Preusmeriti pozornost na svoje telo

Sodobni ?as postavlja v ospredje razum, v ozadje pa potiska ?ustva. Drobne spremembe lahko vnaša v svoje življenje vsak sam.

Neizprosen ritem vsakdana narekuje prevlado, celo nadzor razuma nad ?ustvi: glava je vse manj »prazna«, prazna v pozitivnem pomenu besede, saj nenehno misli, potuje po ?asovni osi naprej in nazaj, se ozira naokoli …, medtem ko je srce vse bolj potisnjeno v ozadje. Razum, ki je sicer v dolgih stoletjih omogo?il izreden napredek, si je pridobil nemalo negativnih lastnosti, kajti danes nagiba tehtnico predvsem sebi v prid. Za ubranost pa je, nasprotno, nujno ravnovesje: ravnovesje med razumom in ?ustvi, med dušo in telesom. Da bi ?lovek spet našel pravi stik s seboj, si mora (znati) vzeti trenutke za izklop, meditacijo, mir, prazni koti?ek v sebi, za trenutke, ko ?uti telo in razuma ni. Naj traja vsaj nekaj minut na dan, ?e pa dlje, še toliko bolje

… Zgled je lahko 32-letni dr. Andrej Zaghet, psiholog, psihoterapevt in grafolog iz Trsta, ki je pri tržaški založbi Mladika pred nedavnim izdal knjigo Bolezni in motnje zrcalo naše duše, Pogled v psihosomatiko in grafologijo. Ni mogo?e spregledati zadovoljstva, ki sije z njega. Smejejo se o?i, lica, usta …

V slovenski družini rojenega strokovnjaka – kot psiholog je zaposlen v Tržaški zdravstveni ustanovi, kjer dela z mladoletniki – bolj kot eksperimentalni vidik psihologije vznemirja simboli?en pogled na ?loveka. Zato se je po petletnem študiju psihologije na tržaški univerzi, kjer so k predmetu pristopali predvsem znanstveno, odlo?il še za štiriletni podiplomski študij psihosomatike v Milanu in postal psihoterapevt. (Hkrati je na zasebnem inštitutu v Trstu kon?al triletni študij grafologije, nato v Milanu opravil še podiplomski izpit iz klini?ne grafologije in se vpisal na seznam italijanskih grafologov). »Medtem ko je bilo moje dodiplomsko izobraževanje povezano z levo, analiti?no, racionalno, moško možgansko poloblo, sem se med specializacijo posve?al ?ustveni, ženski, desni polobli. Seveda sta pomembni obe. Res pa v vsakdanjem življenju uporabljamo predvsem prvo, saj nenehno razmišljamo o ne?em. Dosegli smo hipertrofijo leve možganske polovice, hkrati pa desno stran mo?no potisnili v ozadje.«

S knjigo do ljudi
Knjiga Bolezni in motnje zrcalo naše duše, Pogled v psihosomatiko in grafologijo je »nekakšna sinteza« bogatih znanj. Zamisel zanjo se je Andreju Zaghetu porodila po ve?mese?nem sodelovanju z urednico radijskih oddaj Loredano Gec, ko je kot njen stalni gost v studiu razlagal simboli?ni pomen razli?nih psihosomatskih obolenj. Da bi glavne zna?ilnosti psihosomatike in grafologije približal širšemu krogu, jo je zapisal v enostavnem in preglednem slogu, v obliki vprašanj in odgovorov. Na za?etku se tako sprašuje, kaj psihosomatika in grafologija sploh sta. In ponudi odgovor: prva raziskuje tesne in zapletene povezave med dušo ('psihé') in telesom ('soma'), druga je nerazširjeni psihodinami?ni test, ki na podlagi pisnega izdelka omogo?a, da spoznavamo svoj notranji svet. Kar zadeva psihosomatiko, avtorja zanima predvsem simboli?ni pogled nanjo, po katerem je ?lovek celota, nedeljiva oblika racionalnega in ?ustvenega. »Telesa in psihe, ki sta kot prednja in zadnja stran kovanca, ni mogo?e razdeliti, vsaka stiska na ?ustveni ravni se izraža tudi na telesni. Obenem nastopi še na drugih podro?jih življenja, tudi v besednjaku ali v grafologiji.« Astmatiki, na primer, se v svoji vsakdanji govorici radi zatekajo k izrazom, ki so povezani z zra?no dimenzijo: »Bilo me je tako strah, da si še dihati nisem upal«, ali »Zadihal sem svobodo«, ali »Diham le za svojo družino« … Depresija, denimo, se v prostoro?ni pisavi odraža z upadanjem vrstic v besedilu, s postopnim manjšanjem ?rk v besedi in stavku. Depresiven pisec se podpiše v bližini levega roba lista, svoj podpis, ki je v nasprotju s poprejšnjim besedilom zelo majhen, pa razpolovi …

V nadaljevanju, v drugem delu knjige, psiholog opisuje bolezni in motnje na posameznih delih telesa (od ?revesnih, želod?nih in sr?nih patologij do že omenjene astme pa tudi glavobola in plešavosti), medtem ko v zadnjem, tretjem delu raz?lenjuje patologije, ki niso odvisne od dolo?enega telesnega predela. Analizira nespe?nost, visok in nizek krvni pritisk, raka, anksioznost in že omenjeno depresijo. »Vsak ?lovek lahko izraža na primer anksioznost z razli?nimi organi. Ljudje, ki se mo?no potijo, s kožo.« V svojem pisanju (ne obide niti mitologije, s ?imer želi prikazati, da vsa podro?ja življenja povezuje nevidna nit) približa mnoge simboli?ne vidike zdravstvenih težav: ?revesno zaprtje, denimo, med drugim pomeni, da zadržujemo ?ustva, se pred ljudmi vedemo previdno, se bojimo neznanih okoliš?in ipd. ?e imamo glavobol, smo ambiciozni, vztrajni, vestni, natan?ni, aktivni, to?ni, preve? racionalni, obenem pa zapostavljamo intuicijo, se težko sproš?amo … Izpadanje las razkriva, da nam pojenjujeta mo? in energija, da smo omejili ?ustvene vezi, imamo vse manj zanimanj, fantazije, ustvarjalnosti … Za vsakim telesnim znakom se, kot je prepri?an Andrej Zaghet, skriva bogat svet: ker se ne zmore izraziti neposredno, sili na dan v obliki patologije. »V tej lu?i so bolezni in motnje izraz življenja in ustvarjalnosti, ne pa trpljenja in bridkosti.«

Na sen?ni strani
Ker naše telo živi v sedanjosti, psihosomatiko, ki temelji na Jungovi analiti?ni psihologiji, zanimata samo tukaj in zdaj, sedanji simptomi. »Njen namen je, da se ?lovek po?uti dobro v tem trenutku. V ?asu zmore potovati samo razum, ta pa sodi v levo možgansko poloblo …« Z obra?anjem v preteklost patologija ne izgine, vsaj za psihosomatika ne, ki poskuša približati pacientom razli?ne tehnike, s katerimi naj bi si pozneje pomagali sami. Mednje sodijo sproš?anje, meditacija, telesna vadba, tehnike za porajanje domišljije, ko si predstavljajo prizore, ki v njih prebujajo sre?o, veselje in so jim lahko v pomo? v težkih situacijah vsakdana. Obstajajo še metode, ko si v mislih, pri sebi, spremenijo ime in si poskušajo predstavljati, kakšni bi bili, ?e bi jih starši poimenovali druga?e. »Tako za?no vle?i na plan drugo, nasprotno plat osebnosti, ki je potisnjena v ozadje, v podzavest ali po Jungovem modelu osebnosti – v senco. Identificirati se samo z omejenim, zavestnim delom osebnosti, pomeni nositi masko in prezirati druge zna?ajske poteze.« Bolj ko izginja fasada, bolj smo sproš?eni, iskreni s seboj, z drugimi in na poti, da v najglobljem delu osebnosti najdemo talent (oziroma energijo, tudi 'sam' po Jungu). Komur uspe, najprej denimo pri meditaciji, doseže – »saj ni besede za takšno stanje, pa vendarle« – neizmerno sre?o, veselje, ekstazo, kot da bi v sebi zagledal lu? ali zaslišal notranji glas. »Odpro se mu vrata v dimenzijo, kjer sta psiha in telo eno, v dimenzijo, v kateri vsaka telesna celica izraža duševno stanje.« Brez razuma, seveda. V takšni blaženosti je nemogo?e misliti na dolžnosti, ki nas ?akajo … Po Zaghetovem je stik s talentom zelo težko obdržati pozneje, v vsakdanjem življenju, saj nas dogodki silijo, da nenehno uporabljamo levi del možganov. »Toda blizu njega lahko ostanemo …, z razli?nimi pristopi usmerjanja pozornosti na telo.« Sam si med drugim pomaga z reikijem (zdravljenjem s polaganjem rok), ki je tako kot ples njegov sila priljubljeni konji?ek. Ko ju omeni, se njegov veder pogled zaiskri še bolj …

Ubijajo?a rutina
Sodobni ?lovek, iz?rpan od napornega delovnika, se v prostem ?asu vse bolj zateka v športne dvorane, beži v naravo …, toda po Zaghetovem za notranje harmoniziranje ni pomembno, kaj fizi?nega naredimo za telo. »Seveda se lahko odpravimo na izlet, ?eprav ta neredko spominja na beg pred samim seboj.« Sebi pa ni mogo?e pobegniti ali se skriti pred seboj. Prava pot je preusmeritev od dogodkov, ki nas obkrožajo, nase, na svoje telo, prvi korak je že zavedanje, kakšno rutino smo si ustvarili v vsakdanu in ji napovedati malone vojno, v vseh porah življenja. Ne le na delovnem mestu, ampak tudi med sproš?enim sprehajanjem po mestu, v govorici … je dobro vnašati najbolj drobne spremembe in novosti: ne ubirati vedno istih ulic, se ne zazirati v izložbe istih trgovin, ne ponavljati istih besed. Ni težko, rezultat so boljše po?utje, ob?utek svobode, približevanje talentu … »Rutina je morilka telesa. Telo je namre? v nenehnem spreminjanju, vse se spreminja, naj bo celica, vdih ali sr?ni utrip. Ustvarjati rutino, ki jo pozna samo razum, pomeni delovati proti telesu, se zapreti v kletko.« Zaradi mo?nega nadzora možganov nad drugimi organi je kletk vse ve? – in telesa se odzivajo s patologijami. »Sprva je glas šibek, a ?e ga ?lovek ne zna slišati ali mu no?e prisluhniti, telo okrepi govorico: oja?a iste simptome ali pa se pojavijo drugi. ?e ne prisluhne niti tedaj, nastopijo hujše motnje, resnejše bolezni.«

Mimi Podkrižnik

Izvirna novica: DELO, ?etrtek 03. 02. 2005
?lanek je last avtorice in Dela