9 junija, 2008

Kako sem nehal biti pacient

Prof. dr. Andreju Maruši?u, dr. med., spec. psih. (1965-2008) v slovo prebivalstvu v duševni stiski za spodbudo.

Najboljši Hipokratovi, Galenovi in Freudovi duhovi so radi oble?eni v temne barve. V klju?nem trenutku namre? prej ali slej zdravi njihova izvedenska beseda, z lekarniško belino pa najdejo kve?jemu u?inkovit odmerek, da z njim skupaj ?im prej presežemo neznosen položaj »pacienta«. Manj znano dejstvo je, da je bil Andrej Maruši? tudi pretanjen farmakolog odgovorno in suvereno je znal predpisati pravo kombinacijo medikamentov, ki je bila v skladu z realnimi pri?akovanji in možnostmi. »Nujno se morate zdraviti tudi s tabletami,« je rekel iskreno, ko je videl mojo skepso, »ker imate tako razvito imaginacijo in domišljijo, da vam nezavedno lahko sproža nove in nove, prej neznane bole?ine, tja do hude invalidnosti.

Tak je paradoks somatizacije. Najbolj nepri?akovano prizadene ravno sposoben um.« Kljub zdravilom pa ostaja po Maruši?u predvsem izjavljalni aparat. Ta mi je v odlo?ni klini?ni praksi podal napotek, ki se danes uspešno spreminja v garaško življenjsko delo. Trnova bo še pot do ozdravljenega nevrotika, ameje Maruši? prepri?al, da bo šlo.

Prof. dr. Andrej Maruši?, doktor psihiatrije, doktor medicinskih znanosti, magister kardiologije, diplomirani psiholog. Tudi k diplomi iz prava ga je vleklo. Kardiologije se je lotil, ker je dobro vedel, da komorbidnost pri depresijah lahko povzro?i udor in zaplete v prenekaterem organu, strukturi, telesni funkciji. Pri marsikom bi akademski nazivi zveneli pompozno ali vsaj pretirano ambiciozno; pri njem je bilo vse na dlani in speto v enkratno, neponovljivo prepredeno znanje. Kakor v dobrem tekstu pri?akujemo slog, dobimo pa ?loveka, tako je tudi v dobri klini?ni situaciji iš?emo zdravnika, prejmemo pa tovariša, ki nam želi vse najboljše in tudi ve, kako ravnati. Slovensko okolje je tako polno deprimiranosti in samomorov, da bi v njem pri?akovali vsaj sto maruši?ev.A jih še zdale? nimamo toliko. Zdaj pa sploh ne oziroma so posejani malce kaoti?no, prikrito, po knjigah in zgodovini.

?rni pes

?e strnem, od koga sem se v življenju najve? nau?il o »histeriji«, »lenobnem ?rnem žol?u«, Briquetovem sindromu, melanholiji, depresijah ter dostikrat nerazumevajo?em okolju, ki jih obdaja, potem je to kaj nenavadna, a inspirativna druš?ina: Louis Althusser, Renata Ažman, Silke Bercht, Leonard Cohen, Ian Curtis, Anton Pavlovi? ?ehov, Vito Flaker, Michel Foucault, Sigmund Freud, Julija Kristeva, Tanja Lamovec, Bogdan Lešnik, Gustav Mahler, Dean Reed, Andrew Salomon, Miša Todorovi? in Andrej Maruši?. Z njimi in zaradi njih poleg skrbne pomo?i najbližjih lahko spet živim in delujem po najboljših mo?eh. Znova lahko vidim tekst kot celoto, denimo. Želim si, da ga, takšnega, kot je, prebere tudi rodbina Maruši?, ki nanjo te dni mislim intenzivno in v globokem so?ustvovanju spri?o izgube tako nadarjenega zdravnika, psihologa, znanstvenika, izjemnega ?loveka.

Leto 2005 mi je spodneslo tla pod nogami. Vse se je nabralo, prišlo v zajetnih paketih, sonce je postalo na mah ?rno, muzike ni bilo ve? slišati, še petja ptic ne, koncentracija in kratkoro?en spomin sta šla k vragu, pani?ni napadi so bili del vsakdanjika, utrujenost strahotna, tekst je bil samo zaporedje bolj ali manj ustreznih besed. Kri?al sem in na glas prepeval, tulil v klarinet, a se nisemmogel ve? spraviti »gor«.O tako imenovanih telesnih težavah ne bom zgubljal besed udrtina je nemara še najustreznejši izraz za tisto, kar sem ?util od ?elnega režnja skoz plju?a, vse ?revesje, tja do sklepov, ?lenkov, ledvenega dela hrbtenice in mezinca na nogi. Kakega pol leta sem se komaj vla?il od postelje do kopalnice, vsi možni specialisti so postali del vsakdanjika, na urgenci sem bil inventar, sistem je o?itno sprožil edino rezervno varovalko. Za?ela se je totalna subjektivacija; vsa morebitna misel je lahko mislila izklju?no in samo še telo. Izvidi vseh mogo?ih, tudi najbolj zoprnih preiskav so bili izborni, sam pa sem umiral in bil do vsega ravnodušen. Ena sama velika statika v ?ustvovanju, ni? gor-dol, vstran ali drugam. ?e mi je kdo omenil besedo adrenalin, sem rekel, da ne vem, o ?em govori. Ko sem ?akal na odrešilni spanec, so mi skoz glavo padale smeti ?udno pravilnih geometri?nih oblik. Bil sem na robu oziroma kukal ?ezenj, »hudo in na smrt bolan «. Danes se lahko krohotam samemu sebi, toda neko? sem na psihiatriji zahteval morfij, da bom sploh lahko prenesel strahotne, tope, zelo globoke naseljene in povsem neznane bole?ine. Troje zamenjanih antidepresivov, hospitalizacija, psihoterapija, alternative, ni? ni pomagalo ali pa je bilo predrago. Najbistveneje pa je, da sem se našel v absolutni brezvoljnosti. Volje ni bilo do ?isto ni?esar, ?e sem zelo natan?en, volje ni bilo niti do volje še seks mi je bil odve?no, mu?no dejanje, ki bi bilo samo dodatno trošilo že tako ali tako usahle potenciale organizma.

Zakaj ste prišli sem k meni

Po dolgih mesecih blodenj, ko se mi je vsa medicina zazdela šarlatanska in nesposobna, nasmejati pa me niso mogli niti ruski nadrealisti, sem šel do Andreja Maruši?a. Zakaj ste prišli sem k meni, se je za?elo klasi?no. Ker ho?em najboljšega, sem odvrnil gladko. On pa naravnost: »No, pa ste ga dobili.« Potem sva se videla na kliniki samo še trikrat, vsega skupaj imam torej za nekaj ur gradiva.Ato ostaja kot dragocena prelomnica, klju?na sekanta, ki si jo velja zapomniti za zmeraj. Dobil me je, Maruši?, pri eni sami misli. Re?em lahko, da me je v svoji ordinaciji hipno desubjektiviziral, tako natan?no je namre? znal diagnosticirati. Po tistem, kar mi je povedal, sem po?asi znova lahko gledal nase z distanco. Moja usodna poved se je glasila: »Ne razumem, zakaj me je nevrologinja, potem ko sem ji povedal svojo zgodbo, poslala na kompjutersko tomografijo glave, ko pa je magnetna resonanca vendarle ob?utno manj škodljiva, pa še multiplo sklerozo lahko izklju?i.« Maruši? je vzel list papirja in za?el risati enostavno shemo tole je hipohondrija (pogost pojav pri humanisti?nih intelektualcih in umetnikih, mar ne?), vi pa imate nekaj drugega: hipohonder ni zadovoljen z diagnozo, vi pa niste zadovoljni z diagnosti?nim postopkom; sestri?na hipohondrije je somatizacijska motnja. Odkrito mi je rekel, da je to zelo trdovratna re?, »motnja Vzhoda«. Zahod v grobem psihologizira, Vzhod pa somatizira ?ustven konflikt rešuje skoz telesno bole?ino. Strogo mi je prepovedal obiske pri zdravnikih, »študij medicine« (se pravi brskanje po spletnih straneh), in ponovil svojo znano formulo: »Po mojem je bolje imeti v okvari softver kakor hardver.« Tistega dne mi je tudi odkritosr?no povedal za svojo hudo bolezen. Ganjen sem bil, da se mi je kljub svojemu »okvarjenemu hardveru« ponudil kot dodatna opora in dal odlo?ilen motiv za zdravljenje. Prav po psihoanalitsko je že prvikrat ugotovil resnico, da se upiram vsemu, le avtoriteti ne.

Neko? bom ozdravljeni nevrotik

Dvignil je pogled izza notesnika, dobro pomnim, sklenil roke, me pogledal globoko v o?i in rekel: »Somatizacijska motnja je komplicirana zadeva, a ne verjemite internetu, da je neozdravljiva. Vse vaše telesne bole?ine, senzacije in takšno so psihogene, po travmati?ni izkušnji so ujete v za?aran krog, ki s kraja, kjer navidezno boli, nenehno javlja v možgane informacijo, da je bole?ina fizi?na. In ob?utek je res povsem identi?en. Poskusila bova najprej ozdraviti so?asno depresivnost, potem pa prebiti ciklus. Res bo težko, a se spla?a. Ne bom se spuš?al v razlago, a spremembe v centrih za bole?inski prag in depresivni možgani imajo marsikaj skupnega.« Res je tako, podpišem. Odvrnil sem, da sem se odlo?il in bom neko? ozdravljeni nevrotik. To je že precej, vidim tudi, da ste sproti pridno analizirali svoje po?utje … Kaj pa volja, je pobaral. Precej na psu sem z voljo, sem rekel skesano. »Torej semorate spraviti na osnovno raven, da boste sploh lahko delovali in živeli.« In sem dobil uvodni koktajl poleg odrešilnega atipi?nega antidepresiva še majhna odmerka antipsihotika in antiepileptika, da bi me kemija ne zalu?ala v serotoninski šok. Tri tedne sem lebdel kakor kje gor v miru na planšariji, potem pa sem se z razkošnim padalom spustil na trdna tla, kjer po izdatnihMaruši?evih napotkih vztrajam in napredujem še zdaj. U?inkovina in odmerek sta bila, ?utim, dolo?ena z najve?jo preciznostjo in skrbjo. Volja se je za?ela krepiti, z njo tudi veselje do življenja. Spomnil sem se, da je moj psihiater specializacijo opravil na najboljši kliniki v Londonu in doktoriral iz znanosti na slavnem Kraljevem psihiatri?nem kolegiju, kjer je zagotovo sre?al precej somatizirajo?ih Pakistancev, Indijcev … In o?itno je zelo dobro vedel, kaj po?eti z menoj, »deprimiranim somatizerjem«, »Vzhodnjakom na postsocialisti?nem Zahodu«

Sabljanje najboljši šport za humaniste

Andrej Maruši? je bil materialist v najžlahtnejšem pomenu izraza. Depresijo mi je razložil kot koncentri?no naloženo re?, »pa tudi izzveneva koncentri?no, boste videli«; zdelo se je osupljivo znano kot da je bil kdaj »tam« in na svoji lastni koži doživel natanko »isto«. Pokazal se je tudi kot mentor, torej sem v njem spoznal še vrhunskega znanstvenika. Vesel je bil moje odlo?itve, da sem se študijsko vrnil k antropologiji, me spodbudil in bil navdušen nad tezo, da terensko delo za za?etek opravim v svojem lastnem telesu, ker za drugo še nisem sposoben. Najin poslednji stik je bil septembra lani po elektronski pošti. Odlo?il sem se, da na konferenci v Nem?iji podam »najin skupni terenski izsledek« oziroma referat z naslovom Somatizacijska motnja: odziv 'kulture' ali osebna regresija? Pred pisanjem mi je zelo zavezniško svetoval nekaj produktivne literature, med katero je bila tudi kopica nedavnih ?lankov iz medicinske antropologije in Žižkova knjiga Kako biti nih?e. Referat je bil zelo toplo sprejet in je sprožil burno debato o sorodnih telesnih pojavih po svetu, od afriških »mravelj v glavi« do znamenitih japonskih »lisi?jih ljudi«.

Naravnost referen?no je bilo Maruši?evo kratko predavanje o telesni aktivnosti. Ker sem bil nenehno utrujen in upo?asnjen, sem ga povprašal o kakem odrešilnem gibanju. »Humanisti ste divergentni misleci,« je govoril. »To pomeni, da za vas niso tek, plavanje, kolesarjenje, hoja v hribe … Pri teh dejavnostih si samo domišljate, da ste sproš?eni, v resnici pa se tuhtanje nezavedno nadaljuje in drži miši?je in ves organizem v položaju, ki ne gre v korak z gibanjem. Ne sprostite se, pa ?e sevamto še tako zdi. Te zadeve so za konvergentne mislece, za kakšne kirurge, reciva. Najhujši primerek je zame filozof, ki se zadrogira in gre potem v planine. Kaj takšnega se nikdar ne kon?a dobro. Za humaniste je potreben fokus, vi se morate med sproš?anjem osredoto?iti, to je ugodno za vaše glave, ki so nenehno razprte navzven. Torej vse, kar zadeva chi, predvsem pa priporo?am sabljanje, to je po mojem najboljši šport za humaniste.« Lekcija se je nadaljevala: »Mislite svoje lastno dihanje, to vam bo pomagalo, da se objektivizirate in boste lahko odmislili telo in njegovo bole?ino.« Precej poznan in koristen obrazec, toda v fazi, ko depresija sili k subjektiviziranju, dokaj težko dosegljiv. A spet resni?en ?utim, vem.

Andrej Maruši? je bil zunaj dvoma predvsem biologist. Toda nekega starodavnega, humanisti?nega kova, kar pomeni, da je bil luciden; s primerno ostrino in jedrnato retoriko je znal uvideti problem, ga nadrobno razložiti in ?loveka prepustiti nadaljnjemu trdemu delu s samim seboj, psihoterapevtiko in okolico: »Lahko vam pomagam biološko socialno in psihološko pa si boste morali sami.« Pri njem ni bilo pogostnega psihiatri?nega kvaziso?utja, amerikanarske dušne logike, mletja prazne slame. Še danes ne vem, kako se mu je posre?ilo med množi?no ponudbo na trgu takoj najti pravi antidepresiv zame. Imel je tolikšno znanje, da je bil povsem prepri?an, da je depresija povsem ozdravljiva. Ko sem mu zaupal svojo siceršnjo antipsihiatri?no naravnanost, mi je odvrnil, da je ta dostikrat le ideološki konstrukt, a je bil sposoben samega sebe v isti sapi razglasiti za antipsihiatra, glede na nekatere svoje kolege, kolegice, ki »ne vedo prav dobro, kaj delajo«.

Danes dobro vem, da nima smisla trpeti in da v edinstvenem momentu po hudem »živ?nem zlomu« pravo zdravilo u?inkuje ?isto zares in zelo opazno že po nekaj tednih. Tudi cinizem o placebu me ne prepri?a ve?. Skupaj sva, vzemimo, ugotovila, da bi filozof Louis Althusser danes trpel manj ko svoj?as, ko še ni bilo na voljo dobro usmerjenih zdravil z malo stranskimi u?inki. Prav nesre?ni Althusser in zelo na?itani Maruši? je takoj vedel, o kom in o kakšni osebni težavi govorim me je spo?etka opogumil, da sem mu omenil elektrokonvulzivno terapijo (»elektrošok«), ki se ji je filozof v iskanju rešitve kdaj pa kdaj predal. Iskreno sem rekel, da raje zgubim ves našolani spomin, ko da se tako zelo mu?im iz dneva v dan. »Razumem vas, tudi sam bi storil to, ?e ne bi bilo druge možnosti, a v vašem primeru po mojem žal ne bi pomagalo, ob?utkov telesnih bole?in bi EKT ne odpravila. Ko bo izzvenela depresija, boste imeli druga?no razmerje tudi do telesnih bole?in. S samodisciplino in z ustrezno dodatno terapijo se bo spremenil ob?utek zanje.« Spet je zadel v polno, kakor tudi tolikokrat, ko je govoril v javnosti in pisal na tehle straneh.

Lahko bi mi bil prijatelj, Andrej Maruši?, tako izdatno, hitro in u?inkovito se je lotil zavratne somatizacijske motnje s komorbidno depresijo. Vedo?, da je sam hudo bolan, je še kar prihajal na kliniko in opravljal svoje poslanstvo. Zdaj ga ni ve? med nami, jaz pa sem splezal iz najhujšega. Življenje res ni fer«.

 

Miha Zadnikar

Izvirna novica Delo , Sobotna priloga Sobota  01. 06. 2008
?lanek je last avtorja in  Dela.

  

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja