Psihoterapija od zunaj in znotraj

Družinska psihoterapija

Za otroke je družina vse, kar imajo, ves njihov svet.
Odrasli stopajo v razmerja še z drugimi ljudmi in tako uravnotežijo morebitne težave v družini. Poleg tega vedo, kdaj z njimi grdo ravnajo, in se ve?inoma znajo rešiti iz problemati?nih odnosov. Otroci pa ne znajo dolo?iti, kaj v ravnanju z njimi je normalno in kaj ni. ?e z njimi grdo delajo, si mislijo, da so si to zaslužili, ?eprav seje v resnici nekdo znašal nad njimi. Takšno ravnanje lahko pusti posledice, ki jih strokovnjaki med drugim odpravljajo tudi s pomo?jo družinske psihoterapije.

To je ena od oblik psihoterapije, v kateri poskušajo terapevti probleme posameznika razumeti v navezavi z njemu pomembnimi ljudmi. "Pri tem je zelo pomembno vedeti, da psihoterapija ni isto kot svetovanje," pravi asist. dr. Maja Rus Makovec, specialistka psihiatrinja in družinska terapevtka iz Psihiatri?ne klinike v Ljubljani.

V?asih potrebujemo nasvete, ki so dobrodošli, saj lahko usmerijo naše razmišljanje. Poiš?emo jih, ker jih želimo ali potrebujemo. "?e mi bo kdo denimo svetoval, da ni dobro, ?e se solata namaka v vodi, saj se bodo vitamini potem raztopili, bom rekla, krasno, pameten nasvet, in se bom po njem ravnala. Nasveti, ki se dotikajo naših najmo?nejših prepri?anj, pa ne morejo vplivati na naše vedenje. Pomembne življenjske preobrate težko naredimo zgolj z njihovo pomo?jo," pojasnjuje Maja Rus Makovec.

?e bi bilo tako, bi prebrali nekaj knjig in bi vsi bleš?e?e živeli.

V?asih se zgodi, da se v družini kaj zalomi in takrat bi njeni ?lani potrebovali pomo?. V dolo?enih primerih je najprimernejša izbira družinska terapija, v drugih sta to lahko individualna ali skupinska. Družinska psihoterapija pride v poštev na primer, ko imajo otroci ali adolescenti resne duševne ali vedenjske probleme; kadar bolezen družinskega ?lana mo?no vpliva na življenje ostalih; kadar je eden od ?lanov zasvojen; kadar družina utrpi dramati?ne in nepri?akovane izgube; ali kadar je eden od otrok invalid in se starša pri prebolevanju svoje prizadetosti ne zbližata, ampak razvijeta hud partnerski konflikt.

Med vsemi pa bi morda najbolj potrebovali pomo? družinskih psihoterapevtov starši, ki se lo?ujejo, vendar se prav oni najredkeje zate?ejo k njim. "Lo?itev je ena najtežjih ?ustvenih situacij za odraslega ?loveka. Ker ima otrok pravico do obeh staršev, je treba v?asih iti preko sebe," pravi Maja Rus Makovec. "Velika škoda je, da mediacija in družinska terapija ne zaživita na podro?ju lo?itev. Prav tuje najve? prostora za šolane profesionalce, saj se je v postopku lo?itve treba dogovoriti za sodelovanje s ?lovekom, ki ga ne želimo ve? videti. Toda ljudje imajo napa?no predstavo o družinski psihoterapiji. Menijo, da jih ho?e družinski terapevt spraviti skupaj. Pa ne gre za to, ampak za tukaj in zdaj."

Brez krivcev, moraliziranja in hitrih rešitev

Terapevti ne iš?ejo krivca za probleme, saj se tako po?etje lahko zbanalizirala. V družbi je tako že obveljalo prepri?anje, da so na primer žene krive za alkoholizem svojih mož, in podobno, da so matere krive za alkoholizem svojih sinov. Ta razlaga problema je ljudem o?itno ljuba, ni pa povezana s strokovnimi pogledi na razvoj odvisnosti.

Prav tako ne moralizirajo, ampak poskušajo pomagati ljudem, da razumejo svoja prepri?anja: od kod izhajajo, ?emu so namenjena, in tudi kako jim lahko škodujejo. Eno od pogostih prepri?anj je, na primer, da je za družino slabo, ?e problem iz preteklosti razkriva drugim.

In tako kot ne iš?ejo krivcev in ne moralizirajo, ne iš?ejo niti hitrih rešitev; ?e kdo pije zaradi nasilnega o?eta, mu to, da to ve, ne pomaga pri tem, da bi nehal piti. V družini, kjer je mama posesivna in zbuja ob?utke krivde pri sinu, ki se ho?e posvetiti svoji ženi in otrokom, ne pa njej, bo terapevta zanimalo tudi, kje je ves ?as o?e. Obenem bo sinu pomagal, da bo postal bolj samostojen.

"Pretirano simbioti?ni otroci se kasneje v življenju na pri?akovanja staršev odzovejo na enega od dveh nezdravih na?inov; lahko se jim podrejajo še naprej ali pa pretrgajo stike in jim ne pomagajo niti, ko zaradi starosti potrebujejo pomo?. Predvsem je pomembno, da otroci, ko odrastejo, ne prenašajo vse krivde in odgovornosti na starše. Da jih razumejo, da znajo ceniti njihove pozitivne prispevke in da nekaterih škodljivih odnosov ne prenašajo naprej.

Družina: za ali proti

Navezanost na starše oziroma otroke je v sodobni družbi obveljala za nekaj bolestnega, nezdravega. A takšno mnenje je po besedah Maje Rus Makovec povsem zmotno. Dovolj zdrava navezanost ?loveka pripravi na samostojno odraslo življenje in ga nikakor za ve?no ne priklene na družino. "V dovolj zdravi družini si starši želijo, da bodo otroci lahko dobro živeli brez njih."

Mnenja o pomenu družine so dandanašnji polarizirana. Na eni strani so tisti, ki vidijo zgolj slabe plati in ki poskušajo njen pomen razvrednotiti. Na drugi strani pa so tisti, ki jo nekriti?no idealizirajo. Toda strokovnjaki s podro?ja duševnega zdravja so si bolj ali manj edini, da je družina osnovna celica našega življenja in da zadovoljuje temeljno ?lovekovo potrebo po pripadnosti majhni skupini. Za posameznikov razvoj je zelo pomembno, da je na nekaj ljudi tesno navezan. Skozi te navezave se namre? izoblikuje.

Maja Rus Makovec meni, da je razvrednotenje družinskega življenja morda reakcija na pretirano simbioti?nost, ki jo družina sicer lahko omogo?i. A nagnjenje staršev, da š?itijo otroka, je prisotno v vseh kulturah. "Zato je treba odnosom v družini nameniti posebno pozornost in jih dodatno zaš?ititi. Z, dovolj zdravimi odnosi v družini namre? razvijamo mo?an potencial za prihodnost posameznika. Družina zagotovo ne vpliva edina na posameznika, je pa njen vpliv zelo mo?en. Staršem bi zato morali pomagati razvijati njihove starševske sposobnosti. Raziskave namre? kažejo, da starši, ki jim nekdo pomaga pri skrbi za otroke in pri vzgoji, redkeje grdo ravnajo z otroki."

Prihodnost družinskega življenja, v katerem bo potreba po pomo?i družinskih psihoterapevtov kar najmanjša, je zato v razvijanju ve?generacijskega sodelovanja, ki temelji na spoštovanju. A do zdaj se je pogosto dogajalo, da so se morali starši podrejati svojim staršem, ker so bili prisiljeni v življenje z njimi. Zato je treba po besedah Maje Rus Makovec poskrbeti, da stari starši ne bodo pretirano dominantni, da svojih otrok ne bodo kritizirali, ampak da bodo veseli, ker so tudi oni postali starši. Bolj ko bodo razli?ni ljudje zainteresirani za dobrobit otrok, bolj bo to ugodno za njihov razvoj.

Sonja Merljak

Izvirna novica: Sobotna priloga Dela, 21. julij, 2007
?lanek je last avtorice in Dela .