Ko misel no?e iz glave

Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem. Roka spusti kljuko. Glava zadovoljno pokima. Vrata so zdaj zagotovo zaprta. Noge napravijo dvajset korakov, nato se ustavijo. So res zaklenjena? Telo se obrne. Glava ve, da je vse v redu, toda v naslednjem hipu se spet znajde pred stanovanjem. Desnica se kr?evito oprime kljuke. Ena, dve, tri … Obsesivno-kompulzivna motnja je med najpogostejšimi duševnimi motnjami, ki ovirajo naša vsakdanja opravila, je DOMNU MALU pojasnil primarij Matjaž Luna?ek, dr. med., predstojnik Klini?nega oddelka za mentalno zdravje v Ljubljani.

še pred petnajstimi leti je obsesivno-kompulzivna motnja veljala za zelo redko, pestila naj bi vsega promil populacije. Novi znanstveni prijemi so razkrili, da je ta delež v resnici dva do tri odstotke,« pripoveduje dr. Matjaž Luna?ek.

Torej se z obsesijo ali kompulzijo ali obema hkrati spopada od 40.000 do 60.000 Slovencev! Torej srednje veliko mesto.

Seks & nasilje.
»Prisilne ali obsesivne misli so na zunaj, za okolico, slabo opazne. Takšna oseba se nenehno ukvarja z istimi vsebinami, ki pogosto sežejo na družbeno ob?utljivi podro?ji, agresivnost in seksualnost, ter na religioznost.«

Agresivnost: mlado mamico sprva spreleti in nato vedno bolj prevzema grozljiva misel, kaj bi bilo, ?e bi iz predala vzela kuhinjski nož in zabodla svojega dveletnega otro?i?a.

Seksualnost: na predavanju se študent za?ne obsesivno ukvarjati z idejo, kaj bi bilo, ?e bi predavatelj govoril povsem nag. To ga tako premoti, da sploh ne sledi ve? seminarju.

Religioznost: vernik se v cerkvi postavi pred nabožno sliko, misli pa samo na eno: »Drek. Drek. Vse je drek.«

»Seveda je to blasfemi?no, v neskladju z njegovimi normami. Tako kot je ljube?a mamica prepri?ana, da ima mal?ka rada,« re?e dr.Luna?ek. »Transkulturalne študije so pokazale, da je v islamskem svetu, kjer je vera zapovedana, v obsesivni motnji veliko ve? religioznih tem. Nemara tudi zaradi ponavljanja v verskih obredih, ve?kratnega priklanjanja, denimo. Povsod so obsesivne misli povezane z ob?utkoma krivde in sramu, ki ?loveka prisilita v prikrivanje. Takšna motnja zato dostikrat ostane njegova skrita bole?ina.«

Izdajo jih detergenti.
»Kompulzivna motnja se ne izraža z mislimi, ampak v dejanjih. Poudarki so drugje, na primer na redu in simetriji. Govorec nenehno popravlja liste na govorniškem pultu, jih ravna in zlaga vedno enako. Ali: ?akajo?i na avtobusni postaji potegne iz žepa rob?ek, pri tem mu na tla pade list papirja. Pobere ga in pospravi, a takoj zatem že preverja, ali ga ima res pri sebi. Kaj ?e ga je veter odpihnil ?ez ograjo? In opreza po travi. Ali: ženska po kon?anem zdravniškem pregledu pospravi kartico zdravstvenega zavarovanja nazaj v torbico. Komaj za seboj zapre vrata ordinacije, jo mobilizira misel: 'Mar sem kartico res vzela s seboj?' Obrne se in potrka, a odgovor je ne zadovolji. Na hodniku spet odpre torbico, kartica je notri, zapre jo – in ni ve? prepri?ana, da je tam. Naj še enkrat vpraša zdravnika? Saj jo bo imel za neumno!« razlaga dr.Matjaž Luna?ek.

Posebna podskupina obsesivno-kompulzivne motnje so tako imenovani umiva?i, v angleš?ini washers. Primer: gospodinja se ob obiskih prijateljev prisiljeno nasmiha, pri sebi pa mozga, kakšno svinjarijo so ji prinesli s plo?nika. Prej so sedeli na avtobusu, zdaj mažejo njen snažni trosed! Komaj odnesejo pete, že biksa tla, sesa sedežne prevleke, pere zavese.

»Umiva?em se zaradi pogostega stika z mo?nimi detergenti rada vname koža in prav dermatologi velikokrat prvi opazijo njihovo motnjo.«

Ure do ve?nosti.
Ponosni lastnik novega avtomobila, ki mu klik na daljincu ni dovolj in se mora s kljukanjem prepri?ati, da ga je res zaklenil, nima obsesivno-kompulzivne motnje. Prav tako je nima tisti, ki trikrat poprime kljuko na stanovanjskih vratih, preden odide, ali pri zavezovanju ?evljev preveri, ali sta vezalki enako dolgi.

»Za prepoznavo obsesivno-kompulzivne motnje mora biti izpolnjenih ve? kriterijev, med drugim mora oseba prepoznati svoje dejanje kot nesmiselno, vzame mu tudi vse ve? ?asa – da izpolni rituale, vstaja vse bolj zgodaj – in nasploh oteži, v skrajnih primerih povsem onemogo?i normalno življenje. Zavoljo zaposlenosti s predmetnim svetom trpijo njegovi intimni, družinski odnosi. Spominjam se pacienta, ki pri kopanju nikoli ni bil prepri?an, da se je v resnici umil. V banji je ostajal po šest ur in si povsem ogulil kožo. Iskal je rešitev: ?e je umivanje tako travmati?no, se pa? ne bo umil. In je smrdel. Ali drugi, ki nikakor ni mogel zapustiti hiše: komaj je pomolil nogo ?ez prag, že jo je potegnil nazaj. To je trajalo po tri ure. V tako hudih, sicer redkih primerih ljudje izgubljajo družine, službe,« pove dr. Matjaž Luna?ek. »Obsesivno-kompulzivna motnja se neredko prvi? pojavi pri otrocih, povezana je z agresivnimi mislimi do bližnjih, ki jih ne smejo izraziti. Tesnobnostne okoliš?ine so zna?ilne tudi za adolescenco. Neki 16-letni fant je bil denimo obseden s simetrijo: ure in ure je pred ogledalom preverjal, ali je zaponka na pasu poravnana z zadrgo. U?iti se je povsem nehal. Motnja lahko tudi izgine, a lahko traja vse življenje. Pri nekaterih se pojavi samo v posameznih, stresnih obdobjih. Nekdaj, še v Freudovih ?asih, je veljalo, da so ženske histeri?ne in moški obsesivni. Dandanašnji ima obsesivno-kompulzivne motnje ve? žensk kot moških. Zakaj, ni znano. Mogo?e zaradi ?edalje številnejših vlog, ki jih prevzemajo v socialnem življenju?«

Zdravila ali seanse?
Jasni niso niti vzroki za obsesivno-kompulzivno motnjo. Ve?ina sodobnih teorij se pravzaprav z njimi niti ne ukvarja, bolj se posve?a zdravljenju. Izjema so zagovorniki manj razširjene psihodinamike, ki deloma ?rpa iz psihoanalize, med njimi je tudi dr. Matjaž Luna?ek: »Veliko ljudi se ne zaveda, kako potla?uje agresivne ali seksualne impulze. Ta potla?itev se vra?a v obliki prisilnih misli. Klini?na slika: mož dobi obsesivno misel, da bo težka slika, ki visi nad zakonsko posteljo, pono?i padla na ženo in jo ubila. Toda slike kljub temu ne odstrani. Mar mu žena kaj prepre?uje, onemogo?a? Podobno mamica razvije agresivno misel, ker je otrok res nekaj krasnega, a jo tudi v marsi?em ovira. V kino, gledališ?e ne more ve?, kadar se ji zaho?e. A psihodinami?ne vidike te motnje stroka zanemarja, ne da bi jih poskušala pojasniti z drugimi teorijami. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija promovira predvsem medikamentozno zdravljenje, z antidepresivi novejšega tipa, SSRI, ki vplivajo na privzem nevrotransmiterja seratonina v sinapti?ni špranji, ter vedenjsko-kognitivno terapijo in njeno bolj u?inkovito, izpostavitveno-prepre?ujo?o obliko: terapevt s fotografijami ali filmom sugerira pacientu zanj mu?no situacijo ali jo celo prakti?no udejanji, recimo umiva?u umaže roke, nato mu prepove, da bi si jih umil. Vzbujena tesnoba najprej naraste, na koncu uplahni.«

Nobeno zdravljenje ne odpravi obsesivno-kompulzivne motnje zanesljivo in za vedno. Katero je pri nas najbolj priljubljeno? »Za Slovence je zna?ilna premedikalizacija. Radi imajo tablete, v tem primeru so to zdravila, ki se druga?e uporabljajo tudi pri depresiji, zoloft, cipralex.«

Bolje ne bo nikoli?
Dr. Matjaž Luna?ek v mo? medikamentov ne verjame še zaradi ne?esa – ?ustev. »Novo ?ustveno ugodje spremeni bolnika. Eden je lahko zapustil bolnišni?no poslopje samo, ?e je imel pentlje na ?evljih enako dolge. Dolge ure jih je primerjal, znova razvezoval in zavezoval. Med terapijo se je zagledal v pacientko in neko?, ko so se spet odpravljali ven in je za?el svoj obred, se je obrnila k njemu in rekla: 'Veš kaj, jaz te ne bom ves dan ?akala.'« In je šla. On si je v sekundi zavezal ?evlje, ne da bi sploh pogledal, kako dolgi so konci, in stekel za njo. Eroti?ni, libidinalni impulz je prevladal – ne verjamem, da se je v tistem trenutku kaj drasti?nega spremenilo v sinapti?ni špranji.«

še en primer, akoravno iz filmografije: Melvin Udall (Jack Nicholson) je uspešni pisec pogrošnih ljubezenskih romanov pa tudi umiva?, washer. Njegovo osamljeno, strogo ritualizirano življenje se postavi na glavo, ko prevzame skrb za psa homoseksualnega soseda Simona (Greg Kinnear) in iz povsem egoisti?nih razlogov sklene, da bo pomagal edini natakarici, ki mu je pripravljena postre?i zajtrk (Helen Hunt). Sprva težko, se vendarle odpre svetu. Od mila je ?istejša samo ljubezen.

Grenko-sladko komedijo Bolje ne bo nikoli (As Good as It Gets) so posneli leta 1997, pred osmimi leti. Prav toliko, pravi dr. Luna?ek, v povpre?ju prete?e tudi od pojava obsesivno-kompulzivne motnje do njenega diagnosticiranja. To je veliko ?asa. Prisluhnite sebi. Prisluhnite svojim.

Objavljeno v Delu , v petek, 18.3.2005
Prispevek je last Dela in avtorja.