem jih je strah smrti. Vse to postavlja pred zdravnika nalogo razvijanja sposobnosti poslušanja, vodenja pogovora s pravo mero potrpežljivosti, ustvarjanja vzdušja sprejetosti in varnosti za bolnika, kar se vse sešteva v pojmu – ustvariti ozra?je zaupljivosti in varnosti.

Zaupanje pa naj bi bilo medsebojno, se pravi vzajemno. Zdravnik kot profesionalec, ki sta mu dani mo? in odgovornost, da razsoja med zdravjem in boleznijo (nemalokrat pa tudi s smrtjo), "da kdaj vzame življenje v svoje roke" in se to od njega tudi pri?akuje, je v tej gradnji in vzpostavitvi zaupljivega in varnega odnosa pomembnejši ?len. Takšen odnos zdravnik vzpostavlja pri vsakem bolniku vedno znova, upoštevajo? individualne posebnosti ?loveka, ki je zbolel, njegovo doživljanje bolezni, življenjsko situacijo in še celo vrsto stvari. Matrice, sheme ali tehnike, ki bi v ustvarjanju tega odnosa vedno delovala, preprosto ni. Obstaja le ve? priporo?il, ki jih zdravnik med diagnostiko in zdravljenjem upošteva ali ne in seveda zadevajo tudi njega.

?lovek, ki prihaja v vlogi bolnika k zdravniku po pomo?, naj bi torej zdravniku zaupal. Zmotno je misliti, da se to zgodi kar samo od sebe, in še manj v današnjem ?asu zahtevati, da je ?lovek ob prihodu k zdravniku to zaupanje že vzpostavil. Gre za proces, ki nastaja in je zelo ob?utljiv in ima svoje posebnosti. Ljudje re?ejo "ta zdravnik je vreden zaupanja" ali "temu zdravniku velja zaupati". Takšna ustna izro?ila so vezana na poprejšnjo izkušnjo drugih, imajo tudi vsebinsko razlago, kar pomeni, da ljudje znajo opisati in povedati, zakaj dolo?enemu zdravniku zaupajo. Veljalo bi jim kdaj prisluhniti in sam pogosto re?em ob razli?nih priložnostih, da bi izvedeli veliko dragocenih, prijetnih ali manj prijetnih stvari o sebi, ?e bi imeli možnost slišati, kaj vse se ?akajo?i pogovarjajo in pogovorijo o zdravniku v ?akalnici, medtem ko ga ?akajo.

Bela halja, akademski in ?astni naslovi, trenutna pozicija in mesto v instituciji, v katero prihaja bolnik, so mu le zunanji znaki, podatki in informacije o tem, kakšno mesto zaseda na izobrazbeni in hierarhi?ni lestvici zdravniškega poklica. Vse to zagotovo ni zadostno zagotovilo v tem smislu, da bo ?lovek v vlogi bolnika samo zato že zaupal vse intimne podatke, strahove, skrbi in negotovosti, ki jih je bolezensko stanje v njem sprožilo. Bolnik torej prihaja (in izbira) zdravnika na podlagi dolo?enih pred informacij in podatkov o njem, kar pomeni, da so zasnove zaupanja ali nezaupanja že prisotne ob vstopu v institucijo oziroma ordinacijo, v kateri dolo?en zdravnik dela. Informacij, podatkov in stališ? v zvezi z zdravnikom pa bolnik ne sprejema le preko ustnega izro?ila. Na vse to vplivajo tudi ugled, strokovnost in organizacijska urejenost institucije, v kateri zdravnik dela, organiziranost in strokovni nivo medicinske pomo?i v dolo?enem družbenem okolju in ni? manj tudi status zdravnika in celotne medicinske znanosti v dolo?eni državi in družbeni ureditvi. Tako se ni èuditi ob?asnim opozorilom in prizadetostim, da posplošeno, bulvarsko in senzacionalisti?no pisanje o zdravniških zmotah, napakah ali neustreznih postopkih zdravstvenega osebja na?enja bazi?no zaupanje v medicino in s tem najbolj v zdravnika. Ne želim pa, da bi se to razumelo kot poziv, da naj se o teh stvareh ne bi pisalo, saj sem do transparentnosti zdravniškega poklica in do argumentiranega pisanja o nepravilnostih že zapisal stališ?e v prvem prispevku.

Ni zaman pred leti nekje zapisal eden od ameriških psihiatrov, da so v ordinaciji zdravnika pravzaprav vedno štiri osebe. Zdravnik in njegova predstava o bolniku, ki sedi pred njim, in bolnik ter njegova predstava o zdravniku, h kateremu je prišel po pomo?. Vse to pomembno vstopa v komunikacijo med obema in o tem pravzaprav govorimo. Komunikacija ni le postavljanje vprašanj bolniku, zbiranje diagnosti?nih podatkov, tehnicisti?no jemanje anamneze in dajanje navodil ter nasvetov o zdravljenju. Komunikacija je bistveno ve?. Je pogovor o bolezni, življenjski situaciji posameznika, pogovor o okolju, v katerem je tak ?lovek zbolel in se zdravi, in o vsem tistem, kar se je zaradi bolezni pri njem spremenilo, in o tem, kaj vse bo vplivalo na napredek ali težave v procesu zdravljenja. Ali kot pravi komunikacijska teorija: ljudje komunicirajo med seboj tedaj, ko med udeležencema (udeleženci) komunikacije te?e neprestan tok sporo?il, ki si jih udeleženci izmenjujejo. Ta sporo?ila morajo biti jasna in razumljiva tako v vsebinskem smislu (razumljiv jezik) pa tudi v ?ustvenem smislu (besedna in nebesedna komunikacija), da se bosta obe strani zavedali pomena, smisla in cilja komunikacije, ki jo vzpostavljata, razvijata in vzdržujeta.

Izkušnje in podatki kažejo, da sodobna tehnicisti?no, racionalno in funkcionalisti?no usmerjena medicina v razvitem kapitalizmu zanemarja in podcenjuje dragocen zdravilni u?inek pogovora, odnosa in komunikacije na relaciji zdravnik-bolnik. Nekaj kar je bilo osnova, za?etek in zibelka zdravniškega poklica na samem za?etku, ko zdravnik ni imel na voljo in za seboj mogo?ne tehnološke diagnosti?ne in terapevtske opreme in farmacevtske industrije, se v današnjem neoliberalnem konceptu družbe zanemarja in pozablja. Kako absurdno je zato, da nas sociologi, antropologi, socialni psihologi in filozofi opozarjajo na pomen komunikacije med zdravnikom in bolnikom in že govorijo in pišejo o "komunikacijski medicini" ali o "novem" tipu zdravnika – tako imenovanem "komunikacijskem zdravniku". Absurdno je to zato, ker gre za jasno opozorilo, da se mogo?e tudi medicina in njen protagonist – zdravnik uklanjata porabniški in liberalisti?ni miselnosti, da je tudi medicina ni? drugega kot posel, v katerem se vrtijo veliki denarji. Bolezen in zdravje pa seveda ne moreta in ne smeta postati le eden od milijonskih poslov, kjer je treba misliti le na dobi?ek, v kar bi nas tako radi prepri?ali.

Ni mi treba naštevati argumentov za gornjo trditev, želel pa bi spomniti, da se ta porabniški princip vse bolj uveljavlja tudi v odnosu zdravnika do bolnika in bolnika do zdravnika tudi v naši družbi. S tem izgubljamo oboji. Mi zdravniki izgubljamo stik, motiv in ?arobnost poklica, za katerega smo se odlo?ili in vanj vložili neskon?no veliko ?asa in truda, bolnik izgublja še ve?. Oboji ostajamo razo?arani, kar pri zdravnikih poleg ostalega pogojuje razvoj tako pogostega in modnega sindroma izgorevanja (burn out sindrom), pri bolnikih pa nezadovoljstvo, nemotiviranost za zdravljenje in vsesplošno negativno usmerjenost v odnosu do medicine in zdravstva. Izgublja se pomen tako imenovane "empati?ne in ?ustvene komunikacije" med zdravnikom in bolnikom, ki bi jo nekateri že kar radi proglasili kot preživeto in jo opustili kot ostanek nekih drugih preve? idealisti?nih in entuziasti?nih ?asov.

Na to ne bi smeli pristajati in o tem bo še kaj zapisano na teh straneh. Tokrat zaklju?ujem z zapisom Sigmunda Freuda iz leta 1940, ko je pisal o pomenu in mo?i medosebnega pogovora med terapevtom in bolnikom: "Ne gre za ni? drugega med vami, kot da govorite drug z drugim. Besede lahko neizmerno dobro denejo ali pa prispevajo k strašnim poškodbam."

Gorazd V. Mrevlje

Izvirna novica : Delo, Sob 17. 09 .2005
?lanek je last avtorja in Dela