Z modo proti depresiji

Obleka lahko zdravi – Kako pomagati tistim, ki niso ve? otroci, odrasli pa tudi še ne

Moda kot terapevtski pripomo?ek. Zamisel se je po pisanju francoske revije Le Point pred dobrim letom rodila v bolnišnici Timone v Marseillu, na oddelku za najstniško psihiatrijo. Otrok z velikimi svetlimi o?mi se prestopa z ene noge na drugo. Njegove ustnice trzajo, nemirno je tudi dolgo telo. Prišel je v modni butik na omenjenem oddelku, da bi pomeril elegantno žensko obleko za ples. Fabienu ni povsem jasno, kdo je: dekle ali fant, še otrok ali že odrasel.
Iz stiske mu poskuša pomagati psiholog, s katerim se pogovarjata ure in ure. K izboljšanju njegovega zdravja naj bi pripomoglo vse, kar ponujajo na oddelku: mediateka, telovadnica z ogledali, in velike omare na kolesih, polne oblek, tako imenovana oblekoteka. 

Mladostniki vsak dan prihajajo v butik, da bi izbirali obla?ila, jih pomerjali in si bili v njih vše?. »Moda je terapevtski pripomo?ek,« razmišlja zdravnica Michèle Battista, prepri?ana, da mladostniki s telesom izražajo notranjo bole?ino – spraskajo si kožo, zavra?ajo hrano ali se bašejo z njo, lahko si celo poskušajo vzeti življenje. Obleka, ki da je njihova druga koža, naj bi jih spodbudila, da bi lažje sprejeli prvo â‹? in se spet spravili s sabo.

Mladostniki ob prvem obisku nenavadnemu butiku ne namenijo kaj prida pozornosti. Drugi? in tretji? se med obleke odpravijo sami oziroma potem, ko jim je zdravnik predpisal tudi seanso modoterapije. Obleka naj bi namre? pripomogla k bolj sproš?enemu dialogu med psihologom in bolnikom. »Poglejte, doktor, preoblekel sem se v dekle,« vendarle spregovorijo o svojih ?ustvih, o sebi.

Tamkajšnji strokovnjaki se še posebno radi pohvalijo s primerom dekletca angelskega obraza, ki pri petnajstih letih ni tehtala ve? kot 35 kilogramov. Kmalu po prihodu se je za?ela zanimati za modno obla?enje: »Opazila je, da vendarle ni tako zelo debela, kot si domišlja, da celo najmanjše obleke ohlapno visijo z nje.« Izbrala si je novo podobo in s tem osebnost, ki ji je ustrezala mnogo bolj kot prejšnja – idealnega otroka so želeli predvsem njeni starši.

Vrniti najstnikom veselje do življenja je poklicni izziv tamkajšnjega osebja. V Franciji je ustanov, kjer se spopadajo z najstniško depresijo, le okrog petnajst, veliko premalo. Depresivni adolescenti se navadno znajdejo bodisi na pediatriji bodisi na oddelkih za psihiatrijo odraslih. Posledice so lahko katastrofalne – iz premnogih otroških ust je slišati besede: umreti ni težko, živeti me je strah.

Avtor: Mi. P.
Izvirna novica: Delo
Objavljeno: 21. 02. 2001