Preseganje predsodkov

z ozaveš?anjem in informacijami 

Intervju: Andrej Žmitek, dr, med

Depresija je bolezen, ki je v medicini znana že stoletja in o njej je razmišljal že Hipokrat , seveda zaradi razumljivih omejitev ne na na?in in ne z dokazi, ki jih imajo zdravniki dandanes, a vendar. O depresiji s sodobnega stališ?a smo se pogovarjali z Andrejem Žmitkom, dr. med., spec. psihiatrije, predstojnikom Psihiatri?ne klinike Begunje na Gorenjskem.

V zavesti splošne javnosti je depresija duševna bolezen, psihiatri pa o njej govorite kot o telesni bolezni. Od kod dvojno pojmovanje?

Dvojno pojmovanje depresije obstaja že od za?etkov obravnavanja te bolezni. Strokovni krogi so si glede tega nasprotovali. Hipokrat je govoril, da depresijo oziroma melanholijo, kot jo je imenoval, povzro?a ?rni žol? v krvi, zaradi katerega možgani delujejo napa?no. To dokazuje, da so že davno pred nami sklepali, da depresijo povzro?ijo nekatere telesne spremembe, ki se odražajo na vedenju, ?ustvovanju in razpoloženju – s pesimizmom, manjšo voljo do dela itn. Drugi strokovni krogi so menili, da je depresija izklju?no bolezen psihe, posledica konkretnega dejanja, za katerega se potem krivimo in zaradi njega trpimo. Obe teoriji sta se pojavljali ves ?as. Sodobno pojmovanje povezuje oba pogleda. Zdaj vemo, da so pri depresiji prisotne telesne spremembe tako na ravni živ?evja kot na ravni drugih telesnih organov, obenem pa je depresija lahko tudi posledica psihi?nih obremenitev.

Omenili ste melanholijo in ?rni žol?. O ?rnem žol?u dandanes ne govori nih?e ve?, o melanholiji pa še. V ?em se stanje melanholije razlikuje od depresije?

?rni žol? je treba razumeti v prenesenem pomenu. V antiki ni bilo na voljo laboratorijev, s katerimi bi analizirali telesne teko?ine in tkiva. Hipokrat je domneval, da je v telesu nekaj snovnega, kar povzro?a težave v ?ustvovanju. Tako to razumemo danes. Kar zadeva izraz melanholija, so ga pred tiso?letji uporabljali za ozna?evanje depresije, zdaj pa pomeni, da je to depresija z dolo?eno zna?ilnostjo. Mišljene so oblike depresije, ki so bolj klasi?ne, to, kar so v?asih imenovali za depresijo. Zdaj koncept depresije pojmujemo širše. 0 melanholiji govorimo, kadar ?lovek postane izrazito nespe?en, shujša ter ima pospešeno ali zavrto psihomotoriko. Pojavi se torej ve? izrazitih sprememb. Vemo namre?, da obstajajo tudi bolniki z depresijo, ki ne shujšajo, ki nemara nimajo veliko težav s spanjem, katerih psihomotorika ni znatno spremenjena, a imajo kljub temu depresijo. ?rnožol?na depresija bi bila tista s klasi?no podobo depresije, kot so jo opisovali psihiatri že pred ve? sto leti.

Med ljudmi vlada velik strah pred duševnimi boleznimi. Od kod izvira ta strah?

O tem lahko zgolj ugibamo. Eden od razlogov zagotovo ti?i v nepoznavanju psihi?nih motenj nasploh, ne le depresije, temve? tudi bipolarne motnje, shizofrenije in drugih. Med ljudmi je malo pravih in zanesljivih informacij, zlasti ?e to stanje primerjamo z dostopnostjo informacij o infarktu, denimo. 0 psihi?nih motnjah je tega znanja malo. Drugi razlog je pogojen zgodovinsko. Zdravila za zdravljenje tovrstnih motenj so na voljo razmeroma kratek ?as, šele nekaj deset let. Prej v resnici ni bilo možno zdraviti ljudi z duševnimi motnjami; to pri depresiji sicer ni bilo tako zelo klju?nega pomena, saj se lahko po daljšem ?asu slabše kakovosti življenja umakne. Pri shizofreniji pa je bilo znatno druga?e. V zgodovini so bili ti bolniki dolga leta dobesedno zaprti v azilih – tako zaradi svoje lastne varnosti kot zaradi varnosti njihovih bližnjih. To je bil težek položaj, ki je verjetno še ostal v zavesti ljudi, ?eprav je zdaj zelo druga?en. Bolniki, ki pridejo v bolnišnico, jo tudi zapustijo, ko se jim stanje izboljša. Toda resnici na ljubo: književnost in filmi ta mit izdatno spodbujajo. ?e želijo filmski ustvarjalci dodati filmu kan?ek dramati?nosti, pogosto vklju?ijo osebo z duševno motnjo, ki pomeni nevarnost in nepredvidljivost. Toda ?e preu?imo statisti?ne podatke o številu kaznivih dejanj, ki so jih zagrešile osebe s psihi?nimi motnjami, ugotovimo, da je ta odstotek primerljiv z odstotkom enakih dejanj, ki jih zagrešijo osebe brez tovrstnih motenj.

Kako bi lahko omilili ta strah in stigmo?

Težko ju je omiliti, ker sta trdno zakoreninjena. V tujini je bilo že veliko akcij za ozaveš?anje širše javnosti o depresiji. Avtorji so želeli širiti informacije in spodbuditi Ijudi, ki imajo težave z depresijo, da bi šli k zdravniku in se za?eli zdraviti. Pri depresiji je velik problem to, da je pogosto nezdravljena. Veliko Ijudi z depresijo sploh ne pride do zdravnika, na drugi strani pa depresija ni vedno prepoznana, ker Ijudje zdravniku naštevajo povsem druge razloge za obisk. Prepoznavnost je torej velik problem. V tujini so se tega lotili sistemati?no. Kaj bi bilo mogo?e narediti? Eden od na?inov je vsekakor ustrezno obveš?anje, kjer imate zlasti mediji veliko vlogo in vpliv. Splošna populacija mora dobiti ?im ve? informacij o tem, da je depresija zelo razširjena in da pomeni velik problem, da pa jo je možno tudi lepo zdraviti. Potrebujemo torej podoben program ozaveš?anja, kot ga imamo za sr?no-žilne bolezni.

Ljudje brez duševnih motenj pogosto menijo, da je depresija zgolj izgovor medlih Ijudi, ki nimajo dovolj volje, da bi se spopadli s svojimi težavami. Da torej depresijo izrabljajo kot izgovor za umik pred težo vsakdanjika. Ali bi se bilo depresiji res možno izogniti zgolj z mo?jo volje?

Vsako bolezen je možno uporabljati tudi za druge namene. ?e želite priti v invalidski pokoj, denimo, si lahko izmislite kup težav in bolezni – in na koncu vam utegne celo uspeti. Toda ?e gre za pravo depresijo, jo je resni?no težko premagati zgolj z mo?jo volje. Obenem pa moram poudariti: ?e se ?lovek povsem prepusti in ni pripravljen narediti ni?esar za izboljšanje, je potek zagotovo slabši. Takšno pojmovanje je torej deloma ustrezno, vendar pri ve?ini bolnikov z depresijo samo z voljo ne gre. Pri nekaterih bolnikih se pojavi depresija in mine brez pomo?i zdravil, toda v takšnih primerih traja veliko dlje in ve? je možnosti, da bo imela oseba težave z odnosi doma in na delovnem mestu, to pa depresijo še poslabša. Vedeti moramo, da depresijo pogosto sprožijo prav slabi odnosi z drugimi Ijudmi, hkrati pa lahko zaradi depresije odnosi v družini zelo trpijo. Depresija je lahko vzrok za zlorabo psihotropnih snovi, zlasti alkohola, s katerim ljudje – zlasti moški – radi rešujejo svoje težave.

V kolikšni meri so vzroki za depresijo pogojeni z življenjskim slogom?

Obstajajo nekateri dejavniki tveganja za depresijo. To ne pomeni, da so to vzroki za depresijo, toda ?e obstaja dolo?eno število teh dejavnikov, je ve? možnosti, da se bo pojavila. Vsekakor med te dejavnike spadata tudi življenjski slog in družbeni položaj. Eden od najve?jih dejavnikov tveganja je samsko življenje. ?eprav institucijo zakona pogosto kritiziramo, je dejstvo, da ljudje, ki živijo v partnerstvu, redkeje zbolevajo za depresijo. Treba je omeniti še neugodne razmere, denimo nezaposlenost ali bolezen v družini, ki zahteva nenehno negovanje hudo bolnega svojca. To vsekakor lahko vpliva na razvoj depresije. To seveda ne pomeni, da vsi Ijudje, ki živijo v slabih razmerah, postanejo depresivni. Pri depresiji ni samo enega vzroka, navadno gre za splet neugodnih življenjskih razmer ter bolnikovih bioloških in osebnostnih zna?ilnosti. ?e je njegov zna?aj dojemljiv za depresivno odzivanje, lahko neugodne zunanje razmere sprožijo depresijo. Nasprotno je manj verjetno, da se bo pri flegmatiku in optimistu razvila depresija.

Depresija velja za bolezen sodobnega ?asa. Po projekcijah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se bo, kar zadeva pogostnost, kmalu povzpela na drugo mesto. Kako to komentirate – mar postajamo ne le narod, temve? civilizacija depresivnih?

Težko z gotovostjo trdim, da bo depresija postala bolezen številka dve med vsemi boleznimi. Lahko pa povem, da se pogostost posameznih duševnih motenj spreminja. Pred sto leti je bila veliko pogostejša histerija, ki ji zdaj pravimo konverzivna nevroza in je tako reko? ne sre?amo ve?. Nasprotno pa naraš?ajo anksiozne motnje in depresija, ?eprav je pogosto težko re?i, koliko dejansko naraš?a, koliko pa gre za posledico boljše ozaveš?enosti. Višja ko je ozaveš?enost, ve? ljudi s temi težavami gre k zdravniku in se za?ne zdraviti, to pa število bolnikov pove?a zgolj navidezno. ?e navedem zanimivo protislovje: na Madžarskem so opravili raziskavo, v kateri so v posameznih regijah spremljali razmerje med pojavnostjo depresije in številom samomorov. Ugotovili so nekaj nadvse zanimivega: kjer je bil nizek delež depresije, je bilo veliko samomorov – in nasprotno. Na prvi pogled nemogo?e, toda to je zelo lahko pojasniti. Tam, kjer so zasledili nizek delež depresije, je bilo po vsej verjetnosti veliko neprepoznanih primerov. Registrirali so le bolnike, ki so prišli k zdravniku. ?e je bilo teh malo, je bilo ve? tistih, ki niso prišli k zdravniku ali pa zdravnik depresije ni odkril. ?e pa je depresija neodkrita, je ni možno zdraviti, zaradi ?esar je tudi ve? samomorov. V raziskavi so primerjali še število zdravnikov na število prebivalcev po posameznih okrajih. Izkazalo se je, da je bilo samomorov manj v pokrajinah, v katerih je bilo razmeroma veliko zdravnikov. Tam je bil delež depresije tudi višji, saj je bilo ve? prepoznanih primerov depresije. Odkrivanje depresije zahteva kar nekaj ?asa, saj ne obstaja kaka preprosta diagnosti?na preiskava, s katero bi jo dokazali enako zlahka kot, denimo, sladkorno bolezen. Bolniki pridejo k zdravniku in le redko re?ejo, da so potrti in žalostni. Navadno povejo, da jih boli želodec ali hrbet, anksiozni povejo, da jim razbija srce – s tem pa zdravnika usmerijo v povsem drugo smer. Pogosto se šele po številnih preiskavah, ki niso dale nobenega rezultata, izkaže, da gre za depresijo ali anksiozno motnjo.

Menite, da bolniki podzavestno odklanjajo bistvo svojih težav in skušajo tudi sebe prepri?ati, da imajo kako drugo bolezen, ali v resnici ne pomislijo na možnost, da bi imeli depresijo?

Velja oboje, verjetno pa gre še za nekaj. Bolniki so obi?ajno prepri?ani, da družinski zdravnik obravnava samo telesne težave, zato zdravniku opišejo zlasti telesne simptome in znake, ki pa lahko usmerijo diagnosti?ni postopek v napa?no smer. Drugi razlog je zagotovo v predsodkih, ki jih ve?ina ljudi goji do duševnih motenj, zaradi ?esar jih pri sebi težje sprejmejo. Potemtakem je lažje govoriti z zdravnikom o bole?inah v razli?nih delih telesa in o raznovrstnih telesnih simptomih, ne razlagajo mu pa, da so postali žalostni, nespe?ni, utrujeni, razdražljivi, brezvoljni … To razmišljanje bi bilo treba spremeniti.

Toda ve?ino antidepresivov še vedno predpišejo družinski zdravniki.

Seveda, toda kljub temu ostanejo številni primeri depresije neodkriti. Sicer pa drži, da si Svetovna zdravstvena organizacija že lep ?as prizadeva zdravljenje depresije premakniti v domeno družinskih zdravnikov, psihiatri pa naj bi zdravili bolnike z depresijo, ki imajo trdovratnejšo obliko te bolezni. Razlogov za to je ve?, eden je zagotovo v tem, da je bolnikov z depresijo znatno preve?, da bi jih lahko zdravili psihiatri, drugi pa je v tem, da imajo ljudje še vedno predsodek do depresije in gredo lažje k splošnemu zdravniku kot k psihiatru. Tretji razlog je v tem, da v resnici ni razloga, da bi moral bolnika z depresijo zdraviti prav psihiater. ?e splošni zdravnik prepozna depresijo in ima osnovno znanje o njenem zdravljenju, tega pa ni težko pridobiti, saj je izobraževanja dovolj in menim, da se družinski zdravniki na to kar dobro spoznajo, ni ovir, da ne bi predpisovali zdravil in vodili zdravljenja, saj njegovo izvajanje ni zapleteno.

Prej ste govorili o samomorilnosti. Kako tesno je depresija povezana s samomorilnostjo?

Kar tesno. Ta povezava seveda ni stoodstotna, toda splošen podatek iz ve? raziskav kaže, da je imela približno polovica ljudi, ki so naredili samomor, klini?no pomembno depresijo, torej depresijo, ki je bolezenska in jo je treba zdraviti. Verjetno je odstotek dejansko še nekoliko višji, saj so to ugotavljali za nazaj in za že umrle ljudi. V stroki obstaja konsenz, da je bila vsaj polovica bolnikov, ki so naredili samomor, v depresiji. In ?e položaj obrnemo: od 10 do 15 odstotkov bolnikov s hudo depresijo naredi samomor.

Kako pomembno vlogo imajo pri bolnikih z depresijo njihovi svojci?

Vloga svojcev je nadvse pomembna, seveda pa je odvisna od tega, kako dobro svojci poznajo duševne motnje in konkretno depresijo. Pogosto svojci prej opazijo, da je s ?lovekom nekaj narobe, kot ?lovek z depresijo. ?e imajo informacije, ?e so kaj prebrali o depresiji, ?e so o njej kaj slišali, lahko pomembno prispevajo k temu, da bolnik pride pravo?asno do zdravnika. Lahko ga spodbudijo in mu poskušajo odpreti o?i, ?e sam tega ni opazil. V?asih se zgodi, da ima ?lovek na za?etku depresije ob?utek, da se je preprosto polenil ali kaj podobnega. Toda to ne ustreza resnici, saj je lenoba zna?ajska poteza, medtem ko o njej ne moremo govoriti pri ?loveku, ki je bil prej dejaven in prizadeven, a je nenadoma
I izgubil voljo in delovni zagon. Pogosto tudi bolniki opazijo, da je z njimi nekaj narobe, vendar ne vedo, kaj natanko se z njimi dogaja. Zato lažje povejo svojcem, ki so bolj objektivni in lažje presodijo položaj. Njihova vloga je pomembna tudi potem, ko je bolnik prišel k zdravniku in se je zdravljenje že za?elo. Bolnika morajo nekoliko razbremeniti pri doma?ih obveznostih, hkrati pa mu morajo pomagati, da ostane ?im bolj dejaven. Pomembno je ravnovesje. Depresiven bolnik ne zmore obi?ajnih dejavnosti, ki jih je zmogel prej, njegove sposobnosti so dejansko zmanjšane. Hkrati pa mora kaj po?eti, saj bi mu popolna pasivnost škodovala. Pomembna je prava mera spodbude, ki pa ne sme biti pretirana. V takem primeru bi bolnik utegnil dobiti dodatne ob?utke krivde.

So ljudje, ki imajo predispozicije za depresijo, in je po svoje razumljivo, da jih tudi prizadene. Zakaj pa zbolijo ljudje, ki so na videz mo?ne, vedre osebnosti, ki se brez strahu lotevajo težav, imajo veliko prijateljev, urejeno družinsko življenje?

V zgodovini je nemalo primerov zelo znanih in uspešnih oseb, ki so imele epizode depresije. Recimo Winston Churchill je bil znan po izrazitih nihanjih razpoloženja. Pravijo, da je morda imel bipolarno motnjo. V njegovem življenju so bila zelo izrazita obdobja hude depresije, ki jih je sam imenoval black dog. Takrat ni bil kaj prida uporaben, zelo se je moral truditi, da je lahko ostal dejaven. Podoben znan primer iz zgodovine je bil Hemingway, ki je slovel kot prototip ma?a, a je tudi imel depresije in je na koncu celo naredil samomor. Samomorilnost je bila prisotna v njegovi družini. To je na videz presenetljivo, saj pri?akujemo, da bodo depresivni samo Ijudje, ki so po zna?aju mehki in neodlo?ni, vendar ni tako. Lahko se zgodi, da so neodlo?ni in medli Ijudje nagnjeni k depresiji, ?e se znajdejo v zanje neugodnih okoliš?inah, toda v igri je še veliko drugih spremenljivk, kot je, denimo, dednost. Ta igra pri depresiji pomembno, ?etudi ne edine vloge. Toda ?e ima eden od staršev depresijo, imajo otroci približno 15 odstotkov možnosti, da bodo depresivni, ne glede na to, kakšen je njihov zna?aj. Depresija se pojavi tudi zaradi nekaterih drugih, zlasti nevroloških obolenj, recimo parkinsonove bolezni. Pri tej pride do propadanja dolo?ene skupine možganskih celic, posledi?nemu neravnovesju kemi?nih snovi v možganih pa nemalokrat sledi depresija. Skratka, teh dejavnikov je ve? in depresija se lahko pojavi tudi pri Ijudeh, pri katerih je ne bi nikoli pri?akovali. Pomembno je še nekaj in na to radi pozabljamo. Pogosto je tako, da so Ijudje, ki so navzven zelo trdni in jim gre vse gladko, v resnici zelo izpostavljeni raznovrstnim pritiskom in težavam. Ljudje namre? razli?no prenašamo obremenitve; enaka obremenitev je za nekoga skoraj uni?ujo?a, drugi je niti ne ob?uti. Ljudje imamo razli?ne šibke to?ke. Nekdo lahko kar naprej toži, obenem pa stvari izpelje zelo dobro in prestane ve?jo obremenitev kot marsikdo drug. Kdo drug pa lahko vse življenje dobro funkcionira, potem pa na lepem odpove.

 

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi revije Viva januarja 2008.
Besedilo in slike so last revije Viva in avtorjev.