Socialne fobije

Kot da bi od jutra do ve?era vlekli za sabo težke kamne

Imate težave pri navezovanju stikov z Ijudmi? Vam je v družbi pogosto nelagodno zaradi skrbi, da bi se osramotili? Vam je tako neprijetno, ?e vsi strmijo v vas, da vas zalije vro?ica, se vam pove?a sr?ni utrip in za?nejo tresti roke, iz sebe pa ne spravite glasu? Se takšnim okoliš?inam najraje izogibate? ?e je tako, potem sploh niste osamljeni! Precej Ijudi trpi za podobnimi težavami, strokovno ozna?enimi kot socialne fobije.
Leon Zupan?i?, osemindvajsetletnik iz Ljubljane, se od srednje šole ubada s hrome?im strahom, ki ga popade med ljudmi. »Za?elo se je nekje pri petnajstih letih, ob prehodu iz osnovne šole v srednjo. Pri stikih z vrstniki pa tudi starejšimi sem se po?util ogroženega. Vsi so se mi zdeli izjemno sproš?eni, jaz pa sem bil zelo prestrašen. Ob?util sem tesnobo, mišice so se mi napele in bil sem trd od strahu.

Na sre?o sem se s?asoma znašel v skupini Ijudi, kjer sem bil prepri?an, da me nih?e ne ogroža. Vendar mi je bilo grozno že ob misli na spraševanje: da bi moral sredi razreda vstati in kaj povedati, drugi pa bi me gledali. Zdi se mi tudi, da sem postavil u?iteljem le malo vprašanj, medtem ko so se sošolci kar naprej oglašali. Neobvezne dejavnosti sem opustil. Enostavno nisem zdržal pritiska. Ve?ino ?asa sem bil napet, sprostil sem se šele, ko sem prišel domov, a še takrat sem se za?el živcirati za naslednji dan. Povsem prestrašila me je že misel nanj. Bil sem popolnoma iz?rpan, saj mi je jemalo precej energije. Spraševal sem se, zakaj se mi to dogaja, in obtoževal samega sebe. Pred stresom sem se vse pogosteje zatekal h knjigam in za ra?unalnik, tako da sem bolj kot ne ves prosti ?as bral ali igral igre – tako sem seveda imel še manj stika z Ijudmi. Vse bolj sem se zapiral vase, težave pa jemal za nekaj samoumevnega, nekaj, ?esar se ne da spremeniti. Kljub vsemu mi je uspelo kon?ati šolo, ko pa sem za?el hoditi na fakulteto, zaradi obsežnih študijskih obveznosti nisem ve? mogel nadzirati vsega skupaj. Poleg tega sem imel še druge zdravstvene težave in takrat sem se odlo?il, da moram problem rešiti, pa naj stane, kolikor ho?e. To, da sem postal suženj svojih strahov, me je tako oviralo, kot da bi za sabo od jutra do ve?era vlekel težke kamne.«

So krivci možganski prenašalci ali geni?

Mnogo nas trpi zaradi nerazložljivih strahov in skoraj vsakdo je pravzaprav obseden s ?im. A v nasprotju z zdravo, tako reko? obi?ajno tesnobo, vezano na konkretno stvar, so stalni in neutemeljeni strahovi pred okoliš?inami, ki na splošno niso nevarne, le posameznik jih prepoznava kot takšne, bolezenski oziroma nevroti?ni. Obsedenosti se kažejo v ve? oblikah, psihologi pa razlikujejo med tremi vrstami notranjih duševnih stisk. Za pani?nimi napadi strahu trpijo posamezniki brez vidnega vzroka, pri specifi?nih fobijah, ki so tudi najpogostejše, pa je Ijudi strah nekaterih živali, višine, grmenja, zaprtih prostorov, letenja in podobno. Takšne težave ima približno vsak deseti. Duševno motnjo z zna?ilno intenzivno tesnobnostjo in pretirano zasi?enostjo z negativnimi mislimi zaradi družabnih sre?anj ozna?ujemo za socialno fobijo. »Zakaj nastane, še ni povsem raziskano, verjetno se razvija postopno, z leti. Danes menimo, da je posledica razli?nih mehanizmov. Po eni strani naj bi bili vzroki biološki, denimo neravnovesje v možganskih prenašalcih serotoninu in dopaminu. Po drugi strani pa so mogo?i razlogi razvoja motnje u?enje oziroma izkušnje iz družine – ?e se starši izogibajo socialnim stikom, je zelo verjetno, da se jim bodo tudi otroci! Podobno naj bi bilo pri Ijudeh, ki nimajo dovolj mo?no razvitih socialnih veš?in – strah v socialnih situacijah naj bi bil posledica težav z obvladovanjem takšnih okoliš?in. Natan?ni vzroki nastanka socialne fobije niso znani, zato tudi o dednosti ni povsem jasnega odgovora. Vendar pa je, ko govorimo o morebitnih bioloških vzrokih njenega nastanka, nekaj dokazov, da bi šlo lahko tudi za genetski vzrok motnje,« pove psihiatrinja Irma Kuhar, dr. med., vodja enote za adolescen?no psihiatrijo na kliniki za mentalno zdravje v Ljubljani.

O sebi vse najslabše!

Raziskave kažejo, da od treh do trinajstih odstotkov žensk in moških – motnja prizadeva oba spola enako pogosto! – trpi zaradi neoprijemljive tesnobe, v?asih kar groze pred družbo, kjer bi bili lahko izpostavljeni opazovanju oziroma presoji drugih in njihovi kritiki. Najdemo jo pri ljudeh ne glede na inteligenco, izobrazbo ali poklic – tako, denimo pri u?encu, ki se boji družbe sošolcev, kot pri u?itelju, ki ga je strah razgovora s starši. »Fobija se praviloma pokaže dokaj zgodaj, najpogosteje v adolescenci. Druženje in uspeh v družbi sta zelo pomembna za mladostnike, hkrati pa so tedaj zelo negotovi. Težave se z nabiranjem izkušenj postopno zmanjšujejo,« razmišlja Irma Kuhar. Nekateri odzivi kot posledica razli?nih obrambnih mehanizmov, ki jih posameznik uporablja, da bi odgnal tesnobo in bole?e izkušnje, pa se lahko razvijejo v bolezenske. Precej Ijudi je v dolo?enih okoliš?inah sramežljivih, celo negotovih, zato ne presene?a, da socialno fobijo pogosto zamenjamo s pretirano sramežljivostjo. »Pravo socialno fobijo spremlja izogibanje situacijam, ki povzro?ajo strah, težave so dolgotrajnejše in zaradi njih je prizadeto vsakodnevno funkcioniranje posameznika. Lahko gre za strah pred nastopanjem, predstavitvijo, pogovorom z nadrejenim, nakupovanjem, prehranjevanjem in pisanjem v javnosti, pogovorom po telefonu in podobno. Najbolj jih skrbi predvsem, kaj si bodo drugi mislili o njih!« poudarja Irma Kuhar.

Namišljena nevarnost

Središ?ni fenomen fobije je tesnoba, opozorilni znak prete?e nevarnosti, ki jo ve?inoma spremljajo fizi?ni ob?utki: tresenje, potenje, zardevanje, pospešeno bitje srca, hitro dihanje, siljenje na vodo, cmok v grlu, slabost, suha usta in grlo, tiš?anje v prsih. V?asih lahko že samo misel na nevarnost sproži opisane simptome. Poleg trenutnega neugodja imajo neprijetni ob?utki seveda tudi dolgoro?ne posledice, in sicer tako v vedenju in mišljenju kakor tudi zna?aju Ijudi, saj spodbujajo ob?utke manjvrednosti, plašnosti in krivde. Odrasli se praviloma sicer zavedajo, da je strah neutemeljen, vendar nelagodne ob?utke po?asi racionalizirajo. Pri tem je usodno, da se zakoli?ijo v vedenje, za katero sta zna?ilna beg in izogibanje. Domnevni nevarnosti se tako sploh ne izpostavljajo ve?, namesto tega se za?nejo odzivati rahlo?utno, stalno nekaj strahoma pri?akujejo, bojijo se vnovi?nega napada panike in si ga ravno zato nakopljejo. Posledica so težave v medsebojnih odnosih, šolskih dosežkih in poklicni u?inkovitosti! »Verjetno je ve?ini Ijudi popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo o njih, ampak jaz sem želel biti sprejet. Socialna fobija je zelo iz?rpavajo?a – po eni strani se zavedaš, da je strah pred Ijudmi pretiran in nerazumen, vendar si ga po drugi plati nezmožen premagati. Poleg tega se težave stopnjujejo, ?e motnja ni zdravljena. Med posledicami so lahko popolna socialna izolacija, tesnobnost in depresija, zaradi ?esar Ijudje tudi tvegajo razvoj alkoholizma ali drugih zasvojenosti, saj se pod vplivom psihoaktivnih snovi lažje spopadajo s ?ustvi. No, jaz sem po letih nemo?i le zbral pogum, da se otresem neutemeljenih strahov ali dosežem vsaj, da jih bom lažje prenašal. To mi je bilo življenjsko pomembno, zato sem poiskal pomo?,« razloži Leon.

U?inkovito lahko pomaga strokovnjak

Ljudje so fobije sposobni prikrivati tudi desetletja in jih ne zmorejo prepoznati kot bolezen, zato je pomembno, da tudi bližnji, ki opazijo nenavadno vedenje, razumejo, da gre za resni?ne težave, ki ne bodo minile same od sebe. Kajti, kakorkoli že strahovi nastanejo, ?e se osamosvojijo v samodejno odzivanje, lahko silovito omejijo življenjski prostor. »Težko je dolo?iti, kdaj poiskati pomo?. Vsekakor je odvisno od posameznika – od tega, koliko ga težave obremenjujejo oziroma bolje re?eno omejujejo v vsakdanjem življenju. Socialne fobije je mogo?e uspešno zdraviti, in sicer s psihoterapijo, zdravili ali kombinacijo obeh,« pojasni Irma Kuhar. Od razli?nih psihoterapij je za zdravljenje teh motenj zelo u?inkovita kognitivno vedenjska terapija. To je vrsta zdravljenja, ki je usmerjena predvsem v tri podro?ja, in sicer obvladovanje misli, ki sprožajo ob?utke strahu, pridobivanje socialnih veš?in in pomo? pri tem, da se prizadeti nehajo izogibati problemati?nim okoliš?inam. Tu so še zdravila, ki možgane pomirijo, preden se jih loti neznanska panika, in so lahko u?inkovit pripomo?ek ob terapiji. Po besedah Irme Kuhar najpogosteje uporabljajo antidepresive. Pacient jih jemlje od tri do štiri tedne, preden se pokaže u?inek. »Pogosto uporabljeni antidepresivi lahko, tako kot druga zdravila, povzro?ajo nekatere stranske u?inke, denimo slabost, siljenje na bruhanje, glavobol in podobno. Opisani stranski u?inki so redki in se najve?krat pojavijo ob za?etku zdravljenja, pozneje pa izzvenijo. V za?etnem obdobju lahko zato v?asih ob antidepresivih predpišemo tudi pomirjevala. Bolniki jih smejo uporabljati le krajši ?as, sicer se lahko razvije zasvojenost.«

Osvobojen trdovratne socialne fobije

»Na terapijo sem hodil ve? let, sprva na kognitivno vedenjsko in pozneje še v terapevtsko skupino. Tam so me najprej nau?ili, kako se sprostiti. šlo je predvsem za dihanje s trebuhom. Namre?, ko je ?lovek pod stresom, diha hitreje in plitveje. Potem sva se s psihoterapevtko usmerila na to, kakšne misli me prevevajo, ko denimo stojim v trgovini in kupujem kruh. šlo je za ob?utek, da me vsi gledajo in me slabo ocenjujejo. Ko sem prišel na vrsto, se mi je za?el tresti glas. Prodajalec me ni dobro slišal, prav tako je opazil, da sem napet in da nekaj ni v redu, njegov odziv pa je bil druga?en kot pri drugih kupcih. Sam sem to opazil! Vedel sem, da bi bilo vse v redu, ?e bi govoril bolj sproš?eno. A bolj ko sem se ukvarjal s tem, bolj napet sem postajal in posledica je bila o?itnejša. Nato sva si s psihoterapevtko prizadevala, da bi negativne misli nadomestila s pozitivnejšimi, vendar kljub vsemu še realnimi. Moje mnenje, da nisem ni? vreden oziroma da so mi vsi Ijudje nenaklonjeni, sva usmerila v to, da mogo?e ni tako, ampak jaz napa?no interpretiram njihove besede, kretnje ali izraze na obrazih. Ko sem šel z druga?no zavestjo med Ijudi – ve?inoma so mnogo dobrohotnejši, kot sem mislil, poleg tega se vse nikakor ne su?e okoli mene! – je negotovost po?asi popuš?ala,« Leon Zupan?i? pripoveduje o trnovi in dolgotrajni poti iz za?aranega kroga, ki ga je presekal. »Pri zdravilih sem imel posebno razporeditev. Najmilejša prosto dostopna stvar je metin ?aj, v lekarnah pa se brez recepta dobijo baldrijanove kapljice in še malo mo?nejši persen (zeliš?no zdravilo, ki vsebuje baldrijan, meliso in poprovo meto). Od zdravil sem jemal helex, baje pa zdaj veliko predpisujejo xanax. Menim, da tablete pomagajo pri zdravljenju strahov – ?eprav sem jih v zgodnejših letih zavra?al, imam zdaj druga?no mnenje! – vendar je pri socialnih fobijah gotovo potrebna še u?inkovita psihoterapija.«

V pomo? internet

Leonu je uspelo pridobiti pomembna spoznanja o napa?nem in pravilnem ravnanju, ki zadevajo med?loveške odnose. »Bolezen mi je tudi koristila, saj sem v premagovanje vložil precej ?asa in energije. Ne morem re?i, da sem strahu popolnoma rešen, a priznam, da zdaj veliko lažje živim in pridobivam ob?utek lastne vrednosti. Zdi se mi, da so psihi?ne težave nasploh vse pogostejše. Internet je tu gotovo kar pomemben; ?e si kdo namre? ne upa iz hiše, lahko na njem najde kar nekaj informacij o svojem stanju. Na spletnih klepetalnicah je lahko vsak anonimen, komunicira z drugimi in se kadarkoli umakne, ?e se ?uti preve? ogroženega. Po drugi strani pa najbrž ravno družba, v kateri se vse dogaja prehitro, osebnih stikov pa je vse manj (mladina sedi pred ra?unalniki in je zatopljena v igrice, kjer je komunikacija med igralci minimalna, namesto na banko gremo na bankomat in tako naprej), daje potuho posameznikom, saj se jim ni treba za-zreti vase in spoprijeti s svojimi strahovi.«

Avtorica ?lanka: Klavdija Miko
?lanek je bil objavljen v prilogi Dela ONA, v torek, 18. marca 2005.
?lanek je last Delove priloge ONA in avtorice.