Depresija – bolezen na pohodu pri sladkornih bolnikih

Zadnja leta se v ?asopisju na veliko kopi?ijo ?lanki o depresiji, njeni pogostosti, povodih ali celo vzrokih zanjo. Ponujajo nam teste, s katerimi se lahko bralci sami ocenimo in ugotovimo, ali smo depresivni. Vprašanja so najve?krat pavšalna, "pripravljena" tako, da so možni samo odgovori, ki depresijo zanikajo ali potrdijo. Res je, da je depresija "bolezen na pohodu". V strokovnem izrazosolovju jo raje imenujemo depresivna motnja, ker naj bi to imelo manj negativen prizvok.

Depresija sodi med motnje razpoloženja oziroma ?ustvovanja. Veljavna mednarodna klasifikacija bolezni že s šifriranjem, ki smo ga zdravniki dolžni poznati, omogo?a natan?no diagnozo.Pri tem je treba lo?iti t.i. osnovne in dodatne znake.


Med osnovne sodijo: depresivno razpoloženje, padec zanimanja za obi?ajne stvari, padec energije s pove?ano utrujenostjo (utrudljivostjo), ki nima telesnega ozadja (somatske bolezni) Med dodatne znake pa sodijo: zmanjšana sposobnost koncentracije, izguba ali zmanjšanje samospoštovanja, neustrezni ob?utki krivde, spremenjenost v psihi?ni dejavnosti (po?asno razmišljanje …), misli na samomor, motnje v spanju, zgodnje jutranje prebujanje, spremembe pri hranjenju (pomanjkanje teka, prenajedanje), zmanjšanje libida.

Po poudarjenosti posameznih znakov delimo depresijo na hudo, srednjo in blažjo. Ker se depresija pogosto ponovi, jo delimo po epizodah na prvo ali ponavljajo?o. Tudi stroka si pomaga z vprašalniki, ki pa so kljub enostavnosti vsi ovrednoteni. Nanje bolniki odgovarjajo že pri medicinski sestri ob sumu na depresijo. Družinski zdravnik, psihiater in klini?ni psiholog pa po potrebi dodajo bolj specifi?ne vprašalnike.

BREZ POGOVORA NE GRE
Ko bolniki obiš?ejo zdravnika, neredko povedo, da so depresivni. Kaj to pomeni? Zdravnik je dolžan zastaviti dodatna vprašanja. Depresivnost kot simptom ne pove skoraj ni?. Ponavadi dodajo, da so se v zadnjem ?asu spremenili, ne morejo zaspati, se zjutraj zgodaj prebujajo, so ?rnogledi. Ne veselijo jih ve? vsakdanja opravila, pozabljajo obi?ajne stvari. Pogosto zaskrbljeno sprašujejo, ali je to znak bolezenske pozabljivosti, demence.

Eden najboljših "dokazov", da je bolnik depresiven, se pokaže v spremembah vedenja, ki jih opazi tudi okolica. Osebni zdravnik, ki bolnika dobro pozna, bo prav tako ugotovil, da se z njim nekaj dogaja. Vsako "depresivno razpoloženje" še ni depresija.

Po statistikah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi postala depresija poleg kardiovaskularnih bolezni do leta 2020 (ali 2015) najpogostejša bolezen (razvitega) sveta. študije in predvsem poraba antidepresivov (zdravil za zdravljenje depresije) to potrjujejo. Tako naj bi bilo približno petina žensk vsaj enkrat v življenju depresivnih, moških polovico manj. V nekaterih življenjskih obdobjih je depresija posebej pogosta – pri ženskah po porodu, v menopavzi, nasploh pa ob diagnozi telesne bolezni, zlasti tiste, ki bo bolnika spremljala vse življenje. Sem sodi tudi sladkorna bolezen.

SO BOLJ DEPRESIVNI?
študij, ki bi to potrdile ali zanikale, ni dovolj.

Prav gotovo pa velja, da je ogroženost najve?ja ob postavitvi diagnoze. Bolnik mora preiti znane štiri faze do sprejemanja bolezni: faza šoka, zanikanje bolezni (saj ni res, zmotili so se …), predelovanje (iskanje alternativnih možnosti zdravljenja, obiski specialistov za potrditev diagnoze, pridobivanje informacij …) do spoznanja, da je s sladkorno boleznijo mogo?e živeti. Velika razlika je, ali ima bolnik sladkorno, pogosto se namre? dogaja, "da ima sladkorna bolnika", ki le nemo?no opazuje in je pasiven udeleženec pri zdravljenju, pri?akuje pa rešitve od drugod.

Nekoliko druga?e je pri sladkornih bolnikih, ki so zboleli v otroštvu. Ti so vajeni insulina, ampul, bolnišnic in zdravstvenega osebja.

Vsi bolniki pa doživljajo stres pri prehodu na insulin – tudi ?e gre za menjavo. Prehod s peroralne na parenteralno terapijo vzbudi pri ve?ini strah pred iglami, kontrolami krvnega sladkorja. Zgodi se, da so prakti?no "v šoku", odvisni od pomo?i drugih. Tedaj potrebujejo ve? pozornosti, pogovorov, nasvetov in velikokrat tudi psihiatri?no pomo?. Tudi pri zapletih sladkorne bolezni so pogosti enaki znaki. Pogovor s psihiatrom.

V psihiatri?no ambulanto pride sladkorni bolnik skoraj praviloma, ko je zaradi zapletov sladkorne potrebna ocenitev delovne zmožnosti. Neredko je to tudi prvi pogovor o drugih težavah. Iz anamneze izvemo, da ga v službi gledajo postrani, da so ga "že odpisali" in le ?akajo na upokojitev.

V takšnem pogovoru je težko zaznati, ali je bolnik depresiven, in ga je potrebno ustrezno zdraviti. Iz izkušenj sem se nau?ila, da se bolniki s psihi?nimi težavami oglasijo še ve?krat, pri tem pa se odpre tudi depresivna simptomatika. Ob tej pa je praviloma ?utiti strah. Pred bodo?nostjo, novimi težavami, menjavo zdravil.

Marsikdaj si želijo zdravil, ki bi omilila strah. Ta zdravila, imenujemo jih anksiolitiki (najve? jih je iz skupine benzadiazepinov), pomagajo sicer takoj, a imajo vsa napako – povzro?ijo lahko odvisnost. Tako se zgodi, da je treba odmerke zdravil dvigovati, odprava pa povzro?i hude abstinen?ne težave. Pomisliti je treba, da sladkorni bolniki že zaradi osnovne bolezni jemljejo ve? zdravil, anksiolitiki so le še eno ve?. Ob?asno jih je treba zapisati, saj je pani?en strah eden najbolj negativnih dejavnikov in odseva tudi v neustreznem odzivanju. A praviloma se odlo?imo za najnižji odmerek in za zelo kratek ?as jemanja – od enega meseca do šest tednov. V tem ?asu je treba urediti življenje tako, da bo strah znosnejši in bo bolnik lahko reševal težave druga?e.

?e diagnosticiramo depresijo, je treba uvesti antidepresiv. Odlo?imo se za novejša zdravila iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI), ki so relativno varni tudi pri sladkornih bolnikih. Odvisnosti ne povzro?ajo. Bolnika je nujno treba opozoriti, da antidepresiv ne u?inkuje takoj. Da imajo vsi lahko tudi sopojave – bole?ine v želodcu, prebavne motnje, glavobole, slabosti in marsikdaj celo malce ve? strahu. Sopojavi so blagi, izognemo pa se jim tako, da za?nemo s polovi?nim odmerkom. Zdravila dajemo najve?krat zjutraj, saj lahko zaradi dviga razpoloženja povzro?ajo nespe?nost. Po približno štirih tednih se stanje izboljša, v nasprotnem primeru pove?amo odmerek, šele nato zamenjamo antidepresiv.

Izboljšanje razpoloženja tudi dokazuje, da je bila diagnoza pravilna.

Po veljavnih smernicah traja zdravljenje prve depresivne epizode približno eno leto, saj se ob prekratkem zdravljenju depresija rada ponovi. Najbolje je bolniku re?i, naj jemlje zdravilo tudi tedaj, ko bi ga želel opustiti, ker se dobro po?uti.

?okolada, banane, oreš?ki, a tudi sadje in zelenjava vsebujejo predhodnike prenašalcev (serotonin), katerih pomanjkanje lahko povzro?i depresijo. No?no praznjenje hladilnika je lahko izgovor, ob?asno pa kar znak depresije.

Antidepresivi vedno?
V devetdesetih je bila objavljena študija DEPRESS (nekaj deset tiso? ljudi), ugotavljali so pogostost pojavljanja depresije po sr?nem infarktu in obratno, ali se depresivnim ljudem obeta prej kardiovaskularni zaplet. Odgovori so bili pritrdilni. Ni bilo dovolj zdraviti srca, v ve?ini primerov je bilo treba upoštevati še duševne dejavnike. Ustrezno zdravljeni depresivni bolniki so imeli boljšo prognozo (nekateri celo do petkrat) kot tisti, ki so imeli duševne težave, a jih niso zdravili.

Podobnih velikih študij pri sladkornih bolnikih nisem zasledila. Tudi tukaj se opiram na svoje izkušnje. Sladkorni bolniki so do zdravil skepti?ni, predvsem ko slišijo, da ne bo takojšnjega izboljšanja. Poleg tega redko opažam izolirano depresijo. Praviloma gre za depresivno motnjo s strahom oziroma anksiozno motnjo z depresivnimi elementi.

Primer 1: 27-letna bolnica je zbolela za sladkorno boleznijo pri štirih letih. Prva psihi?na stiska se je pojavila po anamnezi, ko je zapustila svojega diabetologa na pediatri?ni kliniki. Znašla se je med odraslimi, motilo jo je njihovo stokanje o tabletah, shujševalnih dietah. Zgrožena mi je pripovedovala, da se najve?jkrat komaj zadržuje, saj bi dobro hranjenim bolnikom odpredavala, kaj pomeni zdrava prehrana in ?emu se ni treba odpovedati. Ko ji je za?el pešati vid, se je po mnenju okolice spremenila. Zaprla se je vase, postala je zadir?na, hotela se je odseliti od doma, postati "druga?e" popolnoma neodvisna. Starša sta bila nemo?na, osebni zdravnik je tudi ni poznal takšne. V pogovorih je zaupala, da je nenadoma spoznala, da je njeno življenje "zavoženo", nekaterih stvari nikoli ne bo imela. Lotili sva se pogovorov, ki so bili usmerjeni v njene dosežke. Za?ela je pisati dnevnik, najve?ji uspeh pa je bil, ko ji je oftalmolog lahko rešil eno oko. Nikoli ni dobila antidepresiva. Zdravila je na za?etku zavra?ala, kasneje pa niso bila ve? potrebna. Njen prirojeni optimizem je o?itno premagal stisko, doma?e okolje pa tudi ugodno vpliva na po?utje in razpoloženje.

Primer 2: 46-letna bolnica ima sladkorno bolezen približno štiri leta. Povišano vrednost krvnega sladkorja so ugotovili pri pregledu v službi. Diabetolog je svetoval hujšanje in po ve?kratnem merjenju KS predpisal zdravila. Po njih se je bolnica po?utila slabo, tako da jih je specialist ve?krat zamenjal. Poleg tega ima povišane maš?obe v krvi. V zadnjem letu se zdravi še zaradi povišanega krvnega tlaka. Jemlje sedem vrst zdravil na dan.

Na pregled je prišla zaradi mnenja o delazmožnosti, saj je delo ob teko?em traku postalo tvegano. Povedala je, da ne more shujšati, ?eprav se drži diete in prebere vsako novost v ?asopisju. Zanimala so jo zdravila za hujšanje. Imen zdravil, ki jih jemlje, se ni mogla spomniti, iz izvidov pa je bilo razvidno, da je bila pri številnih specialistih, ki so napisali, da ni za delo ob teko?em traku, in dodali ali spremenili medikamentozno terapijo. V pogovoru sva se dotaknili tudi drugih težav. Mož je invalidsko upokojen, otroka ne dobita zaposlitve. Opisala se je kot pesimisti?na, negotova in prepri?ana, da ji zdravniki ne morejo pomagati. V bodo?nosti se je videla na vozi?ku z inzulinskimi injekcijami in odvisna od drugih. V društvo sladkornih bolnikov se ni vklju?ila, ker nima ?asa, poleg tega ima še druge bolezni. Dobila je sicer precej zloženk o sladkorni bolezni, a jih je zavrgla. Povsod so bile napisane samo slabe stvari o odpovedi ledvic, oslepitvi, zbadanju z iglami petkrat na dan. Pani?no se je bala okužb, ker je slišala, da se vse zakomplicira, in pozna nekaj ljudi, ki so bili ob nogo. Osebnemu zdravniku sem svetovala, naj jo poskusi prepri?ati, da bi se vsaj enkrat oglasila v društvu, a se za to še ni odlo?ila. Antidepresive je že dobila (tri), a jih je po nekaj dnevih opustila, ker je bodisi prebrala, da imajo sopojave, ali so ti že nastopili.

ALI JE SLADKORNI BOLNIK TUDI DUšEVNI BOLNIK?
To nekoliko provokativno vprašanje zastavljam vsem nam, ki sre?ujemo sladkorne bolnike v ambulantah in poznamo njihove stiske. Ali je žalost zaradi postavljene diagnoze že depresija? Ali je negotovost ob spremembi terapije, ob prehodu na insulin morebiti huda depresija? Komplikacije sladkorne bolezni so številne, ali mora bolnik ob njih tudi duševno trpeti?

Morda pa je bolnik, ki leta živi s sladkorno boleznijo, zgolj bolj ranljiv v nekaterih okoliš?inah. Zgodi se, da je ob?asno bolj osamljen, ker ga okolica gleda kot bolnika, ne pa kot ?loveka, ki kljub bolezni živi povsem normalno življenje. Se ukvarja s športom, planinari, dela, ima družino. Živi zavestno, ker pozna pasti kroni?ne bolezni.

Slehernik prinese s seboj gene za depresijo, pravijo raziskave. Pa ne zgolj za depresijo, najbrž za ve?ino bolezni. Z življenjskim slogom pa lahko vpliva na nastanek in potek bolezni.

Optimizem, ki se ga da nau?iti, pogled v nebo in lepota v vsakem trenutku. Tega ne u?i šolska medicina, noben bolnik ne bo dobil pozitivnega gledanja na recept. To mora najti sam – s pomo?jo družine, širše okolice, osebnega (družinskega) zdravnika, psihiatra, skupine podobno misle?ih …

?e pa tak bolnik potrebuje ob pogovorih še antidepresiv, ne omahujmo! Gre za kakovost življenja, ta pa nima cene!

Tita Fürst-Koren, dr. med. spec.psih.,
Zdravstveni dom Celje
Izvirna novica: revija Vita št. 41 –>