Posledice porušene kemije

Žalosten sem. Pogosto jokam. Potrta sem. Sem slab ?lovek, ki nima prave prihodnosti. Hitro se utrudim in pogosto me boli v hrbtu ali rami. Vsakega ?loveka ob?asno spreletijo podobne misli. A so prehodne, bliskovite, pogojene z dnevnimi dogodki in predvsem zelo hitro minejo. Vse druga?e -,a je, ?e te misli pogojuje depresija. Takrat ne moremo ve? govoriti zgolj o prehodni slabi volji ali bežni žalosti, temve? o bolezenski, ki traja vsaj štirinajst dni nepretrgoma, ?loveka pa onesposablja na vseh življenjskih podro?jih in ga stalno vle?e k tlom.

Depresija je v jeziku psihiatrije opredeljena kot motnja razpoloženja, ki ni posledica ?lovekove šibkosti in je tudi ni mogo?e premagati le z mo?no željo in voljo. Psihiatri lo?ijo unipolarno depresijo, ki je lahko enkratna epizoda oziroma se lahko ponavlja, ter depresijo v sklopu bipolarne motnje, razlaga doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med., specialistka psihiatrije s Psihiatri?ne klinike v Ljubljani.

Depresija je posledica primanjkljaja oziroma neusklajenega delovanja biokemi?nih snovi v možganih (serotonina, noradrenalina in dopamina). V možganih vse omenjene kemi?ne snovi vplivajo na razpoloženje, po?utje, mišljenje, vedenje in ?ustva, v telesu pa imajo klju?no vlogo pri ob?utenju bole?ine. Zato imajo pogosto depresivni bolniki razli?ne nepojasnjene bole?ine (v hrbtu, rami, križu, vratu), ki jim ne najdemo pravega vzroka. Prav zato je depresija telesna bolezen.

Vzroki razli?ni

Na nastanek depresije vplivajo predvsem trije dejavniki: dednost, zna?ajske lastnosti in zunanje okoliš?ine. ?e ima kateri od družinskih ?lanov depresijo ali jo je imel kdaj v preteklosti, je veliko ve?ja verjetnost, da se bo prenesla na njegove potomce. Seveda pa se lahko pojavi tudi v družinah, kjer depresije nikoli do takrat še ni bilo.
Dovzetnejši za nastanek depresije so ljudje, ki so vase zaprti, pesimisti?ni, ranljivi in s slabo samopodobo. Depresija pa je lahko tudi posledica neugodnih življenjskih okoliš?in, kot so denimo težave v medosebnih odnosih, izguba ljubljene osebe, nenadno poslabšanje družbenega statusa, huda bolezen …

Pozor ob naslednjih znakih

Depresija se ne pojavi ?ez no?, ampak se razvija po?asi z razli?nimi znaki in simptomi. Kot pravi dr. Dernovšek, te znake delimo na telesne in ?ustvene ter na simptome s strani misli in vedenja. »Ljudi vedno u?im, naj prepoznavajo depresijo po sklopih. Ljudje pri?nejo razmišljati, da so nepomembni, nevredni, da zanje ni prihodnosti. Izgubijo upanje, po?utijo se krive za dogodke ali stvari, ki so se zgodile v preteklosti, postanejo neodlo?ni. Okolica opazi te spremembe v vedenju. ?lovek postane po?asnejši pri delu, umika se družbi, hitro je prizadet, lahko pada v jok, hitreje se utrudi, utrujenost pa ne mine niti po po?itku. Nasprotno, po?itek utrujenost še okrepi. Zelo o?itni so tudi žalost, obup, brezciljnost. ?lovek izgubi smisel v življenju, mu?ita ga bodisi nespe?nost ali pretirano spanje, ki pa ni u?inkovito, spremeni se njegov apetit. Praviloma ?lovek ne more jesti, pri atipi?ni depresiji pa je preve?. Ti znaki morajo trajati vsaj 14 dni skupaj. To ne pomeni, da so znaki in simptomi prisotni ves ?as v polni meri a so ves ?as in ?loveka motijo pri vsakodnevnih opravilih.«

S pregledom do diagnostike

Kot pravi sogovornica, so bolniki dandanes že sami dokaj dobro pou?eni in pogosto že pridejo z diagnozo, ki so si jo postavili sami. »Nekateri pa pridejo zelo zadržani, slabo se po?utijo, imajo vrsto telesnih znakov in težav in so kar malo užaljeni, da so jih poslali k psihiatru. Prepri?ani so namre?, da bi njihove težave moral obravnavati drug specialist in ne psihiater. Diagnozo postavimo na temelju vprašanj in odgovorov. Predvsem je pomembno, da simptomi in znaki depresije trajajo vsaj 14 dni, ?loveka pa morajo ovirati pri njegovem vsakodnevnem delovanju. Poleg tega moramo izklju?iti nekatere druge razloge, ki bi lahko povzro?ili depresijo, denimo dolo?ene bolezni š?itnice ali nevrološka obolenja. Tudi nekatera zdravila, ki jih ljudje prejemajo za zdravljenje razli?nih bolezni, lahko povzro?ajo depresijo, zato moramo pri postavljanju diagnoze misliti tudi na te dejavnike.«

Depresija ali anksioznost Pogosto ljudje ne lo?imo med depresijo in anksioznostjo. Depresivnost pomeni, da ?lovek bolezensko izgubi veselje do dejavnosti, ki so ga prej veselile, ali pa je bolezensko žalosten ve?, kot 14 dni skupaj. Bolezenska žalost pomeni, da zanjo ni razloga ali pa je ob razlogu za žalost le ta globlja in daljša od pri?akovane pri tej osebi. Anksioznost pa vklju?uje skupino motenj, katerih skupna zna?ilnost je, da anksiozen ?lovek precenjuje neko nevarnost in podcenjuje možnost rešitve, razlaga Mojca Zvezdana Dernovšek.

Razli?ni odzivi na diagnozo

Bolniki se na diagnozo depresija odzovejo razli?no, pravi dr. Dernovšek. »Nekateri imajo že uvedeno terapijo, ki jo je predpisal družinski zdravnik in pridejo samo po potrditev ali pa zato, da jim spremenimo odmerek. Nekateri pa so zelo nezaupljivi do zdravil in jih ne želijo jemati. Prepri?ani so, da bodo od antidepresivov postali odvisni, zato se želijo sprva zdraviti brez zdravil. V takem primeru jih ne silimo z njimi, ampak poskusimo najprej z drugimi tehnikami. Z njimi lahko dosežemo dolo?en napredek, a je ta ve?inoma slabši, kot bi lahko bil s pomo?jo antidepresivov. Ve?inoma psihiatri obravnavamo bolnike, ki imajo hujšo depresijo. Blago depresijo je možno pozdraviti samo s psihoterapijo, srednje težke ali težke pa ne, ?eprav želim poudariti, da je tudi v težjih primerih kombiniramo zdravljenje z antidepresivi in psihoterapevtskimi tehnikami edino smiselno in u?inkovito.«

Pri psihiatru

Prvi obisk depresivnega bolnika se razlikuje od bolnika do bolnika. A na?eloma naj bi v idealnih pogojih potekal po naslednjem scenariju, razlaga dr. Dernovšek: »Bolniku najprej postavimo diagnozo in mu razložimo, kako bo potekalo zdravljenje. Uvodni razgovor ni dolg in traja najve? 30 minut. ?e je bolnik v zelo slabem stanju, bi ga daljši razgovor po nepotrebnem dodatno obremenil. Poleg tega bi težko sprejel veliko koli?ino informacij in bi jih pozabil, saj ima motnje koncentracije. Pomembno je, da dobi najpomembnejšo informacijo, in sicer da je to bolezen možno ozdraviti, da obstajajo zdravila, povemo, zakaj jih je treba jemati. Prvi pregled ni namenjen temu, da nam pacient izlije dušo, saj za to niti nima energije, psihiatri pa moramo ukrepati hitro. Imamo jasno za?rtane naloge, ki jih za?nemo izpolnjevati ?im prej, saj v nasprotnem izgubljamo ?as. Zlasti izgubljamo ?as, ?e je bolnik v bolniškem staležu in je ?akal na pregled pri nas 14 dni ali ve?. V tem ?asu je v lahko staležu, ki ga bo v idealnih razmerah imel npr. tri mesece. V idealnih razmerah bomo imeli tri do štiri tedne ?asa, da bo antidepresiv za?el kazati u?inke. Zato bolnika na naslednji pregled naro?im ?ez deset dni, da mi bo povedal, kako prenaša zdravila. Povedal bo, ?e je kaj ?util, ?e mu je bilo slabo, ?e je zdravila sploh jemal. Je morda opazil tudi dobrodošle spremembe, ali boljše spal ali je bil morda mirnejši. ?ez štiri tedne se morajo pokazati prvi u?inki. Bolnik še ni zdrav, ampak prvi u?inki morajo biti vidni. Na tem razgovoru pa se že tudi za?nemo pogovarjati o vzrokih, ki so ga pognali ?ez rob. Kajti takrat je bolnik že tako stabilen, da je sposoben analizirati, poiskati vzroke in predvsem ukrepati. Vedno re?em, naj še ne ukrepa v tistem ?asu. Svetujem mu, naj razmisli in ko bo povsem zdrav, tudi ukrepa. Do takrat pa naj dela na sebi in na svojem po?utju, svetujem mu, naj se okrepi in razmišlja, da bo lahko u?inkovito ukrepal, ko bo povsem zdrav. Odsvetujem vsakršne pomembne in velike odlo?itve, saj ?lovek v obdobju depresije razmišlja druga?e in na svet okoli sebe gleda z druga?ne perspektive in z druga?nimi o?mi. Ko je zdrav, se odlo?a druga?e. Bolnike vedno naro?am še vsaj eno leto po zaklju?enem zdravljenju na kontrolne preglede. Takrat, v tistem obdobju, pa je ?as tudi za velike korake.”

Depresija se lahko razvije v kroni?no obliko, zlasti, ?e ni zdravljena. To se zgodi nekako v 15 odstotkih. Depresija se pogosto ponavlja. Posamezni bolniki imajo razli?no število epizod in nih?e ne more napovedati, kdaj oziroma kako pogosto se bodo pojavljale nove epizode, ?e se bodo. Na?eloma pa velja, da približno polovica bolnikov po prvi doživi še eno epizodo depresije, po dveh epizodah odstotek naraste na 70, po treh pa na 90 odstotkov. Katera koli epizoda depresije se lahko razvije v kroni?no obliko, zato psihiatri zagovarjamo ?im prejšnje prepoznavanje in zdravljenje, saj raziskave dokazujejo, da je uspešnost zdravljenja premosorazmerna z za?etkom le-tega.

Pri?akovanja so velika

Kot pravi sogovornica, so nekateri bolniki razo?arani, ko pridejo k psihiatru, saj se njihova pri?akovanja niso uresni?ila. Od kod oziroma iz katerih pri?akovanj pa izvira razo?aranje? "Najpogostejši o?itki so: silijo me z zdravili, ne poslušajo me, ko ho?em izliti svojo dušo in ne delajo tako, kot ho?em jaz. Kje so naši argumenti? Zakaj »silimo« z antidepresivi: ?e je depresija huda, brez njih resni?no ne bo šlo. ?e je depresija blaga, popustimo in se z bolnikom dogovorimo, da bomo najprej poskusili brez in jih uvedli kasneje, ?e ne bo izboljšanja. Drugi?, zakaj jim ne pustimo izliti duše? Izlili so jo že vsaj desetim ljudem, pa ni bilo ni? boljše, torej je vseeno, ?e jo še enkrat. Tudi ne bo ni? boljše, nasprotno, še slabše bo. Ve?krat ko ponavljamo slabe stvari, slabše je za naše možgane, saj v njih utrjujemo svoje slabe misli. Pri psihiatru je boljše odpirati perspektive, kot vrteti se v negativnih mislih in afirmacijah. Kot bi si dajali avtosugestivne misli, kako nam je slabo. In tretji o?itek, zakaj ne delamo tako, kot bi si ?lovek zamislil? Mogo?e pa je naš pristop boljši, ker je pomagal že velikemu številu ljudi in je dokazan. Seveda pa to še vedno ne pomeni, da smo v svojem pristopu togi in se ne prilagodimo posamezniku. Pomembno je, da pri zdravljenju sodelujemo in sprejemamo skupne odlo?itve."

 

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi revije Viva januarja 2008