Kako mo?an je pe?at naših staršev?

 ?lovek se že od nekdaj sprašuje, kaj odlo?a o njegovem življenju. Je sam svoje sre?e kova?, kot pravi slovenski pregovor, ali je vse prepuš?eno usodi, naklju?jem, zvezdam? Danes na vsakem koraku beremo o tem, da so naši odnosi in ravnanja odvisni od vzorcev, ki smo jih dobili v otroštvu. Da torej starši odlo?ilno vplivajo na naše življenje in našo sre?o. Tako niso redke zgodbe žensk, ki so imele o?ete alkoholike, se poro?ile z alkoholikom, se lo?ile in se znova poro?ile z alkoholikom. Enake napake ponavljajo iz odnosa v odnos. Ali pa je velika verjetnost, da h?i lo?enih staršev tudi sama ne bo znala ali zmogla obdržati svojega partnerstva.

Ljudje se ne vedemo naklju?no in tudi naše življenje se ne odvija naklju?no, trdi priznani psihiater in psihoterapevt dr. Zoran Milivojevi?: Ljudje se obnašajo na na?ine, ki so zanje karakteristi?ni, zato tudi govorimo o karakterju. Možgani majhnega otroka so "polizdelek", da bi se razvijali, jih je treba spodbujati, najpomembnejše spodbude pa seveda prihajajo od staršev.

 Danes vemo: tako kot starši ravnajo z otrokom, tako bo otrok pozneje v življenju ravnal sam s seboj. ?e so na primer starši svojo ljubezen do otroka pogojevali, ?e si jo je moral zaslužiti, bo pozneje kot odrasel skušal ljubezen in spoštovanje zaslužiti. ?e so starši otroka odklanjali, bo kot odrasel odklanjal sebe, ?e so ga sovražili, se bo sovražil, ?e so ga imeli radi in spoštovali, se bo sam spoštoval in se imel rad. Starši pa tudi drugi odrasli ali vrstniki, ki so v našem otroštvu pomembni, nas namre? na neki na?in programirajo. S svojimi sporo?ili o nas, o drugih in svetu oblikujejo naš odnos do sebe, do drugih in do sveta, ?emur pravimo v transakcijski analizi življenjski scenarij.

Transakcijska analiza je, pravi Milivojevi?, veja psihologije, ki se ukvarja zlasti s spreminjanjem življenjskega scenarija, to je nezavednega na?rta, ki ga ?lovek oblikuje v zgodnjem otroštvu in po katerem živi vse življenje. Ker deluje nezavedno, nanj poznejše izkušnje zelo malo vplivajo, še ve?: scenarij odlo?ilno vpliva na naše izkušnje. Tako bo ?lovek dobesedno iskal okoliš?ine, ki se ujemajo z njegovim življenjskim scenarijem ali, kar je še huje realnost, ki njegov scenarij ogroža, bo izkrivljal in doživljal tako, da bo ustrezala njegovi predstavi, ?eprav ne bo resni?na.

Zato se nam v življenju stvari na neki na?in ponavljajo in prav to, da se ponavljajo, je dokaz, da ne gre za naklju?nost, pa? pa za model obnašanja, za obrazec, ki deluje po zelo jasni logiki. Navadno so ljudje podobni svojim staršem ali so njihovo nasprotje.

H?i, katere starši so se razvezali mama je prevzela vlogo zapuš?ene žrtve, o?e pa je bil nedosegljiv svoj odnos do moških in žensk oblikuje po doma?em vzorcu. Prevzame lahko mamin scenarij, po katerem je ženska žrtev, moški pa so preganjalci, sadisti, hudobneži, ki jo ho?ejo prizadeti. Lahko pa se, seveda podzavestno, odlo?i za vlogo maš?evalke, ki moškim dokazuje, da je ne morejo prizadeti, saj je ona tista, ki moške zapuš?a. Tretja, najpogostejša možnost pa je, da je h?i prepri?ana, da je o?e odšel zato, ker je ni imel dovolj rad. Otroci pogosto razmišljajo egocentri?no: ?e bi me imel o?ka rad, bi ostal, ?eprav ni imel ve? rad mamice. Posledica takšnega, seveda napa?nega razmišljanja je prepri?anje: Ne zaslužim ljubezni. Ženska s takim življenjskim scenarijem bo izbirala nedosegljivega, oddaljenega moškega, prepri?ana je namre?, da ?e bo tako nedosegljivega moškega pripravila do tega, da jo bo imel rad, se bo imela rada tudi sama. A v realnem življenju taka logika vodi v poraze: ali moški na koncu vendarle zapusti žensko ali pa jo vzljubi in ga nazadnje zapusti ona iz nepojasnjenih razlogov, razlaga Zoran Milivojevi?, ki soglaša s tem, da napake, ki jih delamo v odnosih z drugimi, nikakor niso naklju?ne. Za njimi se po njegovem prepri?anju skriva sistem, ki ga je treba razvozlati, ?e želimo sebe, svoje ravnanje in svoj odnos do sveta in drugih spremeniti.

Posebno pomembno je, da razumemo ljubezenski scenarij, saj so ljubezenski odnosi v našem življenju zelo pomembni. Obi?ajno v ljubezenskem scenariju dolo?imo svojo vlogo in vlogo partnerja, nato pa se lotimo iskanja partnerja, ki bi se skladal s podobo, ki smo si jo o njem ustvarili. Najve? težav imamo, ?e partner vloge, ki smo mu jo dolo?ili, ne igra tako, kot smo si zamislili. Problem ni v njem, pa? pa v nas, ki smo mu dolo?ili vlogo, ki je ne more odigrati. Napaka je torej v našem scenariju, ki pa ga je mogo?e spremeniti. Ljudje smo sposobni samorefleksije, samokorekcije, je prepri?an Zoran Milivojevi?. Izkušnje, doživetja iz otroštva in sporo?ila avtoritet, staršev, so seveda zelo pomembni, a vendar le temelj, na katerem oblikujemo svoje lastne zaklju?ke o sebi, drugih in svetu. Zaradi teh zaklju?kov imamo lahko pozneje v življenju hude težave, ?e so bili napa?ni, in res je tudi, da svoje preteklosti ne moremo spremeniti. Spremenimo pa lahko svoje dojemanje preteklosti in svoj odnos do nje, pri tem pa nam lahko terapevt veliko pomaga. Njegova naloga je, da pripelje ?loveka do spoznanja, kako nerazumni so njegovi zaklju?ki o sebi, drugih in svetu. Tako na primer deklica, ki je bila prepri?ana, da je o?ka zapustil njo in mamico zato, ker ona ni vredna ljubezni, pozneje v življenju nima problemov zato, ker jo je zapustil o?ka, pa? pa zato, ker je zaradi tega prepri?ana, da ni vredna ljubezni. ?e nekdo verjame, da so ljudje pokvarjeni, bo živel tako, da bo to vsak dan pokazal in dokazal. ?e je nekdo prepri?an, da o sebi in svojem življenju ne odlo?a sam, pa? pa vzorci, zvezde ali usoda, da je torej nemo?en, potem bo živel prazno in nesre?no življenje, samo da bi bilo na koncu "dokazano", da so za njegovo nesre?o krivi svet in drugi ljudje. ?e pa verjame, da s svojim ravnanjem, akcijami in reakcijami vpliva na svoje življenje, da je sam odgovoren za to, kar se mu dogaja, da je gospodar svojega življenja, da lahko svoje postopke, ravnanja, odnose spremeni in popravi, potem ima mo? in možnost, da to tudi stori. Prevzame odgovornost za svoje življenje, ki je polno in zadovoljujo?e, pravi Zoran Milivojevi?.

Na koncu še dodaja: Prav to je glavno sporo?ilo: to, da smo odgovorni za to, kar po?nemo, in da smo mi tisti, ki moramo nekaj spremeniti, ?e je rezultat našega ravnanja slab ali z njim nismo zadovoljni. ?e smo ugotovili, da so naši partnerji na tak ali druga?en na?in napa?ni, je najbolj pomembno, da ugotovimo, zakaj izbiramo prav take partnerje. Poskusi, da bi jih spreminjali, so obsojeni na neuspeh. Spreminjati moramo in moremo le sami sebe. To pa je mogo?e le s trdim delom na sebi, s spraševanjem in iskanjem odgovorov na vprašanje: zakaj sem, kakršen sem.

Jasna Tepina

Objavljeno v prilogi ?asopisa Dnevnika Nika , v sredo, 20.07.2005
Prispevek je last Dnevnika in avtorice.