Zaradi stresa trpita dve tretjini ljudi

Aktivno prebivalstvo je pod pritiski zahtev sodobnega ?asa, kar povzro?a številne bolezni, motnje in poškodbe fizi?ne in psihi?ne pa tudi socialne narave – Simptomi maksimalnega stresa

Stres je vzrok za dobro polovico sodobne patologije. Ker so mu enako izpostavljeni predstavniki obeh spolov, je predmet prou?evanja številnih znanstvenih študij. Po podatkih raziskav Eurostata v državah EU trpi zaradi najrazli?nejših oblik in posledic stresa od 65 do 70 odstotkov prebivalstva. Najve?krat je povezan z razmerami na delovnem mestu, brezposelnostjo in denarno stisko. Aktivno prebivalstvo je pod pritiski zahtev sodobnega ?asa; biti mora vedno hitrejše, bolj fleksibilno, prilagodljivo, zdržljivo in neob?utljivo, kar povzro?a številne bolezni, motnje in poškodbe fizi?ne in psihi?ne pa tudi socialne narave.



Zaradi stresa po mnenju strokovnjakov Svetovne banke in EU v državah ?lanicah EU vsako leto izgubijo na milijone delovnih ur in ve? sto milijonov evrov narodnega dohodka. Medicinski strokovnjaki in psihologi tudi ugotavljajo, da uspešni Evropejci v nasprotju z Ameri?ani, ki se poskušajo na vse na?ine bojevati proti stresu in ga prepre?evati, tega pogosto niti ne priznavajo. Ko pride kriza, tako raje stisnejo zobe in se trudijo vzdržati hude napore. Ko se jim zalomi, sežejo po medikamentih. Najpogosteje so to pomirjevala, uspavala, poživila pa tudi droge, kot so nikotin, kofein, alkohol in hrana (zlasti sladkarije in hitra prehrana).

Raziskave so še pokazale, da zaradi preobremenjenosti in stresa na delovnem mestu trpijo bolj moški kot ženske, mo?no so ogroženi deloholiki, za katere je delo predvsem dolžnost in napor, ne pa izziv in zadovoljstvo, in vsi tisti, ki se ukvarjajo z zadevami, ki jim niso kos.

Ameriški strokovnjaki so izdelali lestvico 50 najpomembnejših stresorjev; najviše so uvrš?eni delo, posel, poklic in kariera ter dejavniki, povezani z njimi.

Na sedmem mestu na lestvici je izguba dela in rednega zaslužka. Zdravniki, psihologi, sociologi in socialni delavci ugotavljajo, da so brezposelni pravi magnet za najrazli?nejšo, zlasti psihofizi?no in psihosocialno patologijo – bolezen, motnje in poškodbe.

Na devetem mestu na seznamu stresorjev je upokojitev, zlasti neprostovoljna. Ni? ?udnega, da se številni priznani strokovnjaki zavzemajo za popolnoma prostovoljen konec kariere. ?lovek, ki je vse življenje zavzeto delal, si pred tako pomembno odlo?itvijo zasluži korektno in visoko strokovno, popolnoma individualno obravnavo. Pa nekaj prepotrebnega ?asa za premislek in seveda možnost, da bo tudi po upokojitvi lahko še naprej delal, ?e ga bo družba potrebovala oziroma ?e bo sam želel.

Koncu kariere na lestvici stresorjev sledi bolezen v družini ali ožjem sorodstvu, ki je pogosto povezana z za?asno ali trajno, delno ali popolno nezmožnostjo za delo.

Kateri so zna?ilni simptomi maksimalnega stresa – popolne psihofizi?ne iz?rpanosti in izmu?enosti, ki se razvija postopoma in poteka v bolj ali manj tipi?nih fazah razli?ne dolžine in jakosti? Opazni so trda, enostranska, zagrizena in brezkompromisna usmerjenost v dosego zastavljenih ciljev, uspeh, prestiž, izjemne dosežke in priznanje. Zaznavni so tudi pretirana ambicioznost, delovna vnema, zavzetost, brezkompromisnost in predanost – deloholizem. Prizadeti se ?uti odgovornega za vse, kar se dogaja v poslu, zlasti za spodrsljaje in napake svojih sodelavcev in podrejenih, pogosto celo nadrejenih. Svojih nalog ne zna ve? obvladovati ali zanje pooblastiti sodelavce, marve? poskuša vse opraviti sam, saj kolegom ne zaupa, obenem pa se boji, da bo izgubil oblast nad položajem. Varnega se po?uti le, dokler ve, da ima vse niti v svojih rokah, da dogajanje nadzoruje in usmerja.

S stresom pridejo samozatajevanje, zatiranje, banaliziranje in negiranje lastnih interesov in individualnih potreb, zlasti zasebnega življenja; spremljajo jih socialna alienacija, izolacija in deterioracija. ?lovek se za?ne odtujevati partnerju, družini, sorodnikom, prijateljem, znancem, kolegom in sodelavcem. Zanemarja, omalovažuje in zatajuje osebne težave, zatira in zavira lastna ?ustva. Opazni so še kroni?na utrujenost, iz?rpanost, slabo po?utje brez pravega somatskega vzroka, nemir, razdražljivost, prebavne in kardiovaskularne motnje, nespe?nost, vzkipljivost, motnje presnove in hranjenja (bulimija, anoreksija) ter spolnosti in nihanje telesne teže. Pojavijo se težave s koncentracijo, spominom, logi?nim sklepanjem in mišljenjem, ustvarjalnostjo, komunikativnostjo ipd. Stres spremljajo tudi nevrovegetativne motnje: zardevanje, pretirano znojenje, razbijanje srca, povišan krvni tlak, glavobol, vrtoglavica, motnje vida, sluha in ravnotežja.Prav tako povzro?a psihi?no iz?rpanost, depresijo, ob?asno evforijo, melanholijo, anksioznost; ob?utek notranje praznine, brezpredmetnosti, izgubljenosti in nesmisla. Na koncu ?lovek lahko zaide v obup in samouni?evalne, samomorilne težnje.

Med znaki stresa je tudi negativno vedenje: odtujenost, zaprtost vase, neprijaznost, škodoželjnost, nehumanost, odpor in celo sovraštvo do ljudi pa razo?aranje, negotovost, nezaupljivost, obup, pomanjkanje samozavesti in strah pred prihodnostjo. Nekateri se odzivajo z resignacijo, vdanostjo v usodo, in životarjenjem v prepri?anju, da tako in tako ni mogo?e ni?esar popraviti oziroma izboljšati, zato je najbolje ?akati, da se stvari same spremenijo. In ?e se ne, se je treba s tem ?im prej sprijazniti ter delati naprej, po liniji najmanjšega odpora, so še prepri?ani.

Nina Mazi

Objavljeno v Delu , v torek, 14.12.2004
?lanek je last Dela in avtorce