Odgovor ni vse ve? psihiatri?nih bolnišnic

LJUBLJANA – Število duševnih motenj skokovito naraš?a ne le po svetu, pa? pa tudi v Sloveniji. Naša psihiatri?na stroka je prvi ve?ji porast zaznala v letih 1994 in 1995, od takrat pa se število obiskov psihiatri?nih ambulant in sprejemov v bolnišnice nenehno pove?uje. Slovenski psihiatri so pred petimi leti ocenili, da gre za "pravo epi­demijo", letos pa so iz psihiatri?ne klinike ponovno poro?ali o skokovitem porastu sprejemov, zaradi ?esar mo­rajo bolniki v bolnišnici vse pogosteje ležati kar na tleh. Težnja se ne bo umirila, kažejo napovedi. Duševne motnje bodo vsaj enkrat v življenju zajele vsakega tretjega izmed nas.

Naša sogovornica, doc. dr. Vesna Švab, pred­stojnica klini?nega oddelka za klini?no psihiatrijo na Univerzitetni psihiatri?ni kliniki v Ljubljani, opozarja, da je zadnji ?as za spremembe na podro?ju skrbi za ljudi s težavami v duševnem zdravju.

Katere duševne bolezni naraš?ajo in kje so vzroki za to?

Število ljudi, ki zbolijo za shizofrenijo, najpogostejšo duševno bo­leznijo, ki je predvsem biološka motnja, ostaja stabilno v vseh družbenih okoljih, celo v vojnih razmerah. Število ponovitev shizofrenije pa je lahko v ruralnem okolju v Afriki, kjer so družine zelo povezane in sprejme skupnost takšnega ?loveka v svoje okolje, bistveno manjše kot v neki zahodnoevropski družbi ali v ljubljanskem okolju, kjer so ljudje bolj osamljeni in nimajo dostopa do vsakodnevne pomo?i in možnosti integrirati se v družbo. Število ponovitev bolezni je zaradi tega ve?je. ?e se ljudje pogosteje vra?ajo v bolnišnico zaradi ponovitev, je videti, kot da je obolelih ve?.

Nedvomno pa raste število an­ksioznih in depresivnih stanj ter ljudi, ki so odvisni ali pa zlorablja­jo razli?ne psihoaktivne substance. To se nam pozna tudi v bolni­šnici, kjer imamo enormno velik porast sprejemov ljudi v zaplete­nem akutnem alkoholnem opoju, pri katerem se ne moreš takoj odlo?iti, ali je to le pijanost, zaradi katere seveda ljudi ne sprejmemo v bolnišnico, ali pa se v ozadju skriva duševna motnja, zaradi ka­tere je oseba nevarna sebi in dru­gim.

Ali ne bi pri?akovali, da bo zdaj, ko je v Sloveniji ve? demokracije, ve?ja blaginja, ko je tako reko? mogo?e vse kupiti, manj duševnih motenj?

Ja, vendar ni tako. Edina pri­marna preventiva za globalno du­ševno zdravje je boj proti revš?ini in socialni izklju?enosti. Revni, brezposelni in odrinjeni so bolj ogroženi, tudi njihovi otroci. Bolj ko so ljudje izobraženi in bogati, manj imajo duševnih motenj. Za­kaj ni padca, je veliko vprašanje, na katero ne znamo odgovoriti. Amerika kaže, da imajo veliko bla­ginjo, a tudi zelo veliko razslojeva­nje, množico ljudi, ki živijo na ro­bu. Najbrž tudi pri nas nastajajo bistvene razlike med ljudmi in najbrž ljudje to težko prenesejo. Vendar je to le hipoteza, to ni vprašanje za psihiatra.

Kateri pa so tisti dogodki, ki nas lahko potisnejo v depresivna sta­nja ali v kakšno drugo duševno motnjo?

V vsakdanjem življenju je vrsta situacij, ki lahko veliko ljudi destabilizira, na primer šikaniranje in negotovost na delovnih mestih. Eden klju?nih problemov, ki ga opisuje socialna psihiatrija, je pro­blem stigmatizacije. ?e se v druž­benih ali delovnih okoljih obliku­jejo skupine, ki se polarizirajo, se neki skupini delegira ob?utke manjvrednosti, nevrednosti, od­ve?nosti, kar prav tako najbolj ob­?utljive ljudi destabilizira. Tretji vzrok, ki lahko destabilizira celo­tne družbene skupine, pa je pa znan iz Amerike. ?e vgradiš v si­stem strah, ?e ljudem ves ?as spo­ro?aš, da so ogroženi, ?e spodbujaš ob?utke preganjavice v celotni družbi, se oblikuje posebno sovražen, napet in ne sproš?en odnos v raznih okoljih, ki povzro?a izbruhe nasilja ali avtoagresije. Pri ob­?utljivih posameznikih lahko pri­de tudi do preboja v psihozo, pri manj ob?utljivih pa v neka depre­sivna in anksiozna stanja, katerih število pa tudi v našem okolju hi­tro raste.

Kaj pa travmati?ni osebni do­godki?

Ja, nekatere življenjske situacije, kot so smrt bližnjega, lo?itev, selitev, nas lahko destabilizirajo, še najbolj pa nas destabilizira kro­ni?ni stres. ?e imaš delodajalca, ki te vsak dan utruja s tem, da ne de­laš dobro, je to stres, ki se kopi?i, in na koncu lahko iz tega nastane du­ševna motnja. Podobno je v zako­nu: ?e imamo odnos, v katerem je veliko verbalnega nasilja, lahko ženske posamezen stresni dogodek obvladajo, toda ?ez ?as se zlo­mijo, še posebno v menopavzi. To se velikokrat zgodi.

Koliko je v Sloveniji ljudi, ki ne morejo shajati brez anksiolitikov, antidepresivov in drugih poma­gal?

Veste, medikalizacija medicine in propaganda farmacevtske industrije narekujeta, da je treba duševne motnje zdraviti z zdravili, in to ?im prej, ?e je le mogo?e že v otroštvu ali v adolescenci, da bo­mo prepre?ili nastanek hujših motenj v odrasli dobi. To je sicer legitimna, a skrajno problemati?na teza. Kapital namre? pritiska na trg duševnega zdravja, o katerem je treba jasno govoriti. Dejstvo je, da prej ko za?neš zdraviti duševno motnjo, boljše je okrevanje, in da je v?asih treba zdraviti tudi z zdravili. Obstaja pa cela vrsta stanj, pri katerih klini?na slika ni dovolj ja­sna, da bi opravi?evala uporabo psihotropnih zdravil, posebno v zgodnjem razvojnem obdobju ne. Ne vem natan?no, koliko je ta­kšnih ljudi, menda jih je pet od­stotkov, torej 100.000 ljudi. V Ameriki pa so izmerili, da ima du­ševno motnjo 27 odstotkov ljudi.

Kako bomo pri nas obvladali naraš?ajo?e duševne motnje?

Naš sistem je podoben tistim v manj razvitih državah. Imamo ne­kaj skrbi za duševno zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu in neko zaledje specialisti?nih služb in bolnišnic. Toda psihiatrija je povsod po svetu, kjer se je pove­?alo število motenj, izstopila iz in­stitucij in oblikovala delovne sku­pine na lokalni ravni. Pritisk na in­stitucije je prevelik, mi lahko po­stavimo še tri zgradbe, a pravega odgovora na naraš?ajo?e proble­me psihiatri?na bolnišnica ne more dati. Odgovor je skupnostna oskrba, povezovanje strokovnjakov na lokalnih ravneh v time. Zdra­vstveno osebje – psihiater, družin­ski zdravnik, medicinska sestra in še kdo v lokalni skupnosti – se mo­rajo povezati, spremljati ljudi in pravo?asno ukrepati.

Bo prinesel takšno rešitev novi zakon o duševnem zdravju?

Nova zakonodaja prinaša neke možnosti. Toda sploh ni problem zakon. Treba je namre? investira­ti. Službe se morajo kadrovsko okrepiti, omogo?iti je treba izvaja­nje programov, za katere smo se usposabljali. S tem, kar nam ta hip država financira v psihiatriji, seve­da tega ne moremo narediti. S tem samo gasimo požar na akutnih od­delkih.

Tudi v psihiatriji so dolge ?akalne dobe. Ali je še ?as, da se izognemo prehodu v ameriški sistem ku­povanja psihiatri?nih storitev?

Vsekakor upam, da je še ?as.

Skupina ljudi je prevelika, da bi lahko bili lahkomiselni. Prepri?a­na sem, da se moramo držati soci­alnih usmeritev, da moramo zago­toviti dostop vsem, ki pomo? po­trebujejo. Govorimo o tretjini po­pulacije! Vsak od nas bo kdaj potreboval pomo?. Treba je omogo­?iti dostop do strokovnih služb ta­koj. ?e je nekdo pred samomo­rom, mu je treba takoj pomagati, iti k njemu. Ne moreš pri?akovati, da se bo naro?il in šel ?ez tri mesece v ambulanto. ?im prej se je tre­ba odlo?iti za reorganizacijo psihiatri?ne oskrbe. Toda to je politi?na odlo?itev. Za te spremembe sta potrebni politi?na volja in nekaj denarja .