Stres kot dejavnik tveganja

Zgodovina
Hans Selye, kanadski medicinec avstri|skega rodu (1907 – 1982), ie raziskoval povezave med hipofizo in nadledvi?no žlezo, ko je organizem na razli?ne na?ine, tudi psihi?no, obremenjen. Obremenitve je imenoval stres, prilagoditev nanje pa adaptacijski ali prilagoditveni sindrom. V tehniki pomeni beseda stres obremenitev, napetost ali silo. Najhujši stres je v tehni?nem smislu dosežen takrat, ko je predmet tik pred tem, da se zlomi ali stre. Dejavnike, ki lahko sprožijo splošni prilagoditveni sindrom, je imenoval stresorje. Torej so stresorji dražljaji, ki v telesu ustvarjajo stres.

?lovek zboli za stresom takrat, ko odpove splošni prilagoditveni sindrom, ker se iz?rpa. Selye je predlagal za takšen negativni stres ime distres.

Stres prizadene dobro po?utje in posredno vpliva tudi na skupino in podjetje pri doseganju njihovih ciljev ali ohranjanju teh na doseženi ravni.

Stres je povezan z delav?evim osebnim življenjem; zato raziskujejo tudi povezave med delom in osebnim življenjem. Ljudje se po?utijo stresno, kadar se soo?ijo s priložnostjo ali grožnjo, ki jo zaznavajo kot pomembno ali jo doživljajo, kot da se ne bodo mogli u?inkovito spopasti z njo.

Priložnost je nekaj, kar bi lahko posamezniku potencialno koristilo. Grožnja le nekaj, kar bi mu lahko škodovalo. Stres je mo?no osebno doživetje, na katerega vpliva tudi osebnostna struktura, sposobnosti in zaznavanje. Kar je stresno za enega, ni nujno za drugega.

Stres ima lahko fiziološke, psihološke in vedenjske posledice. Odnos med stresom in fiziološkimi posledicami je zapleten. Najresnejše posledice, npr. krvnožilne motnje in sr?ni napad, se obi?ajno pojavijo po dolgotrajnem doživljanju mo?nega stresa. Psihološke posledice stresa so negativna ob?utja, ?ustva in razpoloženja, negativne navade in izgorevanje. Stresno vedenje se kaže v slabih delovnih navadah, porušenih medsebojnih odnosih, absentizmu in bolniškem dopustu.

Delavci, ki so odgovorni zo pomo? drugim, v?asih izgorijo. Trije klju?ni znaki izgorevanja so ob?utek popolne osebnostne nemo?i, emocionalne iz?rpanosti in razosebljenja.

Dolo?ena stopnja stresa je pozitivna, ker spodbuja k doseganju boljših delovnih uspehov. Kadar so stopnje previsoke, so u?inki negativni in je delovni u?inek slabši.

Možni vzroki za stres

v družini:
   •  smrt ožjega družinskega ?lana,
   •  velika nezadovoljstva v družini,
   •  izboljšanje ali poslabšanje zdravja družinskega ?lana, lo?itev v družini,
   •  alkoholizem ali droge v družini,
   •  lo?itev od družine,
   •  pomembno pove?anje ali zmanjšanje družinskih prihodkov;

v družbi ali med pri|atelji:
   •  smrt ožjega prijatelja,
   •  vzpon ali padec v družbenih aktivnostih,
   •  vodenje skupine ali društva ali stranke,
   •  ob?utek izlo?enosti iz skupine,
   •  ob?utek, da smo žrtev etni?nih, rasnih, verskih ali spolnih predsodkov,
   •  konflikti med prijatelji ali kolegi;

osebni razlogi:
   •  obsodba zaradi nespoštovanja pravnih norm,
   •  nose?nost,
   •  izboljšanje ali poslabšanje zdrav-stvenega stanja,
   •  pomembno izbol|šanje ali poslabša-nje finan?nega stanja,
   •  težave na spolnem podro?ju,
   •  spremembe v navadah (kajenje, rekreacija, navade spanja, jedi),
   •  problemi s težo ali svojim izgledom (ob?utkom),
   •  problemi z odvisnostjo – alkohol, droge,
   •  nedoseganje osebnih ciljev ali ob-veznosti,
   •  potovanje;

okol|e:
   •  vzpon ali padec v kvaliteti bivalnih razmer,
   •  preselitev v drugo mesto ali državo,
   •  bu?ni ali neprijetni sosedi,
   •  problemi s prometom,
   •  vzpon ali padec zvo?nega ozadja,
   •  vzpon ali padec v kvaliteti zraka,
   •  vzpon ali padec kvalitete pitne vode,
   •  vzpon ali padec svetlobnih razmer;

delo:
   •  dokon?anje dela ali za?etek novega posla,
   •  problemi s šefom ali sodelavci,
   •  odpustitev z dela,
   •  pove?anje ali skrajšanje delovnega ?asa,
   •  vzpon ali padec odgovornosti,
   •  ob?utek prevelike ali premajhne odgovornosti pri delu,
   •  ob?utek prevelike ali premajhne usposobljenosti za delo,
   •  ob?utek obremenjenosti zaradi doseganja kvalitete ali rokov,
   •  ob?utek dolgo?asnosti ali monotonije pri delu,
   •  majhne možnosti za napredovanje.

SIMPTOMI STRESA:

   •  potenje: naraš?ajo?e potenje ali lepljenje dlani rok,
   •  pogostejša potreba po uriniranju,
   •  sprememba glasu; jecljanje, drhtenje, napenjanje, zvišanje, hripavost,
   •  tesnoba ali panika, ob?utek nemo?i ali nesposobnosti kontrole,
   •  hiperaktivnost: nenadna eksplozija energije,
   •  težave s span|em, težko zaspi, nespe?nost, no?ne more,
   •  utrujenost, ob?utek utrujenosti,
   •  živ?nomiši?na disfunkcija: drgetanje, tresenje rok ali nog, tiki, mrš?enje, gubanje obraza,
   •  impulzivno vedenje, nagnenje k poškodbam,
   •  sanjarjenje, fantaziranje, omahovanje,
   •  kožne spremembe, izpuš?aji, akne,
   •  ponavljajo?i herpes,
   •  gastrointestinalne motnje, kolcanje, vetrovi, napenjanje, zavijanje, driska, zaprtje, hemoroidi, bruhanje,
   •  miši?ne napetosti, šklepetanje z zobmi, bole?ine v grlu, križu, ramah, hrbtu,
   •  neodpornost za infekcije, pogosti prehladi,
   •  pomanjkanje samozavesti, ob?utek krivde, nesposobnosti,
   •  motnje spolnosti, impotentnost,
   •  migrenski glavoboli,
   •  duševna zmedenost, pomanjkljiva presoja, pomanjkljiv spomin,
   •  ženske: menstrualne težave, predmenstrualna napetost, izguba menstruacije, neplodnost,
   •  moški: neplodnost,
   •  sr?nožilni simptomi: pospešeno bitje srca, bole?ine v prsih, visok krvni pritisk,
   •  tenzijski glavoboli,
   •  ledvi?ne težave, nabreklost, zadrževanje vode, pretirana žeja,
   •  pesimisti?ne misli, vse gre na slabše,
   •  nemirno sedenje, korakanje gor in dol, bobnanje s prsti ali tresenje s podplatom,
   •  dihalne motnje, plitvo dihanje, omotica,
   •  alergije, vnetja v ustih, koprivnica,
   •  revmati?ne sklepne bole?ine,
   •  zgorn|i dihalni organi, bronhitis, hropenje,
   •  ?ustvena napetost in živahnost, ob?utek frustracije, jeze, nemira, razdraženosti, nezadovoljstva,
   •  suhost v ustih ali grlu, težavno požiranje,
   •  ?ustvena nestabilnost, ob?utek depresije, nemo?i, brezupa, jokavost, težnja k begu,
   •  izguba ali pretiran apetit.

Ovire na poti do cilja lahko povzro?ijo konfliktne stresne situacije, ki jih lahko premagamo z dodatnimi napori in novim znanjem – takšno ravnanje je prilagojeno veden|e.

Ce dalj ?asa ne moremo zadovoljiti osnovnih potreb, pride do stanja emocionalne napetosti, nemira in nezadovoljstva.

Stanje notranjega nemira imenujemo frustracija. Dostikrat jo rešujemo z neprilago|enim veden|em, na primer z:
   a) agresijo – zunanja, notranja – napadalno vedenje do drugih ali sebe – samokaznovanje, samomor,
   b) regresijo – vra?anje na manj zrelo – otroško vedenje, kletvice, jok,
   c) fiksacijo – vztrajanje na jalovi poti k doseganju cilja,
   d) resignacijo – pasivnost,
   e) kompenzaci|o – izbor lažjega cilja,
   f) ?e ni dober v šoli, bo pa v športu,
   g) racionalizacijo – sistem opravi?evanja in izgovorov, iskanje krivde zunaj sebe,
   h) omolovaževan|em – zmanjševanje uspeha drugih, da bi tako povzdignili samega sebe,
   i) projekcijo – kadar svoje misli, želje in namere pripisujemo drugim,
   j ) fantazijo – megalomanske ideje
   k) represi|o – represija, ??pozabl|anje?¤,
   l) begom – v bolezen, izostanek, drugo službo, v osamljenost, apatijo, negativizem.

Frustracijska toleranca – odpornost v stresnih konfliktnih situacijah ni enaka. Na splošno velja za obrambne mehanizme:

1. zna?ilni so za vse ljudi,
2. posameznik ne izbira in uporablja mehanizme zavestno,
3. izbira mehanizma je prilagojena vrsti konflikta, ista situacija lahko izzove razli?ne obrambne mehanizme pri razli?nih Ijudeh,
4. pri dolo?eni osebi se bolj ali manj izoblikuje sklop obrambnih mehanizmov, ki karakterizirajo njegovo osebnost,
5. mehanizmi imajo lahko ugodne ali škodljive u?inke. Koristni so, ker zmanjšujejo u?inke tesnobe in ve?ajo samozavest, karve?a odpornost oziroma frustracijsko toleranco,
6. kadar u?inki obrambnih mehanizmov niso koristni za zmanjševanje anksioznosti, se lahko pojavijo bolj drasti?ne posledice – zlom in vrsta akutnih duševnih motenj.

Posledice frustraci|e:
a) pozitivne – vložimo ve?bjji napor in dosežemo cilj,
b) negativne – strah, tesnoba, obrambni mehanizmi.

Frustraci|ska toleranca – odpornost v stresnih konfliktnih situacijah ni enaka

Nevroze:
a) reakcije anksioznosti – tesnobnosti, strahu, neugodja,
b) fobije.

Psihiatrija lo?uje tri kategorije fobij:

1. agorafobija,
   •  z napadi panike,
  •  brez napadov panike. Nerazumna tesnoba, ki jo ob?uti oseba v prostoru, kjer je beg lahko otežen ali onemogo?en.

2. socialna fobija
Nerazumna tesnoba, ki se pojavi ob razli?nih izpostavljenostih pred drugimi Ijudmi, ki povzro?i, da se ?lovek izogiba družbi oziroma beži v osamo.

3. specifi?na fobija
Nenehen in nerazumen strah ob prisotnosti nekaterih posebnih dražljajev, ki skupaj dajejo ob?utek, da se je treba dražljaju izogniti oziroma bežati pred njim:

   •  živali – strah pred živalmi ali insekti,
   •  naravni pojavi v okolju – npr. nevihta, višina ali voda,
   •  kri-iniekdja-poškodba – ki se sproži pri nekaterih invazivnih medicinskih posegih,
   •  situacijski tip – ki se sproži v posebnih situacijah, npr. v javnem prevozu, tunelih, na mostovih, v dvigalih, med letenjem, vožnjo ali v zaprtih prostorih,
   •  druge oblike – razen že omenjenih -npr. dušenje, bruhanje, kr?i.

Definicija: fobije so iracionalni, NERAZUMNI ob?utki, ki motijo vsakdanja rutinska opravila.

Zgled: ?e se bojimo višine in se zato izogibamo potrebnemu pre?kanju mostov na poti v službo, je naš strah nerazumljiv. ?e nas strah moti v vsakdanjem uživanju življenja ali zaposli naše misli do te stopnje, da ne moremo delati, spati ali po?eti stvari, ki nas zanimajo, potem je to že nerazumno.

Klju? do odkrivanja fobi?ne motnje je, da mora biti strah neprimeren in nesorazmeren s situacijo. Ve?ina Ijudi, ki jih je strah višine, ne bo odklanjala obiskati prijatelia, ki živi na vrhu stolpnice; oseba s fobijo pred višino vsekakor ne bo šla. Sam strah ne dolo?a fobije, oba, strah in izogibanje, morata biti o?itna.

Zagovorniki Freudove psihoanalize teoretizirajo, da ie lahko vzrok za otroško agorafobijo hladen ali neprimeren odnos matere do embria zaradi nezaželene nose?nosti.

Sodobne teorije u?enja namigujejo, da se lahko agorafobija razvije zato, ker se Ijudie izogibajo situacijam, za katere menijo, da so bole?e ali neprijetne. Torej, implicirano je pomanikanje posnemanja strategij in samospoštovanja. Spet v drugih raziskavah ugotavljajo, da skoraj polovica oseb s fobijami ni nikoli imela bole?ih izkušenj z objekti, pred katerimi jih je strah. Morda slišimo, da ie npr. nekoga pi?ila ka?a in se tega za?nemo bati tudi sami. Skoraj nih?e od nas se ne boji avtomobila, ?eprav skoraj vsak pozna nekoga, ki je bil ranjen v prometni nesre?i. Kot pravi Martin Seligman (1971), so Ijudje morda prirojeno ??pripravljeni?¤ se u?iti razli?nih fobij. Ve? kot milijon let so imeli Ijudje, ki so se hitro u?ili izogibati se ka?am, strelam in drugim nevarnostim, možnosti za preživetje in so to prenesli v svoje gene. Da bi se bali avtomobilov in pušk, smo imeli v evolucijskem razvoju še premalo ?asa.

Druga mogo?a razlaga je, da Ijudje razvijajo fobije pred dogodki, ki jih ne rnorejo predvideti ali kontrolirati. Nevarnost je mnogo bolj stresna, kadar nas preseneti. Blisk ie nenapovedljiv in nekontroliran. Nasprotno pa nas ne skrbi, da nas bo neprijetno presenetila elektri?na vti?nica in ne poznamo fobij pred vti?nicami.

Kaže, da ie ?lovek biološko pripravljen priu?iti se strahovom pred razli?nimi živalmi ali situacijami, ki so pomembno ogrožale preživetje med evolucijskim razvojem. Nagnjen je tudi k razvoju fobij proti stvorom, ki zbujajo gnus, npr. polži, ?rvi, podgane in š?urki.

Obsesivno-kompulzivne reakcije
– prisilne ideje (da bo zbolel, da bo doživel nesre?o, itd)

nevrastenja – utrujenost, nesposob-nost koncentracije, nespe?nost,
konverzija – slepota, odpoved organske funkcije brez ob|ektivnega razloga.

Psihoze:
1. mani?no-depresivna psihoza – ciklofrenija,
2. shizofrenost – autizem, halucinaci-je, bizarnost,
3. paranoidnost – preganjavica, grandomanija.

Duševna bolezen je lahko posledica kroni?nega delovnega stresa in pomeni za dolo?eno družbo pomembno socialno in ekonomsko vprašanje. Posebno v zadnjem ?asu veliko razpravljajo tako na Japonskem kot v zahodnem razvitem svetu o novi psihosomatski motnji, tako imenovanem izgorevanju. Opredelili so jo kot doživetje individualnega stresa, še posebno pri poklicih, kjer je potrebna visoka emocionalna raven (nega bolnikov, izobraževanje, socialne službe, skrb za duševno zdravje, kazensko pravosodje in podobno).
Izgorevanje pomeni ?ustveno iz?rpanost, razosebljenje in zmanjšano osebno doseganje ciijev.

Na?ini prepre?evanja stresa, doseganje ciljev

I. METODA Briana Tracyja – sistem avtosugestije
1. Pri zastavljanju ciljev obstajajo štiri ve?je ovire:
a) ljudje se ne zavedajo pomena ciIjev,
b) ljudje ne vedo/ kako zastaviti cilje.
c) strah pred odklonitvijo, kritiko zavira Ijudi,
d) strah pred neuspehom je najpomembnejši posamezni razlog.

2. Sistemati?ni proces oziroma oris zastavljenih ciljev za tiso? odstotkov pove?a verjetnost uspešnosti.
3. Gore?a želja je edina resni?na meja vaših sposobnosti.
4. Samozaupanje – razviti morate absolutno prepri?anje, da je vaš cilj mogo?e dose?i.
5. Zapišite si- naj se vaši cil]i kristalizirajo* na papirju.
6. Dolo?ite vse razloge zakaj, zaradi katerih si želite dose?i ta cilj.
7. Analizirajte vaše izhodiš?e – zavedajte se svojega trenutnega položaja.
8. Dolo?ite si rok, deadline – cilj so ??sanje z rokom?¤.
9. Ugotovite ovire, ki jih boste morali premagati.
10. Ugotovite, katera dodatna znanja in sposobnosti boste potrebovali za doseganje svojega cilja.
11. Ugotovite, kdo so osebe in organizacije, katerih pomo? boste pri tem potrebovali.
12. Napišite postopke – seznam vsega, kar boste morali storiti, da bi dosegli svoj cilj.
13. Vsak dan si poglejte svoj cilj kot realnost.
14. Podprite svoje cilje in na?rte s pogumom in odlo?nostjo.
15. Ne omahujte in ne zamenjujte ciljev.

II. AVTOGENl TRENING.
za sproš?anje po Johanessu Heinrichu Shultzu:

Ideja in metoda avtogenega treninga (AT) sta delo nemškega profesorja psihiatrije Shultza(1884 – 1953), ki ie uvedel metodo kot del psihoterapevtske obravnave. Po nekaterih spremembah je še danes edina, ki u?inkovito sproš?a in odpravlja škodljive u?inke stresa.

Sprostitvena metoda avtogenega treninga, koncentrativna samosprostitev, je kot nalaš? za sodobnega ?loveka, ki ima malo ?asa.

III. METODOLOGIJA SOLVE
Mednarodna organizacija za delo (ILO) je s Programom za varno delo lani dala pobudo, ki jo je poimenovala SOLVE ( REšITEV), za reševanje ??psihosocialnih?¤ problemov pri delu.

Psihosocialni problemi, ki izvirajo iz alkohola in drog, nasilja, stresa, tobaka in HIV/AIDS, so glavni razlog za poškodbe pri delu, smrti, bolezni in odsotnosti z dela po vsem svetu.

V Veliki Britaniji izgubijo vsako leto ve? kot 40 milijonov delovnih dni zaradi dejavnikov stresa. Približno tri milijone delavcev Evropske unije trpi zaradi spolnega nadlegovanja. VZDA je etno umorjenih blizu tiso? delavcev pri svojem delu.

Takšni problemi niso zna?ilni le za razvite dežele. Ocenjujemo, da bo v svetu umrlo petsto milijonov Ijudi zaradi kajenja tobaka, ve?ina v deželah v razvoju.

VJužni Afriki ocenjujejo, da se bo produktivnost v naslednjih desetih letih razpolovila zaradi HIV/aidsa.

Za delavca torej psihosocialni problemi pomenijo ožigosanje, osamitev, bolezen, poškodba ali celo smrt. Podjetje lahko vodijo v resno krizo, negativni družbeni imidž, absentizem, fluktuacijo zaposlenih, poškodbe pri delu, naraš?ajo?e stroške zavarovanja, izgorevanje kadrov in naraš?anje stroškov nadomeš?anja.

Nova spodbuda na podro?ju varnosti in zdravja pri delu, imenovana SOLVE, ima cilj ozaveš?ati delodajalce in jih usposobiti, da se bodo lahko spopadli s takšnimi problemi ali jih znali prepre?iti, preden se pojavijo.

Obi?ajno so psihološke probleme reševali tako, da so se oprli na zunanjega izvedenca, ki naj bi zadevo prou?il in skušal odstraniti simptome. SOLVE je druga?en. Skuša opozoriti, kako psihosocialni problemi lahko spodbujajo drug drugega; kako na primer nekdo, ki trpi zaradi mo?nega stresa, lahko razvije odvisnost od alkohola ali drog in zato ga za?nejo sodelavci zani?evati in odklanjati. Ne le da se za?nemo direktno spopadati z odvisnostjo od alkohola ali drog, skušamo tudi odpravljati vzroke stresa z izdatnejšo družbeno podporo ali spremembo na delovnem mestu.

Program prav tako neposredno povezuje psihosocialne naloge z obi?ajnimi nalogami vodstva, kot so produktivnost, kakovost, zadovoljstvo delavcev in odnos do uporabnikov. Ustrezna in u?inkovita politika spopadanja in prepre?evanja psihosocialnih problemov ima dobre posledice za poslovanje.

Kako deluje SOLVE? Seminarji so obi?ajno ve? kot petdnevni, tako da vsak dan obravnavamo enega od psihosocialnih problemov. Prva stopni?ka ie razvijanje odkritih odnosov do problemov in ustvarjanje takšne klime, da lahko vsak svobodno razpravlja in sprejema nove ideje.

Druga stopnja zajema izobraževanje udeležencev z osnovami razumevanja problemov in na?ini spopadanja z njimi. Na koncu tega dela udeleženci seveda ne postanejo svetovni eksperti za aids, vendar imajo dovolj znanja o tem, kako se z njim spopasti ali ga zmanjšati. Na koncu preverimo pridobljeno znanje s posebnimi simulacijskimi vajami in testi znanja.

IZVLE?EK
Avtor predstavlja problem stresa in njegov negativen vpliv na zdravje in varnost pri delu, opiše zgodovino pojma, posledice stresa in mogo?e vzroke zanj, njegove simptome, obrambne mehanlzme, na?lne prepre?evanja stresa in doseganje ciljev, metodologijo SOLVE.

Stress as a risk factor
ABSTRACT
The author presents the problem of stress and its negative impact on health and safety at work, describes the history of this phenomenon, conseguences of stress and possible reasons for it, its symptoms, defensive mechanisms, ways of preventing stress and reaching goals, the SOLVE methodology.

mag. Marko Miš, univ. dipl. psih.
ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d.

Literatura:
1. ??World of Work?¤, The Magazin of ILO, No.42, March, 2002
2. Hannes Lindemann: Avtogeni trening, sprostitev v stiski, Cankarjeva založba 1974
3. Brian Tracy: Brezmejna mo? mišljenja, Ljubljana, 1999
4. Janek Musek: Psihologija osebnosti, Ljubljana, 1977

Vir: Revija Delo in varnost , št. 04/2002, str.189-192